VSL Sklep I Cp 2167/2024

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotni udeleženec proti volji zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice X do dne 24. 12. 2024.

2Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec in med drugim navaja, da izvedensko mnenje ni utemeljeno na nobenih medicinskih podatkih. Zanikanje agresivnega vedenja je način obrambe in ne pomeni znaka duševne bolezni. Pridržanec je odgovarjal s krajšo latenco, ker je čakal, da mu tolmačka prevede vprašanja, poleg tega mu je lahko bilo nerodno, ker je v tuji deželi zaprt v psihiatrični ustanovi. Iz mnenja ni razvidno, ali milejši ukrepi ne bi mogli odvrniti vzrokov.

3Pritožba je utemeljena.

4Pravna podlaga za pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez privolitve pacienta je v Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr) in jo je ustrezno pojasnilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zato je sodišče druge stopnje ne bo ponavljalo.

5Pritožba ima prav, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da je izpolnjen pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr - da vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Obrazložitev sodišča prve stopnje, da drugi (milejši) ukrepi zdravljenja ne pridejo v poštev in da je zdravljenje na zaprtem oddelku edina možna oblika zdravljenja, je vsebinsko prazna, poleg tega tudi nima podlage v izvedenskem mnenju; ni jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje napravilo ta (strokovni) zaključek. Torej v sklepu manjkajo razlogi o tem odločilnem dejstvu (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1), kar je že samo po sebi narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa.

6Zaradi popolnega odgovora na pritožbene navedbe in nadaljnjega dela sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tudi sicer obrazložitev sodišča pomanjkljiva in neprepričljiva. Kot razloge, ki naj bi utemeljevali izpolnjevanje pogojev po 39. členu ZDZdr, izpodbijani sklep navaja več dejstev, dogodkov in ravnanj nasprotnega udeleženca, na podlagi katerih je izvedenec zaključil, da gre za psihotično simptomatiko in na koncu postavil diagnozo "neopredeljena shizofrenija." Glede teh razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje: ni sporno, da je pridržanec na javnem mestu brez razloga udaril neznanega turista; možno je, da je tako ravnanje posledica psihotičnih blodenj, ni pa nujno; lahko bi šlo tudi za objestnost, huliganstvo, ki sicer nima (razumnega, legitimnega) motiva, vendar ni nujno posledica duševne bolezni. Nadalje izvedenec ugotavlja, da je pridržanec zanikal preganjalno blodnjavo simptomatiko (kar samo po sebi ne pomeni, da taka simptomatika obstoji; logično je, da jo zanikajo tudi povsem zdravi ljudje) in da je zanikal nasilništvo do mimoidočega turista; tudi to samo po sebi še ne more biti znak duševne bolezni, saj je zanikanje in sprenevedanje običajen način obrambe, ki se ga poslužujejo kršilci zakonov. Tudi nesporno dejstvo, da ima neurejeno sobo v hostlu, še ne pomeni nujno, da gre za nevarnega duševnega bolnika. Na vprašanja v zvezi s prisluškovanjem in nadzorovanjem telefona pridržanec ni odgovoril pritrdilno, temveč je povedal, da ne ve, ali se to dogaja ali ne (list. št. 20 spisa). Glede na sedanje stanje tehnike in zmožnosti hekerjev ter drugih računalniških goljufov (da ne govorimo o obveščevalnih službah) je odgovor, da oseba ne ve, ali mu prisluškujejo, lahko povsem razumen in logičen. Zato je zaključek izvedenca, da naj bi pridržanec "posredno priznal" prisluškovanje po telefonu, najmanj preuranjen in brez dodatne argumentacije nesprejemljiv. Ugotovljeno je, da naj bi se nekoč, v Veliki Britaniji, zdravil v psihiatrični bolnišnici, vendar ni nobenih ugotovitev o tem, zaradi kakšne bolezni naj bi se zdravil, kdaj in kako; pridržanec je izpovedal (list. št. 20), da se je zdravil v bolnišnici Croidon (najbrž pravilno: Croydon, London), da je odšel tja prostovoljno in le za en dan; dokumentacije o tem zdravljenju v spisu ni, kar je razumljivo, ker je pridržanec tujec, ki tudi ni navedel (razen imena) nobenih osebnih podatkov. Nadalje je bilo ugotovljeno, da se je pridržanec v stiku s policijo nenavadno vedel (ni podrobneje pojasnjeno, kaj naj bi bilo nenavadnega v njegovem vedenju); ni vzpostavljal očesnega kontakta, bil je omejeno kontaktibilen in redkobeseden (to dvoje bi lahko bilo povezano z dejstvom, da je tujec, ki ne razume slovensko), da je odgovarjal po krajših latencah, izmikal pogled in se pokrival z odejo čez glavo. Pritožbeno sodišče lahko le ugiba, da je izvedenec kot strokovnjak z dolgoletnimi izkušnjami pri obravnavi duševnih bolnikov v teh sicer na prvi in laični pogled neznačilnih znakih morda prepoznal tipične simptome shizofrenije, vendar v mnenju in sklepu to ni obrazloženo. Ni jasno, na podlagi katerih simptomov oziroma znakov je izvedenec zaključil, da je pridržanec pod vplivom "PPS" (pritožbeno sodišče zgolj ugiba, da je mišljena psihoproduktivna simptomatika ali kaj podobnega) in da izrazito disimulira.

7Izvedenec je strokovni pomočnik sodišča; navedeno po eni strani pomeni, da je izvedenec praviloma nepristranski, po drugi strani pa, da sodišče, ki izvedenčevega strokovnega znanja nima, ne more preveriti strokovne pravilnosti njegovih ugotovitev. Lahko in mora pa sodišče preveriti, ali so izvedenčeve ugotovitve, ki naj bodo podlaga za odločitev sodišča, logično in argumentacijsko preverljive in razumljive tudi laiku. Pritožbeno sodišče glede na v prejšnjih odstavkih povedano ugotavlja, da ugotovitve izvedenca in zaključki sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi pogoji za pridržanje nasprotnega udeleženca po 39. členu ZDZdr, zaenkrat tega preizkusa ne prestanejo. Četudi je možno (pritožbeno sodišče lahko to zgolj ugiba), da je zadeva s stališča izvedenca psihiatra "jasna," pa mora biti odločitev sodišča koncizno in preverljivo argumentirana. Nenazadnje pritožba utemeljeno opozarja, da se v tem postopku odloča o pomembni človekovi pravici, zato morata biti postopanje sodišča in obrazlaganje odločbe še toliko bolj skrbna.

8Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitve sodišča prve stopnje iz zgoraj pojasnjenih razlogov ni mogoče preizkusiti oziroma so razlogi za odločitev (zaenkrat) neprepričljivi in pomanjkljivi, zato je pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje so razvidni iz obrazložitve. Sodišče druge stopnje kršitve ni moglo samo odpraviti, ker bi s tem prvič ugotavljalo pomemben sklop odločilnih dejstev, kar bi stranko prikrajšalo za pravico do pritožbe.