VSL Sklep II Cp 2123/2024

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje z dne 17. 7. 2024 in 16. 9. 2024.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom z dne 17. 7. 2024 je v II. točki izreka sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ko je tožeča stranka zahtevala, da se toženki prepove razpolagati s terjatvami, ki izvirajo iz kreditne pogodbe in notarskega zapisa in da uveljavlja kakršnakoli plačila teh terjatev ter glede izreka denarne kazni toženki. V preostalem delu je predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje ugodilo in učinkovanje kreditne pogodbe in notarskega zapisa med pravdnima strankama začasno zadržalo do pravnomočnega končanja tega spora. Z izpodbijanim sklepom z dne 16. 9. 2024 je sodišče prve stopnje ugovoru toženke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 7. 2024 v točkah I, III in IV izreka razveljavilo ter predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo.

2Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper sklep z dne 17. 7. 2024 in sicer zoper zavrnilni del (II. točka izreka sklepa) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa sklep v II. točki izreka razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da iz sodbe C-287/22 izhaja, da morajo nacionalna sodišča narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti - vključno s spremembo relevantne sodne prakse - da zagotovijo polni učinek Direktive 93/13. Tovrstni ukrepi morajo zadoščati za to, da se potrošnika postavi v pravni in dejanski položaj, kot da nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da je potrošnik v tovrsten položaj postavljen že s samo odredbo o zadržanju učinkovanja kreditne pogodbe. Odrejena začasna odredba je prešibka, toženki še vedno omogoča poskuse izterjave tožeče stranke tako izvensodno, kot v izvršbi. Toženka bi tožeči stranki v primeru neplačila obrokov lahko odpovedala kreditno pogodbo, kar bi povzročilo zapadlost vseh neplačanih obrokov tožeče stranke hkrati, nato pa bi toženka lahko vložila še izvršbo. Tožeča stranka pa bi lahko šele v postopku izvršbe uveljavljala sodno varstvo na podlagi začasne odredbe. Uveljavljanje sodnega varstva šele v točki, ko je toženka zoper njo že vložila izvršbo, nikakor ne predstavlja ustreznega sodnega varstva za tožečo stranko in je v luči zahtev Direktive neustrezno in pomanjkljivo varstvo potrošnika. V 3. točki 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je primeroma navedena odredba prepoved dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ter prepoved, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev. V drugem odstavku pa je za kršitev te odredbe predvidena denarna kazen za kršenje odredbe. Po trdnem prepričanju tožeče stranke samo in zgolj ta odredba predstavlja primerno začasno odredbo, ki bi tožeči stranki že v času pravdnega postopka omogočila zadostno pravno varstvo in vzpostavila njen pravni in dejanski položaj, kot ga zahteva Direktiva. Že sama odpoved pogodbe s strani toženke zaradi neplačevanja mesečnih obrokov, kaj šele vložitev izvršbe, je za tožečo stranko kot povprečnega potrošnika izredno stresen in obremenjujoč dogodek, ki se mu absolutno želi izogniti. Tako ni moč pričakovati, da bi tožeča stranka na podlagi tako šibkega pravnega varstva lahko prenehala s plačevanjem mesečnih obrokov in čakala na povračilne ukrepe banke, ki ji tovrstnih ukrepov ne preprečuje nikakršna predvidena sankcija. Toženka še vedno lahko z izvršbo poseže na dom tožeče stranke, kar predstavlja ogromen psihični in socialni pritisk na tožečo stranko. Tožeča stranka zaupanja v banko nima, saj je bila s strani toženke že hudo zavedena.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper sklep z dne 16. 9. 2024. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Navaja, da bo tožeča stranka glede na višino mesečne obveznosti (cca 900,00 EUR) ter na višino že odplačanega zneska (okvirno 119.000,00 EUR), prejeti znesek 126.302,88 EUR odplačala in preplačala še preden sodišče razpiše prvi narok za glavno obravnavo (najkasneje marca 2025). Do te navedbe se sodišče sploh ni opredelilo. Ne gre za pritožbene novote, temveč za normalen potek dogodkov, predvidljiv tudi sodišču prve stopnje. Neizogibno je, da bo ob izostanku začasne odredbe tožeča stranka izposojeni znesek že odplačala, prav tako pa tudi preplačala. Ključno je, da potrošniku ni potrebno vlagati nove tožbe zaradi preplačila zneskov, plačanih med postopkom. Tudi sicer pa se je sodišče neutemeljeno spuščalo v vsebinsko presojo utemeljenosti dajatvenega zahtevka tožeče stranke, za katerega je celo neutemeljeno navedlo, da je nesklepčen. Presoja glavnega zahtevka tožeče stranke je predmet glavnega postopka, ne stranskega postopka zavarovanja. Začasna odredba ni bila predlagana z namenom zavarovanja denarnega zahtevka tožeče stranke, temveč v zavarovanje nedenarnega. Če bo sodišče preuranjeno zavrnilo začasno odredbo, bo tožeča stranka primorana ponovno vlagati predlog za začasno odredbo, nato pa tudi novo tožbo na vrnitev preplačanih zneskov. Oboje pa postavlja tožečo stranko v položaj, ko ni več mogoče doseči polnega učinka končne meritorne odločitve.

5Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

6Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep z dne 16. 9. 2024

7Izpodbijana odločitev ima pravno podlago v določbah ZIZ o predpostavkah za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve. Upnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

8Neutemeljeni so očitki v zvezi z verjetno izkazanostjo pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ta pogoj je treba razlagati v luči stališč, ki jih je SEU zavzelo v sodbi C-287/22 (sodba je kot razlaga Direktive obvezen pravni vir): (1) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev,¹ (2) da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe, pogojene s plačilom sodnih stroškov, za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek,² in (3) da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, - kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in - je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.³

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka toženki še ni vrnila zneska, ki ga je od nje prejela po kreditni pogodbi (po lastni navedbi je prejela posojilo v višini 126.302,88 EUR, odplačala pa ga je okvirno 119.000,00 EUR). Četudi bi sodišče ugotovilo ničnost kreditne pogodbe, bo morala tožeča stranka toženki vrniti, kar je od nje prejela. Ker glavnice, izplačane iz naslova izpolnitve te pogodbe, tožeča stranka še ni odplačala, ji vsaj do odplačila glavnice ne bo potrebno spreminjati tožbe za vse med postopkom plačane obroke - do tega bo prišlo šele, ko in če bo odplačala glavnico, torej, ko bo toženki vrnila, kar je od nje po pogodbi prejela. Predlagano zavarovanje bi bilo utemeljeno, če bi bila poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe verjetno izkazana težko nadomestljiva škoda, ki je podana s tem, ko bi morala tožeča stranka razširjati tožbo oziroma vlagati novo tožbo. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožeča stranka niti še v času vložitve pritožbe ni v celoti odplačala zneska glavnice, ki ga je prejela od toženke iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. Nerelevantna je pritožbena navedba, da bo to glavnico kmalu odplačala, saj do tega dejstva še ni prišlo niti ni gotovo, da bo do njega sploh prišlo. Plačilo obrokov s strani tožeče stranke namreč ni gotovo bodoče dejstvo kot je na primer potek časa. Glede na navedeno s stopnjo verjetnosti ni izkazano, da v primeru utemeljenosti tožbenih zahtevkov, polnega učinka končne meritorne odločitve ne bi bilo mogoče zagotoviti brez zavarovanja, s katerim se začasno zadrži plačevanje zapadlih mesečnih obrokov po sporni kreditni pogodbi.

10Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 9. 2024 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

11Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

O pritožbi zoper sklep z dne 17. 7. 2024

12Glede na to, da je pritožbeno sodišče potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 9. 2024, s katerim je bilo odločeno, da se ugovoru ugodi, sklep sodišča o izdani začasni odredbi v ugodilnem delu razveljavi, predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe pa zavrne, je iz enakih razlogov pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v sklepu z dne 17. 7. 2024 v II. točki izreka (v zavrnilnem delu).

13Tudi sicer (če bi bili izpolnjeni pogoji za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe, pa zaenkrat niso) pa po presoji pritožbenega sodišča za zagotovitev polnega učinka morebitne ugoditve zahtevku na ničnost pogodbe, kot ga terja pravo EU, zadostuje začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Taka začasna odredba toženki prepoveduje nadaljnje uveljavljanje upravičenj iz pogodbe. Morebitno uveljavljanje teh upravičenj v izvršilnem postopku bi bilo v nasprotju z začasno odredbo in zato nedopustno. Zato v takšnem primeru tožeči stranki do konca začasnega zadržanja tudi ni treba plačevati obrokov v skladu s to pogodbo.

14Izdaja začasne odredbe, kot je predlagana v izpodbijanem zavrnilnem delu, bi posegla v toženkino pravico do sodnega varstva - uveljavljanja terjatev v izvršilnem postopku. Po stališču novejše sodne prakse taka začasna odredba ni dopustna.⁴ ZIZ daje tožeči stranki na razpolago pravna sredstva, s katerimi se lahko upre morebitnemu toženkinemu uveljavljanju pogodbenih terjatev v izvršilnem postopku (ugovor zoper sklep o izvršbi, odlog izvršbe, nasprotna izvršba).

15Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 7. 2024 v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

16Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

¹ Sodba C-287/22, 43. točka obrazložitve.
² Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.
³ Sodba C-287/22, 59. in 60. točka obrazložitve.
⁴ Tako sklepi VSL I Cpg 488/2017, VSL I Cpg 330/2020, VSL I Cpg 315/2021, VSL II Cp 735/2024, VSM I Cp 230/2024.