VSL Sklep II Cp 401/2024

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi poškodb, ki jih je utrpel pri padcu s konja. Konj se je prestrašil in se instinktivno ubranil z dvigom na zadnje noge, ker ga je oplazila ena od vej, segajoča čez gabarite prikolice, ki jo je s traktorjem vozil toženkin zavarovanec.

2Okrajno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju sodišče) je njegovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 13.737,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2018 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek - za plačilo 5.958,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2018 dalje - je zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo povračilo 1.938,94 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

3Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbija odločitev o njegovem soprispevku k nastanku škodnega dogodka. Poudarja, da konja niso zadele veje, ki jih je bilo mogoče videti, ampak ena veja, ki je segala v prostor več kot ostalo vejevje, zato mu ni mogoče očitati nepazljivosti. Na voljo ni imel zadosti časa, da bi se bolj umaknil na zelenico. Glede na način vožnje in konfiguracijo terena ni pričakoval premikanja tovora. Toženka obstoja sokrivde zaradi predvidenega premikanja tovora niti ni zatrjevala.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in v celoti ugodi njegovemu zahtevku, toženki pa naloži v plačilo pravdne stroške. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je bila vročena v odgovor toženki, ta pa se nanjo ni odzvala.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče odločitev temelji na naslednjih pravno odločilnih dejstvih:

- zavarovanec toženke je s traktorjem vozil prikolico, na kateri je bilo neprivezano vejevje, ki je segalo od 0,2 m do 1 m - posamezne "osamevke" pa lahko celo več - čez gabarite prikolice;

- tožnik je jezdil konja od 8 do 10 m pred traktorjem;

- hitrost traktorja je bila zelo nizka (od 3 do 5 km/h);

- tožnik se je s konjem odmaknil na zelenico in je bil od njenega roba oddaljen ne več kot pol metra;

- tožnik je konja obrnil tako, da je videl prihajajoči traktor;

- zavarovanec toženke je vozil traktor v razponu od 40 cm do 69 cm od roba zelenice;

- veja, ki je štrlela iz tovora, je zadela konja, ta se je postavil na zadnje noge, tožnik pa je padel iz sedla na tla.

7Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče ugotovilo, da je tožnik soprispeval k nastanku škode, ker se ni umaknil bolj v notranjost zelenice. Tej ugotovitvi pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbo 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta v primerih, ko je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, napotuje na sorazmerno zmanjšanje odškodnine.

8Tožnik se je s konjem traktoristu odmaknil (največ) pol metra na zelenico. Konj je bil obrnjen v smeri prihajajočega traktorja. Traktorist je neprivezan tovor z vejami vozil zelo počasi in v oddaljenosti 40 do 69 cm od roba zelenice. Nepravilno naložena veja (ali več vej) je zadela glavo konja, da se je splašil in postavil na zadnje noge. Sodišče je pravilno ocenilo, da za tožnika kot izkušenega jahača veja ni mogla biti nekaj nepričakovanega. Mnenje izvedenca za raziskavo prometnih nezgod in izpovedba priče A. A. dajeta podlago za ugotovitev, da je tožnik moral opaziti neustrezno naloženo vejevje na traktorski prikolici. Ne gre za vprašanje, ali je videl 'osamelo vejico', na kar se neprepričljivo sklicuje pritožba, ampak je pomembna ugotovitev, da je lahko zaznal na prikolici traktorja neustrezno naloženo vejevje, segajoče čez gabarite prikolice. To je narekovalo njegovo večjo pozornost in večji odmik na zelenico, za kar je imel vse realne možnosti.

9Neprepričljiv je pritožbeni očitek, da na delu, kjer je prišlo do podrsa veje po konju, ni bilo pričakovati premikov tovora, in da toženka premikanja tovora niti ni zatrjevala. Splošno znano dejstvo je, da se lahko neprivezano vejevje na traktorski prikolici, ki poleg tega sega (še) izven njenih gabaritov, premika. Sodišče je poudarilo, da do premikov lahko pride zaradi delovanja/vibracij traktorja in zaradi zavoja v levo. Sodišče dopušča možnost, da je do premikov prišlo že pred tem, ko sta bila traktor in prikolica v celoti poravnana, in je veja (ali več vej) zadela konja.

10Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik ni imel zadosti časa za umik na zelenico. Sodišče je v točki 42 obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi izpovedbe priče A. A. in izvedenskega mnenja zaključilo, da je tožnik glede na oddaljenost (8 - 10 m) in hitrost traktorja (3 - 5 km/h) imel za večji pomik v notranjost realne možnosti. Pritožba je v tem delu povsem posplošena in se z ugotovitvami sodišča niti ne sooči. Tožnik je imel celo toliko časa, da je konja obrnil proti hlevu, tako da je videl prihajajoči traktor.

11Odločitev sodišča o tožnikovem soprispevku je prepričljiva in podprta z izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče jo v celoti sprejema, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), saj tudi ni ugotovilo kršitev določb materialnega in procesnega prava, na katere - skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti.

12Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.