VSC Sklep II Ip 24/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišče prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka.

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika, razveljavilo sklep z dne 17. 10. 2024 in ustavilo izvršilni postopek (I. točka izreka). Upniku je naložilo, da mora v osmih dneh povrniti dolžniku 204,33 EUR stroškov izvršilnega postopka (II. točka izreka). Upoštevaje pravni interes dolžnika glede stroškovnega dela je odločilo o ugovoru, pri čemer je glede na odločitev odpadla potreba po odločanju o umiku predloga. Ker je dolžnik uspel z ugovorom, ima pravico do povračila stroškov. Navajanje upnika, da dolžnik kot delodajalec ni izpolnil svojih obveznosti po 133.a členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ; kolikor bi takoj po prejemu sklepa o dovolitvi izvršbe sporočil, da delavka ne prejema rubljivih prejemkov, upnik ne bi vložil predloga), ne vpliva na odločitev v zvezi s stroškovnim bremenom. Za odločitev ni pravno pomembno zakaj je upnik vložil predlog za izvršbo in kaj mu je bilo tedaj (ne)znano, temveč je bistveno ali in v kolikšni meri je dolžnik z ugovorom uspel (sklep VSL II Ip 4262/2015).

2Zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da ko je na podlagi ugovora ugotovil, da delodajalec ni mogel ničesar odtegniti od plače dolžnice in je zaradi naknadno pridobljenih dokazov ter dejstev predlagal ustavitev postopka, pravna podlaga za odločitev o stroških ne more biti načelo uspeha, temveč specialen predpis šesti odstavek 38. člena ZIZ. Ne strinja se s stališčem VSL II Ip 4262/2015, takšna sodna praksa gre v napačno smer. Že v ugovornem postopku je pojasnil, da predloga po 134. členu ZIZ ne bi vlagal kolikor bi bil seznanjen z dejstvi, da delodajalec ne more ničesar odtegniti dolžnici od plače, saj je zaposlena zgolj za pet ur na teden. Upnik je ob odsotnosti dokazil delodajalca sklepal, da je zaposlena za polni delovni čas, saj je takšen način sklenitve pogodbe o zaposlitvi po Zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1) pravilo in da je dolžnik skladno s 131. členom ZDR-1 dolžnici najkasneje do 1. julija izplačal regres za letni dopust najmanj v višini minimalne bruto plače, ki je v letu 2023 znašala 1.203,36 EUR, v letu 2024 pa 1.253,90 EUR. Utemeljenost delodajalčevega ugovora ne more biti povezana z ugotovitvijo, da je upnik, ki ni razpolagal s podatki, delodajalcu oziroma dolžniku neutemeljeno povzročil stroške. Dolžnik bi moral takoj po prejemu sklepa o izvršbi obvestiti sodišče, da dolžnica ne prejema rubljivih prihodkov iz naslova plače, česar ni storil, kar v ugovoru potrjuje. Vsekakor bi se od dolžnika pričakovalo, da ravna s primerno skrbnostjo in se odzove, saj bi mu morale biti jasne posledice neodzivnosti. Dolžnik ni izpolnil obveznosti tudi po prejemu poziva sodišča z dne 30. 1. 2023. Ne drži, da dolžnikova pasivnost ne kaže na utemeljenost predloga po 134. členu ZIZ, ravno nasprotno. Sodišče bi moralo skladno s šestim odstavkom 38. člena ZIZ vsebinsko presoditi ali so bili stroški, ki jih je imel z vložitvijo ugovora dolžnik, neutemeljeno povzročeni s strani upnika z vložitvijo predloga po 134. členu ZIZ. Terjatev upnika do delodajalca ni samostojna in od primarne terjatve do dolžnice neodvisna terjatev, ampak izvira iz terjatve, ki jo ima upnik do primarne dolžnice, delodajalec pa je v razmerju do upnika odgovoren le, če krši svojo obveznost pravilnega izvrševanja sklepa o izvršbi. Gre za specifiko, ki jo je dolžno sodišče upoštevati pri odločitvi o stroških ugovornega postopka.

3Dolžnik ni odgovoril na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Upnik neutemeljeno navaja, da sodišče pri obrazložitvi prihaja samo s seboj v nasprotje, da je napravilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, da sklep o stroških nima razlogov o odločilnih dejstvih.

6Relevantne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje niso sporne. Upnik je vložil predlog za izvršbo zoper delodajalca prvotne dolžnice, ta je ugovarjal in dokazal, da dolžnica ni prejela mesečne plače v višini, na katero bi upnik upravičeno posegel z izvršbo, v posledici česar kot delodajalec ni bil dolžan vršiti odtegljajev od plače (7. točka obrazložitve). Upnik je sicer umaknil predlog za izvršbo v odgovoru na ugovor, vendar so pred tem nastali izpodbijani stroški ugovornega postopka. Sporna je pravilna uporaba materialnega prava glede slednjih: ali je sodišče prve stopnje v okoliščinah tega primera pravilno uporabilo načelo uspeha iz ZPP ali pa bi moralo krivdno načelo po šestem odstavku 38. člena ZIZ.

7Upnik neutemeljeno navaja, da gre sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (sklep VSL II Ip 4262/2015), v napačno smer. Stališče je bilo utrjeno še z enim, novejšim primerom v sodni praksi.¹ Obe odločbi v sodni praksi imata izvor v stališču Vrhovnega sodišča RS.² V tem je pojasnilo, da je z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri mora upnik dolžniku (oziroma tretjemu) na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil, resda predviden kot izjema od načela uspeha tudi krivdni princip, upošteven za odločanje o povrnitvi stroškov postopka; vendar je za obravnavani primer, v katerem sodišči prve in druge stopnje nista odločali o povrnitvi takoimenovanih separatnih stroškov, neuporaben, saj mu v izvršilnem postopku ni mogoče pripisati pomena zunaj okvira simetrije s pravili odločanja o stroških v pravdnem postopku, začrtanim z določbo 156. člena ZPP. Slednje navedena zakonska določba, enako kot določba šestega odstavka 38. člena ZIZ, ne ukinja uspeha strank kot splošnega merila za odločanje o povrnitvi stroškov, temveč vzporedno uvaja še ločeno merilo za krivdno povzročene posamične stroške med postopkom "ne glede na izid" postopka. Ni pa mogoče uporabiti krivdnega principa za odločanje o stroških vsega postopka neodvisno od njegovega izida, torej tudi v nasprotju z uspehom strank v postopku glede na njegovih izid (izjema je predvidena z določbo 157. člena ZPP), in s tem nemara širiti dejansko podlago odločanja o stroških na ugotavljanje in vrednotno ocenjevanje tudi tistih ravnanj ali opustitev strank pred začetkom postopka, ki so vplivala na njegov tak ali drugačen izid. Ta vprašanja bi utegnila biti relevantna kvečjemu za ugotavljanje morebitne odgovornosti stranke "na drugi pravni podlagi".

8Iz povzetega stališča VS RS je mogoče izpeljati zaključek, da je vložitev predloga za izvršbo zoper delodajalca po 134. členu ZIZ in nastali stroški utemeljenega ugovora v vsakem primeru rizik upnika, ne glede na to ali je pred tem opravljal kakšne poizvedbe ali je imel informacije o razlogih za neizvrševanje sklepa o izvršbi. Upnik se sklicuje na članek v literaturi³, vendar gre pri tem za teoretično možnost kako bi lahko sodišče odločilo. Sodne prakse, ki bi mu sledila, upnik ne navaja. Sodišče prve stopnje je pravilno naložilo upniku plačilo stroškov ugovornega postopka. Višine konkretno ne izpodbija.

9V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

10Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Sklep VSL I Ip 6/2023.
² Sklep VS RS II Ips 454/2007.
³ A. Drev, Izvršba po določbah 134. člena ZIZ, Pravosodni bilten 3/2017, stran 112.