VSRS Sklep X DoR 380/2022-30

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Predloga se zavrneta.

Postopek pred davčnimi organi

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je v carinskem postopku družbo A., d. o. o. (v nadaljevanju predlagateljica) dne 15. 9. 2021 obvestila, da je zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine skladno s 17. členom Uredbe št. 608/2013(1) ta postopek prekinila ter zadržala njeno blago, in sicer dva zabojnika s 87.600 kosi pločevink pijače ..., ki sta bila iz Turčije pripeljana z ladjo v Luko Koper.

2Nadalje je FURS izdala odločbi, št. 4243-1037/2021-12 in št. 4243-1036/2021-12, obe z dne 5. 10. 2021, s katerima je odločila, da se navedeno blago predlagateljice zadrži do odločitve o pravdnem sporu, ki ga je za zaščito svojih pravic intelektualne lastnine pred pristojnim sodiščem sprožila njihova imetnica družba B. Zoper ti odločbi je predlagateljica vložila pritožbi v upravnem carinskem postopku, ki ju je Ministrstvo za finance zavrnilo.

Upravni spor

3Predlagateljica je zoper navedeni dokončni odločbi FURS vložila tožbi, ki ju je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) zavrnilo s svojima sodbama z dne 27. 9. 2022 na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede glavnega argumenta predlagateljice, da je ukrep nezakonit, ker je bilo blago proizvedeno s strani imetnika pravic intelektualne lastnine, je navedlo, da gre v postopku po Uredbi št. 608/2013 za hiter postopek v katerem zadošča, da carinski organ ugotovi obstoj suma na kršitev pravic intelektualne lastnine, na podlagi katerega se nato začne sodni postopek s strani imetnika teh pravic. Posledično v obravnavanem primeru carinski organ ni ugotavljal za kakšno blago gre (originalno ali ne), saj bo o tem dokončno odločeno v pravdnem postopku. Upravno sodišče je v izpodbijanih sodbah hkrati navedlo, da je predlagateljica ves čas postopka zatrjevala, da gre za originalno blago, torej za blago, ki ga je proizvedel imetnik pravice intelektualne lastnine, v danem primeru družba B., in da navedeno med strankama ni sporno. Vendar pa je zavrnilo argument predlagateljice, da v primeru, ko gre za originalne proizvode, Uredbe ni mogoče uporabiti. V zvezi s tem je sprejelo stališče, da je treba pri uporabi 1. člena Uredbe št. 608/2013 razlikovati med primerom, ko gre za blago, ki ga proizvede imetnik pravic intelektualne lastnine sam (originalnimi proizvodi) in tistim, ko je blago proizvedeno s soglasjem imetnika pravic intelektualne lastnine, saj je uporaba te uredbe v petem odstavku 1. člena izključena samo za slednje primere. Zato je (tudi) v zvezi s tem pritrdilo stališču pritožbenega organa tožene stranke, da je bilo navedeno uredbo treba uporabiti.
Predlog za dopustitev revizije pred Vrhovnim sodiščem

4Predlagateljica je zoper sodbi Upravnega sodišča vložila predloga za dopustitev revizije, v katerih je kot pomembno pravno vprašanje navedla:

„Ali se določbe Uredbe 608/2013 in ukrepi, ki jih ta predvideva, lahko uporabijo v primeru, kadar je predmet carinskega pregleda originalno (pristno) blago, proizvedeno s strani imetnika pravic intelektualne lastnine oziroma ali je določbo petega odstavka 1. člena Uredbe 608/2013 v povezavi s 6. točko preambule Uredbe 608/2013, po kateri se ta uredba ne uporablja za blago, proizvedeno s soglasjem imetnika pravice, potrebno razlagati tako, da je na podlagi te določbe iz dometa Uredbe 608/2013 izključeno (tudi) blago, ki ga je proizvedla imetnica pravic intelektualne lastnine sama?“

5Predlagateljica meni, da Uredba št. 608/2013 izrecno izključuje njeno uporabo v primerih, kot je obravnavani, pri tem se sklicuje na njeno 6. točko preambule in peti odstavek 1. člena. Navaja, da je sporno blago proizvedel imetnik pravic industrijske lastnine sam ter gre tako zgolj za vzporedno prodajo. Sklicuje se na navedbo Upravnega sodišča, da je bilo nesporno ugotovljeno, da gre za originalno blago, in izpodbija njegovo stališče, da je treba razlikovati med primeri, ko blago proizvede imetnik pravic sam, od tistih, kjer blago proizvaja nekdo tretji s soglasjem imetnika pravic.

6V svojih predlogih za dopustitev revizije predlagateljica tudi zahteva, da v primeru takšne razlage (razlikovanje med obema položajema) Uredbe št. 608/2013 Vrhovno sodišče prekine postopek in postavljeno vprašanje odstopi v reševanje Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU).

7Navaja še, da postavljeno vprašanje nima odgovora ne v evropski in ne v slovenski sodni praksi. Meni, da je vprašanje pomembno za jasno razmejitev pristojnosti carinskih organov ter s tem pravne varnosti pravnih subjektov.
8. Vrhovno sodišče je s I. točko sklepa z dne 7. 3. 2023 postopka za dopustitev revizij zoper sodbi Upravnega sodišča na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1, ki sta se vodila pod opravilnima številkama X DoR 380/2022 in X DoR 381/2022 združilo v skupno obravnavanje in odločanje ter določilo, da se zadeva naprej vodi kot X DoR 380/2022.

K I. točki izreka

9S sklepom z dne 7. 3. 2023 je Vrhovno sodišče na podlagi drugega in tretjega odstavka 113. a člena Zakona o sodiščih prekinilo svoj postopek odločanja v zadevi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je odločitev odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage določb Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) in je zato navedeno vprašanje naslovilo na SEU. O tem vprašanju je veliki senat SEU odločil s svojo sodbo v zadevi C-144/23 z dne 15. 10. 2024, zato se prekinjeni postopek lahko nadaljuje.

K II. točki izreka

Postopek pred Sodiščem Evropske unije

10Vrhovnemu sodišču se je v tej zadevi zastavilo vprašanje dolžnega postopanja v zvezi s podanim predlogom stranke za postavitev predhodnega vprašanja SEU v postopku odločanja o dopustitvi revizije. Ker po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavani zadevi predlogu za dopustitev revizije ne bi bilo mogoče ugoditi in dopustiti revizije, ker niso izpolnjeni za to predpisani pogoji iz 367.a člena tega zakona, se je Vrhovnemu sodišču zastavilo vprašanje, ali mora ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije opraviti tudi vsebinsko presojo strankinega predloga za postavitev predhodnega vprašanja SEU v smislu zahtev, ki izhajajo iz 267. člena PDEU, ter tudi, ali mora Vrhovno sodišče na podlagi 47. člena Listine takšno presojo, v primeru, če bi ugotovilo, da pogoji za postavitev predlaganega predhodnega vprašanja niso izpolnjeni, v sklepu o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije obrazložiti. Pred nadaljevanjem postopka je zato Vrhovno sodišče potrebovalo razlago prava Evropske unije s strani SEU.

11SEU je o navedenih vprašanjih Vrhovnega sodišča razsodilo:

1Člen 267, tretji odstavek, PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno sodišče, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, v okviru postopka odločanja o predlogu za dopustitev revizije, katerega izid je odvisen od pomembnosti pravnega vprašanja, ki ga postavi ena od strank v sporu, za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava, tak predlog za dopustitev revizije zavrne, ne da bi presodilo, ali je dolžno Sodišču v predhodno odločanje predložiti vprašanje glede razlage ali veljavnosti določbe prava Unije, ki je bilo postavljeno v utemeljitev tega predloga.

2Člen 267 PDEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, v sklepu, s katerim zavrne predlog za dopustitev revizije, ki vsebuje predlog, naj se Sodišču v predhodno odločanje predloži vprašanje glede razlage ali veljavnosti določbe prava Unije, navesti razloge, zaradi katerih te predložitve ni opravilo, in sicer bodisi da to vprašanje ni upoštevno za rešitev spora, bodisi da je Sodišče zadevno določbo prava Unije že razložilo, bodisi da je pravilna razlaga prava Unije tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma.

12Vrhovno sodišče je strankama postopka omogočilo, da se izjavita o pomenu navedene sodbe v obravnavani zadevi.

13Predlagateljica navaja, da mora Vrhovno sodišče skladno s stališči SEU v dopustitvenem postopku preučiti, ali je bilo pravo Evropske unije pravilno uporabljeno ter v primeru, če presodi, da je bilo pravilno uporabljeno in da so izpolnjeni pogoji, da o razlagi prava Evropske unije ni treba povprašati SEU, o tem izdati obrazloženo odločbo. V praksi je močno razširjen problem, na katerega skuša predlagateljica opozoriti. Nasprotuje razlagi 17. člena Uredbe št. 608/2013, ki jo je sprejela tožena stranka, po katerem vsak sum katerekoli kršitve pravice intelektualne lastnine upravičuje zaseg blaga v carinskem postopku, saj ta razlaga ne upošteva 1. člena te uredbe, ki njeno uporabo izključuje za primere vzporedne trgovine. Vprašanje, ali je blago pristno (originalno) je torej zagotovo pravno relevantno prav v upravnem postopku in ga mora ugotoviti carinski organ. Skladno s tem mora imeti tudi imetnik blaga možnost v carinskem (upravnem) postopku dokazati, da je blago originalno in da zato (iz tega razloga) ukrep carinskega zasega ni utemeljen. Zato je napačno tudi materialnopravno stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, po katerem se navedena uredba in ukrep carinskega zasega uporabi za originalno blago (ki ga je proizvedel imetnik pravice intelektualne lastnine sam). Predlaga, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo in v postopku odločanja o reviziji predloži SEU predlagano vprašanje, razen če presodi (kar bi bilo mogoče v okviru acte claire doktrine), da je razlaga jasna in očitna, torej tista, ki jo ves čas zagovarja predlagateljica, da se ta uredba ne uporablja za originalno blago (to je tako za blago, ki je proizvedeno s soglasjem imetnika pravic intelektualne lastnine kot tudi za blago, ki ga je ta sam proizvedel). Tudi v tem primeru je izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna.

14Tožena stranka meni, da je Vrhovno sodišče oproščeno obveznosti postaviti vprašanje za predhodno odločanje SEU v tej zadevi (skladno z izjemo iz 36. točke obrazložitve sodbe SEU), saj odločitev o predhodnem vprašanju ne bi imela nikakršnega vpliva na odločitev v konkretnem primeru, kjer srž problema ni v takšni uporabi prava EU, kot sprašuje predlagateljica, temveč je ukrepanje carinskih organov temeljilo na pooblastilu iz 17. člena Uredbe št. 608/2013 zaradi suma kršitve varovane pravice intelektualne lastnine; prav tako pa je ureditev ukrepanja carinskih organov takem primeru v Uredbi št. 608/2013 tako jasna, da odločitev SEU o predhodnem vprašanju ni potrebna. Ob tem tožena stranka predlaga tudi, naj Vrhovno sodišče zavrne predlog za dopustitev revizije.

Razlaga ZPP v skladu z zahtevami prava Evropske unije

15Iz sodbe SEU izhaja (56. točka obrazložitve), da je 367. a člen ZPP(2) treba razlagati tako, da se razširi merilo pomembnosti postavljenega pravnega vprašanja za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava na dodaten primer, ki ni izrecno naveden v prvem odstavku te določbe ZPP.(3) To merilo mora vključevati primer, da je treba pri SEU vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe (glede na cilje iz 267. člena PDEU, na katere je opozorjeno v točkah od 33 do 35 obrazložitve sodbe SEU). Tak primer nastopi, kadar stranka, ki predlaga dopustitev revizije, postavi vprašanje glede razlage ali veljavnosti določbe prava Evropske unije, in ni podana nobena od dopustnih izjem od obveznosti postavitve takega vprašanja. Te obveznosti ni, če Vrhovno sodišče ugotovi, da postavljeno vprašanje ni upoštevno za rešitev spora, ali da je SEU zadevno določbo prava Evropske unije že razložilo, ali da je pravilna razlaga prava Evropske unije tako očitna, da ne dopušča nikakršnega razumnega dvoma (glej 36. točko obrazložitve sodbe SEU).(4)

16Zastavlja se vprašanje, ali je tudi to merilo Vrhovno sodišče upravičeno uporabiti na enak način kot ostala merila za dopustitev revizije iz ZPP, torej tako, da je upravičeno oceniti tudi širši vidik pomembnosti postavljenega pravnega vprašanja. Drugi primeri iz prvega odstavka 367. a člena ZPP namreč sami po sebi ne pomenijo obveznosti dopustitve revizije, temveč je vselej pomembno presoditi, ali so sočasno izpolnjeni elementi iz generalne klavzule, torej oceniti (najmanj) to, da mora pomen pravnega vprašanja segati prek konkretne zadeve.(5)

17Odgovor na navedeno vprašanje je negativen, saj SEU v svoji sodbi stoji na stališču, da je vsako vprašanje, ki ga je treba predložiti v predhodno odločanje na podlagi 267. člena PDEU, samo po sebi (vselej) razlog za dopustitev revizije. To izhaja iz obrazložitve sodbe, kjer SEU večkrat poudari, da je pomen takega sodelovanja med Vrhovnim sodiščem in SEU usmerjen v zagotovitev enotne razlage prava Evropske unije in preprečitev, da bi se v kateri koli državi članici uveljavila nacionalna sodna praksa, ki ne bi bila v skladu s pravili prava Evropske unije (33. do 35. točka obrazložitve ter 44. do 46. točka obrazložitve).

18Vendar pa iz sodbe SEU tudi ne izhaja obveznost, da bi bilo treba predlogu za dopustitev revizije ugoditi že zato, ker bi bile v njem zatrjevane kršitve prava Evropske unije, ki bi bile lahko ob nadaljnji vsebinski revizijski presoji spoznane kot utemeljene. Drugačno stališče bi poleg preobremenitve Vrhovnega sodišča vodilo tudi do nesistemske posledice, da bi štela pri odločanju o dopustitvi revizije vprašanja pravilne uporabe prava Evropske unije kot pomembnejša od pravnih vprašanj uporabe prava Republike Slovenije. SEU namreč ne nasprotuje uporabi „filtra“ dostopa do Vrhovnega sodišča, ki ga vzpostavlja odločanje o dopustitvi revizije na podlagi 367.a člena in drugih ZPP, če se pri tem spoštujejo zahteve iz prava Evropske unije, zlasti iz 267. člena PDEU (32. točka obrazložitve).

Presoja predloga stranke za postavitev vprašanja za predhodno odločanje na SEU

19Obveznost presoje predloga stranke za dopustitev revizije na podlagi razširjenega merila, ki izhaja iz 267. člena PDEU, skladno s stališči iz sodbe SEU nastopi le, če je stranka v predlogu za dopustitev revizije izrecno predlagala postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU in ne že v primeru, ko bi bilo po mnenju stranke v zadevi treba uporabiti pravo Evropske unije ali zato, ker je bilo to pravo že uporabljeno v posamezni zadevi.

20Navedena obveznost ne izključuje presoje Vrhovnega sodišča o procesnih predpostavkah glede dovoljenosti samega predloga (glej 47. točko obrazložitve sodbe SEU). Tako je SEU jasno poudarilo, da vprašanja za predhodno odločanje ni treba postaviti v primeru, če pravno sredstvo ni dovoljeno, ker se z njim izpodbija le en razlog iz izpodbijane sodbe, medtem ko lahko drugi razlogi že sami po sebi to sodbo utemeljujejo. Prav tako iz prakse SEU izhaja, da takega vprašanja ni treba zastaviti, če gre za novo vprašanje, ki je nedovoljeno, ker ga je stranka postavila po vložitvi pravnega sredstva pred nacionalnim sodiščem, ki odloča na zadnji stopnji, in se z njim spreminja predmet spora. Pogoji postopkovne dovoljenosti pravnega sredstva pred Vrhovnim sodiščem, določeni z nacionalnimi pravili, torej niso izključeni (47. do 49. točka obrazložitve sodbe SEU). To jasno pomeni, da je tudi v primeru, če je stranka v predlogu za dopustitev revizije postavila predlog, da se SEU postavi vprašanje za predhodno odločanje, treba (najprej) presoditi, ali je predlog te stranke za dopustitev revizije popoln oziroma dovoljen skladno z zahtevami ZPP (prim. na primer zahteve iz 367.b in 367.č člen ZPP itd.).(6)

21SEU je v zvezi s presojo, ali je treba na podlagi predloga stranke v zadevi postaviti vprašanje za predhodno odločanje, v navedeni sodbi tudi poudarilo, da ta presoja ne zahteva bolj poglobljene preučitve od tiste, ki jo mora opraviti Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 367.a člena in četrtega odstavka 367.b člena ZPP, saj ta presoja zahteva le, da se Vrhovno sodišče prepriča o upoštevnosti postavljenega vprašanja za rešitev spora, o katerem odloča, in da po potrebi preveri, ali je treba od Sodišča pridobiti razlago določbe prava Unije, na katero se to vprašanje nanaša, ker navedeno vprašanje ne spada v nobeno od dopustnih izjem od te obveznosti (36. točka obrazložitve sodbe SEU).

22Če Vrhovno sodišče ob obravnavi strankinega predloga presodi, da glede na podane argumente ni izključeno, da bo treba na SEU postaviti vprašanje za predhodno odločanje skladno s tretjim odstavkom 267. člena PDEU, je skladno z navedenim dolžno revizijo dopustiti in dokončno odločitev o tem prepustiti revizijskemu senatu (glej tudi 58. točko obrazložitve sodbe SEU).

23Ni izključeno, da Vrhovno sodišče predhodno vprašanje postavi tudi v času odločanja o postopku o dopustitvi revizije, vendar kot tako praviloma ne bo koristno za rešitev spora, saj v tej fazi postopka ne more priti do meritorne presoje pravilnosti sodbe nižjega sodišča, niti do posega vanjo. Tak primer lahko nastopi le izjemoma, če se vprašanje pravilne razlage prava Evropske unije pojavi v zvezi s samim postopkom odločanja o predlogu za dopustitev revizije, kot se je pojavilo v obravnavani zadevi.
Obrazložitev sklepov o dopustitvi revizije glede postavitve vprašanja za predhodno odločanje

24Iz sodbe SEU izhaja, da mora Vrhovno sodišče svojo presojo glede postavitve vprašanja za predhodno odločanje obrazložiti (267. člen PDEU in 47. člen Listine). Čeprav SEU ni postavilo posebnih pravil glede obrazložitve v primeru, če Vrhovno sodišče meni, da ni izključeno, da bo tako vprašanje v reviziji glede na navedene zahteve PDEU treba postaviti, je razvidno, da se mora Vrhovno sodišče do tega (pozitivno) opredeliti. SEU namreč (a contrario) poudarja, da mora v primeru, da takega vprašanja ni treba postaviti, Vrhovno sodišče v sklepu, s katerim zavrne predlog za dopustitev revizije, ki vsebuje predlog, naj se SEU predloži vprašanje v predhodno odločanje, navesti razloge, zaradi katerih te predložitve ni opravilo. Pri tem se mora opreti na dopustne razloge za tako odločitev (glej zgoraj, 14. točka obrazložitve).

25Iz sodbe SEU ne izhajajo podrobnejše zahteve glede vsebine ali obsega obrazložitve navedene presoje Vrhovnega sodišča, ki zadosti navedeni zahtevi. V zvezi s tem je pomembno, da je SEU v svoji sodbi poudarilo, da presoja tega vprašanja ne terja bolj poglobljene preučitve od tiste, ki se nanaša na presojo drugih predpostavk za popolnost oziroma dovoljenost revizije (57. točka obrazložitve sodbe SEU). Ker je ob siceršnji uporabi ZPP v teh postopkih ta presoja osredotočena na kratke in jasne argumente predlagatelja (četrti odstavek 367. b člena ZPP), kar ne terja ne podrobne in ne obsežne presoje, to torej velja tudi za presojo glede tega, ali je SEU treba postaviti vprašanje za predhodno odločanje. Ker je obrazložitev le odraz vsebine in obsega presoje, bo tudi ta ostala v navedenih okvirih. Vsekakor pa velja, da mora biti obrazložitev zadostna, da je stranki razvidno iz katerih utemeljenih razlogov je Vrhovno sodišče štelo, da z njene strani predlaganega vprašanja za predhodno odločanje ni treba postaviti (nerelevatno vprašanje, acte claire, acte éclairé, kot navedeno zgoraj), saj to terja 47. člen Listine.

26Obrazložitve drugih razlogov za zavrnitev predloga za dopustitev revizije Vrhovnemu sodišču ni treba navesti, saj se obveznost obrazložitve, ki izhaja iz stališč SEU, kot navedeno omejuje zgolj na presojo, ali je treba SEU predložiti vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je izrecno predlagal predlagatelj.

27Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je pomembno, da je SEU navedeno obveznost obrazložitve opredelilo kot dolžnost, ki izhaja iz temeljne pravice Evropske unije, torej tudi kot dolžnost odziva sodišča na pravico stranke, da predlog za postavitev predhodnega vprašanja poda (vsakemu) sodišču. To tudi pomeni, da se mora do takega predloga opredeliti vsako sodišče, pred katerim je bil tak predlog podan, saj drugače tudi samo stori kršitev 47. člena Listine.(7) Navedena kršitev pa je lahko tudi predmet varstva v revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem.

Postavitev predhodnega vprašanja v obravnavani zadevi

28Predlagateljica v obravnavani zadevi predlaga, naj Vrhovno sodišče postavi SEU vprašanje za predhodno odločanje glede pravilne razlage 5. odstavka 1. člena Uredbe št. 608/2013 v povezavi s 6. točko preambule te uredbe. V zvezi s tem trdi, da je Uredbo mogoče pravilno razložiti (le) tako, da se ne uporablja za primere, kjer je sporno blago proizvedel imetnik pravic industrijske lastnine sam.

29Člen 1 Uredbe št. 608/2013 v 5. odstavku določa: „Ta uredba se ne uporablja za blago, proizvedeno s soglasjem imetnika pravice, ali za blago, ki ga je oseba, ki jo je imetnik pravice ustrezno pooblastil za proizvodnjo določene količine blaga, proizvedla v večjih količinah, kot je bilo dogovorjeno z imetnikom pravice.“ Preambula pa v 6. točki določa: „Kršitve, ki izhajajo iz tako imenovane nedovoljene vzporedne trgovine in „prekoračitev“, so izvzete iz področja uporabe Uredbe (ES) št. 1383/2003. Blago, ki je predmet nedovoljene vzporedne trgovine, torej blago, ki je sicer proizvedeno s soglasjem imetnika pravice, vendar je bilo na trg v Evropskem gospodarskem prostoru prvič dano brez njegovega soglasja, in „prekoračitev“, torej, da je oseba, ki jo je imetnik pravice ustrezno pooblastil za proizvodnjo določene količine blaga, blago proizvedla v večjih količinah, kot je bilo dogovorjeno z imetnikom pravice, je proizvedeno kot pristno blago, zato ni primerno, da carinski organi svoja prizadevanja usmerijo v takšno blago. Nedovoljena vzporedna trgovina in „prekoračitve“ bi zato morale biti prav tako izvzete iz področja uporabe te uredbe.“

30Predlagateljica v bistvu trdi, da se Uredba in postopek po njej ne more nanašati na primere, v katerih je blago proizvedel imetnik pravice, saj je to po vsebini v bistvenem povsem enako, kot če bi ga proizvedla tretja oseba s soglasjem imetnika pravice. Navedeno je tudi po mnenju Vrhovnega sodišča jasno že ob branju samega besedila: če se izjema nanaša na tretjo osebo, ki jo je pooblastil za tako proizvodnjo imetnik pravice, potem se (toliko bolj) nanaša tudi na blago, ki bi ga imetnik pravice proizvedel sam. Navedeno besedilo ne potrebuje dodatne razlage, saj to jasno izhaja tudi iz besedil navedene uredbe v drugih jezikih, kot to utemeljuje tudi sama predlagateljica dopustitve revizije, ki pri tem navaja, da gre v obeh primerih za originalno (pristno) blago (str. 5. in 6. predloga). Tudi praksa SEU (na podlagi prej veljavne Uredbe št. 1383/2003, ki se glede tega vprašanja od Uredbe št. 608/2013 v bistvenem ne razlikuje),(8) temu ne nasprotuje, saj tudi iz nje izhaja, da je pogoj za ukrepanje carinskih organov ugotovitev oziroma sum da gre za „ponarejeno blago“ ali „piratsko blago“, kar je povezano z vprašanjem, ki ga izpostavlja predlagateljica.(9)

31Drugačna razlaga torej ne izhaja niti iz dostopne prakse SEU, prav tako pa tudi ne iz dostopne prakse drugih vrhovnih sodišč držav članic Evropske unije, niti ni videti tveganj, da bi prišlo do razhajanj v sodni praksi v Evropski uniji. Tudi sama predlagateljica navaja, da ob sprejetju takšne razlage prava Evropske unije (acte claire) Vrhovnemu sodišču ni treba postaviti vprašanja za predhodno odločanje (str. 6. predloga).(10)

32Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravilna razlaga navedenih določb prava Evropske unije tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma, zato predlaganega vprašanja ni treba predložiti SEU v predhodno odločanje.(11)

33V zadevi se sicer kljub mestoma nejasnim stališčem Upravnega sodišča iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano, kaže tudi, da predlagano vprašanje sploh ne bi bilo upoštevno za presojo v revizijskem postopku, ker je bil bistveni temelj spora (in razlog za ukrepanje carinskih organov) v vprašanju, ali sploh gre za originalno blago, in ne, ali je navedeno Uredbo št. 608/2013 v primeru originalnega blaga dopustno uporabiti. Ker pa je predlog za postavitev vprašanja za predhodno odločanje Vrhovno sodišče zavrnilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se do tega ni nadalje opredeljevalo.

Odločitev o dopustitvi revizije

34Ker postavitev vprašanja za predhodno odločanje na SEU v zadevi ni potrebna, lahko Vrhovno sodišče dopusti revizijo samo, če so izpolnjeni (drugi) pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa ZPP.

35Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, ker je ocenilo, da predlagano pravno vprašanje ni pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Glede na posebnosti tega postopka odločanja Vrhovno sodišče izjemoma posebej pojasnjuje, da je to odločitev sprejelo potem, ko je ocenilo, da iz predloga za dopustitev revizije ne izhajajo razlogi, zaradi katerih bi pomen odločitve presegal okvir konkretne zadeve, torej razlogi, zaradi katerih bi bilo mogoče pričakovati, da bo odločitev Vrhovnega sodišča o dopuščeni reviziji lahko širše pomembna tudi za druge primere upravnega in sodnega odločanja. Zgolj splošne navedbe predlagateljice, da gre za problem, ki je v praksi močno razširjen v praksi carinskih organov in da v zvezi z razlago tega vprašanja ni mogoče najti v javno objavljeni praksi sodišč, za dopustitev namreč ne zadoščajo, prav tako pa tudi ne splošno sklicevanje na težo posledic ukrepa zadržanja blaga na pravno varnost uvoznikov in lastnikov uvoženega blaga ter na njihove pravice do zasebne lastnine.

36Ker predlagateljica s predlogom ni uspela, sama nosi svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Glasovanje

37Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

(1) Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 6. 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003.

(2) Ta v prvem odstavku določa: „Sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih:
- če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali
- če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali
- če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.“

(3) SEU v tem delu obrazložitve navaja, da „kaže, da primeri, navedeni v členu 367a(1) ZPP, niso izčrpni.“ Skladno s tem torej dodaja nov razlog, utemeljen na obveznosti iz tretjega odsavka 267. člena PDEU, ki ga ZPP ne navaja, vendar tudi ne izključuje (glej tudi 55. točko obrazložitve sodbe SEU).

(4) Gre za izjeme, ki so predstavljene v sodbah SEU v zadevi 238/81, Cilfit, z dne 6. 10. 1982, točka 21, in C‑561/19, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi z dne 6. oktobra 2021, točka 33.

(5) N. Betetto: Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS, Pravni letopis (2020) str. 35 in nasl. ter citirana sodna praksa Vrhovnega sodišča.

(6) Npr. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi II DoR 526/2023 z dne 3. 4. 2024. Glej tudi N. Betetto, nav. delo.

(7) Glej tudi sodbo ESČP v zadevi Rutar in Rutar Marketing, d. o. o. proti Sloveniji (pritožba št. 21164/20) z dne 15. 12. 2022, 58. točka obrazložitve in nasl.

(8) O tem Evropska komisija v poglavju 3.2 Novosti, uvedene z Uredbo (EU) št. 608/2013 – Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju Uredbe (EU) št. 608/2013, COM(2017)233, z dne 15. 5. 2017.

(9) Glej npr. sodbo SEU v zadevi C-98/13, Martin Blomquivst, z dne 6. 2. 2014 ter C-446/09 in C-495/09, Philips, z dne 1. 12. 2011.

(10) Tudi sicer pa zgolj dejstvo, da ena od strank meni, da se v sporu postavlja vprašanje razlage prava Unije, ne zadošča za to, da bi zadevno sodišče moralo šteti, da je bilo tako vprašanje postavljeno v smislu člena 267 PDEU (sodba v zadevi 283/81, Cilfit, z dne 6. 10 1982 283/81, 9. točka obrazložitve in sodba v zadevi C-561/19, Consorzio Italian Management, z dne 6. 10. 2021, 54. točka obrazložitve).

(11) Skladno s kriteriji iz citirane sodbe SEU v zadevi Consorzio Italian Management, točke 40. do 46 obrazložitve.