VSL Sodba I Cpg 133/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.045,33 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka (podizvajalec tožene stranke) vtožuje plačilo na podlagi izpolnitve obveznosti po Pogodbi za projektiranje slovenskega paviljona za EXPO 2020 (Dubaj, v nadaljevanju: Pogodba), sklenjeni 23. 9. 2019. Trdila je, da je izdelala vso projektno dokumentacijo ter izpolnila vse svoje obveznosti iz naslova predaje IZP in PZI, kot tudi iz naslova vodenja projekta, saj sicer tožena stranka projekta ne bi mogla pravočasno izvesti. Tožena stranka je nasprotno trdila, da tožeča stranka vtožuje plačilo za storitve, ki niso bile dogovorjene s toženo stranko, ampak z Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju: MGRT). Ker tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izvajala na način, da bi bilo mogoče pričakovati izvedbo oziroma zaključek pogodbenih obveznosti v okviru pogodbenih rokov in za pogodbeno vrednost, je 30. 10. 2019 Pogodbo odpovedala.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil predmet Pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, projektiranje slovenskega paviljona (brez projektiranja gradbenih konstrukcij; prvi odstavek 2. člena Pogodbe). Natančen obseg del je razviden iz dokumentacije, ki jo je MGRT objavil na portalu javnih naročil (št. objave JN 003873/2019-B01). Tožeča stranka se je zavezala izdelati in predati projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja v državi organizatorki (Dubaj) in projektno dokumentacijo za izvedbo v roku 40 dni po sklenitvi Pogodbe (1. točka tretjega odstavka 2. člena Pogodbe) ter izdelati PGD, PZI, PID in NOV skladno z zahtevami iz razpisa in veljavno zakonodajo za leseni montažni objekt v državi postavitve objekta (4. točka tretjega odstavka 2. člena Pogodbe). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje (med drugim) presodilo, da izdelava idejne zasnove oziroma projekta izdelave idejne zasnove (IZP) ni bil predmet Pogodbe, zaradi česar tožena stranka ni zavezanka za plačilo stroškov izdelave tega projekta. Kot izhaja iz Pogodbe, se je tožena stranka zavezala tožeči stranki izročiti en izvod idejne zasnove (v tiskani in elektronski obliki) po tem, ko ji jo bo izročilo MGRT kot glavni naročnik (7. člen Pogodbe). Idejna zasnova je bila izdelana na podlagi (treh) pogodb, sklenjenih med tožečo stranko in MGRT, zato po presoji sodišča prve stopnje med obveznosti tožeče stranke po Pogodbi ni spadala ne izdelava idejne zasnove za objekt v betonu ne izdelava idejne zasnove za leseni objekt.

7Sodišče prve stopnje je še dodatno pojasnilo, da iz 1. člena Pogodbe izhaja, da pogodbeni stranki ugotavljata, da je bilo na podlagi odločitve MGRT kot glavnega naročnika javno naročilo projektiranje in postavitev slovenskega paviljona na Expo 2020 Dubaj oddano toženi stranki, obe pogodbeni stranki (tožeča in tožena stranka) pa sta bili v celoti seznanjeni z razpisno dokumentacijo, ki je sestavni del Pogodbe (kot razpisna dokumentacija je mišljena dokumentacija, ki jo je MGRT objavilo na portalu javnih naročil, št. objave JN 003873/2019-B01). Idejno zasnovo (Concept design) je bilo toženi stranki dolžno brezplačno izročiti MGRT. Idejna zasnova je Concept design v skladu s smernicami za izgradnjo paviljona, ki je sestavni del poglavja 4 (posebne zahteve za izvedbo) razpisne dokumentacije in s tem sestavni del Pogodbe. Idejna zasnova (Concept design) je bila marca 2019 poslana organizatorjem Expo Dubaj (kar izhaja iz Poročila po zaključku Expo 2020 Dubaj z dne 9. 1. 2023), Concept design pa je bil pridobljen pred sklenitvijo Pogodbe med pravdnima strankama. Tudi zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da predmet Pogodbe ne more biti izdelava idejne zasnove oziroma idejnega projekta, posledično pa tožena stranka ni zavezanka za plačilo.

8Tožeča stranka zgoraj navedene ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da je projektno dokumentacijo zaradi izjemno kratkih rokov izdelala praktično v celoti že ob podpisu pogodbe, kar je dokazovala z elektronskimi sporočili nadzornika A. A., zaposlenega pri družbi DRI, ki je bila za državo koordinator projekta. Ta pritožbena navedba je nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), ki tudi sicer ni skladna z navedbami tožeče stranke v postopku na prvi stopnji: tožeča stranka je namreč v tožbi zatrjevala, da je bil projekt za izvedbo (PZI) ob odpovedi pogodbe s strani tožeče stranke že zaključen, v pritožbi pa, da je bila projektna dokumentacija v celoti izdelana že ob podpisu pogodbe. Ker pa to za odločitev ni bistvenega pomena, se višje sodišče v zvezi s tem podrobneje ne bo opredeljevalo (prim. 360. člen ZPP).

9Tožeča stranka ne izpodbija (za odločitev bistvene) ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi morala v dokaz svojih navedb, da je izdelala PZI, najprej podati navedbe o tem, kdaj ga je izdelala, kdaj je bil potrjen s strani glavnega naročnika (5. člen Pogodbe) in kdaj ga je predala toženi stranki. Ničesar od navedenega ni storila, čeprav je tožena stranka na pomanjkljivosti v njenih navedbah izrecno opozorila. Tega ni navedla niti v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da projektna dokumentacija s strani tožeče stranke tudi sicer ni bila izdelana v celoti. Ta zaključek je oprlo na elektronsko sporočilo C. C. z dne 8. 11. 2019, iz katerega izhaja, da rok za izvedbo del še ni potekel in da poteče 11. 11. 2019 ter da tožeča stranka glede na odpoved Pogodbe v celoti ustavlja delo na projektu. Tega pritožba ne izpodbija. Na podlagi navedenega je zato mogoč zaključek, da projektna dokumentacija, ki ni bila v celoti izdelana niti ob odpovedi Pogodbe s strani tožene stranke, ni mogla biti (v celoti) izdelana že ob podpisu Pogodbe, kot to trdi pritožnica. Tega ne dokazuje niti elektronsko sporočilo nadzornika A. A. (zaslišanje katerega je tožeča stranka predlagala v zvezi z navedbami, da je priča 4. 3. 2020 toženo stranko pozval k plačilu projektantov, ne pa v dokaz trditve, da je projektno dokumentacijo v celoti izdelala ob podpisu pogodbe). A. A. je bil imenovan s strani družbe DRI kot vodja projekta in je izvajal inženirske storitve v povezavi z izvajanjem gradbenih del po Glavni pogodbi, pri čemer tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da bi bil imenovan tudi za izvajanje Pogodbe med pravdnima strankama ali kakorkoli povezan z njo. To pomeni, da pri izvajanju Pogodbe ni sodeloval, posledično pa tudi ni mogel razpolagati z natančnimi informacijami glede njenega izvajanja. Njegovo elektronsko sporočilo tudi sicer ne omenja ne vrste ne količine izvedenih del po Pogodbi, saj vsebuje le poziv toženi stranki za ureditev medsebojnih razmerij, zato ne more biti dokaz za pritožbene navedbe, da je bila projektna dokumentacija izdelana pravočasno oziroma že ob podpisu Pogodbe. In nenazadnje: če bi tožeča stranka s projektno dokumentacijo dejansko razpolagala (že ob podpisu pogodbe), potem ni jasno, zakaj je v tem postopku ni predložila. Kot pravilen se zato izkaže zaključek izpodbijane sodbe, da bi tožeča stranka (le) s predložitvijo dokumentacije lahko izkazala, da je pogodbeno obveznost v celoti izpolnila. Pravilne izpolnitve pogodbe v tej zadevi ni mogoče dokazovati z zaslišanjem (direktorja tožeče stranke), saj že sodišče prve stopnje opozarja, da je projektantska pogodba obligacija rezultata, ne prizadevanja (česar pritožba ne izpodbija). Zgolj dejstvo, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje in da paviljon stoji, ne dokazuje navedb tožeče stranke, da je v celoti in pravilno izpolnila svoje obveznosti po Pogodbi, še zlasti, ker je tožena stranka navajala (in dokazovala), da je bilo gradbeno dovoljenje izdano na podlagi projektne dokumentacije, ki jo je izdelala sama ob sodelovanju drugih pogodbenih partnerjev. In nenazadnje: tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni niti navedla (še manj izkazala), da bi toženi stranki sploh predala dokumentacijo, ki je bila potrebna za pridobitev gradbenega dovoljenja, pri čemer je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je bila končna vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja oddana 5. 12. 2019, to je po odpovedi Pogodbe in po tem, ko je tožeča stranka delo na projektu v celoti ustavila.

10Ne drži niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobenih dokazov tožeče stranke, poleg tega pa ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, s čemer nam bi kršilo načelo materialne resnice. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe (konkretno: 4. točke obrazložitve), je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo vse listine tožeče in tožene stranke, ostale dokazne predloge (med drugim tudi za zaslišanje strank in prič) pa zavrnilo kot nepotrebne.

11Sodišče ima pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijani sodbi odločeno v skladu z gornjim načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Zahteva po enakem varstvu pravic (22. člen Ustave) ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Odločitev o tem, da sodišče ne izvede predlaganih dokazov, tudi ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka; zavrnitev dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, pa ima lahko za posledico kvečjemu nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, za kar v konkretnem primeru ne gre.

12Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, zakaj ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke: ker gre pri projektantski pogodbi za pogodbo obligacije rezultata, ne pa prizadevanja, zaradi česar bi morala tožeča stranka v dokaz svojih navedb, da je pogodbene obveznosti v celoti in pravilno izpolnila, predložiti listinske dokaze (česar pa ni storila). V izpodbijani sodbi je tudi pravilno poudarjeno, da manjkajočih navedb o tem, kdaj je bila projektna dokumentacija izdelana, potrjena in predana toženi stranki, ni mogoče nadomestiti z dokaznim predlogom za zaslišanje stranke. Dokaz z zaslišanjem strank ni namenjen temu, da se navedejo nova dejstva, pač pa temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki sta jih stranki že zatrjevali.

13Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načelo materialne resnice, saj s sklicevanjem na to načelo ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale (razen v primeru, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati; drugi odstavek 7. člena ZPP).¹ Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v zvezi z izdelavo projektne dokumentacije (primarno) zavrnilo zaradi pomanjkanja trditvene podlage (in dokazov); da tožeča stranka ni podala zadostnih navedb, pa je v postopku na prvi stopnji izrecno opozorila tudi tožena stranka. Če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka, (posebno in dodatno) materialno vodstvo sodišča ni potrebno.²

14Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

¹ Prim. VSRS Sklep VIII Ips 164/2016 z dne 11. 10. 2016.
² Prim. VSRS Sodba III Ips 35/2012 z dne 15. 4. 2014.