UPRS Sodba in sklep I U 2006/2024-20

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje. Republiki Bolgariji bo predan najkasneje v šestih mesecih od 19. 9. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 30. 8. 2024 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi vnosa njegovih prstnih odtisov v evidenco EURODAC, pridobila podatek, da je bil 30. 7. 2024 vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji in 25. 8. 2024 v Republiki Hrvaški. Zato je 10. 9. 2024 pristojnemu organu Republike Bolgarije v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika. Republika Bolgarija je sprejela odgovornost za obravnavo tožnika, njen odgovor je toženka prejela 19. 9. 2024.

3Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da se v Republiko Bolgarijo ne želi vrniti, saj je najprej pobegnil zaradi vojne v Siriji. Njegov glavni namen je bil, da pride Nemčijo. Ko je ilegalno prečkal mejo med Turčijo in Bolgarijo, ga je prijela bolgarska policija. Ob prijetju mu je pobrala vso hrano in si jo razdelila ter jo dala tudi psu. Dali so mu na izbiro, da odda prstne odtise ali pa ga vrnejo nazaj v Turčijo. Dal je prstne odtise, ker se v Turčijo ni želel vrniti oz. je menil, da je bolje, če da prstne odtise in ostane v Bolgariji, glede na to, da je že dal denar za pot. Nato so ga zaprli v kampu za 14 dni. Policija se je do njih (Sircev) grdo vedla, če niso bili v vrsti, ko so čakali na kosilo, so jih pretepli. Bil je nastanjen v Sofiji, poleg letališča. Po 14 dneh, ko je dal prstne odtise, so ga odpeljali v odprti kamp - azilni dom, ki pa nima pogojev za življenje. Tam je bil nastanjen 20 dni. Imel je zagotovljeno prehrano trikrat na dan, vendar je v Sloveniji hrana veliko boljša. V Bolgariji so jim rekli, da naj si kupijo svojo hrano, če jim njihova ni všeč. Zagotovljeno je imel tudi zdravstveno oskrbo, saj ga je ob prihodu v kamp pregledal zdravnik, kasneje pa zdravniške obravnave ni potreboval. Na vprašanje uradne osebe, ali je imel v postopku vložitve prošnje tolmača, je prosilec odgovoril, da je bil tolmač prisoten in da je imel ob prihodu v azilni dom intervju s komisijo. Drugih stikov z uradnimi osebami ni imel. Prejel je identifikacijski dokument. Povedali so mu, da bo vabilo za drugi osebni razgovor dobil v kampu. V času bivanja ga ni dobil in se je odločil oditi naprej.

4Toženka ugotavlja, da je tožnik kot neprimerno doživljal policijsko obravnavo, ko je bil v Republiki Bolgariji obravnavan kot tujec, ki se na območju države nahaja ilegalno in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Pojasni, da je v primeru izročitve Republiki Hrvaški, Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite bistveno, kakšno je bilo ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. To velja tudi, če bi sledili navedbam o grdem oz. neprimernem ravnanju policistov po prečkanju meje (toženka se sklicuje na sodbi I Up 155/2023 z 21. 6. 2023 in I Up 195/2023 s 6. 9. 2023). Tožnikove navedbe v zvezi z ravnanjem bolgarskih policistov zato v predmetni zadevi niso relevantne.

5Tožnik tudi ni podal kakšnih konkretnih izjav ali dokazov, da bi z njim kot prosilcem oziroma vlagateljem namere ravnali nečloveško ali ponižujoče. Navajal ni nikakršnih težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite, med nastanitvijo v Republiki Bolgariji je imel zagotovljeno nastanitev in prehrano, na razgovoru s komisijo z uradno osebo pa pomoč tolmača. Iz navedb tožnika je moč razbrati, da mu je bil dostop do postopka mednarodne zaščite v celoti omogočen, saj je podal prošnjo za mednarodno zaščito in bil nastanjen v azilni dom, vendar je te prostore po podani prošnji samovoljno zapustil kljub temu, da je vedel, da mora opraviti še osebni razgovor. Izpostavlja sodbo tega sodišča I U 1487/2024- 12, s 26. 9. 2024, v kateri je presojalo predajo prosilca prav tako v Republiko Bolgarijo. Iz te izhaja, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba, itd). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Iz ustaljene sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da mora grdo ravnanje doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti. Presoja te stopnje je odvisna od posameznih okoliščin primera (trajanje takega ravnanja ter fizični in psihični učinki na posameznika). Okoliščine, ki jih upošteva ESČP, so tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika. Po presoji sodišča iz tožnikovih posplošenih izjav zahtevana minimalna intenzivnost ni bila razvidna.

6V zvezi z navedbami tožnika, da naj bi bila hrana v azilnem domu slaba, toženka pojasni, da je povsem nemogoče zagotoviti izbiro hrane, ki bi bila všeč vsem posameznikom, ki so nastanjeni v azilnem domu. Ključno je, da je imel prehrano zagotovljeno. Če ta ni ustrezala njegovim osebnim preferencam, to še ne pomeni, da gre pri tem za dejansko pomanjkljivost na področju sprejema.

7Toženka pojasni, da mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje.

8Toženka sklene, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi v Republiko Romunijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Glede na to, da je Republika Bolgarija potrdila sprejem tožnika in da tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v to državo, prav tako pa takšni razlogi niso znani pristojnemu organu, za predajo tožnika ni ovir.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

9Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi nepravilne uporabe materialnega prava po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da naj izpodbijani upravni akt odpravi. V obravnavanem primeru so podane ovire za predajo tožnika Republiki Bolgariji, saj obstaja utemeljena domneva, da bo tam izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, ter da ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito oziroma njegova prošnja ne bo obravnavana v skladu s predpisanimi standardi, prav tako mu ne bo zagotovljen ustrezen sprejem.

10Tožnik izpostavi, da je v upravnem postopku predaji v Republiko Bolgarijo nasprotoval. Povedal je, da se tja ne želi vrniti, saj ga niso ustrezno obravnavali. Iz izvorne države je pobegnil zaradi vojne. Ko je prečkal mejo med Turčijo in Republiko Bolgarijo, ga je prijela bolgarska policija. Dala mu je dve možnosti, in sicer, ali da prstne odtise ali pa ga bodo vrnili nazaj v Turčijo. To je stalna praksa bolgarskih policistov, saj je že od več sirskih državljanov slišal podobno zgodbo. O "push backih" v sosednje države pričajo tudi poročila in viri, na katera se sklicuje v tožbi. Navaja, da je dal prstne odtise, najprej je bil 14 dni nameščen v zaprtem kampu v Sofiji, kasneje je prišel v odprt kamp blizu letališča. Najprej je tako imel stik s policijo, kasneje tudi s komisijo ter z zdravniškim osebjem. Policija se je do njega in ostalih zelo grdo vedla - ob prijetju so jim vzeli nahrbtnike in vse stvari, ki so jih imeli s sabo, zasegli vso hrano, si jo med seboj razdelili ali pa jo pred njihovimi očmi dali psu. V kampu se je policija prav tako grdo vedla, na primer, če niso stali pravilno v vrsti, ko so čakali na kosilo, jih je kar brez razloga pretepla. Na voljo so sicer imeli hrano, večkrat pa so jim rekli, da imajo možnost kupiti svojo hrano, če jim karkoli ni všeč. Doda še, da je poročen, ima ženo in tri otroke. V zvezi z razmerami v Republiki Bolgariji ni predložil nobenih posebnih dokazil, vendar je treba upoštevati, da je tujec in laik, ki prihaja iz Sirske arabske republike in ki v upravnem postopku ni imel pravne pomoči. Zato je bila dolžnost toženke, da preizkusi njegove trditve in preveri razpoložljiva poročila o stanju v Republiki Bolgariji. Tega ni storila in je s tem kršila pravila postopka. Dolžna je bila preveriti izpodbojno načelo medsebojnega zaupanja, zlasti glede sistemskih pomanjkljivosti države predaje, ki so ji ali bi ji morale biti znane glede na razpoložljive javno dostopne vire.

11V spis vlaga Poročilo o stanju v Bolgariji (Informacije o stanju v Bolgariji z dne 22. 7. 2024). Toženka ni preverila, kako pristojni organi v Bolgariji v praksi uresničujejo Direktivo o sprejemu 2013/33/EU v primerih vrnjenih prosilcev po Uredbi Dublin III oziroma ni pridobila ustreznega zagotovila, ter le pavšalno zavrnila obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilca, zaradi katerih ne bi mogel biti vrnjen v to državo. Tožnik se na vsebino navedenih poročil sklicuje kot na del svoje trditvene in dokazne podlage in jih povzema. Iz teh izhaja, da se Bolgarija spopada z izrednim porastom prosilcev za azil in da glede na predložene informacije ni prostora za nastanitev. Nobenega dvoma ni o tem, da to kaže na resne pomanjkljivosti v Bolgariji tako glede nastanitve kot glede azilnega postopka. Zaključi, da na ima glede povzetih poročil zahtevek, ki ni očitno, torej že na prvi pogled neutemeljen (t.i. "arguable claim") glede varstva prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine, to je glede bivanjskih razmer za prosilce za mednarodno zaščito. V primeru obstoja takšnih informacij o stanju in ravnanju s tujci v Bolgariji, (bi) mora(la) toženka po standardih mutatis mutandis iz sodbe v zadevi C. K. in ostali proti Sloveniji, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev), da bi odvrnila "vsakršen pomislek" o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine oziroma da se "izključi vsakršna dejanska nevarnost" nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnika. Tega ni storila.

12Tožnik na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS- 1 vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Ta naj odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se ga lahko izroči Republiki Bolgariji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in bi mu nastala težko popravljiva škoda. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna in glede na to, da v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve nima očitno neutemeljenega zahtevka (t.i. arguable claim), mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP. Izpostavlja, da če bi bil predan Republiki Bolgariji še pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu, bi mu bila kršena tudi pravica do sodnega varstva in vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel. Če se v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, tudi ne bi več mogel izkazovati pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

Odgovor na tožbo

13Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa in menila, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

14V ravnanju policije, ki je tožniku dala možnost oddaje prstnih odtise ali pa ga bodo vrnili nazaj v Turčijo, ne more biti nič spornega. Iz podatkov v EURODAC evidenci je neizpodbitno, da ga je obravnavala bolgarska policija, ki mu je dala možnost, da izrazi namero za mednarodno zaščito ali pa se ga obravnava kot osebo, ki je nedovoljeno vstopila na ozemlje države in jo je treba odstraniti. Glede zgodb, ki naj bi jih tožnik slišal od drugih sirijskih državljanov, odgovarja, da gre za popolnoma subjektivno mnenje tožnika, ki ni podkrepljeno z nikakršnimi dokazili. Glede tožbenega očitka, da naj bi bilo dokazno breme v celoti njena odgovornost, pojasnjuje, da temu ni tako. Da bi se vzpostavila njena obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema, morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. Tožnik v postopku ni navajal nobenih težav v zvezi z nastanitvijo ali sprejemom, zato ni bilo nobene potrebe po tem, da stanje posebej preverja s pridobivanjem informacij. Tožnik je navedel nekatere članke, ki opisujejo razmere v nastanitvenih prostorih, a ti po mnenju toženke ne predstavljajo nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, temveč so odraz razlik v ekonomski realnosti posameznih držav članic Evropske unije. S krepitvijo migracijskih tokov je občasna prezasedenost reden pojav v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic. Tudi Republike Slovenije, na kar je leta 2023 opozoril celo Varuh človekovih pravic, pojavila pa so tudi poročila o prisotnosti zajedavcev, izpostavljena sta bila kvaliteta in obsegu zagotovljenih obrokov. Iz aktualnega poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, izhaja, da so bile nastanitvene kapacitete konec leta 2023 v Republiki Bolgariji zasedene 77 %. Prav tako je iz izjav tožnika in javno dostopnih podatkov razvidno, da Republika Bolgarija te težave aktivno naslavlja. Po poročilu AIDA Republika Bolgarija že od leta 2022 aktivno izvaja mesečne dezinfekcije in deratizacije, ki so se nadaljevale v letu 2023 na podlagi pogodbenih storitev, ki se je redno izvajala v vseh sprejemnih centrih in se je stanje glede stenic po tem opazno izboljšalo. Nič od tega tožnik pri opisovanju lastne izkušnje ni navajal, kar še dodatno priča o izboljšavi nastanitvenih centrov v Republiki Bolgariji.

Pripravljalna vloga tožnika in navedbe toženke na naroku

15Tožnik je v pripravljalni vlogi v bistvenem ponovil svoja tožbena stališča. Ne strinja se s toženko, da so materialno pravno lahko relevantne le okoliščine, ki se navezujejo na ravnanje uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivostih v zvezi z nastanitvijo, česar da naj ne bi navajal. Že na osebnem razgovoru je navedel nekatera dejstva ("push backi", kraje denarja, hrane in vseh osebnih stvari, ki so jih prosilci imeli s seboj, nasilje, poniževalni odnos ipd.), te trditve pa je podprl z aktualnimi informacijami o stanju v Republiki Bolgariji. V zvezi s problematiko namestitve, infrastrukture, težav s higienskimi razmerami je šteti, da gre za objektivna dejstva, s katerimi bi morala biti toženka seznanjena in jih je bila dolžna upoštevati na lastno pobudo. Tožnik se v zvezi s svojimi navedbami sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča in Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU).

16Toženka je na naroku prerekala tudi predlog tožnika za izdajo začasne odredbe. Menila je, da ni nobenih pogojev, da bi mu sodišče ugodilo. Obenem je izpostavila tri zadnje sodbe naslovnega sodišča, ki je v identičnih primerih tožbe tožnikov za predajo Republiki Bolgariji, zavrnilo. V eni od teh je bil tožnik že predan v Republiko Bolgarijo, tako da predaje nemoteno potekajo.

Dokazni postopek

17Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-3862/2024, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo priloge tožnika A 1 - A 9 in toženke B 1 do B 4. Zaslišalo je tožnika.

18Tožba ni utemeljena.

K sodbi

19V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

20Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

21Glede odvzema prstnih odtisov je tožnik zaslišan na naroku izpovedal, da je bil po prijetju s strani policije sprva v zaprtem kampu 18 dni (centru za tujce - op. sodišča). Nato so ga (še z drugimi prosilci) prepeljali v azilni dom. Tam so mu dali na voljo ali odda prstne odtise ali se vrne nazaj v Turčijo. Menil je, da je bil primoran oddati prstne odtise, da je lahko ostal v državi. To je bilo bolje, kot da bi ga vrnili v Turčijo. Čeprav je tožnik na osebnem razgovoru pred toženko povedal, da naj bi mu tako izbiro dala že policija ob prijetju, tudi za toženko očitno ni sporno, da je bil tožnik postavljen pred navedeno odločitev. A zato, da bi tako ravnaje obravnavali v smislu "push backa", kot skuša prikazati tožnik, ni nobene podlage.

22Sodišče najprej pojasnjuje, da prvi odstavek 14. člena Uredbe (EU) št. 603/2013¹ določa, da vsaka država članica nemudoma odvzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj, ali ki ostaja fizično prisotna na ozemlju držav članic in ni priprta, zaprta ali pridržana celo obdobje med prijetjem in odstranitvijo na podlagi odločitve, da se jo pošlje nazaj. Pristojne osebe Republike Bolgarije so tako v navedeni določbi imele pooblastilo, da so od tožnika, ki je nesporno nezakonito vstopil na območje te države, zahtevale oddajo prstnih odtisov oz. mu dale možnost, da prstne odtise odda ali pa bo vrnjen nazaj v Turčijo. S tem mu niso ničesar odvzeli. Da mu je bilo predočeno, da bo vrnjen v Turčijo, če prstnih odtisov ne odda, še ne pomeni, da bo vrnjen brez ustreznega postopka. Ne policija ne uradne osebe v azilnem domu mu niso odrekli postopkovnih jamstev in (v nadaljevanju) možnosti zaprositi za azil, saj ga niso odbili brez vsakršnega postopka nazaj čez mejo, kar je lastno t. i. "push backom." Slednje ravnanje pristojnih organov zato ne more predstavljati zatrjevane sistemske pomanjkljivosti oz. nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

23Sodišče tudi pojasnjuje, da zatrjevano grdo ravnanje policije, kar je tekom osebnega razgovora in na zaslišanju izpostavljal tožnik, za odločitev glede predaje ni ključno. Utrjeno stališče sodne prakse je, da (če ne gre za izjemne okoliščine, kjer je ravnanje policije imelo negativen vpliv na nadaljnji azilni postopek - op. sodišča) so za predajo prosilcev lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vložene prošnje za mednarodno zaščito in prosilca (tožnika). Torej v postopku, ko je tožnik postal prosilec za azil in ne pomanjkljivosti v ravnanju policije v okviru policijskega postopka, ko je še imel status osebe, ki je bila nezakonito na ozemlju države članice EU. Zato je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.² Kar je tožnik tako navajal glede neustreznega ravnanja policije, ob tem, da je bil po podaji prošnje za azil obravnavan korektno, kot bo sodišče še pojasnilo, tako ne more biti pravno relevantno za presojo v tem sporu.

24Tožnik toženki očita, da je kršila dolžnost preizkusa njegovih trditev in da ni samoiniciativno preverila razpoložljivih poročil o stanju v Bolgariji. Sodišče ugotavlja, da noben očitek ne drži.

25Dolžnost toženke, da preveri informacije o stanju v Republiki Bolgariji, je bila v izhodišču začrtana z navedbami tožnika (dokazno in trditveno breme je na njem). Treba je namreč upoštevati, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, da naj se, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. To domnevo pa je torej mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024, ob sklicevanju na sodbo SEU v zadevi C-392/22 (Jawo) pojasnilo, da so države članice zavezane, da prosilca ne predajo v odgovorno državo članico, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v tej državi članici pomenijo resne in utemeljene razloge za domnevo, da bo prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali poniževalno ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

26Kdaj se vzpostavi dolžnosti države članice, da samoiniciativno upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče obrazložilo v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024³; o dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru je mogoče toženki očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema države, kamor se prosilca predaja.⁴

27Toženka v odgovoru na tožbo tako pravilno izpostavlja, da bi za vzpostavitev njene obveznosti preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema v Republiki Bolgariji, morala s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti. A tožnikove navedbe na osebnem razgovoru tudi po oceni sodišča takih pomislekov ne odpirajo. Sprva je sicer na osebnem razgovoru podal navedbo, da azilni dom nima pogojev za življenje. A nato je, natančneje povprašan s strani pristojne osebe glede razmer, povedal, da je imel nastanitev, zagotovljene tri obroke hrane dnevno, pri čemer je bila hrana slabša kot v Sloveniji, in dostop do zdravstvene oskrbe (zdravniški pregled je imel ob nastanitvi, sicer pa zdravniške oskrbe ni potreboval). Ko so ga pripeljali v azilni dom je tudi imel intervju s komisijo, dobil je izkaznico, povedali so mu, da bo dobil vabilo na drugi razgovor, na kar pa ni čakal in je odšel. Razen tega, da hrana ni bila dobra, tožnik torej ni izpostavil nobenih posebno negativnih okoliščin. Ob tem tudi po oceni sodišča ni bila dolžnost toženke, da bi se do bivalnih pogojev prosilcev za azil v Republiki Bolgariji posebej opredeljevala oz. jih preverjala, niti da bi dodatno preverjala, če v azilnem postopku obstajajo morebitne sistemske pomanjkljivosti, ki bi predstavljale tveganje v smislu nečloveškega oz. ponižujočega ravnanja s tožnikom ob predaji.

28Tožnik tudi v tožbi ni predstavil informacij take teže, da bi sodišče podvomilo v pravilnost odločitve toženke. Sklicuje se na odločitve nacionalnih sodišč, ki pa jih v konkretnem primeru ni moč primerjati z njegovim položajem; Avstrijsko Ustavno sodišče je v zadevi E2944/2022 odpravilo sodbo zveznega sodišča, ker to ni v zadostni meri preverilo izjav prosilca, da je v Bolgariji domnevno ostal brez doma in stradal (tožnik je povedal, da je imel zagotovljeno bivanje in hrano). V zadevi E1044/2022 in drugi je šlo za prosilki v ranljivem⁵ položaju (mati in triletna hči). Tožnik ne trdi, da sodi v kategorijo ranljivih oseb. Nizozemska regionalna sodišča, katerih odločbe izpostavlja tožnik, so v bistvenem zahtevala dodatno preučitev "push backov", ki bi lahko bila pomembna tudi za vrnjene dublinske prosilce. A iz dokumentov, ki jih je predložil tožnik, ne izhaja, da bi Nizozemska zaradi tega predaje prosilcev po Uredbi Dublin III v Republiko Bolgarijo ustavila. Kot zgoraj pojasnjeno, okoliščine "push backov", ki sodijo v sfero ravnanja policije z osebami, ki imajo status ilegalnih oseb na njenem ozemlju, niso pravno relevantne za presojo okoliščin, v katerih se bo tožnik znašel po predaji, to je v azilnem postopku. Prav tako že povedano, pa tožnikove interpretacije okoliščin odvzema prstnih odtisov tudi ne gre obravnavati v smislu "push backa". Vrhovno sodišče je v nedavni odločbi I Up 177/2024 z dne 12. 7. 2024 ponovno izrecno poudarilo in obrazložilo, da ravnanje policije, vključno z zatrjevanimi "push backi" (brez drugih izpostavljenih posebnih okoliščin, ki jih tožnik v tem sporu ne zatrjuje) ne more biti ovira za predajo prosilca odgovorni državi po Uredbi Dublin III. Zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti ne morejo dokazovati niti posamične odločbe nemških sodišč. Dva primera se nanašata na prosilce z otroki, glede ostalih pa ni razvidno, s kakšnimi razlogi (dokazi) so prosilci utemeljevali svoj položaj. Pojasnjeno je bilo, da je prav slednje bistveno. Razen sodbe, ki se nanaša na družino s petimi otroki in je iz julija 2023, so ostale iz leta 2022 oz. marca 2023. Tožnik, ki je v Republiko Bolgarijo vstopil v juliju 2024, pa večjih negativnih izkušenj ni imel (do izpovedi tožnika na naroku, se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju). Predvsem se tožnik zgolj posplošeno sklicuje na navedene vire in ni konkretiziral, v čem je njegov položaj primerljiv s položaji prosilcev iz navedenih sodnih odločb nacionalnih sodišč.

29S tožnikovim položajem tudi ni primerljiva zadeva SEU C. K. in ostali proti Sloveniji. Tožnik jo zgolj navrže. Sodišče lahko le ponovi, da tožnik ne trdi, da spada v ranljivo skupino prosilcev oz. da ima posebne zdravstvene težave, kot je bil primer pri prosilki v navedeni zadevi. Prav tako ne potegne morebitnih drugih vzporednic primera z njegovim položajem.

30Tožnik tudi ni predložil drugih informacij, ki bi govorile o tem, da so predaje v Republiko Bolgarijo ustavljene. V poročilu AIDA za Republiko Bolgarijo za leto 2023 je res navedeno, da so se pogoji v večini sprejemnih centrov slabšali, a niti zaradi teh okoliščin (ob ugotovljeni izkušnji tožnika) sam po sebi še ni utemeljen sklep o sistemskih pomanjkljivostih ter nevarnosti, da bo tožnik ob predaji izpostavljen nehumanim in ponižujočim razmeram v smislu 4. člena Listine EU. Kaj takega ne narekuje niti različna praksa držav članic glede predaje prosilcev v Republiko Bolgarijo (v nasprotju z Belgijo, Romunija in Nizozemska predaje izvajata). Te torej še vedno potekajo. Sodišče tudi ne more pritrditi tožniku, da poročila, ki jih je priložila toženka, izkazujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Bolgariji in tveganje nečloveškega ravnanja. Toženka je povsem življenjsko prepričljivo pojasnila, da je s krepitvijo migracijskih tokov občasna prezasedenost v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic reden pojav, razmere v katerih se znajdejo prosilci pa so odraz razlik v ekonomski realnosti posameznih držav članic Evropske unije. Tožnik je, kot že povedano, imel zagotovljeno nastanitev, hrano in zdravstveno oskrbo, čeprav morda na nekoliko nižji ravni kot v kaki drugi državi članici EU. A to še ne narekuje zaključka, da bi šlo za pomanjkljivosti take intenzitete oz. stopnje resnosti v azilnem sistemu Republike Bolgarije, da bi lahko govorili o sistemskih pomanjkljivostih oz. okoliščinah, ki bi za tožnika ob/po predaji v to državo pomenila resnično nevarnost, da se bo z njim nečloveško ali poniževalno ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

31Tožnik tudi sicer neutemeljeno zahteva, da bi toženka morala za predajo pridobiti posebna zagotovila s strani Republike Bolgarije. Ustavno sodišče je že pojasnilo (odločba Up-919/23-2o z dne 23. 11. 2023), da iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da mora država posebno zagotovilo pridobiti, če po presoji dejanskih okoliščin v državi sprejemnici zaradi splošnih razmer v tej državi ali zaradi individualnega položaja posameznika še vedno obstajajo resni dvomi o spoštovanju 3. člena EKČP v državi sprejemnici. Tudi v konkretnem primeru tožnik ne pojasni (niti iz njegovih okoliščin ni razvidno), kakšno posebno zagotovilo glede nastanitve oziroma obravnave njegove prošnje bi morala zagotoviti Republika Bolgarija.

32O nasprotnem tudi ni prepričal sodišča ob svojem zaslišanju. Sodišče ni imelo razloga, da mu ne verjelo, da je azilni dom zapustil že po štirih ali petih dneh in da je pri osebnem razgovoru pred toženko glede tega prišlo do nesporazuma. Tudi ni imelo razloga, da mu ne bi verjelo, da je bil povabljen na razgovor glede možnosti zaprositi za azil, kar je pomembno zaradi izkaznice prosilca za azil, in da čeprav so mu varnostniki in policisti rekli, da naj (ob izhodih iz azilnega doma) ne hodijo nazaj, ampak nadaljujejo pot v Srbijo, kaj takega od uradne osebe, ki je z njim imela razgovor glede azila, ni slišal. Povedano v ničemer na nakazuje na morebitne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Tudi ne izpoved tožnika, da je bila hrana slaba. Na izrecno vprašanje svoje pooblaščenke, da konkretno pojasni, kaj je zanj slaba prehrana, je povedal, so jim nudili v glavnem samo juhe s kruhom. Večerja je bila med četrto in peto uro popoldan, za zajtrk so dobili jajca s kruhom ali jogurt s kruhom. Nato je dodal, da hrana ni bila najhujša zadeva, a zatem, pozvan, da podrobneje opiše razmere v azilnem domu, ni izpostavil razmer, ki bi jih sodišče lahko ocenilo za alarmantne oz. take stopnje, da bi narekovale dodatno proučitev in pridobitev zagotovil, glede na 4. člen Listine EU. Sanitarije so bile skupinske, kot je povedal, za higieno je bilo slabo poskrbljeno, topla voda je bila eno uro na dan, čakati pa je treba dve uri, da prideš na vrsto za tuširanje, kar moraš opraviti v petih minutah. Povedali so mu tudi katero posteljo ima, posteljnine pa ne zamenjajo.

33Sodišče ob povedanem, tudi če prostori niso bili najbolj čisti, ob tem, da so bile zagotovljene sanitarije, voda, pa čeprav topla omejen čas, zdravstvena oskrba, obroki hrane trikrat dnevno, vsak prosilec je imel svojo posteljo, ni moglo skleniti, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev take resnosti, da bi v primeru njegove predaje lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Vzeti je treba v zakup, da gre za ustanove z masovno nastanitvijo, veliko frekvenco ljudi, ki so temu primerno organizirane (skupinske sanitarije, omejen čas za tuširanje, hrana, ki se jo najlažje pripravi za veliko število oseb) in da zaradi tega lahko šepa higiena. A osnovni bivalni pogoji, hrana in zdravstvena oskrba so bili tožniku zagotovljeni, sam pa se je odločil, da bo državo zapustil še pred zaključkom azilnega postopka.

34Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu I Up 272/2023 z dne 24. 10. 2023 (in drugih), ob sklicevanju na sodbo SEU v C-163/17 dne 19. 3. 2019 (Jawo)⁶ poudarilo, da mora merilo pri presoji za preučitev resničnosti pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb, dosegati posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve. Navedeni prag pa ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Ob povedanem tožnik domneve načela medsebojnega zaupanja držav članic EU, ni uspel izpodbiti.

35Sodišče tako zaključuje, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K predlogu za izdajo začasne odredbe

36Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

37Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

38V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že izreklo, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu, ureja že sama Uredba Dublin III. Ta v tretjem odstavku 29. člena določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena potem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.⁷ Sodišče je zgoraj pojasnilo, da tožnik ni izkazal, da so v Republiki Bolgariji upoštevne sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zato tudi ni izkazal težko popravljive škode. Predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavrniti.

¹ S polnim imenom Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).
² Tako Ustavno sodišče v odločbi Up-919/23-2o z dne 23. 11. 2023, 31. točka obrazložitve. Primerjaj tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024, I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.
³ Tč. 12 obrazložitve.
⁴ Zadeva se je sicer nanašala na predajo Republiki Hrvaški na podlagi meril v Uredbi Dublin III, a v splošnem odgovarja na vprašanje, kdaj obstaja dolžnost države, ki predaja prosilca, pridobiti posodobljene informacije o stanju azilnega sistema odgovorne države članice v primeru, ko že glede na prosilčeve (tožnikove) izjave oceni, da niso podane upoštevne okoliščine, ki preprečujejo izvedbo predaje.
⁵ Ranljiva oseba s posebnimi potrebami je po določbi 22. točke 2. člena ZMZ-1 zlasti mladoletnik, mladoletnik brez spremstva, invalidna oseba, starejša oseba, nosečnica, starš samohranilec z mladoletnim otrokom, žrtev trgovanja z ljudmi, oseba z motnjami v duševnem razvoju, oseba s težavami v duševnem zdravju in žrtev posilstva, mučenja ali drugih težjih oblik psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja.
⁶ Po sodbi SEU C-163/17 dne 19. 3. 2019 bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom.
⁷ Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).