VSC sodba Cp 157/2013

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da poslej v celoti glasi:
„1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 590,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2012 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 2.000,00 EUR od 12.2.2012 do vključno 23.2.2012.
2. V presežku, za plačilo nadaljnjih 2.610,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2012 dalje, se tožbeni zahtevek zavrne.
3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 579,25 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.
4. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 535,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

Pritožbi se v preostalem delu zavrneta in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške tega pritožbenega postopka v višini 193,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 1.540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2012 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.000,00 EUR od 12.2.2012 do vključno 23.2.2012. V presežku, za nadaljnji zahtevani znesek 1.660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2012 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 711,26 EUR na račun Okrožnega sodišča v Celju, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Tožnici pa je naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v višini 398,1 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti, ki prav tako pričnejo teči prvi dan po poteku danega roka do plačila.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških ter zahteva, da se ji prisodi še nadaljnja odškodnina v višini 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2012 dalje do plačila in da se ji prisodijo celotni na prvi stopnji zaznamovani stroški, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženec pa izpodbija prisodilni del sodbe in odločitev o stroških ter predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka in naložitev plačila vseh pravdnih stroškov tožnici. Obe pravdni stranki priglašata pritožbene stroške. V pritožbah uveljavljata pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, tožnica pa še bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pravdni stranki pritožbenih odgovorov nista podali.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede na to, da tožnica v pritožbi uvodoma uveljavljanega očitka postopkovnih kršitev ne utemeljuje, velja pojasniti le, da ni podana kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

S pritožbeno trditvijo, da simptomatika cervikalnega sindroma ni posledica prometne nesreče ampak gre za bolezen modernega človeka, ki nastane zaradi tipičnega načina življenja (prekomerno sedenje, uporaba računalnikov, gledanje TV, pogosta vožnja z avtomobilom), toženec izpodbija vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nastalo škodo. Meni, da prvo sodišče tožnici ne bi smelo prisoditi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker je izvedenec podal mnenje, „da niso trajno zmanjšane življenjske aktivnosti tožnice“.

Sprva velja pojasniti, da ugotavljanje elementov, ki sestavljajo pravno relevantno vzročno zvezo, spada v ugotavljanje pravno relevantnega dejanskega stanja. Ob ugotovljenih dejstvih pa ugotavljanje tega, ali ta veriga dejstev pomeni pravno relevantno vzročno zvezo, pomeni uporabo materialnega prava. Povedano še drugače to pomeni, da se na podlagi mnenja izvedenca ugotavljajo le dejstva, potrebna zaradi ugotovitve obstoja in obsega duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi v kolikor bi izvedenec podal mnenje o pritožbeno izpostavljenem pravnem vprašanju, sodišče na takšno opredelitev ni vezano, saj je zaključek o pravni relevantni vzročnosti med določeno nastalo škodo in škodnim dogodkom zgolj v domeni sodišča.

Prvo sodišče je na podlagi mnenja izvedenca in izpovedbe tožnice ugotovilo, da se tožnica pred nezgodo zaradi simptomov degenerativnih sprememb ni zdravila, ker so bili ti nemi in da je bila prometna nesreča sprožilni moment, zaradi katerega se je tožnica pričela zavedati in čutiti simptome cervikalnega sindroma. Ker neme degenerativne spremembe, tj. take, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ni trpel neugodnih posledic, niso pravnorelevantni (so)vzrok v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode (1), je prvo sodišče materialnopravno pravilno tožnici prisodilo odškodnino tudi za škodo. Te škode namreč v škodnem dogodku ne bi utrpela, če njen vrat pred škodnim dogodkom ne bi nemo degeneriral (131. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo je v 179. in 182. členu OZ, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg v obliki telesnih bolečin in neugodnosti ter strahu nastale nepremoženjske škode, je razviden iz razlogov prvostopenjske sodbe. Na tem mestu gre izpostaviti le, da gre za stanje po udarnini glave in nategu mišic vratu. Upoštevaje predvsem trajanje in stopnjo bolečin (bolečinsko obdobje je trajalo nekaj manj kot dva meseca in pol, pri čemer je tožnica kot najbolj intenzivne bolečine nekaj dni občasno trpela zmerno hude bolečine, ostajajo pa ji bolečine zaradi cervikalnega sindroma) ter obseg neugodnosti (pregled v zdravstvenem domu in pri kirurgu, izpostavljenost RTG žarkom, protibolečinska zdravila, fizikalna terapija), navkljub tožničini starosti (18 let ob škodnem dogodku), katero poudarja tožnica, pritožba toženca utemeljeno izpostavlja, da je prisojena denarna odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti previsoka. Pravična denarna odškodnina za to obliko škode namreč znaša 1.800,00 EUR.

Pritožbi tožnice ne gre pritrditi niti v delu, ko se zavzema za zvišanje odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj nekoliko pretirano izpostavlja okoliščine, ki jih je ugotovilo prvo sodišče. Tudi pritožba toženca se neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine za te dve obliki škode. Res je tožnica ob škodnem dogodku utrpela strah, vendar je bil sekundarni strah le kratkotrajen, saj se zdravljenje, za

izid katerega je bila tožnica zaskrbljena, ni zapletalo. Pri tožnici prihaja do omejitve omejitve življenjskih aktivnosti pri dvigovanju bremen, opravljanju gospodinjskih dejavnosti in spanju v določenem položaju. Vendar tožnico kot športno in fizično aktivno žensko pri starosti 20 let popoškodbeno stanje prizadelo le pri domačih opravilih (grabljenje travnika), vožnji avtomobila in pri športnih dejavnostih, pri katerih je ovirana. V tem delu je zato prvo sodišče z izpodbijanim zneskom 350,00 EUR za odškodnino za strah in 500,00 EUR za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj so vse ugotovljene okoliščine v zadostni meri upoštevane.

Skupni odmerjeni znesek 2.650,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 2,56 takratnih povprečnih neto plač (Uradni list RS, št. 8/2013). Odškodnina v takšni višini je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica. Tudi zneski denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Upoštevaje valorizirani znesek plačane odškodnine je toženka dolžna tako tožnici plačati še 590,00 EUR (= 2.650,00 EUR - 2.060,00 EUR).

Z izpodbijano odločitvijo o stroških so bili odmerjeni tudi potrebni pravdni stroški, ki so nastali s tem, ko je tožnico v tem pravdnem postopku na podlagi odločbe, s katero ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, zastopala odvetnica. Pri tem gre že na tem mestu posebej izpostaviti, da izpodbijana odločitev ne predstavlja obračuna o stroških nudenja brezplačne pravne pomoči (prim. 40. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči - v nadaljevanju ZBPP).

Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je odločitev sodišča, da je toženec dolžan nakazati pravdne stroške na račun sodišča, napačna, saj sodišče, ki je tožnici odobrilo brezplačno pravno pomoč, ni stranka tega pravdnega postopka, pravdno sodišče pa lahko o povrnitvi pravdnih stroškov lahko odloča le v razmerju med pravdnima strankama (dvanajsto poglavje ZPP) (2). Zato je materialnopravno pravilno, da toženec povrne stroške tožnici. Poleg tega pa je odločitev materialnopravno napačna tudi zato, ker po 46. členu ZBPP terjatev stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih sodišče prisodi v korist upravičenca z odločbo, s katero se postopek pred njim konča, preide na Republiko Slovenijo po samem zakonu z dnem pravnomočnosti odločbe pravdnega sodišča o stroških postopka, in to le do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči.

Nadalje se tožnica v pritožbi še zavzema, da naj se nagrade za storitve, ki jih je odvetnica v tem pravdnem postopku opravila na podlagi odločbe, s katero je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč, odmerijo upoštevaje 12. in ne 36. člen Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Meni, da se po 36. členu ZOdvT nagrade lahko odmerijo le, ko se izplačajo iz proračuna. sklicuje se na zadevo Bpp 713/2012, v kateri je službo za brezplačno pravno pomoč obvestila, da kljub temu, da je opravljala storitve, teh ne bo priglasila, ker sta se njena in nasprotna stranka dogovorili, da ji bo njene stroške plačala nasprotna stranka.

Po šestem odstavku 30. člena ZBPP je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči. V petem odstavku 4. člena ZOdvT je določeno, da se v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči odvetniške nagrade odmerijo samo po ZOdvT. V skladu z ZOdvT pa se odvetniške nagrade in izdatki za storitve brezplačne pravne pomoči odmerijo po določbah iz 6. poglavja, to je po 32. do 40. členu ZOdvT. Ker je tako odvetnik v primeru, ko izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do nagrade, odmerjene po 36. členu ZOdvT, za ta pravdni postopek potrebne stroške tožnice v skladu s 155. členom ZPP predstavljajo lahko le nagrado odvetnice, odmerjeno upoštevaje 36. člen ZOdvT. V primeru odmere po 12. členu ZOdvT, kakršno zahteva pritožba, odvetnica od tožnice ne bi bila upravičena zahtevati prisojene razlike med nagrado po 12. členu ZOdvT in nagrado po 36. členu ZOdvT. ZOdvT namreč možnost uveljavljanja razlike med nagradami postavljenega ali dodeljenega odvetnika in nagradami izbranega odvetnika predpisuje le za določene situacije iz kazenskega postopka (glej 38. člen ZOdvT). Glede na to, da po 46. členu ZBPP na Republiko Slovenijo preide terjatev tožnice napram tožencu le do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, iz tega naslova izplačana nagrada za odvetnika pa se odmeri na podlagi 36. člena ZOdvT, bi bila tožnica v primeru, v kolikor bi ji bila prisojena kot potreben strošek nagrada po 12. členu ZOdvT, obogatena za razliko med nagrado po 12. členu in nagrado po 36. členu ZOdvT.

Opisovanje načina, na katerega naj bi odvetnica prišla do poplačila svojih storitev v drugi zadevi, ko naj ji stroški ne bi bili izplačani iz proračuna, ker sta se njena in nasprotna stranka dogovorili, da bo stroške nudenja brezplačne pravne pomoči plačala nasprotna stranka, na odločitev v tej zadevi nima vpliva. Kljub temu pa velja opozoriti le, da so po sedmem odstavku 30. člena ZBPP kakršnikoli dogovori med upravičencem do brezplačne pravne pomoči in odvetnikom za višje plačilo ali dogovori za plačilo v odstotku ali pavšalnem znesku od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki, in ki nadomeščajo plačilo po odvetniški oziroma notarski tarifi, nični.

Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je toženec, čeprav v pravdi delno ni uspel, zavezan k povrnitvi nižjega zneska pravdnih stroškov kot bi bil v primeru, če tožnici ne bi bila nudena brezplačna pravna pomoč, ker bi bila v tem primeru nagrada za odvetnikove storitve odmerjena upoštevaje v 12. členu ZOdvT predpisani višji količnik. Vendar zaradi neuspeha v pravdi tožencu ni moč naložiti povrnitve višjih stroškov od nastalih. ZOdvT pač za storitve nudenja brezplačne pravne pomoči predpisuje nižje nagrade. Zato tudi tretji odstavek 5. člena Zakona o odvetništvu določa, da se lahko vsak odvetnik prosto odloči, ali se bo uvrstil na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči.

Glede nagrade za pravni posel po Tar. št. 2200 pa tožnica utemeljeno izpostavlja, da je to nagrado potrebno odmeriti upoštevaje določbo 12. člena ZOdvT, saj je to storitev odvetnica opravljala po tožničinem pooblastilu in ne po odločbi o odobritvi brezplačne pravne pomoči (prvi odstavek 35. člena ZOdvT). Namesto prvostopno odmerjenih 228,00 EUR je bilo tako tožnici za to storitev potrebno priznati 364,50 EUR (= 243,00 EUR x 1,5).

Nagrada za odvetniške storitve tako namesto 628,00 EUR pravilno predstavlja znesek 764,50 EUR, znesek davka na dodano vrednost pa namesto 125,60 EUR znaša 152,90 EUR (= 20% od 764,50 EUR). Stroški tožnice tako skupaj znašajo 1.448,14 (= 764,50 + 152,90 + 392,51 + 138,23) EUR.

Pritožbi sta se delno izkazali za utemeljeni, in sicer tožničina glede odločitve o stroških, toženčeva pa glede višine denarne odškodnine za škodo, nastalo v obliki telesnih bolečin in neugodnosti in stroškov. Pritožbama je bilo potrebno tako v tem delu ugoditi in zaradi pravilne uporabe materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). Ostali pritožbeni razlogi niso bili podani. Ker v še izpodbijanem delu ni bila podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno v tem obsegu pritožbi zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je spremenjen tudi uspeh strank v pravdi. Ker je tožnica uspela z zneskom 2.650,00 EUR od prvotno zahtevanih 6.500,00 EUR, njen uspeh znaša 40%. Tako je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, v višini 579,25 EUR (= 40% od 1.448,14). Tožnica pa mora tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 535,32 EUR (= 60% od prvostopno odmerjenih 892,20 EUR).

Tožnica do povrnitve stroškov, ki so ji nastali s pritožbo, ni upravičena, saj je s pritožbo uspela le glede odločitve o stroških (prvi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP). Toženec, ki je uspel s pritožbo glede glavnega zahtevka, pa je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v sorazmerju s pritožbenim uspehom (drugi odstavek 165. člena, drugi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP). Ker je toženec na pritožbeni stopnji uspel z zneskom 950,00 EUR od izpodbijanih 1.540,00 EUR, njegov pritožbeni uspeh znaša 61%. toženčevi potrebni pritožbeni stroški, upoštevaje ZOdvT in Zakon o sodnih taksah, znašajo 317,04 EUR (= 139,20 EUR nagrada za postopek po tar. št. 3210, 27,84 EUR davek na dodano vrednost po tar. št. 6007, 150,00 EUR sodna taksa za pritožbo). Tožnica je tako tožencu dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 193,39 EUR (= 61% od 317,04 EUR). V kolikor tožnica v roku za prostovoljno izpolnitev naloženega zneska tožencu ne bo povrnila, je toženec upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

-----

Op. št. (1): Primerjaj npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 429/2008.

Op. št. (2): Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Celju Cp 324/2012, Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 332/2010 in I Cp 2790/2006, Višjega sodišča v Kopru I Cp 406/2007 ter Višjega sodišča v Mariboru I Ip 152/2012.