VSRS Sklep II Kp 1950/2024

Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

1Višje sodišče v Ljubljani je po preizkusu iz sedmega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ugotovilo, da je pri obdolženemu A. A. še vedno podan priporni razlog begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Ugotovitev je bila skupaj z razlogi, izdana s sklepom III Kp 1950/2024 z dne 3. 2. 2025.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik, s predlogom, da Vrhovno sodišče pripor nadomesti z dolžnostjo obdolženčevega javljanja na policijski postaji ali s hišnim priporom, oboje v državi članici Evropske unije (v nadaljevanju EU).

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik izpodbojnih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZKP ni navedel, Vrhovno sodišče pa je po pritožbeni obrazložitvi razbralo, da nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z navedenim pripornim razlogom begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Pravi namreč, da je višje sodišče priporni razlog utemeljilo zgolj z okoliščino, da je obdolženec tujec, čeprav ima ta več naveznih okoliščin v drugih državah članicah EU, kjer bi bil prav tako dosegljiv. Obdolženec bi denimo lahko živel pri mami v Franciji ali pri babici v Italiji, kjer bi se javljal na policijski postaji ali prestajal katero od alternativno določenih oblik pripora. Še zlasti, ker je bil v 13. poglavju Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1), implementiran Okvirni sklep Sveta 2009/829/PNZ z dne 23. 10. 2009 o uporabi vzajemnega priznavanja odločb o nadzornih ukrepih med državami članicami EU. Od sprejetja tega sklepa in njegove implementacije v državah članicah EU pa ni več dopustno obravnavati obdolžencev v primerljivo enakih okoliščinah, različno.

5Po razumljivih razlogih v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, višje sodišče, ugotovitve o pripornem razlogu ni utemeljevalo zgolj z okoliščino, da je obdolženec tujec, ampak še z odsotnimi okoliščinami, ki bi obdolženca neposredno oz. trdneje povezovale z Republiko Slovenijo in na drugi strani z okoliščinami, ki kažejo na obdolženčevo nestanovitnost, ki jo pritožbena navajanja o obdolženčevi dosegljivosti pri mami v Franciji ali pri babici v Italiji, niti po presoji Vrhovnega sodišča ne zmanjšujejo. Glede na to, in ker pritožnik razmeroma visoko določene kazni zapora, kot prav tako izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, v pritožbeni obrazložitvi ni omenil, Vrhovno sodišče pritrjuje grajani ugotovitvi višjega sodišča o obdolženčevi begosumnosti in še o nevarnosti za uspešno izvedbo kazenskega postopka, za primer, da bi bil obdolženec izpuščen na prostost.

6Pri uspešni izvedbi kazenskega postopka šteje tudi njegova hitrost, ki je pri predlagani nadomestitvi pripora z obdolženčevim javljanjem na policijski postaji ali s hišnim priporom, z izvršitvijo v drugi državi članici EU, neprimerno manjša od hitrosti postopka v Sloveniji. Še zlasti, ker je takšna izvršitev v navedenem 13. poglavju ZSKZDČEU-1 odvisna od izpolnitve številnih pogojev, navajana možnost obdolženčevega prebivanja pri mami ali pri babici pa razdeljena celo na dve državi, ki lahko izvršitev kateregakoli od navedenih nadomestnih ukrepov tudi zavrneta.

7Vrhovno sodišče po ugotovljenem ni sledilo pritožbenemu predlogu, temveč je neutemeljeno pritožbo zagovornikov obdolženega A. A. po tretjem odstavku 402. člena ZKP zavrnilo.