VSM Sklep IV Kp 58097/2023

Pritožbi pooblaščenke oškodovanca kot tožilca A. A. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog z dne 27. 7. 2023, dopolnjen dne 7. 11. 2023, ki ga je oškodovanec kot tožilec A. A. vložil po svoji pooblaščenki, zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, in sicer sodno takso, ki mu bo odmerjena po pravnomočnosti sklepa.

2Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo.

3Pritožba je utemeljena.

4Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obtožnem predlogu in izreku izpodbijanega sklepa izhaja, da je obdolženec, "da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin oškodovanca spravil v zmoto in ga pustil v zmoti, s tem, ko je dne 5. 6. 2019 v Mariboru sklenil prodajno pogodbo za traktor New Holland T4.75 LP, tip motorja: F5C 57kW (78KM) in dogovor o posoji navedenega traktorja z oškodovancem, ter si ob tem izgovoril, da bo prepis narejen kasneje, saj še domnevno in po navedbah obdolženca ni imel pogojev za prepis zaradi subvencije, čeprav je obdolženec vedel, da temu ni tako in je imel namen, da ta traktor isti dan proda drugi osebi, in sicer C. C. , kar je s prodajo tudi storil, s tem pa je oškodoval oškodovanca za kupnino v višini 23.000,00 EUR". Sodišče prve stopnje je ob materialnem preizkusu tak obtožni akt zavrglo z utemeljitvijo, da dejanje, kot je opisano v izreku obtožbe, ni kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, niti ne vsebuje zakonskih znakov katerega drugega kaznivega dejanja. Pojasnilo je, da sta v opisu navedeni obe izvršitveni obliki temeljne oblike kaznivega dejanja goljufije - "spravljanje v zmoto" in "puščanje v zmoti", vendar nobena od njiju ni konkretizirana v zadostni meri. Po oceni sodišča prve stopnje pa tudi ni konkretizirano ravnanje oškodovanca kot tožilca, storjenega pod vplivom zmote.

5Pritožnica ob pojasnjevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije in navedbami o zadostni konkretizaciji obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, utemeljeno nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Uvodoma je poudariti, da morajo biti za obstoj kaznivega dejanja goljufije izpolnjene objektivne in subjektivne značilnosti. Objektivne značilnosti so: 1) lažno prikazovanje ali prikrivanje dejstev, 2) zmota na strani tistega, ki razpolaga s premoženjem, 3) razpolaganje s premoženjem, 4) premoženjska škoda oziroma premoženjska korist. Med temi mora obstajati vzročna zveza: lažno prikazovanje dejstev mora povzročiti zmoto, zmoto razpolaganja s premoženjem, posledica neizpolnitve obveznosti pa je bodisi pridobitev premoženjske koristi na strani storilca ali nastanek premoženjske koristi za stranko ali koga drugega. Subjektivno značilnost pa predstavlja ravnanje s ciljem pridobitve premoženjske koristi.¹ Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje napravilo zmotne zaključke o nekonkretizaciji zakonskih znakov. Iz konkretnega opisa je namreč v prvi vrsti razbrati, da je obdolženec oškodovancu kot tožilcu pri sklenitvi prodajne pogodbe za traktor in dogovora o posoji le-tega ustvaril zmotno predstavo o dejanskih okoliščinah, in sicer kasnejšem prepisu zaradi neizpolnjenosti pogojev zaradi subvencije. To pomeni, da je obdolženec oškodovanca kot tožilca spravil v zmoto o kasnejši pravnoformalno veljavni pridobitvi lastninske pravice na predmetu pogodbe - kar je po naravi stvari tudi logični interes vsakega kupca ob sklenitvi prodajne pogodbe. Prav tako je dovolj določno opredeljen zakonski znak puščanja oškodovanca kot tožilca v zmoti, in sicer z navedbami, da v času sklenitve prodajne pogodbe in dogovora o posoji ni bilo pogojev za prepis traktorja zaradi subvencije, čeprav je obdolženec vedel, da temu ni tako, saj je slednji ravno ta traktor (in torej predmet sklenjene prodajne pogodbe in dogovora o posoji) še isti dan prodal drugi osebi in ne oškodovancu kot tožilcu. Pritrditi je pritožnici tudi v delu, kjer smiselno poudarja, da je ravnanje oškodovanca kot tožilca, storjeno pod vplivom zmote, zadostno opredeljeno. Iz opisa je razvidno, da je obdolženec oškodovanca kot tožilca (v posledici zgoraj opisanih ravnanj) oškodoval za kupnino v višini 23.000,00 EUR. Sicer res ni izrecno navedeno, da je oškodovanec kot tožilec obdolžencu izročil ta znesek, vendar to niti ni nujno, saj je iz opisa, ki ga je treba brati in razumeti kot celoto, jasno razbrati, da je oškodovanec kot tožilec nastopal v vlogi kupca, katerega bistvena obveznost v skladu s prodajno pogodbo je ravno plačilo kupnine prodajalcu (obdolžencu). Glede na v opisu navedeno dejstvo, da je obdolženec oškodoval oškodovanca za kupnino, pa je razumeti, da mu je oškodovanec kot tožilec znesek tudi izročil, kar je po opisu dejanja storil v posledici zmote o pridobitvi lastninske pravice na traktorju.

6Po obrazloženem, ko torej predmet obtožbe izpolnjuje zahteve materialnega preizkusa obtožnega predloga v tej fazi kazenskega postopka, je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP pritožbi pooblaščenke oškodovanca kot tožilca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Glej H. Devetak v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), posodobljena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2023, str. 960 in primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 42641/2022 z dne 19. 12. 2024.