UPRS Sodba I U 1176/2023-43

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik 27. 3. 2020 vložil prošnjo za mednarodno zaščito in tedaj povedal, da je iz Alžirije odšel zato, ker je Berber. Berberi ostajajo brez pravic. Alžirija je bogata država, oni pa so kot narod revni. V Alžiriji ni bil ogrožen. Na vprašanje po konkretnem dogodku, zaradi katerega je odšel, je dejal, da bi rad živel svoje življenje, v Alžiriji pa ni življenja.

3V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka podrobno povzema, kaj je tožnik povedal na osebnih razgovorih z dne 19. 1. 2021, 24. 2. 2021 in 5. 5. 2023.

4Tožena stranka nadalje obsežno pojasnjuje, zakaj tožniku ne more priznati splošne verodostojnosti.

5Tožnik je po smislu svojih navedb prošnjo utemeljeval s težavami zaradi istospolne usmerjenosti in diskriminacije zaradi berberske narodnosti. Ker je želel živeti svobodno in ker se je v Alžiriji zbal za svoje življenje, je zapustil svojo izvorno državo. Tožena stranka je ocenjevala, da je treba tožnikove navedbe presojati v okviru statusa begunca, saj je v postopku omenjal težave na podlagi svoje istospolne usmerjenosti kakor tudi berberske narodnosti. Glede zatrjevanj o istospolni usmerjenosti je tožena stranka ocenila, da je v tožnikovih navedbah mogoče zaslediti veliko nedoslednosti, kar omaje verodostojnost njegovih izpovedb glede domnevnih težav na podlagi istospolne usmerjenosti, vendar pa zaradi dvoma v korist stranke ne gre brezdvomno zaključiti, da tožnik ni istospolno usmerjena oseba. Glede tega je navedel, da je pri šestih ali sedmih letih ugotovil, da ima rad fantovsko družbo. Prvi stik je imel z bratrancem, ki se je igral z njegovim spolovilom, tudi poljubljala sta se. Ko so doma to izvedeli, so ju pretepli. V srednji šoli se je zaljubil v sošolca, s katerim sta marsikaj počela v gozdu, imela sta tudi spolne odnose. Kasneje je navedel, da je prvi stik imel s prijateljem. Zatrdil je, da je imel zgolj enega partnerja, s katerim sta skupaj odraščala. Ravnatelj je poklical njegovega očeta in ga seznanil glede njegove spolne usmerjenosti, oče pa ju je nato s prijateljem enkrat našel v gozdu, zaradi česar je bil jezen. Očetu sta rekla, da se med njima ni nič zgodilo, da sta bila zgolj na sprehodu, oče pa jima je verjel. Po tem dogodku je začel razmišljati, da bi odšel iz države. V Alžiriji se kot homoseksualec ni mogel izražati, saj je tam to greh. Ker je istospolno usmerjen, bi ga ob vrnitvi v državo lahko ubila njegova družina, predvsem oče.

6Tožena stranka meni, da obstoj elementov predhodnega preganjanja v okviru spolne usmerjenosti tožnik ni izkazal z zadostno mero. Četudi pa bi temu tožena stranka sledila in to sprejela za verjetno, pa dogodek s stricem in očetom sam po sebi ne dosega intenzivnosti standarda preganjanja, kot je določen v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), poleg tega pa se domnevni dogodek tudi ni stopnjeval ali ponavljal. Drugih dogodkov, ki bi nakazovali na preganjanje oziroma kršenje človekovih pravic, pa tožnik niti ni omenjal. Ob upoštevanju navedenega je mogoče zaključiti, da tožnik v Alžiriji zaradi svoje istospolne usmerjenosti ni bil deležen preteklega preganjanja, ravno tako pa iz tega naslova tudi ni bil izpostavljen resnemu kršenju njegovih pravic. Tožena stranka je presojala tudi, ali bi bilo njegovo življenje zaradi zatrjevane istospolne usmerjenosti ogroženo, če se vrne v Alžirijo. V postopku je zatrjeval, da je v njegovem primeru problematična zgolj njegova družina, predvsem oče, saj z oblastjo nikoli ni imel težav, kar bi pomenilo, da je potencialni subjekt preganjanja v konkretnem primeru nedržavni akter. Njegov oče naj ne bi bil pripravljen sprejeti dejstva, da je njegov sin istospolno usmerjen, saj je dejal, da bi ga raje ubil, kot da to sprejme. Tožnik ni poskusil zaživeti v nekem drugem, večjem alžirskem kraju. Na vprašanje, če bi njegove težave rešila selitev v kraj, ki bi bil bolj oddaljen od očeta, je odgovoril pritrdilno, vendar dodal, da nima kje bivati. Zdi se, da njegova težava pred selitvijo v drug kraj ni povezana s strahom pred pregonom istospolnih oseb, temveč izvira iz drugih negotovosti, ki s preganjanjem niso povezane. Njegove težave z očetom, ki je v konkretnem primeru zatrjevani subjekt preganjanja, bi lahko rešila selitev v drug kraj v Alžiriji. Tožnik z ničemer ni izkazal, da bi bil v primeru, če bi se preselil v drug kraj, kot istospolna oseba še posebej izpostavljen preganjanju oziroma drugačni obravnavi. Sam je poudaril, da ni nič narobe s tem, če se dve osebi v Alžiriji držita za roke, težava nastopi v primeru, če osebi izvajata intimna dejanja v javnosti. Intimni odnosi v javnosti pa so nesprejemljivi tudi v mnogih drugih državah sveta, vključno s Slovenijo, in v teh državah predstavljajo kršitev javnega reda in miru. Poleg tega se tožnik v izvorni državi ni nahajal že vrsto let, ravno tako je mogoče iz njegovih navedb razumeti, da ima stike zgolj s sestrama in ne z ostalimi sorodniki, niti z očetom. Tožnik je navajal, da je že od petega leta starosti prebival pri dedku in babici brez staršev. Očeta v času življenja v Alžiriji praktično ni videl oziroma z njim imel stikov oziroma s komerkoli v družini, ki bi mu utegnil škodovati zaradi njegove istospolne usmerjenosti.

7Kljub temu pa ne gre spregledati, da iz pregledanih informacij izhaja, da se LGBT osebe v Alžiriji lahko soočajo tudi z nasiljem in diskriminacijo s strani širše družbe, kar so opozorili tudi tožnikovi pooblaščenci. Iz tega razloga je tožena stranka presojala še, če bi v konkretnem primeru tudi alžirska družba utegnila predstavljati akterja preganjanja. Zgolj golo naključje ali verjetnost, da bo posameznikovo življenje ogroženo zaradi istospolne usmerjenosti, ne more veljati kot prepričanje, da bo temu tudi dejansko tako, še zlasti če konkretnih izkušenj s preganjanjem posameznik nima, kar velja tudi v konkretnem primeru. Zgolj hipotetična možnost, da bo prosilec preganjan s strani širše alžirske družbe, ker je istospolno usmerjen, pri čemer oprijemljive podlage, ki bi temeljila na njegovem izkustvu, dejansko nima, ne more zadoščati za zaključek, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo preganjanje dejansko grozilo. Splošno "poniževalno" stanje oziroma obravnava ali degradacija pa tudi ne more predstavljati individualne grožnje in tako biti zadosten razlog za podelitev mednarodne zaščite. Da bi se morebitna drugačna obravnava prosilca štela kot element preganjanja, bi moral prosilec v svojih izjavah izkazati, kako bi bil sam v primerjavi z ostalimi istospolnimi osebami dodatno depriviligiran oziroma oškodovan. Četudi iz informacij, ki so jih dostavili tožnikovi pooblaščenci, izhaja, da se istospolne osebe lahko soočajo z nasiljem, diskriminacijo in tudi kazenskim pregonom, pa slednjega ne gre razumeti kot pravilo in samo situacijo posploševati na splošno istospolno alžirsko populacijo. Istospolne osebe v Alžiriji niso ad hoc izpostavljene pregonu in nadlegovanju, temveč do slednjega pride, ko se v javnosti poslužujejo nemoralnih dejanj, pretirano izpostavljajo svojo usmerjenost oziroma se udeležujejo že tako po zakonu prepovedanih dogodkov. Glede na to, da v Alžiriji nikomur izven tožnikove družine ni znano, da je istospolno usmerjena osebnost, torej ne more imeti utemeljenega strahu pred preganjanjem s strani družbe. Tožnik je v postopku zatrjeval, da o njegovi spolni usmerjenosti širša družba ni bila seznanjena, v družbi pa naj tudi ne bi razkrival svojih spolnih občutkov. V arabskih državah, vključno z Alžirijo, sta spolnost in intima kot taka stvar zasebnosti in praktično predstavljata tabu temo. Dejstvo, da tožnik svoje usmerjenosti javno ne naznanja, je mogoče pripisati ravno temu in ne strahu pred preganjanjem.

8Tožnik je kot enega izmed razlogov, zaradi katerih je zapustil svojo izvorno državo, omenjal tudi berbersko narodnost. Ko je bil pozvan, naj pove, kako je bil kot Berber prikrajšan, je podal zgolj pavšalen odgovor, da Berberi nimajo pravice živeti, hkrati pa je zanikal, da bi bil v Alžiriji kakorkoli ogrožen. Uradna oseba ga je večkrat vprašala, kakšne težave je on osebno imel zaradi narodnosti, vendar jasnega odgovora ni podal. Zgolj pavšalno je ponavljal, da nima pravic in da nima svobode. Kasneje je celo dejal, da on osebno zaradi svoje narodnosti ni bil ogrožen. Navajanje splošnih težav, ki jih imajo Berberi v Alžiriji, nima zadostne teže, da bi tožnik z njim uspel utemeljiti upravičenost do mednarodne zaščite. Svojo prošnjo mora utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne navajati splošnih težav, ki jih imajo pripadniki iste narodnosti. Tožniku je bilo omogočeno šolanje, na osebnem razgovoru je omenil, da je po koncu srednje šole opravljal priložnostna dela kot slikopleskar in frizer.

9V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka tudi pojasnjuje, zakaj tožniku ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Glede na njegove navedbe ne gre razbrati, da bi se mu v izvorni državi zaradi istospolne usmerjenosti ali berberske narodnosti lahko zgodilo karkoli. Lahko bi se preselil v drug alžirski kraj, kjer bi zaradi oddaljenosti od očeta po vsej verjetnosti živel normalno življenje. Tožnik že vrsto let sploh z nobenim družinskim članom z izjemo sester ni bil v kontaktu. V konkretnem primeru ne gre zaključiti, da mu grozi resna škoda v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnik pa tudi ni navajal, da bi bil v Alžiriji izpostavljen resni individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

10Tožeča stranka v tožbi očita toženi stranki, da ni upoštevala določenih dokazov, ki so bili predloženi v upravnem postopku. V zvezi z očitkom, da se tožnik ni najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje, navaja, da tožena stranka neutemeljeno ni upoštevala slabega psihičnega stanja tožnika. Morala bi pridobiti mnenje izvedenca medicinske stroke. Neskladje, ki ga tožena stranka očita pri opisovanju načina, kako je njegova družina izvedela za tožnikovo istospolno usmerjenost, je le navidezno. Na vseh treh osebnih razgovorih je tožnik povedal, da je šola očetu sporočila oziroma da je ravnatelj poklical očeta in mu povedal za govorice, ki ga jih je o tožniku širil sošolec. Glede časovnega okvira, kdaj so se dogodki v matični državi zgodili, je tožnik povedal, da se datumov ne spomni in izpostavil, da je njegov spomin slab. Pri preverjanju zunanje skladnosti tožnikovih izjav (primerjanje izjav z informacijami o izvorni državi) je tožena stranka že sama izpostavila določena dejstva kot je npr. to, da so nekatere osebe LGTB v Alžiriji soočene z nasiljem s strani svojih družin, da večina LGTB oseb zaradi strahu pred maščevanjem s strani družin še vedno ne živi odprto in da obstaja nesprejemljivost istospolnih dejanj v Alžiriji. Iz poročil izhaja več primerov, ko je država kazensko preganjala ljudi zaradi njihove domnevne pripadnosti LGTB skupini. Nasilje nad temi osebami se povečuje in to predvsem s strani mlajše generacije. Zakon kriminalizira javno nespodobnost in prostovoljna istospolna dejanja med odraslimi moškimi ali odraslimi ženskami s kaznimi, ki vključujejo zaporno kazen od šestih mesecev do treh let in denarno kazen. To deloma priznava tudi tožena stranka. Nadalje pojasnjuje, zakaj je neutemeljen očitek, da tožnik prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času. Slaba ekonomska situacija je povezana z dejstvom, da je tožnik Berber, zaradi česar je bil v izvorni državi diskriminiran. Tožena stranka se do preganjanja zaradi tožnikove narodnosti ni konkretno opredelila. Neutemeljen je zaključek, da tožnik zaradi svoje istospolne usmerjenosti ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja in da ni bil izpostavljen resnemu kršenju njegovih pravic in da nima utemeljenega strahu pred prihodnjim preganjanjem. Tožnikov oče je dejal, da tožnika raje ubije, kot da sprejme njegovo istospolno usmerjenost. Tožena stranka ni upoštevala, da kljub dejstvu, da tožnik ni živel pri očetu od ločitve dalje, je ravnatelj o govoricah v šoli obvestil njegovega očeta in oče je tožnika zasledoval v gozdu. Iz informacij o izvorni državi izhaja, da se je sovražnost do skupnosti LGTB povečala in da so bile žrtve nekaznovano oropane, izsiljene, pretepene ali izrabljene in da so v Alžiriji istospolni odnosi kriminalizirani. Tožena stranka je napačno ocenila, da v konkretnem primeru ne obstajajo utemeljeni razlogi, da je bil tožnik v izvorni državi oziroma bo v primeru vrnitve podvržen preganjanju na podlagi zakonsko določenih pogojev, v katerih bi bil upravičen do podelitve statusa begunca. Tožnik je opisal konkretne pretekle dogodke in tudi strah pred vrnitvijo v matično državo. Ni ovržen dvom, da tožnik v izvorni državi ne bo podvržen preganjanju oziroma izpostavljen tveganju za resno škodo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da čeprav vseh v tožbi omenjenih dokazil ni zavedla v besedilu izpodbijane odločbe, pa ta glede na njihovo naravo v postopku niso bistvena. Niso povezana s tožnikovim odhodom iz države in kot taka na odločitev pristojnega organa niso mogla vplivati. V zvezi z zatrjevanimi psihičnimi motnjami pa se tožena stranka sklicuje na sklep Okrajnega sodišča v Idriji Pr 42/2020 z dne 2. 3. 2020, kjer je pristojno sodišče ugotovilo, da tožnik ni uspel izkazati, da bi trpel za posebej hudo duševno ali fizično boleznijo. Tožena stranka je izčrpno primerjala tožnikove izjave in podala obsežno opredelitev do zaznanih kontradiktornosti. Logično je ugotovila, da o obstoju preteklega preganjanja tožnika iz naslova istospolne usmerjenosti ni možno govoriti. Tudi če bi sledila tožnikovim trditvami glede pretepa s strani strica in očeta, njena odločitev ne bi bila drugačna. Omenjeni dogodek že sam po sebi ne dosega intenzivnosti standarda preganjanja, kot je določen v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Domnevni dogodek se ni stopnjeval ali ponavljal. V postopku je tožena stranka ugotovila, da bi se tožnik lahko preselil v drug alžirski kraj, kjer bi po vsej verjetnosti lahko živel normalno življenje, ne da bi bil izpostavljen preganjanju ali resni škodi. Poleg tega že vrsto let z nobenim od družinskih članov z izjemo sester ni bil v kontaktu in je malo verjetno, da bi ob vrnitvi v izvorno državo z njimi sploh stopil v kontakt. Svoje istospolne usmerjenosti ni javno izkazoval. Tožena stranka je tudi izčrpno obrazložila, zakaj tožnik ni upravičen do podelitve statusa begunca iz naslova svoje berberske narodnosti. Ni izkazal dovolj konkretnih dejanj, na podlagi katerih bi osebno bil izpostavljen preganjanju na podlagi narodnosti. Prav tako ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 1. ali 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Ni zadostno utemeljil, zakaj meni, da bi sam dejansko bil izpostavljen resni škodi v izvorni državi. Alžirija se šteje za varno državo izvora, kar je presodila tudi Republika Slovenija, ki je Alžirijo uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

12Tožeča stranka v pripravljalni vlogi izraža nestrinjanje s tem, da k tožbi priložena dokazila niso bistvena. Tudi z njimi tožnik potrjuje navedbe v postopku. Odločba o pridržanju tožnika v Psihiatrični bolnišnici v ... je pomembna, saj njegove zdravstvene težave vplivajo na sposobnost pomnjenja in podajanja odgovorov. Tožnik ponovno predlaga postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Zdravstveno stanje bi bilo treba upoštevati pri oceni njegove verodostojnosti. Prilaga zdravniško potrdilo dr. A. A., ki pri tožniku ugotavlja povečano anksioznost in občasne motnje spanja.

13Sodišče je v navedeni zadevi dne 27. 11. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil.

14Tožba ni utemeljena.

15ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sledi sodišče razlogom izpodbijane odločbe, zato skladno z 71. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavljalo razlogov za odločitev.

16Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Za priznanje statusa begunca morajo biti torej podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1, to pa je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Skladno s 24. členom ZMZ-1 so lahko subjekti preganjanja država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, in nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona. Status subsidiarne zaščite pa se v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu z 28. členom ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali pa resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

17Po navedbah tožnika se počuti ogroženega zaradi njegove istospolne usmerjenosti in diskriminacije zaradi berberske narodnosti.

18Tožena stranka v svoji odločbi dvomi v verodostojnost tožnikovih izpovedb glede težav na podlagi istospolne usmerjenosti, vendar pa zaradi dvoma v korist stranke vseeno šteje, da je tožnik istospolno usmerjena oseba. Z navedenim stališčem se strinja tudi sodišče in torej sprejema, da je tožnik istospolno usmerjena oseba. Iz enakega razloga (zaradi dvoma v korist stranke) sodišče tudi sprejema njegovo trditev, da so ga domači pretepli zaradi njegovih stikov z bratrancem. Prav tako tudi sprejema njegovo trditev, da je bil oče jezen, ko ga je enkrat s prijateljem našel v gozdu. Ker sodišče sprejema te njegove trditve, je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, saj je ta predlog utemeljen na tem, ker naj bi tožnikove zdravstvene težave vplivale na sposobnost pomnjenja in podajanja odgovorov in na oceno verodostojnosti. Drugi razlog, zaradi katerega je sodišče zavrnilo izvedbo tega dokaza pa je v tem, ker je iz zadnjega zdravniškega potrdila dr. A. A., ki ga je predložila tožeča stranka, razvidno, da je pri tožniku sicer res povečana anskioznost in občasne motnje spanja, vendar pa je v potrdilu tudi navedeno, da je pogovorljiv, bistre zavesti, orientiran in ne navaja heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli. Iz tega pa ne izhaja, da bi lahko te težave vplivale na sposobnost podajanja odgovorov ali pomnjenja kljub temu, da so določene psihične težave pri njem prisotne.

19Vendar pa tudi izhajajoč iz predpostavke, da se verjame tem tožnikovim trditvam, zatrjevana dejanja ne dosegajo intenzivnosti standarda preganjanja, kot je določena v ZMZ-1. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 26. člena ZMZ-1 morajo biti namreč dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti. Vendar pa v konkretnem primeru zaradi dogodka z bratrancem in kasneje s prijateljem, ko ju je oče našel v gozdu, še ni mogoče govoriti o ponavljajočih se dejanjih, ki bi bila tako resne narave, da bi dosegala standard preganjanja, kot je opredeljen v citiranem določilu.

20Sodišče se prav tako strinja z utemeljitvijo tožene stranke, zakaj pri tožniku ni moč govoriti o obstoju prihodnjega preganjanja in se pri tem sodišče sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi. Po njegovih navedbah naj bi bil problematičen predvsem njegov oče, saj z oblastjo nikoli ni imel težav, kar bi pomenilo, da je potencialni subjekt preganjanja v konkretnem primeru nedržavni akter. Vendar se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da bi lahko poskusil zaživeti tudi v kakšnem drugem alžirskem mestu. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da je tožnik sam poudaril, da ni nič narobe s tem, če se dve osebi v Alžiriji držita za roke, težava nastopi v primeru, če osebi izvajata intimna dejanja v javnosti, intimni odnosi v javnosti pa so nesprejemljivi tudi v mnogih drugih državah sveta.

21Neutemeljene so tožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da tožena stranka neutemeljeno ni upoštevala določenih dokumentov, ki jih tožnik našteva v tožbi. S tem v zvezi se sodišče strinja s toženo stranko, da ti dokumenti niso povezani z zatrjevanim preganjanjem tožnika zaradi istospolne usmerjenosti ali zaradi njegove narodnosti. Gre za poročni list staršev, rojstni list tožnika, družinsko knjigo in odločbo o prisilnem pridržanju v psihiatrični bolnišnici v ...

22V zvezi s tožbenimi očitki, češ da je napačna ocena, da se tožnik ni najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje in da je na to vplivalo njegovo psihično stanje, sodišče pojasnjuje, da zaradi stališča sodišča, da sprejema tožnikove navedbe o njegovi istospolni usmerjenosti, te tožbene navedbe niso relevantne. Torej ne glede na oceno, ali se je tožnik potrudil za utemeljevanje svoje prošnje ali ne in ali je psihično stanje vplivalo na to ali ne, sodišče šteje, da je navedba o tožnikovi istospolni usmerjenosti resnična in prav tako opisani dogodki, ki se na to nanašajo. Iz enakega razloga sodišče tudi šteje kot nerelevantne tožbene navedbe o tem, da tožena stranka neutemeljeno očita tožniku, da ni popolnoma sodeloval z izpraševalci, ter tožbene očitke, s katerimi tožnik očita toženi stranki, da je neutemeljeno ugotovila kontradiktornosti v njegovih izjavah. Prav tako sodišče šteje za nebistveno, če je tožnik dogodke uvrščal v različne časovne okvire.

23Nadalje sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da se nekatere istospolne osebe v Alžiriji soočajo z nasiljem s strani svojih družin in da alžirska družba na splošno ne sprejema istospolnih dejanj v Alžiriji ter da zakon kriminalizira javno nespodobnost. Vendar se je tožena stranka do vseh teh dejstev podrobno opredelila in prepričljivo navedla, zakaj kljub temu ni mogoče tožniku priznati statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka je tako prepričljivo navedla, da tožnik ni izkazal, da bi bil v primeru, če bi se preselil v kakšen drug kraj v Alžiriji kot istospolna oseba izpostavljen preganjanju, to še toliko bolj zaradi tega, ker svoje istospolne usmerjenosti ni javno izkazoval. Prepričljivo je navedla, da so intimna dejanja v javnosti v Alžiriji nesprejemljiva, vendar pa enako velja tudi za mnoge druge države. Prav tako je logično obrazložila, da tožnikov strah pred očetom ne more biti utemeljen, če očeta v času življenja praktično ni videl oziroma z njim ni imel stikov. Prav tako se sodišče strinja s toženo stranko, da zgolj hipotetična možnost, da bo prosilec preganjan s strani širše alžirske družbe, ker je istospolno usmerjena osebnost, ne more zadoščati za zaključek, da bi tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo dejansko konkretno grozilo preganjanje.

24Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano tožnikovo preganjanje zaradi berberske narodnosti. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je tožnik zgolj na splošno navajal, da so Berberi v Alžiriji diskriminirani, pri tem pa ni navedel nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil zaradi njegove narodnosti. Ni se mogoče strinjati s tožbenim očitkom, da se tožena stranka do preganjanja zaradi tožnikove narodnosti ni konkretno opredelila. S tem v zvezi je dovolj podrobno obrazložila, da ko je bil pozvan, naj pove, kako je bil kot Berber prikrajšan, je podal zgolj pavšalen odgovor, da Berberi nimajo pravice živeti, hkrati pa je zanikal, da bi bil v Alžiriji kakorkoli ogrožen in na večkratno vprašanje, kakšne težave je on osebno imel zaradi narodnosti, jasnega odgovora ni podal. Na podlagi tega je tožena stranka zaključila, da navajanje splošnih težav, ki jih imajo Berberi v Alžiriji, nima zadostne teže, da bi tožnik z njimi uspel utemeljiti upravičenost do mednarodne zaščite.

25V zvezi s tožbeno navedbo, da se od tožnika ne sme pričakovati, da bi svoja občutja skrival zgolj zato, da bi se izognil drugačni obravnavi, se sodišče s tem stališčem sicer strinja, vendar pa je bilo že pojasnjeno, da bi bilo v tožnikovi izvorni državi nesprejemljivo izvajanje spolnih praks v javnosti, kar je pa tudi v drugih državah opredeljeno kot prekršek zoper javni red in mir. Tožena stranka ni preuranjeno ocenila, da ne obstajajo utemeljeni razlogi, da tožnik v izvorni državi v primeru vrnitve ne bo podvržen preganjanju. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno, saj so bili s tožnikom opravljeni kar trije osebni razgovori, zbrane pa so bile tudi informacije o izvorni državi, zato so očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljeni. Tožena stranka je dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo ne grozi resna škoda v obliki usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni v izvorni državi (prva in druga alineja 28. člena ZMZ-1).

26Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.