UPRS Sodba I U 1148/2024-25

Tožba se zavrne.

O izpodbijani odločbi

1Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s 7. točko 2. člena in četrto alinejo prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja, 1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločila v ločenem postopku.

2Toženka je povzela, da je tožnik v Prošnji navedel, da je po narodnosti Arabec, po veroizpovedi musliman, da je končal tri razrede osnovne šole in da je bil od leta 2017 do 2022 v zaporu zaradi pretepa. Maroko je zapustil, ker ga mama in brata po tem, ko je prišel iz zapora zaradi pretepa soseda, ki je v pretepu umrl, sovražijo. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da ga je leta 2017 poklical prijatelj in mu povedal, da je sosedov fant pretepel njegovega očeta. Fant je bil pijan in se drl po ulici, tožnikov oče pa mu je dejal, da naj se umiri in gre domov spat, kar pa temu fantu ni bilo všeč. Ko je tožnik prišel domov, je odšel do fanta ter ga vprašal, zakaj je to storil. Začela sta se zmerjati in fant ga je napadel z nožem ter ga zabodel v levi bok. Branil se je tako, da ga je vrgel na tla in ga pretepel ter mu med pretepom vzel nož in ga zabodel. Tožnik je bil zaradi tega obsojen na petletno zaporno kazen, ki jo je prestal med letoma 2017 in 2022. Ko se je vrnil domov, ni mogel več živeti v svoji ulici, saj so ga ves čas zmerjali, prav tako pa mu je družina ubitega fanta grozila, da se mu bodo maščevali. Povedal je, da ga policija pred krvnim maščevanjem ne bi mogla zaščititi, če bi se vrnil v Maroko, bi ga tam ubili ali pa lažno prijavili policiji, da se ukvarja z drogo in tako zopet spravili v zapor.

3Toženka je na podlagi s strani tožnika predloženih dokumentov ugotovila, da sta bila z očetom obtožena kaznivega dejanja namernega uboja v skladu z 392. členom Kazenskega zakonika Kraljevine Maroko. Toženka je ugotovila, da je tožnikov oče 21. 2. 2017 s palico napadel in ranil osebo po imenu A. A., ker je ta povzročal nered in v trgovino metal kamenje. Med njunim pretepom je prišel tožnik in se mu pridružil. Poleg udarcev sta tožnik in njegov oče uporabila tudi železno palico in nož, s katerim sta A. A. zadala rane, ki so vodile v smrt. Zaradi navedenega sta bila aretirana ter po tožnikovih besedah tudi obsojena na zaporno kazen. Tožnik je bil po lastni izjavi v zaporu med letoma 2017 in 2022. Toženka je na podlagi zapisnika Generalnega urada za nacionalno varnost, Varnostni oddelek Agadir Ministrstva za notranje zadeve Maroka ugotovila, da je imel tožnik že pred navedenim kaznivim dejanjem kazensko kartoteko in sicer je bil leta 2014 kaznovan zaradi posedovanja mamil in trgovanja z mamili ter 6. 12. 2014 zaradi trgovanja z mamili, posedovanja in uživanja ''Elshubra'' mamil ter uživanja mamil. Toženka je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja odločila, da je v tožnikovem primeru podan izključitveni razlog iz tretje alineje prvega odstavka 31. člena ZMZ-1, v skladu s katero se status begunca prosilcu ne prizna, če obstaja utemeljen sum, da je pred vstopom v Republiko Slovenijo storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave v drugi državi, tudi če je bilo storjeno zaradi domnevno političnih ciljev. V skladu s 30. točko drugega člena ZMZ-1 je "hudo kaznivo dejanje" tisto kaznivo dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora najmanj treh let. Kazenski zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v 115. členu določa, da se, kdor komu vzame življenje, kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let. Kaznivo dejanje, ki ga je storil tožnik v izvorni državi, je tako mogoče šteti za hudo kaznivo dejanje. Tožnikovo ravnanje je ocenila kot skrajno neprimerno in obsojanja vredno, ki po oceni toženke s svojo težo dosega standard, kot ga opredeljuje tretja alineja prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 in poudarila, da je uboj skrajno zavržno dejanje. Glede na povzete ugotovitve, je toženka Prošnjo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 zavrnila.

Povzetek bistvenih navedb tožnika

4Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

5Navaja, da v Maroku ni bil deležen poštenega postopka, saj se je kot komaj polnoletnik branil pred napadom več kot 15 let starejše osebe, ki je preprodajala in uživala drogo in bila izjemno nasilna ter nevarna, ob tem pa je bil tožnik pod močnim vplivom svojega očeta, ki je bil v času kritičnega dogodka v omamljenem stanju. Navaja, da je toženkina presoja resnosti kaznivega dejanja pomanjkljiva in v nasprotju s sodno prakso Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki je v primeru Ahmed odločilo, da zakonodaja države članice, v skladu s katero je prosilec lahko izključen iz mednarodne zaščite zgolj na podlagi kazni, ki je v pravu te države članice predpisana za dano kaznivo dejanje, ni v skladu s Kvalifikacijsko direktivo. Pristojni nacionalni organ ali sodišče, ki odloča o prošnji za zaščito, mora presoditi težo zadevne kršitve in pri tem celovito preučiti vse okoliščine posameznega primera. Glede na EASO-ve smernice naj bi se resnost kaznivega dejanja, zaradi katerega bi lahko bila oseba izključena iz mednarodne zaščite, presojala glede na več meril, kot so (zlasti) vrsta zadevnega dejanja, povzročena škoda, vrsta postopka za pregon, narava predpisane kazni in upoštevanje vprašanja, ali tudi večina sodišč držav članic zadevno dejanje šteje za hudo kaznivo dejanje. Tožnik opozarja še na sodbo SEU v zadevi B in D, iz katere izhaja, da se mora pred vsako odločitvijo o izključitvi osebe iz statusa begunca opraviti popolno proučitev vseh okoliščin vsakega posameznega primera in odločitve o izključitvi ni mogoče sprejeti avtomatično. V zvezi z dejavniki, ki jih je mogoče upoštevati pri ocenjevanju kaznivega dejanja tožnik opozarja na EASO-ve smernice, ki kot take med drugim navajajo dejavnike, ki se nanašajo na dejanje, na profil žrtve in profil prosilca ter tudi na procesne garancije v kazenskem postopku.

6Navaja, da se opis kritičnega dogodka, ki ga je resnicoljubno pojasnil toženki (po spominu, ker je bil takrat mladostnik), ne sklada z uradni dokumenti maroških varnostnih organov. Trdi, da je šlo za silobran in ne uboj, da je bila presojena kazen prestroga in nesorazmerna dejanju ter da je bil on napaden, kot že prej njegov oče. Meni, da Maroko ni pravna država, da je policija podkupljiva in da toženka izključitvene klavzule ne bi smela uporabiti zgolj na podlagi njegove ustne izjave, koliko časa je prestajal zaporno kazen. Ne zanika, da je moški umrl, meni pa, da bi ga morala toženka v predhodnem postopku seznaniti z dejstvom, da ne bo presojala razlogov za mednarodno zaščito, temveč zgolj izključitveni razlog. Ker tega ni storila, uveljavlja kršitev pravice do izjave. Tožnik je kopije relevantne dokumentacije dobil šele en mesec po osebnem razgovoru in glede vsebine dokumentov ni bil zaslišan. Iz Preambule 25 Procesne direktive izhaja, da ima prosilec med drugim tudi pravico do obveščenosti o njegovem pravnem položaju v odločilnih fazah postopka. EASO-ve smernice o izključitvi na kontrolnem seznamu posebnih postopkovnih jamstev vključujejo seznanitev prosilca ali njegovega pravnega zastopnika s tem, da se njegov primer obravnava v okviru izključitve. Prav tako smernice predvidevajo razgovor s prosilcem v zvezi z izključitvijo.

Povzetek bistvenih navedb toženke

7Toženka prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi ter predlaga zavrnitev tožbe.

8V zvezi s tožbenimi ugovori glede upoštevanja vseh okoliščin kaznivega dejanja toženka navaja, da se je v izpodbijani odločbi podrobno opredelila do tožnikovih osebnih okoliščin in kaznivega dejanja kot takega. Ob tem poudarja, da se tožnik nahaja v priporu tudi v Sloveniji, in sicer zaradi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 170. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Poleg tega so mu bili 25. 2. 2023, 5. 5. 2023, 6.5. 2023 in 17. 5. 2023 izdani plačilni nalogi zaradi kršitev javnega reda in miru, kar kaže, da tožnik tudi v Sloveniji ne spoštuje javnega reda in miru.

9V zvezi s smernicami EASO toženka pripominja, da je navedene dejavnike pri presoji tožnikovega primera vsekakor upoštevala, saj je podrobno razčlenila tako njegove osebne okoliščine, kakor tudi vse ostale relevantne okoliščine, ki jih zajemajo smernice.

10Toženka dodaja, da je iz tožbenih navedb mogoče zaključiti, da tožnik docela opravičuje kaznivo dejanje, ki ga je storil. Glede tožbenih navedb, da Maroko ni pravna država, da je tudi policija podkupljiva ter da je šlo za prekoračen silobran in ne uboj, toženka poudarja, da tožnik tega predhodno ni navajal in da bi, če se s sodbo sodišča ni strinjal, lahko sodbo v Maroku izpodbijal s pravnimi sredstvi, česar pa ni storil. Toženka vztraja pri presoji, da kaznivo dejanje uboja predstavlja hudo kaznivo dejanje v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 31. člena ZMZ-1.

11V zvezi z navedbami o kršitvi pravice do izjave toženka navaja, da je imel tožnik možnost sodelovati v postopku in podati svojo izjavo, tako v prošnji za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru. Imel je več možnosti, da koristno in učinkovito poda svoja stališča, kar je tudi storil.

O sodni presoji

12Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga od A1 do A2, od B1 do B3, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-562/2023 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

13Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

14Status begunca¹ se prosilcu ne prizna, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je pred vstopom v Republiko Slovenijo storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave v drugi državi, tudi če je bilo storjeno zaradi domnevno političnih ciljev (3. alineja prvega odstavka 31. člena ZMZ-1). Hudo kaznivo dejanje nepolitične narave je v skladu z devetindvajseto alinejo 2. člena ZMZ-1 kaznivo dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora, daljša od treh let, predvsem pa takšno kaznivo dejanje zoper življenje in telo, spolno nedotakljivost, zdravje in premoženje.

15Med strankama ni sporno, da je bil tožnik v Maroku obsojen za dejanje uboja in tudi prestal pet let zaporne kazni. Tudi po presoji sodišča je toženka glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnik obsojen v Maroko za kaznivo dejanje uboja in prestal zaporno kazen 5 let, pravilno ugotovila, da so izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva zakon za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito na podlagi 3. alineja prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Sodišče še pripominja, da ne le, da obstaja utemeljen razlog za sum, da je tožnik pred vstopom v Republiko Slovenijo storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave v drugi državi, tudi če je bilo storjeno zaradi domnevno političnih ciljev, ampak je bil tožnik celo pravnomočno obsojen za hudo kaznivo dejanje v smislu odločbe 3. alineja prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 in kazen tudi prestal. Zato je odločitev toženke, da obstaja za tožnika izključitveni razlog tudi po presoji sodišča pravilna.

16Tožnik je že ob podaji Prošnje navedel, da je v pretepu ubil soseda in da je bil zaradi tega v zaporu (reakcijo svoje mame in bratov na ta dogodek je navajal kot razlog za zapustitev izvorne države), dogodek je opisal tudi na osebnem razgovoru, mesec dni kasneje pa je toženki predložil dokumente, povezane s kazenskim postopkom. Toženka je odločbo oprla na tožnikove navedbe in dokumentacijo, ki jo je tožnik sam priložil in tožnika pred izdajo odločbe ni seznanila z dejstvom, da bo uporabila izključitveni razlog, s čimer je kršila 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Vendar pa je tožnik dejstva v zvezi z izključitvenim razlogom navedel v tožbi in glede na to, da so presojana v tem upravnem sporu, je sodišče odpravilo kršitev pravil postopka, do katere je prišlo v postopku pred toženko in ta tožbeni očitek zato ni utemeljen.

17Sodišče se strinja sicer s tožbeno navedbo, da je treba pri presoji izključitvenega razloga glede na stališče SEU v zadevi Ahmed² presoditi težo zadevne kršitve in pri tem celovito preučiti vse okoliščine posameznega primera, kar pa je toženka, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, tudi naredila in posledično ta tožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče se strinja s toženko, da je uboj skrajno zavržno dejanje, in dodaja, da gre za kaznivo dejanje, ki posega v najvišje varovano pravno vrednoto, življenje. Uboj, pri čemer je šlo v tožnikovem primeru za naklepni uboj, je samo po sebi tako izjemno težko kaznivo dejanje, da bi morale biti okoliščine, ki bi bile podlaga za oceno, da tožnikovo ravnanje ni hudo kaznivo dejanje, izjemne v najstrožjem pomenu te besede.

18V zvezi s tožbeno navedbo, da je šlo za silobran in ne uboj, sodišče poudarja in ponavlja, da je tožnik ne le bil obsojen, ampak celo prestal zaporno kazen za kaznivo dejanje naklepnega uboja. Zato ekskulpacija z zatrjevanjem silobrana v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito ni utemeljena. Stališče SEU v zadevi Ahmed po presoji sodišča namreč ne pomeni, da mora pristojni organ pri presoji prošnje za mednarodno zaščito ponovno preverjati, ali so dokazana dejstva, ki so bila podlaga za obsodilno sodbo. To bi namreč pomenilo, da bi moral pristojni organ de facto ponovno izvesti kazenski postopek in ugotavljati kazensko odgovornost prosilca za kaznivo dejanje, pri čemer bi to izvajal brez sodelovanja tožilstva in organov pregona s povsem omejenimi sredstvi dokazovanja. Tožnik tako ne more uspeti z navedbami o tem, da je kaznivo dejanje uboja storil v silobranu, saj gre za okoliščino, ki izključuje protipravnost ravnanja in ki ima, če je dokazana, za posledico oprostilno sodbo. Ni sporno, da je tožnik zaradi obsodbe za uboj prestal pet let zaporne kazni, zato je tožbena navedba o silobranu za ta spor neutemeljena.

19Po presoji sodišča na oceno, da je tožnik storil hudo kaznivo dejanje, prav tako ne morejo vplivati navedbe, da je bil v času kaznivega dejanja komaj polnoleten, da je bila žrtev 15 let starejša od njega, izjemno nasilna in nevarna, ter da je bil pod vplivom očeta. Sodišče poudarja in ponavlja, da je bil tožnik ne le obsojen, ampak celo prestal zaporno kazen za kaznivo dejanje naklepnega uboja. Zato ekskulpacija z zatrjevanjem olajševalnih okoliščin glede storjenega kaznivega dejanja (da je bil tožnik v času storitve dejanja komaj polnoleten, sicer nekonkretizirana navedba, da je bil tožnik pod vplivom svojega očeta) in višine dosojene kazni (ki naj bi bila prestroga in nesorazmerna) v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito ni utemeljena. Sodišče zgolj pripominja, da je izrečena zaporna kazen, ki jo je prestal tožnik, na spodnjem robu razpona kazni, ki se lahko v Sloveniji izrečejo za to kaznivo dejanje, saj KZ-1 v prvem odstavku 115. člena za kaznivo dejanje uboja predpisuje kazen od pet do petnajst let zapora. Neutemeljena je je tudi tožbena navedba, da Maroko ni pravna država, ki je tako pavšalna, da je sodišče niti ne more preizkusiti.

20Sodišče je na podlagi presoje, da je odločitev toženke, da je kaznivo dejanje namernega uboja, ki ga je storil tožnik in zaradi katerega je prestal 5 letno zaporno kazen v Maroku, hudo kaznivo dejanje v smislu določbe 3. alineje prvega odstavka 31. člena ZMZ-1, pravilna in zavrnitev Prošnje na podlagi določbe 3. alineja prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 zakonita, tožbo na podlagi druge alineje drugega odstavka 65. člena ZUS-1 zavrnilo.

¹ Podobno oz. enako velja za status subsidiarne zaščite, ki se prosilcu v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 31. člena ne prizna, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je storil hudo kaznivo dejanje.
² Sodba SEU C-369/17 z dne 13. 9. 2018.