VSL Sklep I Cpg 83/2025

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnikov za začasno odredbo, s katero bi pod grožnjo denarne kazni in z veljavnostjo 30 dni po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari dolžnici prepovedalo zaprtje transakcijskih računov upnikov in ji naložilo nemoteno izvajanje vseh storitev iz Okvirnih pogodb, ki jih je sklenila z njimi, vse dokler ti ne pridobijo drugega ponudnika enakih storitev (I. točka izreka), oziroma da bi ji naložilo odprtje transkakcijskih računov upnikom in nemoteno izvajanje vseh storitev iz Okvirnih pogodb, ki jih je sklenila z njimi, vse dokler ti ne pridobijo drugega ponudnika enakih storitev (II. točka izreka). Presodilo je, da terjatev upnikov, v zvezi s katero so vložili predlog za zavarovanje, ne obstaja, saj tretjega odstavka 783. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni mogoče razlagati tako, da bi lahko upnik na tej podlagi zahteval od dolžnika, da mu ne sme zapreti računa oziroma da mu ga mora kljub zaprtju ponovno odpreti. Stališče je oprlo na sodbo VSL I Cpg 471/2022 z dne 30. 8. 2023 (na katero so se sklicevali tudi upniki). Ker je menilo, da upniki niso verjetno izkazali obstoja nedenarne terjatve, se z drugimi pogoji za izdajo začasne odredbe ni ukvarjalo.

2Zoper navedeni sklep se pritožujejo upniki, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Priglašajo tudi pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Terjatev, ki je povezana s konkretnim predlogom zavarovanja, so upniki (uporabniki plačilnih storitev) utemeljevali s trditvami in dokazi, da jim je dolžnica (ponudnica plačilnih storitev) odprla in vodila transakcijske račune na podlagi Okvirnih pogodb o plačilnih storitvah, sklenjenih za nedoločen čas, ki jim jih je odpovedala brez utemeljenih razlogov, in napovedala, da jim bo račune po poteku odpovednega roka zaprla. Upniki menijo, da je dolžnica zavezana še naprej izvajati okvirne pogodbe, saj drugih računov nimajo in jih tudi še niso uspeli odpreti pri drugem ponudniku plačilnih storitev, zato je vodenje obravnavanih računov posel, s katerim ni mogoče odlašati, saj zaradi njihovega zaprtja upniki ne bodo mogli opravljati dejavnosti. Upniki naj bi bili tudi diskriminatorno obravnavani.

5Pravna podlaga za presojo terjatve upnikov zoper dolžnico za nemoteno izvajanje pogodbenih storitev (prepoved zaprtja njihovih transakcijskih računov oziroma dolžnost njihove aktivacije) je glede na navedeno v zatrjevani vsebini pogodbenih razmerij med strankami in v ustreznih določbah Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZplaSSIED), za vprašanja, ki na ta način niso urejena, pa tudi v določbah OZ o pogodbi o naročilu, predvsem o prenehanju naročila z odpovedjo prevzemnika (783. člen OZ v zvezi s četrtim odstavkom 87. člena ZplaSSIED). Prevzemnik lahko odpove naročilo, kadar hoče, samo ne ob neprimernem času (prvi odstavek 783. člena OZ). Prevzemnik mora tudi po odpovedi nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje (tretji odstavek 783. člen OZ).

6Pritožniki sodišču prve stopnje utemeljeno očitajo, da je pravkar navedeno določbo zmotno uporabilo in svoje stališče podkrepilo z nepravilnim sklicevanjem na stališča sodne prakse. Trditve upnikov, da so imeli z dolžnico vzpostavljena trajna pogodbena razmerja (za nedoločen čas), ki jim jih je slednja odpovedala brez utemeljenih razlogov, in napovedala, da bo z iztekom odpovednih rokov zaprla njihove račune, drugih računov pa upniki nimajo, utemeljujejo sklepanje, da mora banka v takšnem položaju na podlagi tretjega odstavka 783. člena OZ za vsakega od njih še naprej izvajati storitve po okvirnih pogodbah o plačilnih storitvah, in sicer vse dokler nimajo možnosti skleniti takih pogodb z drugim ponudnikom plačilnih storitev (za kar pa si morajo z ustrezno skrbnostjo prizadevati). Takšna razlaga obravnavane pravne norme je bila odločilni razlog sklepa VSL I Cpg 538/2021 z dne 7. 12. 2021 (na katerega se prav tako utemeljeno sklicujejo upniki), pritožbeno sodišče pa jo je ponovilo še v sodbi VSL I Cpg 471/2022. Ne drži torej, da tretjega odstavka 783. člena OZ ni mogoče razlagati kot podlago terjatve, ki je povezana s predlaganim zavarovanjem. Ne drži niti, da bi kaj takega izhajalo iz sodbe VSL I Cpg 471/2022, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje. Prav nasprotno.

7Uporaba stališč sodne prakse v konkretnih primerih vselej zahteva preizkus podobnosti konkretnega in precedenčnega primera v okviru pravno odločilnih dejstev, ki jih je treba ustrezno ovrednotiti. Učinki precedensa namreč sežejo samo do tam, do koder gredo pravno odločilna dejstva, precedens pa je uporaben le, če so ta dejstva v bistvenem podobna dejstvom primera, za katerega naj bi bil uporabljen.¹ Sodišče, ki se v utemeljitvi sklicuje na (precedenčna) stališča sodne prakse, mora zato utemeljiti, da gre za primer, ki je po odločilnih okoliščinah podoben precedenčnemu.² Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo bistvenih okoliščin, na katerih temeljijo stališča iz sodne prakse, na katera se je sklicevalo, zato jih je napačno razumelo in posledično zmotno sklepalo, da upniki niso verjetno izkazali svoje terjatve, ki je povezana s predlagano vsebino začasne odredbe.

8V izpodbijanem sklepu je kot pomembno izpostavljeno, da je pritožbeno sodišče v zadevi I Cpg 471/2022 tožbeni zahtevek uporabnika plačilnih storitev (za ugotovitev veljavnosti okvirne pogodbe o plačilnih storitvah in ponovno odprtje transakcijskega računa ter opravljanja storitev iz okvirne pogodbe) zavrnilo in pojasnilo, da banke lahko kadarkoli brez utemeljenih razlogov odpovejo okvirno pogodbo o plačilnih storitvah in nimajo obveznosti zagotavljati odprtja transakcijskega računa vsem gospodarskim subjektom, temveč lahko svobodno odločajo, ali in s kom bodo poslovale. Vendar je spregledalo, da takšne odločitve in razlogov pritožbeno sodišče ni sprejelo zato, ker bi menilo, da uporabniki plačilnih storitev od banke ne morejo zahtevati nadaljnjega izvajanja okvirne pogodbe po tem, ko jim jo banka odpove. Da imajo prav takšno terjatev, ki temelji na tretjem odstavku 783. člena OZ, je celo izrecno zapisalo (9. točka obrazložitve sodbe I Cpg 471/2022). Odločilni razlog za presojo pritožbenega sodišča, da banka ni bila (več) dolžna izvajati okvirne pogodbe po njeni odpovedi, je bil v ugotovitvi, da je imel uporabnik odprt račun še pri drugi banki (kar so upniki v konkretni zadevi izrecno zanikali in o tem tudi predložili dokaze). Kot je pojasnilo, je namreč uporabnik z odprtjem tega računa opravljanje poslov zaupal drugemu mandatarju, zato je banka prosta obveznosti nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati (tretji odstavek 783. člena OZ), oziroma ni več dolžna nadaljevati z vodenjem transakcijskega računa uporabnika (13. točka obrazložitve sodbe I Cpg 471/2022). Nadaljnji razlogi, na katere se opira izpodbijani sklep, torej ne vplivajo na presojo dolžnosti banke po 783. členu OZ. Da ta dolžnost obstaja kljub odpovedi pogodbe brez utemeljenih razlogov, je pritožbeno sodišče pojasnilo tako v tu obravnavani sodbi (I Cpg 471/2022), kot tudi v sklepu VSL I Cpg 538/2021 z dne 7. 12. 2021.

9Glede na navedeno pritožniki pravilno menijo, da njihove trditve utemeljujejo dolžnost banke, da na ustrezen način (z vzdrževanjem oziroma ponovno aktivacijo računov) nadaljuje z izvajanjem storitev po okvirnih pogodbah o plačilnih storitvah, ki jih je odpovedala. Še posebej, ker trdijo, da ima vsak od njih odprt le račun pri dolžnici, zato zaradi zaprtja računov ne bi mogli zakonito poslovati, kar bi lahko imelo zanje hude posledice (npr. odgovornost za prekršek po 14. in 14.a točki prvega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku - ZdavP-2, pa tudi izpostavljenost insolvenčnim postopkom zaradi domneve trajne nelikvidnosti iz tretje alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Drugačno stališče sodišča prve stopnje temelji na nepravilni razlagi tretjega odstavka 783. člena OZ in pomeni zmotno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP).

10Sodišče prve stopnje je zapisalo tudi, da upniki niso listinsko dokazali trditev, da so si od prejema odpovedi pogodb prizadevali za sklenitev pogodb o odprtju in vodenju transakcijskih računov z drugim ponudnikom plačilnih storitev, vendar doslej nobeden od ponudnikov ni bil pripravljen skleniti takšne pogodbe. Kot je pojasnilo, upniki o tem niso predložili nobenega listinskega dokaza ponudnika plačilnih storitev (npr. potrdila, da je upnik želel odpreti račun, pa je bil zavrnjen). Ti razlogi so problematični z več vidikov. Najprej zato, ker vnašajo nejasnost o tem, na katerih odločilnih razlogih izpodbijani sklep temelji, na kar pritožniki izrecno opozarjajo. Sodišče prve stopnje teh razlogov ni izpeljalo v morebitni nadaljnji zaključek glede obravnavane terjatve, temveč je izrecno zapisalo, da je na njen neobstoj sklepalo iz drugih razlogov (na podlagi opisane razlage 783. člena OZ, ki se je izkazala za zmotno). Z omembo nedokazanosti omenjenih trditev bi lahko vendarle nakazalo, da jo razume kot samostojni (rezervni) razlog za zavrnitev zahtevanega zavarovanja, če bi se primarni razlog izkazal za napačnega. Ker se je to zgodilo, utegne biti za nadaljnji postopek relevantna tudi pritožbena graja nedokazanosti obravnavanih trditev. Pritožbeno sodišče se je zato do nje opredelilo.

11Pojasnjeno je bilo, da se med posle iz tretjega odstavka 783. člena OZ uvršča tudi nadaljnje izvajanje storitev banke po njeni odpovedi okvirnih pogodb o plačilnih storitvah, in sicer vse dokler uporabniki nimajo možnosti skleniti takih pogodb z drugim ponudnikom plačilnih storitev (za kar si morajo z ustrezno skrbnostjo prizadevati). Naročitelj, ki nima drugega računa, namreč skrbi za takšne posle po naravi stvari ne more prevzeti na drugačen način. Dolžnost banke pa ni neomejena in lahko po določenem času zaradi neskrbnega ravnanja uporabnika tudi ugasne. Ali oziroma kdaj tak položaj nastopi, je odvisno od okoliščin posameznega primera.

12Podlage za ugotovitev, da bi do česa takšnega prišlo v konkretnem primeru, zaenkrat ni. Pritožniki uspešno nasprotujejo zaključku sodišča prve stopnje o nedokazanosti njihovega prizadevanja za sklenitev pogodb z drugim ponudnikom. Ker je menilo, da upniki teh trditev niso dokazali, obenem pa ni izvedlo njihovih dokaznih predlogov (in se do njih niti ni opredelilo), je kršilo njihovo pravico do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kar s pritožbo uveljavljajo. Med neizvedenimi dokazi opozarjajo tudi na predlagano zaslišanje A. A. (ki je tretji upnik, direktor prve upnice in družbenik druge upnice). Ker izpodbijani sklep tega dokaznega predloga ne omenja, ni mogoče preizkusiti, ali ga sodišče prve stopnje morda ni enostavno prezrlo. Poudarjanje "listinske" nedokazanosti bi sicer lahko odražalo stališče o neprimernosti dokazov z zaslišanjem v postopku zavarovanja z začasno odredbo, kar pa ne velja absolutno, še posebej, če je tak dokaz predlagan v zvezi z okoliščinami, o katerih listinskih dokazov ni (primerjaj VSL sklep II Cpg 122/2000 z dne 17. 2. 2000). V zvezi s tem pritožniki pravilno poudarjajo, da je od odpovedi pogodb do vložitve predloga za zavarovanje potekel le kratek čas (11 dni), zato ni razumno pričakovati, da bi že razpolagali z dokazi, ki jih je pogrešalo sodišče prve stopnje.

13Pritožniki utemeljeno izpostavljajo, da so predlogu za zavarovanje predložili listine, iz katerih izhaja, da sta dve veliki banki (Banka B., d. d., in Banka C., d. d.) konec leta 2023 in leta 2024 prvi upnici in tretjemu upniku zaprli račune in da nasprotna prizadevanja A. A. niso bila uspešna (A19-A22). Tudi do teh listin se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav logično pritrjujejo izvajanjem upnikov o nerealnem pričakovanju, da jim bi kakšna banka v kratkem odprla račun (še posebej ob trditvah, da je odklonilna drža bank povezana z A. A., ki povezuje vse tri upnike), kar so v predlogu za zavarovanje posebej navedli. Že takšna vsebina procesnega gradiva v povezavi s prej omenjenim časovnim vidikom utemeljuje sklepanje, da upnikom v tej fazi postopka ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja v zvezi s prizadevanji za odpiranje računov pri drugih ponudnikih plačilnih storitev (zato zaenkrat niti ni pomembno, da so upniki v pritožbi o tem predložili dodatne dokaze). Ni pa izključeno, da bo problematiziranje njihovega ravnanja v tej smeri postalo aktualno zaradi dolžničinih trditev oziroma njenega morebitnega nasprotovanja terjatvi (npr. z ugovorom ugasle pravice).

14Zaradi opisanih kršitev se sodišče prve stopnje še ni opredelilo do večine trditev in dokazov v zvezi z obstojem terjatve in drugimi pogoji za začasno odredbo. O predlogu zato ne more odločiti pritožbeno sodišče, saj bi v primeru izdaje začasne odredbe dolžnici odvzelo možnost ugovora (o katerem odloča sodišče prve stopnje) oziroma pritožbe, v primeru zavrnitve predloga pa bi upnike prikrajšalo za pritožbo glede drugih pogojev za začasno odredbo. Zato je pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Napotki, ki naj jim sodišče prve stopnje sledi, so zajeti v že podanih razlogih. Ker že ti utemeljujejo odločitev pritožbenega sodišča, drugih pritožbenih očitkov ni presojalo.

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ .

¹ Zobec, J.: Vprašanje enotne sodne prakse, Podjetje in delo, št. 6-7, 2011, str. 1318.
² Testen, F.: Enotna in ustaljena sodna praksa v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo, št. 6-7, 2004, str. 1050-1059.