VSRS Sklep X DoR 38/2024-12

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali se lahko v verigi tristranskih poslov dobavitelj (drugi v verigi) blaga, ki je bilo z enim prevozom dobavljeno (tj. dano na razpolago oziroma v last) kupčevemu kupcu (in ne tretjemu v verigi), lahko sklicuje na administrativno poenostavitev za tristranske posle iz četrtega odstavka 23. člena ter 48. in 76. člena ZDDV-1 oziroma iz 42., 141. in 197. člena Direktive o DDV?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika, s katero je izpodbijal odločbo Finančne uprave, št. DT 0610-150/2018-47 z dne 19. 2. 2019, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT 499-16-56/2020-5 z dne 4. 5. 2021.

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da se v obravnavanem postopku tožniku očita, da ni izpolnil pogoja, da se je blago po opravljenem prevozu in izvedeni dobavi, dalo na razpolago tretjemu v verigi, ki ima dolžnost obračunati davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Tega tožnik ni storil, blago je vedno prevzel drug gospodarski subjekt in ne tretji v verigi, prav tako tretji v verigi nikoli ni prijavil in obračunal DDV. Upravno sodišče kot nepravilne zavrne tožnikove navedbe, da davčni organ uporabo poenostavitve za tristranske posle pogojuje z dostavo v prostore tretjega v verigi, saj se pogojuje le, da je tretjemu blago dano na razpolago. Ta pogoj pa ni bil izpolnjen. Ker tožnik ni bil upravičen do sklicevanja na poenostavitev, je dolžan v državi članici, ki mu je izdala identifikacijsko številko za DDV obračunati DDV od teh pridobitev blaga iz Nemčije (ki je nato bilo poslano na Dansko). Upravno sodišče tudi potrdi pristojnost slovenskih davčnih organov. V primeru, da do poenostavitve za tristranske posle ne pride, ker pogoji niso bili izpolnjeni, na podlagi drugega odstavka 23. člena Zakona o DDV (v nadaljevanju ZDDV-1) davek odmeri država izdajalka številke DDV.

3Zoper sodbo Upravnega sodišča je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, v kateri postavlja dve pravno pomembni vprašanji:

‒ Ali se dobavitelj B (tožeča stranka v tem postopku), ki je nabavil blago od zavezanca A v državi članici A (Nemčija), z namenom, da ga dobavi tretjemu zavezancu C v državo članico C (Danska), pri čemer je blago v državi C po naročilu C1, ki je davčni zavezanec s sedežem v državi C, izročil njegovemu kupcu C2, lahko sklicuje na administrativno poenostavitev za tristranske posle iz četrtega odstavka 23. člena ter 48. in 76. člena ZDDV-1 oziroma iz 42., 141. in 197. člena Direktive o DDV?

‒ Katera država je pristojna presojati o izpolnjevanju pogojev za administrativno poenostavitev za tristranske posle?

4Vprašanji se nanašata na ureditev t. i. (pravih) tristranskih poslov znotraj Skupnosti, urejeno s 141. členom 141 v povezavi z 42. in 197. členom Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva o DDV). Gre za postopek prijave in plačila DDV za primer treh podjetij iz treh držav članic s tremi identifikacijskimi številkami treh držav, ki trgujejo z blagom, ki se neposredno prepelje od prvega do zadnjega podjetja.

K I. točki izreka

5Vrhovno sodišče je s svojim sklepom dne 28. 8. 2024 prekinilo svoj postopek odločanja, ker je ugotovilo, da gre za enako procesno situacijo kot v zadevi X DoR 380/2022. V citirani zadevi je Vrhovno sodišče presodilo, da je odločitev o predlogu za dopustitev revizije odvisna od predhodne rešitve vprašanja v zvezi z razlago tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije in 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v povezavi z ureditvijo postopka za dopustitev revizije v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kadar je v predlogu za dopustitev revizije predlagano vprašanje, ki se nanaša na pravilno uporabo prava EU in je zato navedeno vprašanje naslovilo na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU). O tem vprašanju je veliki senat Sodišča Evropske unije odločil s svojo sodbo v zadevi C-144/23 z dne 15. 10. 2024, zato se prekinjeni postopek lahko nadaljuje.

6SEU je o navedenih vprašanjih Vrhovnega sodišča razsodilo:

1Člen 267, tretji odstavek, PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno sodišče, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, v okviru postopka odločanja o predlogu za dopustitev revizije, katerega izid je odvisen od pomembnosti pravnega vprašanja, ki ga postavi ena od strank v sporu, za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava, tak predlog za dopustitev revizije zavrne, ne da bi presodilo, ali je dolžno Sodišču v predhodno odločanje predložiti vprašanje glede razlage ali veljavnosti določbe prava Unije, ki je bilo postavljeno v utemeljitev tega predloga.

2. Člen 267 PDEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, v sklepu, s katerim zavrne predlog za dopustitev revizije, ki vsebuje predlog, naj se Sodišču v predhodno odločanje predloži vprašanje glede razlage ali veljavnosti določbe prava Unije, navesti razloge, zaradi katerih te predložitve ni opravilo, in sicer bodisi da to vprašanje ni upoštevno za rešitev spora, bodisi da je Sodišče zadevno določbo prava Unije že razložilo, bodisi da je pravilna razlaga prava Unije tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma.

7Vrhovno sodišče je sodbo SEU tudi predložilo tožniku, da se o njej izjavi. Tožnik je 11. 11. 2024 vložil svojo vlogo in v njen navedel, da je v zadostni meri obrazložil postavljena vprašanja ter prekršena pravna pravila, poleg tega je navedel sodno prakso SEU, ki po njegovem stališču ni bila pravilno upoštevana v izpodbijani sodbi. Predlog za predhodno odločanje je torej specifičen, ustrezen in pomemben za odločitev v obravnavani zadevi. Prav tako ni niti očitno neutemeljen ali nesmiseln. Glede na navedeno meni, da mora Vrhovno sodišče revizijo dopustiti.

K II. točki izreka

8Predlog je delno utemeljen.

9Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa izpolnjeni, zato je tožnikovemu predlogu za dopustitev revizije v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Pri tem je Vrhovno sodišče besedilo vprašanja predrugačilo za večjo jasnost. Gre za vprašanje razlage prava Evropske unije (Direktive 2006/112/ES) skupaj s predlogom za postavitev vprašanja za predhodno odločanje Splošnemu sodišču Evropske unije. O upoštevnosti tega predloga za obravnavano zadevo, oziroma ali je nanj v sodni praksi SEU že odgovorjeno (acte éclairé), pa ni mogoče odločiti brez širše vsebinske presoje. Dodatno predlagatelj pravilo opozarja, da je v Upravno sodišče v zadevi I U 1076/2021, ki obravnava v bistvenem enake dejanske in procesne okoliščine, postavilo predhodno vprašanje Splošnemu sodišču EU, ki se nanaša na enak vsebinski problem.¹ Vrhovno sodišče se z navedenim vprašanjem tudi še ni ukvarjalo, zato je odgovor na zastavljeno vprašanje objektivno pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. Glede preostalega vprašanja Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj za to niso izpolnjeni zakonski pogoji.

Glasovanje

10Senat, naveden v uvodu tega sklepa, je odločitev sprejel soglasno.

¹ Splošno sodišče EU vodi zadevo pod opr. št. T-646/24 MS Ključarovci.