UPRS Sodba I U 1165/2022-33

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Dosedanji potek postopka

1Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota ..., je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo odprte, jeklene, industrijske nadstrešnice D za nenevarne odpadke, v velikosti 158,00 m², situirane na parc. št. 637, k.o. ... (ID ...), saj jo izvaja brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka). Nadalje je odločil, da mora tožnik na svoje stroške do 30. 12. 2021 odstraniti gradnjo iz 1. točke izreka in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka). Tožnika je opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke izreka te odločbe, začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka), odredil prepovedi v zvezi z obremenitvami za nedovoljen objekt (4. točka izreka) ter določil, da se gradnja nadstrešnice D označi s tablo (5. točka izreka). Odločil je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (7. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbena inšpektorica pri inšpekcijskem pregledu ugotovila, da je tožnik na parc. št. 637, k.o. ..., izvedel gradnjo odprte, jeklene, industrijske nadstrešnice D za nenevarne odpadke, v velikosti 158 m², tlorisnih dimenzij 7,90 m x 20,00 m. Pred gradnjo tega objekta bi moral tožnik pridobiti pravnomočno gradbeno dovoljenje. Ker tožnik gradbenega dovoljenja ni pridobil, mu je inšpektorica izrekla inšpekcijske ukrepe.

3Ministrstvo za okolje in prostor je pritrdilo prvostopenjski odločbi in pritožbo tožnika zavrnilo.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

4Tožnik se izpodbijano odločbo ne strinja. V bistvenem navaja, da je dejavnost opravljal že pred postavitvijo nadstreškov na odprtem, torej v pred zunanjimi vplivi nezaščitenih pogojih. Obravnavani objekt je bil postavljen na priporočilo oziroma zahtevo okoljske inšpekcije¹, ker morajo biti odpadki pokriti, da se jih zaščiti pred padavinskimi vodami. Sklicuje se na osmi odstavek Uredbe o skladiščenju nevarnih tekočin v nepremičnih skladiščnih posodah in 39. člen Uredbe o odlagališčih odpadkov. Za obravnavano nadstrešnico je pridobil okoljevarstveno dovoljenje (v nadaljevanju OVD)². Bil je prepričan, da bo pridobil tudi gradbeno dovoljenje, kljub temu, da prostorski plan v tistem trenutku tega ni dovoljeval. Meni, da toženka ni pravilno uporabila določbe petega odstavka 5. člena GZ-1, saj bi morala upoštevati, da je tožnik sporni objekt postavil na zahtevo in s soglasjem oziroma dovoljenjem okoljske inšpekcije. Kljub temu aktivno sodeluje v vseh postopkih, ki so oziroma bodo potrebni za spremembo občinskega prostorskega načrta in posledično pridobitev gradbenega dovoljenja za sporne objekte.

5Ob tem tožnik še poudarja, da se ukvarja z občutljivo dejavnostjo, to je s predelovanjem nenevarnih in nevarnih odpadkov, da na trgu deluje že od leta 1990, da ima v Sloveniji preko 1600 prevzemnih mest s poslovnimi partnerji, ki se zavedajo pomembnosti strokovnega zbiranja in odstranjevanja nevarnih odpadkov. Pri svojem delu postavlja zelo visoke standarde. Upravlja 15 % vseh nevarnih odpadkov v Sloveniji, kar pomeni, da v kolikor ne bo smel več uporabljati spornih nadstrešnic, bo teh 15 % nevarnih odpadkov potencialno odloženih na nezakonit način, morda celo na divjih odlagališčih, kjer bodo predstavljali večjo nevarnost za okolje in za ljudi. Izpostavlja še, da toženka ob izdaji odločbe ni upoštevala določbe 2. člena GZ-1, ki določa, da je namen zakona zaščita javnega interesa pri graditvi objektov. Opozarja tudi na ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

6Toženka na tožbo ni odgovorila. Stališče do tožbe je ob odstopu upravnega spisa podal prvostopenjski organ, ki pa ne zastopa toženke v predmetnem upravnem sporu (peti odstavek 17. člena ZUS-1). Zato sodišče stališč tega organa ni vročalo tožniku in jih pri presoji ni upoštevalo.

Začasna odredba

7Tožnik je skupaj s tožbo vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kateri je sodišče ugodilo in s sklepom I U 1165/2022-6 z dne 13. 9. 2022 sklenilo, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu zadrži izvršitev odločbe Inšpektorata za okolje in prostor, št. 06122-353/2020-11 z dne 29. 10. 2020 (izpodbijane odločbe).

Odločanje po sodniku posamezniku

8V obravnavani zadevi je odločeno po sodniku posamezniku na podlagi prvega odstavka 13. člena ZUS-1, v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZUS-1C. Na glavni obravnavi prisotna stranka na sestavo sodišča ni imela nobenega ugovora.

Dokazni postopek

9Sodišče je v zadevi dne 14. 11. 2024 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se je udeležila tožnikov zakoniti zastopnik in pooblaščenec. Slednji je na glavni obravnavi pojasnil, da je bil v tožbi potoma naveden GZ-1, medtem ko je v času izpodbijane odločbe veljal GZ. Sklicuje se torej na tretjo alinejo 5. člena v povezavi s tretjim odstavkom 5. člena GZ, in sicer da je bila nadstrešnica zgrajena na podlagi izvrševanja izrečenega inšpekcijskega ukrepa, kar pomeni, da je lahko postavljena tudi v nasprotju v prostorskim izvedbenim aktom.

10Na podlagi poziva sodišča je tožnikov pooblaščenec substanciral dokazni predlog po zaslišanju zakonitega zastopnika (direktorja) tožnika. Navedel je, da bi direktor izpovedal, kakšna so bila navodila okoljske inšpekcije, katere aktivnosti so bile izvedene za pridobitev gradbenega dovoljenja in kakšne bi bile posledice za okolje, če bi bila odločitev tega sodišča v nasprotju z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor.

11Sodišče je ugodilo dokaznemu predlogu tožnika po vpogledu v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2 (drugostopenjska odločba), A3 (izpodbijana odločba), A10 in A11 (inšpekcijska odločba z dne 19. 6. 2017) ter v vse listine upravnega spisa.

12Kot nerelevantne pa je sodišče zavrnilo tožnikove dokazne predloge po zaslišanju zakonitega zastopnika (direktorja) tožnika in po vpogledu v: okoljevarstveno dovoljenje z dne 11. 4. 2018 (priloga A4), predlog za spremembo Odloka o izvedenem prostorskem načrtu MO Kranj z dne 21. 10. 2019 (priloga A5), zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 15. 7. 2019 (priloga A6), zapisnik sestanka zaradi pričetka postopka priprave OPPN za območje industrijske cone ... z dne 5. 10. 2020 (priloga A7), zbrane pobude z dne 29. 10. 2020 (priloga A8) ter dokument Odpadki (priloga A9). Namreč, za odločitev v zadevi je relevantno nesporno dejstvo, da je tožnik gradnjo spornega objekta izvajal brez gradbenega dovoljenja. Presoja, ali je tožnik za gradnjo spornega objekta potreboval gradbeno dovoljenje, predstavlja pravno vprašanje. Ostala zatrjevana dejstva (da ima objekt OVD, da si tožnik prizadeva za izdajo gradbenega dovoljenja, da bi nastala škoda za okolje v primeru, če tožnik spornega objekta ne bi zgradil), za odločitev v zadevi niso relevantna. Tako pa niso relevantni niti dokazi, predlagani v njihovo dokazovanje.

K I. točki izreka

13Tožba ni utemeljena.

14V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločitev gradbene inšpektorice, sprejeta na podlagi 82. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), kot tedaj veljavnega zakona, da mora tožnik takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo odprte, jeklene, industrijske nadstrešnice D za nenevarne odpadke, v velikosti 158 m², situirane na parc. št. 637, k.o. ..., saj jo izvaja brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja, in da mora nelegalno gradnjo odstraniti do 30. 12. 2021 na svoje stroške, ter vzpostaviti prejšnje stanje, sicer bo sledila prisilna izvršba.

15Inšpekcijska odločba se sklicuje na prvi odstavek 4. člena GZ, po katerem je treba za novogradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta imeti pravnomočno dovoljenje in začetek gradnje prijaviti v skladu s 63. členom GZ. V nasprotnem primeru gre za nelegalen objekt (18. točka prvega odstavka 3. člena GZ). Izjemoma po 5. členu GZ gradbeno dovoljenje za gradnjo ni pogoj za enostaven objekt, vzdrževanje objektov in vzdrževalna dela v javno korist, za začasen objekt in za izvrševanje izrečenega inšpekcijskega ukrepa (prvi odstavek), pri čemer gradnja ne sme biti v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, predpisi, s katerimi se podrobneje določijo bistvene in druge zahteve, in drugimi predpisi (tretji odstavek).

16Tožnik uveljavlja, da za obravnavani objekt ne potrebuje gradbenega dovoljenja, ker naj bi ga postavil na zahtevo in s soglasjem okoljske inšpekcije (sklicuje se torej na tretjo alinejo prvega odstavka 5. člena GZ). Sodišče tožniku ne more slediti. Namreč, odločba inšpektorice za okolje, na katero se sklicuje tožnik, ni mogla poseči na področje gradbene zakonodaje in tožniku naložiti nezakonite gradnje zaradi pravilnega skladiščenja odpadkov.

17Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb GZ, ki se nanašajo na gradnjo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, opravljajo državni gradbeni inšpektorji ali inšpektorice (prvi odstavek 8. člena GZ). Ti v primeru nelegalnega objekta med drugim odredijo, da se gradnja takoj ustavi in da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča (prvi odstavek 82. člena GZ). GZ tako ureja postopanje gradbenih inšpektorjev, medtem ko postopanje okoljskih inšpektorjev urejajo predpisi o varovanju okolja. Temu pritrjuje tudi zakonodajno gradivo, saj je zakonodajalec takšno ureditev prvega odstavka 5. člena GZ utemeljil s pospešitvijo realizacije izrečenih inšpekcijskih ukrepov, ki se izvajajo pod nadzorom in na podlagi odredb gradbenih inšpektorjev, ki so strokovnjaki na področju graditve objektov³.

18Nenazadnje, izjeme po tretji alineji prvega odstavka 5. člena GZ v tožnikovem primeru ni oziroma ne bi bilo mogoče upoštevati tudi iz razloga, ker, kar ni sporno, gradnja, kakršno je tožnik izvedel, po prostorskem aktu ni dopustna. Razlaga omenjene izjeme, kot jo zagovarja tožnik, bi tako po presoji sodišča pomenila izvrševanje inšpekcijske odločbe na nezakonit način (torej brez gradbenega dovoljenja in v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom).

19Na dolžnost pridobitve gradbenega dovoljenja tudi ne vpliva okoliščina, da je tožnik, kot navaja, pridobil OVD. Pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za delovanje naprave upravljavca namreč ne odvezuje obveznosti pridobitve gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta po predpisih o graditvi. Gradnja novega objekta ali njegova rekonstrukcija oziroma sprememba namembnosti se lahko začne le na podlagi gradbenega dovoljenja, razen kadar gre za izjemo, za kar pa v tem primeru glede na pojasnjeno ne gre.

20Glede na navedeno tudi niso relevantne navedbe tožnika, da toženka ob izdaji odločbe ni upoštevala 2. člena GZ, ki določa, da je namen GZ zaščita javnega interesa pri graditvi objektov, in sklicevanje na ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja, ki jo določa Ustava v 72. členu. Namreč, namen GZ se uresničuje ravno s projektiranjem, dovoljevanjem, gradnjo, uporabo, vzdrževanjem in inšpekcijskim nadzorom, pristojni organi pri graditvi objektov in vsi udeleženci pri graditvi objektov pa so vsak zase ter v okviru pravic in dolžnosti, ki jih določajo predpisi, dolžni zagotavljati izpolnjevanje zahtev iz prejšnjega odstavka (tretji in peti odstavek 2. člena GZ). Kaj naj bi se zgodilo z odpadki, ki jih tožnik ne bo mogel skladiščiti, za odločitev v tej zadevi ni pravno relevantno, pri čemer sodišče pripominja, da mora vsakdo z njimi ravnati tako, kot določajo predpisi s področja varstva okolja.

21Na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve prav tako ne vpliva, da tožnik aktivno sodeluje v vseh postopkih, ki so ali bodo potrebni za spremembo prostorskega načrta, ter da je, glede na vse okoliščine (OVD, odločba inšpektorata za okolje in prostor, sodelovanje v postopku spremembe OPN), bil prepričan, da bo pridobil gradbeno dovoljenje oziroma da pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebna.

22Glede na navedeno so vse tožbene navedbe neutemeljene. Sodišče je zato tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

23Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Kranj, št. 06182-1363/2017-9 z dne 19. 6. 2017.
² Dovoljenje, št. 35407-5/2016-22 z dne 11. 4. 2018, ki ga je izdalo Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje.
³ Gradbeni zakon, Vladno gradivo, št. EVA 2015-2550-0004, pojasnilo k 5. členu.