VSC Sodba PRp 124/2024

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 228,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani plačilni nalog (PN) ter odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v skupnem znesku 152,00 EUR, k plačilu katere ga bo pozval prekrškovni organ.

2Zoper sodbo se pritožuje storilec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Smiselno predlaga ugoditev pritožbi ter zavrženje sodbe kot nične.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je prekrškovni organ storilca s PN z dne 3. 10. 2021 spoznal za odgovornega storitve uvodoma navedenih prekrškov, ker je tega dne ob 20.36 uri kot udeleženec cestnega prometa z motornim vozilom v naselju Velika Pirešica prekoračil dovoljeno hitrost za najmanj 15 km/h, saj je vozil s hitrostjo najmanj 65 km/h, prav tako pa je vozil pod vplivom alkohola, ker je imel najmanj 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

5Sodišče prve stopnje je ob zatrjevanju storilca v ZSV, da dvomi, da so izmerili njegovo vozilo, da mu na kraju niso predstavili prekrška in dokazov, da ga niso seznanili z rezultatom merjenja hitrosti, da ga v postopku ugotavljanja alkoholiziranosti niso vprašali, ali je 15 minut prej pil ali kadil ter ga seznanili z vsemi njegovimi pravicami, prav tako pa niso želeli vpisati njegovih pripomb, dopolnilo dokazni postopek ter pri tem z gotovostjo ugotovilo:

- da je bilo očitanega dne ob očitanem času v zvezi s prekrškom po 46. členu ZPrCP z laserskim merilnikom hitrosti ProLaser 4 izmerjeno storilčevo vozilo kot prihajajoče vozilo, ki je bilo edino na cesti, pri čemer je meritev opravil policist, ki je za to usposobljen (policist A. A.),

- da je policist A. A. storilcu na kraju predočil prekršek in mu na laserskem merilniku pokazal izmerjeno hitrost,

- da je storilec kritičnega dne ob kritičnem času v naselju Velika Pirešica vozil s hitrostjo najmanj 65 km/h,

- da je storilec v postopku preizkusa alkoholiziranosti bil vprašan, ali je pred 15 minutami užival alkoholne pijače ali kadil,

- da je storilec zapisnik o alkoholiziranosti podpisal in nanj ni imel pripomb,

- da je preizkus z indikatorjem alkohola pokazal 0,56 miligramov alkohola na liter izdihanega zraka, kar ob upoštevanju pogreška znaša 0,51 miligramov alkohola v litru izdihanega zraka.

6Sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek tako ni podvomilo v to, da je bila hitrost izmerjena storilčevemu vozilu ter da je bil postopek preizkusa alkoholiziransoti izveden zakonito, saj sta navedeno skladno potrdila oba zaslišana policista, njune izpovedbe pa so skladne z drugimi dokazi v spisu (zapisnik o izvajanju meritev hitrosti, opis dejanja in dokazi). Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

7Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da je v postopku preizkusa alkoholiziranosti bil vprašan, ali je pred 15 minutami pil alkoholne pijače. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takim pritožbenim navedbam ne more slediti in na njihovi podlagi spremeniti izpodbijano odločitev.

Pri tem pa pritožba tudi ne more biti uspešna s trditvami, da mu policist v postopku pred prekrškovnim organom ni pokazal, da je alkotest kalibriran, saj kaj takega zakon od policista v postopku ugotavljanja psihofizičnega stanja ne zahteva.

8Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 228,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku in na način, določenem v pozivu prekrškovnega organa.