UPRS Sodba IV U 152/2022-6

I. Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 2879/2021 z dne 19. 10. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo A. A., državljana Libije za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III Kpr 43547/2021 zaradi kaznivega dejanja roparske tatvine po 207/1 členu KZ-1.

2Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da je prosilec državljan Libije, brez dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ter naproša za dodelitev BPP v kazenskem postopku, ki poteka pred sodiščem v Republiki Sloveniji. Prav tako iz podatkov spisa ne izhaja, da bi prosilec poleg libijskega, imel še državljanstvo kakšne države članice EU. Prosilec bi bil glede na navedene ugotovitve, ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev do BPP, do slednje upravičen samo v primeru, če bi Republiko Slovenijo obvezovala ustrezna mednarodna pogodba ali če bi med Republiko Slovenijo in Libijo obstajala vzajemnost na področju BPP. V ta namen je tožena stranka pridobila podatke Ministrstva za pravosodje (v nadaljevanju MP) (dopis št. 5601-2040/2021/4 z dne 14. 7. 2022), ki je pojasnilo, da med Republiko Slovenijo in Libijo ni sklenjen noben dvostranski sporazum, prav tako Libija ni podpisnica nobene mednarodne večstrankarske pogodbe, ki ureja vprašanje mednarodne pravne pomoči. Prav tako ministrstvo ne razpolaga s podatki o pravu Libije. Zaprosilo o pravu Libije je ministrstvo prek Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) naslovilo pristojnemu organu Libije, vendar odgovora doslej še ni prejelo. V dosedanjih primerih postopkov mednarodne pravne pomoči je MZZ zaprosila posredovalo prek veleposlaništev v tujini (večinoma Veleposlaništva Libije v Rimu), vendar odgovora oziroma kakršnegakoli odziva s strani libijskih oblasti niso prejeli. Vse do dneva izdaje predmetne odločbe na MP morebitnega odgovora niso prejeli. Tako kljub ustreznemu angažiranju pristojnega organa za BPP in drugih državnih organov (MP, MZZ), zaradi pasivnosti države prosilčevega državljanstva, Libije, obstoja vzajemnosti ni bilo mogoče ugotoviti.

3Pristojni organ za BPP tako ugotavlja, da obstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Libijo ni izkazan in tako ni izpolnjen osnovni pogoj za dodelitev BPP. Prosilec, kot državljan Libije, brez dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, glede na določbe 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ob neobstoju ustrezne mednarodne pogodbe in neizkazani vzajemnosti med našo in prosilčevo državo, ne more biti upravičenec do BPP. Glede na korespondenco z MP je ugotavljanje vzajemnosti dejansko nemogoče. Ker pogoj podane vzajemnosti, ki ga ZBPP v primerih kot je obravnavani zahteva v 3. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP, ni izpolnjen, je bilo treba prošnjo zavrniti.

4Tožeča stranka v tožbi utemeljuje pravni interes za vložitev tožbe in pojasnjuje, da se ne strinja z ugotovitvijo, da prosilec v Sloveniji nima prebivališča, saj se je v času reševanja vlog za BPP prosilec nahajal v priporu, kjer mora imeti prijavljeno začasno bivališče. Povzema odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za dodelitev BPP in pojasnjuje, da je v času reševanja prošnje za dodelitev BPP odvetniška družba B. izvajala odvetniške storitve in zastopala prosilca za dodelitev BPP, ki si je zagovornika izbral svobodno, v skladu z 19. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Okrožno sodišče je prošnjo zavrnilo dne 19. 10. 2022, ko je odvetniška družba končala zastopanje pred sodiščem I. stopnje in II. stopnje. Vsa opravila in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje so vezana na prekluzivne roke in na zavarovanje minimalnih procesnih jamstev obdolženca oziroma prosilca, zaradi česar je odvetniška družba, kljub negotovosti, sploh ob različnih odločitvah Služb za brezplačno pravno pomoč Okrožnih sodišč Republike Slovenije¹, vsa dejanja opravila in prosilca zastopala do konca kazenskega postopka v Republiki Sloveniji. Glede na odločitev v drugem postopku za dodelitev BPP je prosilec, kot tudi zastopnik, upravičeno pričakoval enako odločitev v zadevi Bpp 2879/2021, vendar se to ni zgodilo.

5Navaja, da razlogi za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP niso podani. Iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP ne izhaja, da mora mednarodna pogodba obvezovati obe državi (Slovenijo in Libijo), da bi lahko bili tujci upravičeni do BPP. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki je mednarodna pogodba, in zavezuje Republiko Slovenijo, v točki c tretjega odstavka 6. člena določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice, in sicer da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Ta določba se v Republiki Sloveniji, na podlagi 8. člena Ustave, uporablja neposredno. Tožena stranka bi morala torej upoštevati tudi te določbe, ki pa jih očitno ni, kar predstavlja napačno uporabo materialnega prava (tako tudi sodba Upravnega sodišča številka I U 341/2022-14 z dne 11. 5. 2022).

6Navaja tudi, da je Libija podpisnik Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je sprejela Generalna skupščina Organizacije združenih narodov na tretjem zasedanju v Parizu 10. decembra 1948, kjer je v 7. členu določeno, da so vsi enaki pred zakonom in vsi imajo brez kakršnegakoli razlikovanja pravico do enakega pravnega varstva. Vsi imajo pravico do enakega varstva pred sleherno diskriminacijo, ki bi kršila to deklaracijo, kakor tudi pred vsakršnim spodbujanjem k takšni diskriminaciji. V 8. členu pa je določeno, da ima vsakdo pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred pristojnimi državnimi sodišči za dejanja, ki kršijo temeljne pravice, ki so mu priznane po ustavi ali zakonu. Ob smiselni uporabi je tožeča stranka mnenja, da obstaja tudi mednarodna pogodba, ki zavezuje obe državi, tako Slovenijo kot Libijo.

7Na podlagi vsega zgoraj navedenega tožeča stranka naslovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se prosilcu odobri zaprošena BPP in povrnejo stroški tega postopka oziroma podredno, da se odločba odpravi in vrne v ponovno odločanje organu, ki je izpodbijani akt izdal.

8Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis, na tožbo ni odgovorila.

K I točki izreka:

9Tožba je utemeljena.

10V obravnavani zadevi pravno podlago odločanja predstavlja določba 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP umeščena v II. poglavje zakona (Upravičenci do brezplačne pravne pomoči). Določa, da so upravičenci po tem zakonu poleg državljanov Republike Slovenije (1. točka) in tujcev z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji (2. točka), tudi drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.

11Ob upoštevanju navedene pravne podlage sodišče ugotavlja, da med strankama upravnega sporna ni sporno, da je prosilec za dodelitev BPP državljan Libije, da v RS nima stalnega prebivališča in da ni državljan nobene države članice Evropske unije. Prav tako med strankama upravnega sporna ni sporno, da se je prosilec v času vložitve vloge za dodelitev BPP nahajal v Republiki Sloveniji, v priporu. Ob upoštevanju navedenih podatkov sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je tožnik, zato ker se je nahajal v priporu, izpolnjeval pogoj dodelitve BPP po 2. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP. Kot izhaja tudi iz sodne prakse Upravnega sodišča RS (I U 1765/2021-12, I U 341/2022-14) bivanje tujca v zavodu za prestajanje kazni ne pomeni, da ima na tem naslovu prijavljeno začasno prebivališče. Začasno prebivališče namreč ureja Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb-1), ki v 1. členu pojasnjuje, da ta zakon ureja prijavno in odjavno obveznost v zvezi s stalnim in začasnim prebivališčem ter naslovom za vročanje v Republiki Sloveniji, stalnim in začasnim naslovom v tujini, register stalnega prebivalstva, evidenco začasno nastanjenih, prijavo in odjavo gosta ter evidenco gostov, k tej dolžnosti pa niso zavezani posamezniki, ki jim upravna enota določi t.i. zakonsko prebivališče (tudi posamezniki nastanjeni v zavodu za prestajanje kazni). Določba 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP, ki uporablja izraz "dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje", se zato po presoji sodišča nanaša na tiste tujce, ki ti dovoljenje pridobijo na podlagi določbi Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), kar izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 10. člena ZPPreb-1. Slednjega tožeča stranka ne zatrjuje, kot pa je sodišče že pojasnilo, pa prebivališče na naslovu zavoda za prestajanje kazni zapora ne pomeni izdanega dovoljenja za začasno prebivanje po ZTuj-2, zato je ta tožbeni ugovor neutemeljen.

12Ker torej tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev za obravnavo prošnje za dodelitev BPP po določbi 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP, ker v Republiki Sloveniji nima ne stalnega, ne začasnega prebivališča, je bila njena prošnja za dodelitve BPP pravilno obravnavana na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP.

13Zaradi ugotovitve, ali prosilec, ki je državljan Libije, izpolnjuje pogoje določene v zgoraj navedeni določbi, je tožena stranka z namenom ugotovitve obstoja mednarodne pogodbe ali vzajemnosti dne 12. 10. 2021 zaprosila MP za podatke in dne 14. 7. 2022 dobila pojasnilo, da med Republiko Slovenijo in Libijo ni sklenjen noben dvostranski sporazum, prav tako Libija ni podpisnica nobene mednarodne večstrankarske pogodbe, ki ureja vprašanje mednarodne pravne pomoči. Iz navedenega pojasnila je izhajala tudi neuspešnost pridobitve podatkov o pravu Libije. Slednji podatki, torej neobstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Libijo med strankama upravnega spora ni sporen, sporna pa je nadaljnja pravilna uporaba določbe 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP (…. ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo).

14Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na EKČP, ki je mednarodna pogodba in zavezuje Republiko Slovenijo in ki v točki c tretjega odstavka 6. člena določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice, in sicer da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Poudarja, da se ta določba v Republiki Sloveniji, na podlagi 8. člena Ustave, uporablja neposredno, kar pomeni, da bi jo morala tožena stranka upoštevati. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča številka I U 341/2022-14 z dne 11. 5. 2022.

15Sodišče, enako kot je to že storilo v sodbi I U 341/2022-14 z dne 11. 5. 2022, pojasnjuje, da 3. točka prvega odstavka 10. člena ZBPP ne določa, da bi morala mednarodna pogodba, na podlagi katere bi lahko bili tudi drugi tujci upravičeni do BPP, obvezovati obe državi, torej v konkretnem primeru Republiko Slovenijo in Libijo, ampak je treba ugotoviti tudi, ali obstaja mednarodna pogodba, ki zavezuje (le) Republiko Slovenijo, in ki ureja vprašanje brezplačne pravne pomoči tujcev. Tožeča stranka zato pravilno opozarja na določbo 6. člena EKČP, ki je mednarodna pogodb, ki zavezuje (tudi) Republiko Slovenijo in katere uporaba je v obravnavanem primeru, ko je tožeča stranka zaprosila za BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III Kpr 43547/2021 zaradi kaznivega dejanja roparske tatvine po 207/1 členu KZ-1, na podlagi določbe 8. člena Ustave, neposredno uporabljiva.

16Ker torej tožena stranka prošnje tožeče stranke za dodelitev BPP ni presojala z vidika določbe točke c tretjega odstavka 6. člena EKČP, je napačno uporabila materialno pravo, zato je sodišče tožbi ugodilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in izpodbijano odločbo odpravilo. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

17Ker je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani akt odpravilo, je presodilo, da mora tožena stranka tožniku skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka, in sicer pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Drugi odstavek 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka 15 dnevnega roka za njihovo prostovoljno plačilo (313. člen Zakona o pravdnem postopku in prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika).

¹ Istemu prosilcu je bila na drugem Okrožnem sodišču prošnja z odločbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 222/2022 odobrena brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo OKŽ Ljubljana