VSRS Sklep VIII R 13/2024

Predlog se zavrne.

1Tožnica vrhovnemu sodišču predlaga, da določi drugo stvarno pristojno sodišče za odločanje v tem sporu zaradi neenakega obravnavanja strank. Navaja, da sodnica pri postavitvi izvedenca ni posebej obrazložila, zakaj ni sledila njenemu predlogu za postavitev določenega izvedenca, ampak je s seznama izvedencev ''naključno'' postavila drugega izvedenca. Tako je ravnala v posledici ugovora stranskega intervenienta, ki ni bil obrazložen. Nato je sodnica zavrnila tožničin predlog za izločitev izvedenca. Zatrjuje tudi neenako obravnavo pri dokazovanju odsotnosti z narokov. Sodišče je od tožničine pooblaščenke zahtevalo potrdilo o odsotnosti zaradi bolezni, od pooblaščenca toženke pa ni zahtevalo potrdila o udeležbi na odvetniških dnevih in jadranju. Tožnica je dvom v nepristranskost sodnice izrazila že v pritožbi zoper razveljavljeno sodbo in neuspešno predlagala, da se zadeva obravnava pred spremenjenim senatom. Vse to je opisala v predlogu za izločitev sodnice, ki pa je bil zavrnjen. Zaradi zagotovitve nepristranskega sojenja predlaga prenos pristojnosti na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

2Na podlagi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko vrhovno sodišče na predlog stranke določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Ker pomeni institut delegacije pristojnosti izjemo od splošnih pravil o krajevni pristojnosti, določenih v ZPP, je treba razloge za delegacijo pristojnosti razlagati restriktivno.

3Tožnica v predlogu podaja obširne navedbe v zvezi s tem, da sodišče ni sledilo njenemu predlogu za postavitev poimensko določenega izvedenca. O teh okoliščinah se je sodišče izreklo v sklepu z dne 9. 5. 2024, s katerim je zavrnilo njeno zahtevo za izločitev izvedenca (247. člen ZPP). Zoper ta sklep ni posebne pritožbe, kar pomeni, da se lahko sklep izpodbija šele v pritožbi zoper končno odločbo (363. člen ZPP).

4Predlog se nanaša tudi na prelaganje narokov za glavno obravnavo. Sodnica je narok dvakrat preklicala na predlog pooblaščenca toženke, enkrat na predlog pooblaščenke tožnice. Pooblaščenec toženke se je skliceval na svojo udeležbo na seminarju in na jadranju, pri čemer je k pisnima prošnjama priložil tudi dokazila. Pooblaščenka tožnice pa je zaradi svoje bolezni poklicala v tajništvo sodišča, kjer ji je bilo rečeno, naj poda pisno prošnjo za preklic z dokazilom, kar je tudi storila.

5Tako okoliščine glede postavitve izvedenca kot glede preklica narokov so bile predmet sklepa z dne 30. 9. 2024, s katerim je predsednica sodišča zavrnila zahtevo tožnice za izločitev sodnice (70. člen ZPP). Tudi zoper ta sklep ni posebne pritožbe in se lahko sklep izpodbija šele v pritožbi zoper končno odločbo (363. člen ZPP), ki v ponovljenem postopku še ni bila izdana.

6Tožnica s predlogom po vsebini uveljavlja postopkovne kršitve konkretnega primera, ne pa razloge v smislu 67. člena ZPP, ki bi nalagali določitev drugega sodišča. S predlogom za določitev drugega sodišča ne more doseči, da bi se vrhovno sodišče izreklo o materiji, ki sodi najprej v pristojnost pritožbenega sodišča v okviru odločanja o pritožbi zoper končno odločbo, ki pa niti še ni bila izdana. Zato okoliščine, s katerimi tožnica utemeljuje predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, ne morejo privesti do ugoditve predlogu.

7Nenazadnje sodnica, ki ji tožnica v predlogu očita pristranskost, ni edina sodnica na Delovnem sodišču v Mariboru, glede katerega tožnica predlaga prenos pristojnosti na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

8Ker vrhovno sodišče ni ugotovilo nobenih razlogov, ki bi nalagali zagotovitev nepristranskega sojenja s prenosom stvarne pristojnosti na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, je predlog zavrnilo.