UPRS Sklep IV U 57/2023-16

I. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

1V obravnavani zadevi tožnik vlaga tožbo zaradi odprave odločbe občinske uprave Občine Laško št. 123-363/2022 z dne 22. 2. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je prvostopenjski organ odločil, da tožnik ni upravičen do dodelitve enkratne denarne pomoči in odločil, da posebni stroški niso nastali.

2Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za reševanje tega spora.

3V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

4Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi Pravilnika o dodeljevanju enkratne denarne pomoči v Občini Laško (Ur. l. RS, št. 108/2012, v nadaljevanju Pravilnik) na osnovi 3. točke prvega odstavka 10. člena odločil, da obstajajo utemeljeni razlogi za neupravičenost do denarne pomoči, zaradi česar se le-ta ne dodeli. Občinska uprava naj bi namreč ugotovila, da je bila vlagatelju že odobrena pomoč za kritje stroška pogreba ter pomoč po smrti družinskega člana iz naslova izredne denarne socialne pomoči s strani pristojnega centra za socialno delo. Za isti namen se mu torej občinska denarna socialna pomoč ne more dodeliti.

5Vsako sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (prvi odstavek 19. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP).

6Skladno z določili 6. člena v zvezi s 4. členom Pravilnika morajo upravičenci izpolnjevati pogoje, in sicer, da jim je zaradi trenutne materialne ogroženosti, ki ni nastala po lastni krivdi, nujno potrebna pomoč občine, da so v tekočem letu izkoristili vse zakonske in druge možnosti za rešitev socialne stiske. Skladno z 8. členom Pravilnika osnovo za določitev višine denarne pomoči predstavlja minimalni dohodek posameznika ali družinskih članov. Kot dohodek se štejejo vsi dohodki in prejemki, ki so jih upravičenec in njegovi družinski člani pridobili v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahtevka. Skladno z 9. členom Pravilnika je določena višina denarne pomoči, 10. člen Pravilnika pa določa katera druga dejstva in okoliščine se upoštevajo ob ugotovljeni višini.

7Kot izhaja iz tožbenih navedb, gre v tem primeru za spor med tožnikom in toženko glede pravice do denarne pomoči. Upravičenost do te denarne pomoči pa glede na prej citirane določbe Pravilnika in obrazložitev izpodbijane odločbe v osnovi temelji na premoženjskem (materialnem) položaju posameznika. Pri dodeljevanju te pomoči je torej (med drugim) odločilen premoženjski cenzus, namen take pomoči pa je reševati socialno varnost upravičenca.

8To pomeni, da gre v tem primeru za odločanje o pravici do socialnega prejemka (denarni pomoči), katerega namen je reševati socialno varnost upravičenca in je za priznanje pravice do tega prejemka odločilen (tudi) premoženjski cenzus. Za odločanje o takem socialnem sporu na področju socialnih prejemkov pa je skladno s točko 5.b) prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) pristojno socialno sodišče.

9Ker je v obravnavani zadevi sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno za odločanje socialno in ne upravno sodišče, se je sodišče na podlagi 19. in 23. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 izreklo za stvarno nepristojno in sklenilo, da bo zadevo po pravnomočnosti tega sklepa odstopilo v reševanje kot pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.