VSL Sklep III Cp 375/2025

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža z zneska 945,18 EUR na znesek 634,64 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 149,33 EUR v roku 15 dni od izdaje te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje umik tožbe vzelo na znanje in postopek ustavilo (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 945,18 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper II. točko izreka sklepa se pritožuje tožnik iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep v izpodbijanem delu spremeni in ponovno odloči o zadevi. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da v primeru, če si stranka izbere odvetnika v kraju izven sedeža sodišča, potnih stroškov pooblaščenca ni mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki. To je mogoče le v primeru, če to utemeljujejo posebne okoliščine v zvezi z vsebino same zadeve, in sicer zapletenost, obsežnost ali zahteva po specifičnem znanju, vse to pa je trditveno in dokazno breme stranke, ki uveljavlja povrnitev tovrstnih stroškov. Konkretna zadeva ne zahteva specifičnega znanja, prav tako pa ni zapletena niti obsežna. Jasno je, da ima odvetnica A. A. sedež svoje pisarne na naslovu B., Ljubljana, toženka pa prihaja iz Črnomlja. V konkretnem primeru potnih stroškov ter s potovanjem povezane odmene za odsotnost iz pisarne v času potovanja ni upravičeno naložiti v plačilo tožniku, saj bi si toženka lahko za svojega pooblaščenca izbrala odvetnika, ki deluje na območju Črnomlja oziroma v širši okolici. Ne glede na navedeno pa je pooblaščenka toženke med postopkom poudarila, da je domačinka in živi v D., zato priglašeni potni stroški in odsotnost iz pisarne pooblaščenki sploh niso nastali. Ob dogovarjanju za termin naroka je na vprašanje pooblaščenke tožnika, ali bo pooblaščenki toženke uspelo pravočasno priti iz Ljubljane, če se narok izvede ob 9.00 uri, pooblaščenka toženke odgovorila, da je domačinka in da se narok lahko razpiše ob 9.00 uri zjutraj. Slednje dokazuje, da se pooblaščenka na naroke, ki so potekali pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju, ni vozila iz Ljubljane. Ker poti niso bile izvedene, odsotnosti iz pisarne ni bilo, zato do teh stroškov toženka ni upravičena.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožnik umaknil tožbo zoper toženko. Ker do umika tožbe ni prišlo po izpolnitvi zahtevka, je sodišče prve stopnje na podlagi določila prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) utemeljeno odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pravdnega postopka.

6Sodišče prve stopnje je pooblaščenki toženke, ki ima sedež svoje pisarne v Ljubljani, pri odmeri stroškov priznalo tudi potne stroške dveh prihodov iz Ljubljane na narok v Črnomelj in stroške odsotnosti iz pisarne, čemur tožnik nasprotuje s pritožbenim očitkom, da toženka do povrnitve teh stroškov ni upravičena, ker bi si lahko izbrala pooblaščenca v kraju sedeža sodišča, prav tako pa ji stroški niso nastali, ker je domačinka in se ni pripeljala iz Ljubljane.

7Pritožbeno sodišče se strinja z načelnim stališčem sodišča prve stopnje, da stranke pri izbiri odvetnika ni mogoče omejevati le na območje sodišča, kjer se vodi postopek. Stranka ima pravico, da si prosto izbere odvetnika, saj njun odnos v okviru mandatnega razmerja temelji na zaupanju. Glede na možnost proste izbire odvetnika ter svobodo (odvetnikovega) dela, se zato priznavajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja. Izjema velja zgolj v primeru, če sodišče ugotovi, da je bila ta izbira povsem nerazumna ali da je šlo za zlorabo (ravnanje z vicioznimi nameni).

8V obravnavanem primeru si je toženka izbrala pooblaščenko zunaj sedeža sodišča. Sodišče prve stopnje je toženki priznalo tudi potne stroške pooblaščenke toženke za prihod iz Ljubljane v Črnomelj in nagrado zaradi odsotnosti pooblaščenke iz pisarne. V pritožbi je tožnik izpodbijal nastanek potnih stroškov pooblaščenke in stroškov zaradi odsotnosti z navedbo, da se pooblaščenka toženke, ki je sicer domačinka iz D., na naroka ni pripeljala iz Ljubljane. Ker toženka v odgovoru na pritožbo te pritožbene navedbe ni izrecno prerekala, se šteje za priznano (214. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo tako, da toženki ni priznalo potnih stroškov dveh prihodov pooblaščenke na narok v višini 134,00 EUR ter stroškov odsotnosti iz pisarne za dva prihoda v višini 200 točk. To pomeni, da stroški pooblaščenke znašajo 850 točk, materialni izdatki pa 17 točk (11. člen Odvetniške tarife), skupno torej 867 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 520,20 EUR, povečano za 22% DDV pa 634,64 EUR.

9Ker je pritožba utemeljena, ji je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo in izpodbijani sklep v II. točki izreka spremenilo tako, da je znižalo znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženki iz zneska 945,18 EUR na znesek 634,64 EUR.

10Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je toženka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Tožniku so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave pritožbe v višini 200 točk (2. točka tar. št. 22 Odvetniške tarife) ter materialni izdatki v višini 4 točke (11. člen Odvetniške tarife), skupaj torej 204 točke, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 122,40 EUR, povečano za 22% DDV pa 149,33 EUR. Višjo priglašeno nagrado za sestavo pritožbe je pritožbeno sodišče zavrnilo. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti temelji na določilu 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ).