UPRS Sodba IV U 100/2020-59

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin št. U014-41/2020/7 z dne 27. 7. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 469,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Potek upravnega postopka

1Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju tožena stranka ali UVHVVR) je tožeči stranki izdalo odločbo, s katero je odločila, da se koncesija, ki spada v Upravno enoto Šentjur pri Celju, dodeli veterinarski organizaciji A., d.o.o. (1. točka), da se zavrne zahteva veterinarske organizacije B., d.o.o. (2. točka), da koncesija obsega izvajanje: - dejavnosti javne veterinarske službe glede predpisanega spremljanja stanja bolezni in cepljenj živali na območju RS v tekočem letu (letna odredba), ki se opravlja v okviru mreže javne veterinarske službe in se financira iz proračuna UVHVVR, razen za izvajanje posebnih koncesij; - ukrepov, ki jih odredi uradni veterinar veterinarsko organizaciji ob zagotavljanju najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali; nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko kužnih bolezni, za katere je treba takoj ugotoviti kužno bolezen ali vzrok pogina (3. točka), da bodo koncesijsko dejavnost iz četrte točke izreka opravljali navedeni veterinarji (4. točka), da se koncesijska pogodba sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 30. 9. 2020 in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2030 (5. točka) ter da posebni stroški v postopku niso nastali (6. točka).

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

2Tožeča stranka je 4. 9. 2020 pri naslovnem sodišču vložila tožbo zoper odločbo, in sicer zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi in pripravljalnih vlogah ugovarja nepravilno uporabo kriterijev, določenih v Javnem razpisu, neskladnost teh kriterijev z Uredbo o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (v nadaljevanju Uredba) ter nezakonitost in neustavnost razpisnih pogojev oziroma prednostnih meril določenih v Javnem razpisu. Ta merila naj bi namreč brez razumnega in stvarno utemeljenega razloga povzročala nedopustno razlikovanje med veterinarskimi organizacijami, in sicer nedopustno in neupravičeno priviligiranje velikih veterinarskih organizacij ter diskriminiranje manjših veterinarskih organizacij, z dodeljevanjem izključnih koncesij se nedopustno omejuje konkurenco in kršil ustavno zajamčeno svobodno gospodarsko pobudo. Izbira le enega koncesionarja pomeni nedopustno omejevanje konkurence ter ustvarjanje monopolnega položaja. Tožeča stranka je zaradi nezakonitih, nerazumnih in nesmiselnih ter diskriminatornih meril neupravičeno prejela manj točk. Za takšno razlikovanje oziroma prednost izbrane stranke ni nobenega utemeljenega in razumnega razloga ter predstavlja nedopusten poseg v ustavno načelo enakosti iz 15. člena Ustave.

3Tožeča stranka predvsem meni, da so nezakonita, nerazumljiva in nesmiselna ter diskriminatorna merila pokritje večjega območja ter merilo način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerim se potrdi bolezen ali ovrže sum - (Pod)merilo: dosegljivost veterinarja v ambulanti s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno. Pri merilu pokritje večjega območja, to je merilo VII., opozarja, da je izbrana stranka (v nadaljevanju stranka z interesom) dobila maksimalno število 14 točk, ker pokriva območje dveh ali več celih upravnih enot, ki predstavljajo zaokroženo celoto, saj ima v dveh od teh upravnih enot sedež ali podružnico. Tožeča stranka pa ima na območju Upravne enote Šentjur pri Celju svoj sedež in je dobila 12 točk. Meni, da je to merilo nezakonito in v nasprotju z Uredbo v četrtem odstavku 3. člena, ki zagotavlja izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin. Prednost ima torej veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarske dejavnosti na območju zadevne upravne enote, to je upravne enote (in občine) za katere se podeljuje koncesija. Meni, da je tožena stranka nedopustno spremenila merilo s tem, ko je določila dodatne točke za pokrivanje še dodatnih upravnih enot, saj teh citirani člen Uredbe ne določa in ne predvideva (četrti odstavek 3. člena Uredbe). Takšen razpisni pogoj oziroma merilo je tudi nerazumno in diskriminatorno. Nerazumljivo je, da je tožeča stranka, ki ima sedež in glavno enoto (veterinarska bolnica) v zadevni upravni enoti dobila manj točk kot izbrana stranka - stranka z interesom, ki ima sedež in glavno enoto v drugi upravni enoti, v zadevni enoti pa samo podružnico. S tem je neupravičeno in brez razumnega razloga favorizirana velika veterinarska organizacija, ki ima podružnice oziroma ambulante v več upravnih enotah.

4Tožeča stranka v nadaljevanju navaja, da je pri ocenjevanju pa merilo: način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum in podmerilo, dosegljivost veterinarja v ambulanti s katero se prijavlja občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno iz VIII/3 točke Javnega razpisa, je izbrana stranka dobila 3 točke več kot tožeča stranka. Zato, ker ima veterinarje (dosegljive 8 ur na dan v delovnem tednu) v 4 ambulantah, in sicer na sedežu Občine Šmarje pri Jelšah in v podružnicah v Občini Kozje, Rogaška Slatina in Šentjur. Tožeča stranka je pri tem merilu dobila 1 točko za ambulanto (in njene veterinarje) na svojem sedežu v Občini Šentjur. Meni, da je tožena stranka izbrani stranki priznala 3 točke preveč. Omenjeni kriterij predvideva določitev točk za dosegljivost veterinarja v ambulanti s katero se prijavlja v občini, in sicer samo 1 točko. Edina dodatna še možna razlaga podmerila je, da se kot občina (v kateri se prijavlja v ambulanto) pri točkovanju upoštevajo samo (še druge) občine iz zadevnega koncesijskega območja v konkretnem primeru Občini Šentjur in Dobje. To pomeni, da bi po tem kriteriju bilo mogoče pridobiti največ 2 točki glede na to, da se koncesije podeljujejo za 2 občini. Meni, da je tožena stranka to merilo napačno uporabila, saj bi morala izbrani stranki dodeliti samo 1 točko za ambulanto, ki ima v Občini Šentjur, enako kot tožeči stranki, ki ima ambulanto v isti občini. Nerazumljivo in narobe je, da je izbrana stranka dobila 3 točke več od tožeče stranke za ambulante, ki jih ima še v občinah v območju drugih upravnih enot, ki so predmet drugega koncesijskega območja in koncesijske pogodbe. To nima nobenega smisla in ni nobene povezave s predmetom koncesije to je zagotavljanje veterinarske dejavnosti Občini Šentjur in Dobje oziroma na območju Upravne enote Šentjur pri Celju.

5Tožeča stranka še meni, da sporni Javni razpis v bistvu predstavlja oddajo javnega naročila storitev, zato je potrebno v postopku Javnega razpisa in pri sestavi razpisnih pogojev oziroma merilu upoštevati tudi merila o javnem naročanju Zakona o javnih naročilih (v nadaljevanju ZJN-3), opozarja na 84. člen ZJN-3, da se javno naročilo da stranki, ki poda ekonomsko najugodnejšo ponudbo. Najugodnejša ponudba pa je ponudba tožeče stranke, ki zagotavlja 10% popust na veljavno ceno režijske ure, izbrana stranka pa zgolj in samo 3% popust. Meni, da bi morala tožena stranka merilo najugodnejše ponudbe dati največjo težo. V konkretni zadevi pa je dala tem merilom povsem nepomembno težo, saj lahko prinese največ 8,4% od skupnega števila vseh točk, tožena stranka pa je preveliko težo dala merilom v zvezi z velikostjo veterinarske organizacije, saj to prinaša kar 20 točk oziroma 67,6% ali 21,3 vseh točk po merilih, 1 pokritje večjega območja, 2 dosegljivost veterinarja v ambulanti s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno in 3 kadrovske zmogljivosti. Meni, da je med izbrano stranko in tožečo stranko majhna razlika, in sicer 1,5 točk, saj je izbrana stranka dosegla 38,5 točk, tožeča stranka pa 37 točk. Če bi tožena stranka pravilno točkovala vlogo izbrane stranke in razpisni pogoj glede posameznih meril ne bi bili neustrezni in nezakoniti, bi morala tožeča stranka doseči večjo število točk od izbrane stranke in bi morala biti koncesija podeljena njej. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

6V odgovoru na tožbo tožena stranka nasprotuje tožbenim navedbam glede nezakonitosti in neustavnosti Javnega razpisa, Uredbe in Zakona o veterinarstvu (v nadaljevanju ZVet-1), saj meni, da Uredba na podlagi drugega odstavka 66. člena ZVet-1 le podrobneje ureja zakonske določbe ZVet-1 o tem, katera merila se upoštevajo pri izbiri in katere pogoje mora izpolnjevati koncesionar. Tožena stranka navaja, da v primeru, ko veterinarska organizacija kandidira za območje dveh upravnih enot, to hkrati predstavlja večje število občin, kjer lahko zagotavlja izvajanje veterinarske dejavnosti. Bistveno je, da gre za zaokroženo celoto kar je območje dveh ali več občin, ki mejijo ena na drugo. Enako stališče zagovarja sodišče v sodbi I U 1549/2010-17 iz katere izhaja, da pomen izraz za cele upravne enote oziroma večjega števila občin pomeni isto kot pokritje večje število občin ene upravne enote in še dodatnega števila občin, ki hkrati sodi v še eno upravno enoto ali celo več upravnih enot. Tožena stranka ni spremenila merila s točkovanjem tako imenovanih dodatnih upravnih enot, kot neutemeljeno navaja tožeča stranka. Enako merilo 14 točk je vseboval tudi prejšnji Javni razpis izpred desetih let. Prednostno merilo po VII. točki Javnega razpisa je tožena stranka ocenjevala glede na vlogo prijaviteljev. Veterinarska postaja Šmarje pri Jelšah je dobila 14 točk za pokritje območje dveh celih Upravnih enot Šmarje pri Jelšah in Šentjurja pri Celju, ki predstavljata zaokroženo celoto, v kateri jih ima sedež ali podružnica, tožeča stranka je dobila 12 točk za pokritje ene cele Upravne enote Šentjur pri Celju, v kateri ima sedež. Upravičeno je, treba za večje območje dodeliti večje število točk torej 2 več stranki z interesom. Opozarja na odgovor na vprašanje v primeru Javnega razpisa, kjer je bilo na izrecno vprašanje: "V vsaki ambulanti je veterinar dosegljiv od 7 do 15 ure, torej so tri ambulante. Ali vsaka ambulanta v kateri je veterinar dosegljiv dobi 1 točko?" Tožena stranka je podala odgovor: "da za vsako ambulanto, v kateri je veterinar dosegljiv od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno, dobi veterinarska organizacija 1 točko." Navedeno je utemeljeno z dejstvom, da veterinarska ambulanta zagotavlja veterinarje v ambulanti, kar pomeni, da ambulanta ni nikoli prazna, kar se sicer lahko zgodi v manjših ambulantah, ko mora oditi veterinar na teren, je ambulanta prazna - nedosegljivost storitev v primeru, ko stranka pride v ambulanto. Dosegljivost veterinarja v ambulanti se v skladu z VIII. točko Javnega razpisa upošteva glede na celotno vlogo prijavitelja, kar se tudi ocenjuje prijavitelja kot celoto. Dodaja še, da očitek, ki se nanaša na popust, ki je eden izmed meril VIII. točke Javnega razpisa, ni upravičen. Izvajani del iz razpisa predstavlja dodatno delo gospodarskemu subjektu, kjer se prijavitelj svobodno odloča, ali se bo prijavil ali ne. Popust je le eden od elementov prednosti kriterija, ki se ga od prijavitelja ne zahteva razen, če ga noče dati. V dotičnem primeru ne gre za javno naročanje, saj pri koncesiji za storitev obsega plačilo pravice izkoriščanja storitve oziroma to pravico skupaj s plačilom. V nadaljnjih vlogah tožeča stranka vztraja pri svojih navedbah glede diskriminatornih meril ter opozarja, da predmetni Javni razpis ne zasleduje gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev.

7Stranka z interesom v odgovoru na tožbo izpostavlja, da ne drži, da bi šlo za nerazumno merilo saj se je stranka z interesom na Javni razpis prijavila za območje celih upravnih enot Celje, Šentjur pri Celju in Šmarje pri Jelšah z merilom iz VII. točke se namreč z namenom zagotoviti učinkovit najmanjši obseg varstva živali pred kužnimi bolezni daje prednost veterinarskim organizacijam, ki so zmožne zagotavljati na širšem območju, saj se s tem v primeru morebitne epidemije kužne bolezni zagotovi bolj usklajeno, hitrejše ukrepanje veterinarske organizacije ter boljši pregled te veterinarske organizacije nad večjim območjem, ki ga pokriva. Dodelitev 14 točk stranki z interesom je skladno z Javnim razpisom, ta pa je popolnoma skladen tudi z četrtim odstavkom 3. člena Uredbe. Sklicuje se tudi na sodno prakso sodišča iz leta 2010 in 2011.

8Glede merila dosegljivost veterinarja v ambulanti s katero se prijavlja občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka obsega 8 ur dnevno: 1 točka, opozarja, da se to merilo res glasi na občino, v kateri se prijavlja prijavitelj. Vendar poudarja, da se stranka z interesom prijavila na območju 3 upravnih enot, znotraj teh 3 upravnih enot pa s svojim sedežem in tremi podružnicami, pri čemer ima vsak od teh ambulanto, torej skupno s 4 ambulantami. V vsaki zagotavlja dosegljivost veterinarja tekom delovnega časa od ponedeljka do petka z obsegom 8 ur dnevno, zaradi česar je upravičeno prejela 4 točke. Navedeno izhaja tudi iz odgovora tožene stranke na drugo vprašanje v okviru dodatnih odgovorov na vprašanje kandidatov v zvezi z Javnim razpisom - mrežo javne veterinarske službe, objavljenih na dne 28. 2. 2020 na spletni strani tožene stranke, kjer je bil odgovor, da se točke za dosegljivost veterinarja v ambulanti v 3. točki osmega poglavja seštevajo glede na celotno prijavljeno območje. Tudi obrazec 8 je bil pripravljen na način, da se v 3 točki navede delovni čas od ponedeljka do petka in dosegljivost veterinarjev v ambulanti. Pri čemer obrazec 8 predvideva navedbo več lokacij, kjer bo veterinar dosegljiv tekom opredeljenega zahtevanega časa. Glede na vse ni dvoma, da je bilo točkovanje prijave stranke z interesom pravilno in ne drži, da bi moglo v okviru tega merila prejeti le 1 točko. Meni, da pri tem merilu ne gre za neupravičeno podvajanje točk za isto stvar.

9Prav tako prereka navedbe, da samo dejstvo, da koncesionarja plačuje država, še ne pomeni, da gre za javno naročilo in ne koncesijo, kot to zatrjuje tožeča stranka. Meni, da po ekonomsko najugodnejše ponudbe ni mogoče enačiti z najnižjo ceno, v določenih primerih naročnik celo ne sme uporabiti zgolj cene kot edinega merila, prav tako gospodarnosti in smotrno uporabe javnih sredstev ni mogoče utemeljevati zgolj z najnižjo ceno, še posebej pa ne, ko je predmet koncesije takšne vrste kot v konkretnem primeru, ko se v okviru cene dejansko konkurirala zgolj do maksimalno 10% popustom na že določene cene režijske ure. Izpostavlja, da pomembnost merila iz VII. točke Javnega razpisa oziroma iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja že iz njegovega zgoraj opisanega namena ter iz tega, da je to merilo posebej zapisano v ločenem odstavku 3. člena Uredbe oziroma ločeni točki Javnega razpisa, predvsem pred vsemi ostalimi merili. V zaključku še meni, da merila niso diskriminatorna.

10V vlogi z dne 18. 2. 2021 tožena stranka ponovno poudarja, da je podrobno odgovorila na tožbene navedbe, da je po Uredbi pooblaščena, da sama ovrednoti posamezne prednostna merila. Prav tako meni, da v zadevi ne gre za javno naročilo ampak glede na Zakon o javnem zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP) in glede na dejstvo, da gre za koncesijo s področja veterinarstva te pogoje Vlada ureja z Uredbo, izdano na podlagi 75. člena ZVet-1, ki v 50. in 66. do 69. členu izrecno določa, da gre za koncesijo in ne za javno naročilo ponujanja storitev.

11Stranka z interesom v nadaljnjih vlogah opozarja, da je potrebno na razpisu upoštevati, da je razpisano koncesijsko območje dejansko torej celotno območje Republike Slovenije in merila pridejo v poštev le v primeru, da se za določeno območje prijavi več veterinarskih organizacij in je za to območje, ki predstavlja le "presek" območje vseh teh prijav, ne pa v naprej določeno (razpisana koncesijska območja za izbiro koncesionarja je treba uporabiti v naprej določena prednostna merila). Prijave navedenih veterinarskih organizacij pa je treba ocenjevati glede na njihove celotne prijave, torej tudi glede na celotno območje, za katerega se prijavljajo. Občini Šentjur in Dobje (Upravne enote Šentjur pri Celju) torej nista koncesijsko območje kot tako, temveč predstavljata zgolj presek območij, za katere sta v konkretnem primeru prijavi predložila dva prijavitelja, zaradi česar je bilo za to območje za izbiro med njima treba uporabiti prednostna merila, seveda ob upoštevanju celotnih prijav teh dveh prijaviteljev. Ponovno poudarja, da ne gre za nedopustno podvajanje točk za isto stvar, tudi namen, ki ga merili zasledujeta, je različen.

Glavna obravnava

12Sodišče je v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo, ki so se ga udeležile vse stranke.

13Na naroku je tožena stranka navajala, da gre tukaj za drugačno situacijo kot v judikatu kot ga izpostavlja tožeča stranka, to je sodba II U 276/2020, ker imata oba prijavitelja v območju, za katerega se podeljuje tudi koncesija, to je cela upravna enota, sedež ali podružnico. Izbrani koncesionar ima poleg tega v sosednji upravni enoti, ki jo uveljavlja kot zaokroženo celoto, sedež in 3 podružnice. Večje območje ne pomeni samo namere ali želje, da bi tam opravljal dejavnost, temveč sposobnost obvladovanja zaokroženega območja, to pomeni, da občine in upravne enote mejijo druga na drugo, saj mora biti s prijavo izpolnjen kadrovski pogoj. Gre za absolutno merljiv kriterij glede na število kmetijskih gospodarstev, ki so en veterinar na 300 KMG-MID. Po ZJZP je upoštevana sorazmernost, enakost in pravičnost obravnavanja. To pomeni, da je potrebno enake primere obravnavati enako, različnih pa ne smeš obravnavati enako, da kar vsem dodeliš enako število točk, ko drugi izkazuje prednost, ki je za koncedenta ključnega pomena. Bolezen, ki izbruhne na nekem območju, ne pozna meja, zato je za koncedenta na širšem območju to zelo pomembno merilo, da se hitro, celostno in na hiter način pristopi k reševanju in zatiranju bolezni in zdrži izvajanje del v daljšem obdobju. Javni razpis določa, da se lahko koncesije podeli za celo upravno enoto, ne samo da posamezne občine, kar pomeni, da je za uveljavljanja območja cele upravne enote ali občine upravičeno upoštevati točke za pokritje ene ali več upravnih enot, če prijavitelj izpolnjuje pogoje. Upoštevati je treba tudi VI. točko Javnega razpisa, ki izrecno vključuje tudi upravne enote in določa, da bo za območje upravne enote in večjega števila občin izbrana tista veterinarska organizacija, ki bo izpolnjevala vse pogoje po prednostih merilih VII. in VIII. točke Javnega razpisa.

14Kar se tiče dosegljivosti po ambulantah ima izbrani koncesionar v dveh upravnih enotah, kjer je bil izbran, to je Šentjur in Šmarje pri Jelšah, tako sedež kot podružnice, kar je za imetnike živali prednost v dosegljivosti v vseh 4 ambulantah, kjer zagotavlja veterinarja. Tudi judikat, ki ga omenja tožeča stranka v 38. točki določa, da je pomembna dosegljivost, ne lega ambulante. Če pogledamo samo Javni razpis v 3. točki določa, da dobi prijavitelj točko za ambulanto, v kateri se prijavlja v občini in ne za ambulanto v občini. Torej pogoj ni, da je ambulanta v občini, ker to šteje pri merilu bližine, ki je svoje ločeno merilo. Navedba (v Javnem razpisu) " ne glede na število dodatnih veterinarjev" pomeni, da ne dobi dodatnega števila točk, če je v ambulanti več veterinarjev, nedvomno pa dodatno točko dobi, če je v več prijavljenih ambulantah, s katerimi kandidira na prijavljenem območju, več veterinarjev. Iz tega naslova je koncedent iz načela pravičnost enakega obravnavanja prijavitelja upošteval prednost dosegljivost veterinarja v 4 ambulantah, ker to za koncedenta predstavlja prednost, za koncesionarje pa dodatno obremenitev, ko mora v ambulanti zagotavljati prisotnost veterinarja. Stranke potrebujejo dosegljivega veterinarja, da ne pridejo v zaprto ambulanto. Koncedenet je v zvezi s tem prejel vprašanje in pisno objavil odgovor na spletni strani, kot del razpisne dokumentacije.

15Stranka z interesom je na naroku opozorila, da je sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka v zadnji pripravljalni vlogi, v nasprotju z ustavljeno sodno prakso, na katero je že opozorila v odgovoru na tožbo na strani tri. Tudi sicer je nadziranje tožeče stranke in sodišča v primeru, na katerega se sklicuje tožeča stranka, preozko. Stranka z interesom se na Javni razpis prijavila za območje celih Upravnih enot Celje, Šentjur pri Celju in Šmarje pri Jelšah. Tožena stranka torej pri dodeljevanju točk v okviru merila pokritja večjega območja, skladno z razpisom točke pravilno dodelila glede na območje za katerega se je stranka z interesom prijavila in zanje izpolnjevala pogoje. To je za 0bmočje celih 3 navedenih upravnih enot. Pri tem ni nepomembno, da se na to celotno območje prav tako nanaša na prijavi podan popust, ki ga mora prijavitelj zagotavljati na celotnem območju za katerega se je prijavil.

16Stranka z interesom je po zakonitem zastopniku še dodala, da je potrebno, da je mreža veterinarske službe vzpostavljena in na dostopnost lastniku živali do te službe ter izpostavlja, da je tudi zelo pomembna ažurnost, zagotavljanja števila veterinarjev in obvezni kadri, ki omogočajo opravljanje te službe ter opozori na ključne faktorje, ki so bili v Javnem razpisu in izpostavi, da je tukaj tudi zelo pomembna velikost, ki zagotavlja večje število veterinarjev, ki ob ustrezni izobrazbi tudi zagotavljajo boljšo opravljanje veterinarske službe.

17Tožeča stranka je prerekala vse navedbe, ki jih je na naroku podala tožena stranka in stranka z interesom in ponovno izpostavila, da ambulante iz upravne enote iz drugih koncesijskih območij niso relevantne in v nobeni povezavi z delom na obravnavanem koncesijskem območju, kar je tudi stališče zadnje sodne prakse Upravnega sodišča v zadevi I U 1277/2020 z dne 26. 8. 2024. Kar zadeva kadrovski pogoj, je izpostavila, da sama zaposluje 15 veterinarjev in 4 tehnike, s čimer v celoti izpolnjuje kadrovski pogoj oziroma pogoj dosegljivosti enega veterinarja na 300 KMG-MID. V zvezi z kadrovskim pogojem tožeča stranka še izpostavlja, da dosegljivost veterinarja na drugih koncesijskih območjih, ki so od koncesijskega območja oddaljeni 30 in tudi več km, kot je to primer v obravnavani zadevi, v ničemer ne doprinese k izvajanju veterinarske službe na posameznem koncesijskem območju. Na koncu tožeča stranka ponovno izpostavlja pomen kriterija popusta na veterinarske storitve.

Dokazni sklep

18V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine upravnega spisa in priloge sodnega spisa, in sicer priloge tožeče stranke od A2 - A8, pri čemer je judikata A7 in A8 prebralo kot stališče sodne prakse, priloge stranke z interesom od C2 - C4.

K I. točki izreka:

19Tožba je utemeljena.

20V tem upravnem sporu je predmet presoje odločitev tožene stranke, da koncesijo za opravljanje javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev na podlagi določb 66. člena ZVet-1 in 3. člena Uredbe, za območje Občin Šentjur in Dobje, ki hkrati predstavlja celotno Upravno enoto Šentjur, podeli stranki z interesom in zavrne vlogo tožeče stranke. Med strankama ni sporno, da je stranka z interesom dosegla 38,5 točk, medtem ko je tožeča stranka, katere vloga je bila zavrnjena, prejela 37 točk.

21Javni razpis je bil objavljen na podlagi 66. člena ZVet-1 in 3. člena Uredbe, ki v tem 3. členu določa, da mora biti izvajanje dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, organizirano tako, da je na območju ene upravne enote zagotovljeno delo najmanj ene veterinarske organizacije s koncesijo, na način, da ne prihaja do podvajanj del na posameznih kmetijskih gospodarstvih. Javni razpis za dodelitev koncesije iz prejšnjega odstavka objavi Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin¹ za celotno območje Republike Slovenije z navedbo števila kmetijskih gospodarstev, ki v upravnih enotah in občinah redijo rejne živali in so vpisani v register kmetijskih gospodarstev v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo. Veterinarske organizacije morajo v prijavi na Javni razpis navesti območje, na katerem želijo opravljati dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, in sicer kot območje upravne enote ali del upravne enote z navedbo območja celotnih občin, ki je zaokrožena celota (drugi odstavek 3. člena Uredbe).

22Pri podelitvi koncesije ima prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril iz petega odstavka 3. člena Uredbe (četrti odstavek tega člena). Peti odstavek tega člena pa določa, da se, če kandidira na Javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, pri izbiri upoštevajo prednostna merila določena v tem odstavku, ki so navedena v izpodbijani odločbi, to pa sta med ostalim tudi v predmetni zadevi relevantni "bližina in dostopnost veterinarske organizacije" in "način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum".

23Ob izenačenosti pogojev iz petega odstavka se pozove prijavitelje, da predložijo sporazum o določitvi območja po posameznih občinah. Če prijavitelji v 30 dneh takšnega sporazuma ne predložijo, se določi veterinarska organizacija za območje posamezne občine glede na kadrovske zmogljivosti, njeno bližino in dostopnost (šesti odstavek 30. člena Uredbe).

24V predmetni zadevi ni sporno, da obe veterinarski organizaciji izpolnjujeta splošne pogoje za prijavo na predmetni javni razpis, ki so določeni v točki IV. javnega razpisa. Po določbah javnega razpisa se za območje posamezne upravne enote oziroma večjega števila občin izbere tista veterinarska organizacija, ki izpolnjuje vse pogoje in zbere največ točk po prednostnih merilih iz VII. in VIII. točke javnega razpisa.

25V obravnavani zadevi je med strankami sporno prednostno merilo iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe o pokritosti večjega območja, ki ga je tožena stranka uredila v VII. poglavju Javnega razpisa, nadalje je sporno merilo način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerim se potrdi bolezen ali ovrže sum - (Pod)merilo: dosegljivost veterinarja v ambulanti s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno, ki je v prvi alineji 3. točke VIII. poglavja Javnega razpisa ter merilo osnova za izračun cene za opravljanje veterinarske dejavnosti iz Javnega razpisa, ki je določena v 8. točki VIII. poglavja Javnega razpisa.

26Sodišče je v zadevi, zaradi domnevne ustavno spornosti ZVet-1, prekinilo postopek in podalo zahtevo za oceno ustavnosti 66. člena ZVet-1. Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I-377/22-14 z dne 1. 2. 2024 sprejelo stališče, da je namen meril omogočiti primerjavo med prijavami in določiti, katere okoliščine so pomembne pri izbiri koncesionarja. Določanje meril zasleduje javni interes in preprečuje arbitrarno dodeljevanje koncesij. Pri tem pa merila za izbiro koncesionarja ne smejo biti v nasprotju z zakonom in ustavo, zato sta Uredba in Javni razpis lahko predmet sodnega nadzora (15. točka obrazložitve).

27Iz ZVet-1 in Uredbe je razvidno, da je cilj določitve mreže javne veterinarske službe zagotavljanje nemotenega in nepretrganega izvajanja veterinarskih dejavnosti v okviru javne veterinarske službe. Za dosego navedenega cilja je tožena stranka objavila obravnavani Javni razpis. Predmet tega Javnega razpisa je bila dodelitev koncesije veterinarskim organizacijam za območja posameznih upravnih enot ali občin za izvajanje predpisanega spremljanja stanja bolezni in cepljenj živali na območju Republike Slovenije v tekočem letu (letna odredba), ki se opravlja v okviru mreže javne veterinarske službe in se financira iz proračuna tožene stranke, razen za izvajanje posebnih koncesij; ukrepov, ki jih odredi uradni veterinar veterinarske organizacije ob zagotavljanju najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali in nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko delo kužnih bolezni, za katere je treba ugotoviti kužno bolezen ali vzrok pogina. Namen tega Javnega razpisa je izbrati za koncesionarja najustreznejšo veterinarsko organizacijo za določeno območje, ki zagotavlja učinkovit, pravočasen in kvaliteten najmanjši obvezen obseg varstva živali.

O pokritosti večjega območja

28Tožena stranka je v VII. poglavju Javnega razpisa uredila prednostno merilo po četrtem odstavku 3. člena Uredbe tako, da je določila: "Pokritje večjega območja, za katerega se prijavlja in izpolnjuje pogoje (točke iz posameznih alinej se ne seštevajo): - za območje dveh ali več celih upravnih enot, ki predstavljajo zaokroženo celoto tako, da ima v vsaj dveh od teh sedež ali podružnico: 14 točk; - za območje ene cele upravne enote, v kateri ima sedež ali podružnico: 12 točk; - za območje 5 občin ali več, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 10 točk; - za območje 4 občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 8 točk; - za območje 3 občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 6 točk; - za območje 2 občin, ki predstavljata zaokroženo celoto in nista hkrati območje cele upravne enote: 4 točke. Zaokrožena celota je območje dveh ali več občin ali upravnih enot, ki mejijo ena na drugo."

29Med strankami ni sporno, da je stranka z interesom kot izbrani koncesionar, ki se je prijavila na območje Upravne enote Celje, Upravne enote Šentjur pri Celju in Upravne enote Šmarje pri Jelšah, dobila 14 točk na podlagi prve alineje VII. poglavja Javnega razpisa, medtem ko je tožeča stranka, ki se je prijavila za Upravno enoto Šentjur pri Celju, prejela 12 točk na podlagi druge alineje VII. poglavja Javnega razpisa. Kljub temu, da je z izpodbijano odločbo podeljena koncesija za območje Občin Šentjur in Dobje, torej Upravno enoto Šentjur pri Celju, kjer izbrani koncesionar nima sedeža, ampak le podružnico, tožeča stranka pa ima sedež, je tožena stranka izbranemu koncesionarju priznala 14 točk, ker se je prijavil (tudi) na območje cele Upravne enote Šmarje, kjer ima sedež in Upravne enote Celje. V zvezi s tem je med strankami sporno vprašanje, ali je diskriminatorno oziroma nerazumno prednostno merilo, kot je urejeno v VII. poglavju Javnega razpisa. Tožeča stranka v bistvenem zatrjuje nezakonitost pogojev, ki naj bi bili v nasprotju z Uredbo, ko javni razpis po njenem daje prednost oziroma dodatne točke veterinarski organizaciji za pokrivanje še dodatnih upravnih enot, saj tega citirana Uredba ne določa.

30Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, je tožena stranka pri določanju meril za izbor koncesionarjev vezana na določila oziroma temeljna načela ZJZP, ki naj zagotovijo preglednost, konkurenčnost, nediskriminatornost in poštenost postopkov nastajanja ter sklepanja in izvajanja posameznih oblik javno-zasebnega partnerstva.² Zato mora sodišče zakonitost teh meril presojati v skladu s temi načeli.

31Po načelu enakosti javni partner zagotovi, da med kandidati v vseh elementih in fazah postopka sklepanja in izvajanja javno-zasebnega partnerstva ni razlikovanja in ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, predmetno, osebno diskriminacijo kandidatov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo izvaja kandidat, ali drugo diskriminacijo (prvi odstavek 12. člena ZJZP). Enakopravno obravnavanje pomeni ne le enake pogoje ampak tudi jasna merila za vse.³ Po načelu sorazmernosti pa sme javni partner v postopku sklepanja in pri izvajanju javno-zasebnega partnerstva uporabiti le tiste ukrepe za dosego cilja, določenega z zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, ki: - objektivno vodijo do tega cilja, - najmanj omejijo oziroma prizadenejo zasebnega partnerja oziroma predstavljajo najblažji ukrep za dosego tega cilja in so po svojem obsegu in posledicah primerljivi s pomenom cilja (prvi odstavek 14. člena ZJZP). Kriterij mora biti torej razumno povezan s predmetom urejanja.⁴

32Po presoji sodišča je tožena stranka razumno utemeljila, da naj bi imele zaradi zagotavljanja enotnega in učinkovitega ukrepanja v primeru pojava kužnih bolezni veterinarske organizacije, ki lahko zagotovijo izvedbo koncesijskih storitev na večjem območju, prednost pred tistimi, ki bi izvajale te storitve na manjšem območju. Merilo, po katerem bi imele prednost organizacije, ki "pokrivajo", tj. imajo koncesijo na večjem območju, tako po presoji sodišča ne bi ustvarjalo okoliščin, ki bi pomenile diskriminacijo kandidatov oziroma kršitev načela enakosti v smislu 12. člena ZJZP. Prav tako bi merilo lahko zadostilo načelu sorazmernosti, saj objektivno gledano vodi do zastavljenega cilja. Nenazadnje tudi Uredba v četrtem odstavku 3. člena zahteva, da mora imeti pri podelitvi koncesije prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin.

33Navedena utemeljitev pa je razumna oziroma v povezavi s kriterijem tedaj, ko se koncesija podeljuje za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami, kot je vloga prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju.

34Navedeni argument, da naj bi imele zaradi zagotavljanja enotnega in učinkovitega ukrepanja v primeru pojava kužnih bolezni prednost veterinarske organizacije, ki lahko zagotovijo izvedbo koncesijskih storitev na večjem območju, prednost pred tistimi, ki bi izvajale te storitve na manjšem območju, je po presoji sodišča razumen, tožena stranka pa ga je utemeljila s strokovnimi argumenti. Merilo, po katerem imajo prednost organizacije, ki "pokrivajo" - torej imajo koncesijo na večjem območju - po presoji sodišča samo po sebi tudi ne ustvari okoliščin, ki bi pomenile diskriminacijo kandidatov oziroma kršitev načela enakosti v smislu 12. člena ZJZP. Prav tako bi merilo lahko zadostilo načelu sorazmernosti, saj objektivno gledano vodi do zastavljenega cilja, tj. enotnega, strokovnega in usklajenega delovanja izbrane veterinarske organizacije. Nenazadnje tudi Uredba v četrtem odstavku 3. člena zahteva, da mora imeti pri podelitvi koncesije prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, pri čemer se zahteva zaokroženost območja.

35Vendar pa tožeča stranka nadalje pravilno opozarja na določbo četrtega odstavka 3. člena Uredbe, ker je pravno pomembno le območje cele upravne enote, torej ene upravne enote, oziroma (ali) večjega števila občin znotraj te upravne enote, pri čemer je treba pri določanju tega merila upoštevati tudi merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določa, da se pri izbiri upoštevajo prednostna merila, če kandidira na Javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje. Merilo pokritosti večjega območja se torej uporabi le, če za določeno območje kandidira več kandidatov. To po presoji sodišča pomeni, da je to merilo lahko urejeno le tako, da se v zvezi s pokritostjo večjega območja ovrednoti le tisto območje, na katerem kandidira več kandidatov in za katero se dodeljuje koncesija. Upravno sodišče je v zadevi II U 276/2020 z dne 24. 8. 2022 sprejelo stališče, da je treba pri uporabi prednostnih meril upoštevati konkretno območje, za katerega se koncesija podeljuje. To območje je lahko le območje ene cele upravne enote ali območje večjega števila občin znotraj te upravne enote. Da to drži je razvidno tudi iz prvega odstavka 3. člena Uredbe, ki določa, da mora biti izvajanje dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, organizirano tako, da je na območju ene upravne enote zagotovljeno delo najmanj ene veterinarske organizacije.

36Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je Javni razpis v prvi alineji VII. poglavja v nasprotju z Uredbo, saj dopušča ovrednotenje veterinarske organizacije, ki se je prijavila na območje dveh ali več celih upravnih enot, ki predstavljajo zaokroženo enoto tako, da ima v vsaj dveh od teh sedež ali podružnico, čeprav iz Uredbe izhaja, da je največje območje, za katero se dodeli koncesija, območje ene cele upravne enote.

O dosegljivosti veterinarja

37V zvezi z merilom dosegljivosti veterinarja iz 3. točke VIII. poglavja Javnega razpisa, ki določa: "Način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum (točke iz posameznih alinej se ne seštevajo): - dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno: 1 točka;".

38Upravno sodišče je v zadevi II U 276/2020 z dne 24. 8. 2022 sprejelo stališče, da iz določb Javnega razpisa izhaja, da se to merilo presoja glede na dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja za posamezno območje, kar pomeni, da je pravno pomembna le dosegljivost veterinarja in ne lega ambulante v ambulanti, s katero se ta za posamezno občino (ali več njih) prijavlja (tudi če je ta izven nje). V obravnavani zadevi sodišče sledi razlagi tega merila, saj ni razlogov, da bi od tega stališča odstopilo. Tožena stranka je tudi razumno utemeljila, da je namen vrednotenja po tem kriteriju zagotavljanje prisotnosti veterinarja v ambulanti, kar uporabljeno merilo zasleduje.

39Vendar pa tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je tožena stranka stranki z interesom po merilu iz prve alineje 3. točke VIII. poglavja Javnega razpisa neupravičeno dodelila 4 točke (za prijavo v območje treh upravnih enot, in sicer znotraj teh pa s svojim sedežem in tremi podružnicami, pri čemer ima v vsaki od teh ambulanto, torej 4 ambulante). Iz Javnega razpisa namreč jasno izhaja, da je po prvi alineji 3. točke VIII. Poglavja mogoče prejeti največ 1 točko. Zato ne drži stališče tožene stranke, da prijaviteljem za vsako ambulanto pripada 1 točka.

40Tožena stranka je torej navedeno merilo zmotno uporabila in po tem merilu izbranemu koncesionarju neutemeljeno dodelila 4 točke. Iz Javnega razpisa jasno izhaja, da je največje število točk po prvi alineji 3. točke VIII. poglavja Javnega razpisa 1 točka, zato je zmotno stališče tožene stranke, da prijaviteljem za vsako ambulanto pripada 1 točka. Pri tem merilu je namreč še posebej poudarjeno, da se točke iz posameznih alinej ne seštevajo.

O osnovi za izračun cene

41Glede navedb tožeče stranke, da je ta v premajhni meri upoštevala popust in temu ponderju dala premalo točk, saj je vezana na ZJN, pa sodišče ta argument zavrača. V konkretni zadevi namreč ne gre za javno naročilo, ampak za podelitev koncesije na podlagi javnega razpisa. Sicer pa je potrebno poudariti, da popust in s tem ponder cene še ne pomeni ekonomsko najugodnejše ponudbe. Kaj je v konkretnem primeru ekonomsko najugodnejša ponudba je odvisno od meril, ki jih javni partner uporabi v postopku javnega razpisa. Izkušnje kažejo, da uporaba najnižje cene kot edinega merila za opredelitev ekonomsko najugodnejše ponudbe ponavadi ne vodi tudi do smotrnejše rabe javnih sredstev, kar je sicer cilj javnega naročanja. Razlog za to je dejstvo, da je cena samo eno od meril, ki vplivajo na odločitev o nakupu, in da ima javni partner zlasti pri zahtevnejših javnih naročilih običajno tudi dodatne zahteve, ki morajo biti upoštevane v postopku javnega naročanja skozi dodatno oblikovana merila. Prav tako je poudariti še, da je Uredba toženo stranko pooblastila, da sama ovrednoti posamezno prednostno merilo, v smislu koliko bo doprineslo k skupnemu vrednotenju, kar je tudi storila, saj ji je glede na določila Uredbe potrebno dopustiti določeno polje proste presoje pri tem, kako bo ovrednotila posamezno merilo. Sodišče se pridružuje toženi stranki, da izvajani del iz razpisa predstavlja dodatno delo gospodarskemu subjektu, kjer se prijavitelj svobodno odloča, ali se bo prijavil ali ne. Popust je le eden od elementov prednosti kriterija, ki se ga od prijavitelja ne zahteva. V dotičnem primeru ne gre za javno naročanje, saj pri koncesiji za storitev obsega plačilo pravice izkoriščanja storitve oziroma to pravico skupaj s plačilom.

42Glede na vse navedeno je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je tožena stranka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča.

43Na podlagi drugega odstavka 64. člena ZJZP sodišče odločbe oziroma drugega akta ne odpravi, temveč ugotovi njegovo nezakonitost, tožeči stranki pa na njeno zahtevo prisodi odškodnino oziroma tožečo stranko glede uveljavljanja povračila napoti na pravdo, če bi odprava odločbe oziroma drugega akta pomenila nesorazmerno obremenitev zasebnega partnerja, ki je do tedaj izvrševal pogodbo o javno-zasebnem partnerstvu. Podobno pooblastilo ima sodišče tudi po drugem odstavku 64. člena ZUS-1.

44Po 8. členu Uredbe koncesijsko razmerje nastane z dnem, določenim s koncesijsko pogodbo, ki se sklene na podlagi pravnomočne odločbe o izbiri koncesionarja. Gre torej za izjemo od splošnega pravila, da odločba učinkuje z njeno dokončnostjo. Glede na to, da bi izpodbijana odločba učinkovala šele s trenutkom njene pravnomočnosti, do posega v razmerje s tretjo osebo, nastalo na podlagi Javnega razpisa, ne bo prišlo. Sodišču tako presoje po 64. členu ZJZP in drugem odstavku 64. člena ZUS-1 ni bilo treba opraviti.

K II. točki izreka:

45Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožeči stranki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Prisojeni znesek plača tožena stranka.

46Ker je bila zadeva rešena po sodniku na naroku za glavno obravnavo, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika). Z zahtevanim 22 % DDV (v višini 84,70 EUR) so skupni stroški postopka 469,70 EUR.

47Obresti od zneska stroškov v tem upravnem sporu je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v sodno določenem roku za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z 378. členom OZ⁵). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

48Glede zahteve stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče), ki se nanaša na povrnitev stroškov prizadeti stranki (sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), da je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov izhajati iz določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ne iz določbe 25. člena ZUS-1. Tudi če se upošteva določila ZPP, po mnenju sodišča stranki z interesom ni mogoče priznati priglašenih stroškov. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker stranka z interesom s svojim predlogom za zavrnitev tožbe ni uspela, tako ni upravičena do povračila stroškov postopka.

¹ Do 1. 1. 2013 je bila to Veterinarska uprava RS, ki jo omenja Uredba.
² Glej U-I-377/22-14, točka 20.
³ Primerjaj X Ips 26/2023, tč.15 in X Ips 45/2021, tč.14.
⁴ Primerjaj X Ips 45/2021, tč.17.
⁵ Enako tudi načelno pravno mnenje sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja 1/2006, str.7 ).