UPRS Sodba I U 1976/2020-27

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Izpodbijana odločba

1Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve kot organ prve stopnje odločil, da tožnica ne sme opravljati, ponujati oziroma svetovati o zasebnem varovanju v obliki upravljanja z varnostno-nadzornim centrom kot pridobitni dejavnosti, dokler ne pridobi veljavne licence za upravljanje z varnostno-nadzornim centrom v skladu s 6. točko 4. člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1, 1. točka izreka). Poleg tega mora tožnica v roku 60 dni od vročitve odločbe pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja upoštevati določilo tretjega odstavka 11. člena ZZasV-1 in zagotoviti, da bo iz vseh veljavnih pogodb, sklenjenih z naročniki storitve zasebnega varovanja ali iz dodatkov, sklenjenih k tem pogodbam, razvidno, da pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja sodeluje tudi drug imetnik licence, s katerim ima tožnica sklenjeno pogodbo o izvajanju storitev varnostno nadzornega centra št. 071/14-0215 z dne 1. 10. 2014 za pogodbeno zagotovljen varnostno-nadzorni center (2. točka izreka). Organ prve stopnje je še odločil, da pritožba zoper 1. ali 2. točko izreka ne zadrži izvršitve (3. točka izreka) in da ni posebnih stroškov postopka (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je organ prve stopnje 5. 8. 2020 pri tožnici opravil inšpekcijski nadzor, v katerem je ugotovil: (1) da je tožnica s pravno osebo A., d. d. (v nadaljevanju A., d. d.) 1. 10. 2014 sklenila pogodbo o izvajanju storitev varnostno-nadzornega centra (v nadaljevanju VNC); (2) da je tožnica kršila tretji odstavek 11. člena ZZasV-1, ker iz pogodb ali pogodbenih aneksov ni razvidno, da pri opravljanju zasebnega varovanja pri istem naročniku storitve za varovanje iste stvari sodeluje tudi drug imetnik licence (B., d. d.).

3Hkrati je organ prve stopnje ugotovil, da le v primeru 4 naročnikov operater VNC pri B., d. d. v primeru sprožitve alarma pokliče vodjo izmene pri tožnici. V primeru 1259 objektov (ki so bili na dan 20. 7. 2020 vezani na program "Alarm" v lasti tožnice) pa naloge operaterja VNC v celoti opravlja vodja izmene pri tožnici. Organ prve stopnje je opravil ogled prostora na sedežu tožnice, kjer delo opravlja vodja izmene. Ugotovil je, da je v prostoru sedem računalniških monitorjev, preko katerih je oddaljen dostop do programa "Alarm", ki je nameščen na računalniku, ki se nahaja v prostorih VNC B., d. d. Tožnica ima tudi tri televizijske monitorje, na kateri je živa slika kamer iz lokacije sedeža tožnice ter zemljevid, na katerih so GPS lokacije njenih vozil. Glede na določbe 3., 5., 11., 19. in 22. člena ZZasV-1 ter prvega odstavka 2. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju Pravilnik) je tožena stranka ugotovila, da tožnica opravlja zasebno varovanje v obliki upravljanja z VNC, ne da bi si za to pridobila ustrezno licenco v skladu z 22. členom ZZasV-1, s čimer je kršila prvi odstavek 3. člena ZZasV-1.

4Zoper odločbo organa prve stopnje je tožnica vložila pritožbo.

Odločba organa druge stopnje

5Ministrstvo za notranje zadeve je kot organ druge stopnje (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo. Ugotovilo je, da tožnica ne razpolaga z licenco za upravljanje z VNC, zato je 1. 10. 2014 z imetnikom licence za upravljanje z VNC B., d. d. sklenila Pogodbo o izvajanju storitve VNC (v nadaljevanju Pogodba). Iz njene vsebine izhaja, da bi za vse objekte (in ne le za nekatere) morala naloge VNC kot imetnica licence za VNC opravljati B., d. d. Iz izpodbijane odločbe in inšpekcijskega zapisnika z dne 5. 8. 2020 pa izhaja, da so bili na dan 20. 7. 2020 na VNC B., d. d. vezani alarmni sistemi samo iz 4 objektov (iz 1259 objektov pa ne). Tožnik v pritožbi celo priznava, da pri B., d. d. operaterji VNC ne pošiljajo interventov tožnice in ne vnašajo podatkov o njenih naročnikih v program "Alarm" (ker to počne vodja izmene pri tožnici), temveč le spremljajo dogajanje oziroma stanje na varovanih lokacijah.

6Organ druge stopnje je menil, da je ključno, da izvajanje nalog upravljanja z VNC opravlja imetnik licence za upravljanje z VNC. V konkretnem primeru je to vodja izmene pri tožnici, ki je varnostnik in ne operater VNC. Ta varnostnik dostopa do programa v lasti tožnice in na podlagi videnega dogodka preko oddaljenega dostopa pošlje na lokacijo tožničinega interventa. Vse to so naloge, ki bi jih moral opravljati operater VNC pri B., d. d.

7Organ druge stopnje je ugotovil, da opravljanje storitev operaterja VNC na vseh objektih ne izvaja B., d. d., temveč tožnica, ki bi si za to morala pridobiti ustrezno licenco. Na tak zaključek kaže tudi število aktivnih monitorjev v njenih prostorih, opis del vodje izmene pri tožnici, pa tudi vsebina inšpekcijskega zapisnika. Tudi iz Pogodbe izhaja, da bo storitve upravljanja z VNC za objekte tožnice izvajala B., d. d., zato tožnica (ki je sicer tudi brez ustrezne licenco za upravljanje z VNC) nima pravice vpogleda v dogajanje pri naročnikih oziroma na varovanih lokacijah. Organ druge stopnje je izpostavil, da mora imetnik licence skladno s tretjim odstavkom 11. člena ZZasV-1 pred opravljanjem zasebnega varovanja z naročnikom storitve skleniti pisno pogodbo o varovanju, iz katere je jasno razvidna oblika in obseg varovanja. Če pri opravljanju zasebnega varovanja pri istem naročniku za varovanje iste stvari sodeluje tudi drug imetnik licence, mora biti to razvidno iz pogodbe ali iz dodatka, sklenjenega k pogodbi. Pogodba o varovanju, ki ni sklenjena v pisni obliki in v skladu z določbami ZZasV-1 ali je sklenjena z gospodarsko družbo oziroma samostojnim podjetnikom posameznikom, ki nima ustrezne licence, je nična. Zato mora tožnica ustrezno dopolniti vse pogodbe z aneksi. Obveznost iz tretjega odstavka 11. člena ZZasV-1 velja že od uveljavitve ZZasV-1 26. 3. 2011, zato je organ druge stopnje ocenil, da je postavljeni 60 dnevni rok za izvršitev naloženega, primeren, tožnica pa lahko iz utemeljenih razlogov zaprosi za primerno podaljšanje tega roka.

Tožba

8Zoper izpodbijano odločbo organa prve stopnje v zvezi z odločbo organa druge stopnje je tožnica vložila tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Priglaša stroške postopka v upravnem sporu.

9Tožnica meni, da je odločba nezakonita v delu, kjer je ugotovljeno, da naj bi opravljala zasebno varovanje v obliki upravljanja z VNC in da iz sklenjenih pogodb in dodatkov z naročniki ni razvidno, da tožnica sodeluje z drugim imetnikom licence (pogodbenim partnerjem). Navaja, da nikoli ni opravljala, ponujala oziroma svetovala o zasebnem varovanju v obliki upravljanja z VNC kot samostojno storitev in z lastnimi delavci, saj je imela za to sklenjeno ustrezno pogodbo s pogodbenim partnerjem. Storitev izvajanja intervencije je ponujala na način, da ima za upravljanje z VNC za to sklenjeno ustrezno pogodbo z B., d. d., ki ima pridobljeno licenco za upravljanje z VNC. Vsi objekti, kjer tožnica za svoje naročnike opravlja storitve tehničnega varovanja, so vezani preko njene opreme v VNC B., d. d. Preko oddaljenega dostopa pa do programa "Alarm" dostopa tudi njen vodja izmene, ki je varnostnik in ima vpogled v program "Alarm". Po potrebi, na podlagi prejetega obvestila s strani operaterja VNC, zaposlenega pri B., d. d., ali pa na podlagi videnega dogodka preko oddaljenega dostopa, pošlje vodja izmene na lokacijo tožničinega interventa. Operaterji VNC pri B., d. d. v primeru sproženih alarmov praviloma ne pošiljajo interventov tožnice, ker se je v praksi izkazalo, da je običajno hitreje ukrepal njen vodja izmene. Vseeno pa operaterji VNC, zaposleni pri B., d. d., na programu "Alarm", stalno spremljajo dogajanje oziroma stanje na varovanih lokacijah. Storitev upravljanja VNC opravlja torej B., d. d., ki ima ustrezno licenco. Zgolj dejstvo, da ima njen vodja izmene preko oddaljenega dostopa do programa "Alarm" v VNC možnost videnja dogodkov, vnosa podatkov ter vpogled v podatke o naročnikih, zaradi česar lahko sam odreagira in obvesti naročnike ali njene varnostnike, da le-ti ustrezno opravijo svoje naloge, po mnenju tožnice še ne pomeni izvajanja storitev upravljanja VNC. Za vse objekte opravljajo storitev operaterji VNC B., d. d., ki upravlja in ima stalni fizični nadzor nad vgrajenimi sistemi tehničnega varovanja, ki so vezani v VNC. Tožnica ima zgolj vpogled v program, upravljanja kot je definirano v ZZasV-1 pa ne izvaja. Stalni fizični nadzor nad vgrajenimi sistemi tehničnega varovanja, sistemi in napravami za varovanje ljudi in premoženja, območja ali varovane osebe, izvaja najeti VNC.

10Po stališču organa prve stopnje varnostno osebje družbe za zasebno varovanje ne bi smelo imeti niti časovno omejene možnosti vpogleda v video nadzorne kamere in posnetke (svojih lastnih) kamer. Tožnica meni, da gre za neživljenjsko stališče, ki preprečuje uspešno izvajanje nalog s področja zasebnega varovanja. To bi pomenilo, da bi morale družbe za zasebno varovanje pridobiti licenco za upravljanje VNC za vsako lokacijo, na kateri njeni varnostniki spremljajo videonadzorne sisteme na lokaciji varovanja ali iz drugih objektov istega naročnika, ker se prenos signala izvaja preko telekomunikacijskih poti. Tak zaključek ni pravilen, saj pogostokrat varnostniki opravljajo fizično varovanje, videonadzorni sistemi oziroma sistemi tehničnega varovanja pa so jim le v pomoč ali podporo. Kontrola teh posnetkov s strani VNC ter posredovanje tega centra v kritičnih situacijah ni potrebna. Tožnica meni, da občasnih kontrol posnetkov ni mogoče šteti za VNC. Pri VNC gre za stalni tehnični nadzor nad sistemi tehničnega varovanja, česar tožnica ne izvaja. Ima le vpogled v program, stalni nadzor pa izvaja B., d. d.

11Tožnica pojasnjuje, da je lastni ali pogodbeno zagotovljeni VNC pogoj že za samo pridobitev licence za varovanje ljudi in premoženja, s katero se izvaja storitev prenosa alarmnih sistemov ter izvajanje intervencij v primeru nezakonitega oziroma nepooblaščenega vstopa v varovane objekte ali lokacije na način, da alarmni sistem zazna vstop v varovani objekt ali lokacijo. Zato pravnega subjekta, pri katerem ima pravna oseba zagotovljen VNC, z vidika ZZasV-1 ni mogoče šteti kot podizvajalca. Tudi pri javnih naročilih ni treba navesti najetega VNC kot podizvajalca. Tako je bilo v primeru javnega naročila za storitve fizičnega in tehničnega varovanja ljudi in premoženja za naročnika Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Vloga izvajalca VNC je, da tožničine delavce obvešča o primerih, kot so vlomi, požari in podobno, na podlagi česar tožničino varnostno osebje ukrepa skladno z zakonom. Če bi držalo stališče upravnega organa, bi morala tožnica za vsakega naročnika skleniti tudi samostojno pogodbo z upravljavcem VNC. Dejansko upravljanje z VNC naročnikom ne zagotavlja varovanja njihovega premoženja ali oseb, ampak gre le za prejemanje alarmnih informacij in njihovo posredovanje varnostnemu osebju, ki opravi intervencijsko varovanje v sklopu licence za varovanje ljudi in premoženja. Meni tudi, da je rok določen v 2. točki izreka izpodbijane odločbe prekratek, saj v 60 dnevnem roku ni mogoče z vsemi naročniki skleniti zahtevanih pogodb ali aneksov.

Odgovor na tožbo

12Tožena stranka pojasnjuje, da je VNC poseben operativni prostor pri imetniku licence, v katerem operaterji VNC upravljajo in nadzirajo sisteme tehničnega varovanja, ki so vgrajeni pri naročniku. VNC je informacijsko središče sistemov tehničnega varovanja. Operaterji VNC sprejemajo vse pomembne odločitve v zvezi s prispelimi alarmnimi sporočili in o tem obveščajo intervencijske skupine varnostnikov za nadaljnje ukrepanje, odgovorne osebe pri naročniku varnostne storitve ipd.

13Ne strinja se s tožnico o tem, da "zgolj dejstvo, da ima njen vodja izmene preko oddaljenega dostopa do programa "Alarm" v VNC B., d.d. možnost videnja dogodkov, vnosa podatkov ter vpogled v podatke o naročnikih (zaradi česar lahko sam odreagira in obvesti naročnike ali njene varnostnike, da le-ti ustrezno opravijo svoje naloge), še ne pomeni izvajanja storitev upravljanja z VNC". Upravljanje z VNC je posebna oblika zasebnega varovanja, ki zahteva posebno strokovno znanje, zato mora prosilec za pridobitev licence izpolnjevati pogoje iz 19. člena ZZasV-1 in standarde za VNC. Varnostniki pa se lahko obrnejo na operaterja VNC, če potrebujejo pomoč pri opravljanju storitev zasebnega varovanja. Standard SIST EN 50518 ne predvideva oddaljenega dostopa na način, kot ga je izvajala tožnica. Glede tožbenih navedb o podizvajalcu se sklicuje tudi na svoj odgovor z dne 3. 6. 2020, ki je bil posredovan Zbornici RS za razvoj zasebnega varovanja. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pripravljalne vloge strank

14Tožnica vztraja, da ne izvaja upravljanja z VNC, da nima operaterjev VNC, niti ne izvaja stalnega fizičnega nadzora. Občasen dostop do programa "Alarm" preko oddaljenega dostopa ter vpogled v tehnični sistem posameznega naročnika pa nikakor ne predstavlja stalnega fizičnega nadzora. Predpisi nikjer ne določajo, da bi lahko v sisteme tehničnega varovanja vpogledali in jih spremljali izključno operaterji VNC.

15Tožena stranka v nadaljnjih vlogah ponavlja zgoraj predstavljena stališča.

Presoja sodišča

16Tožba ni utemeljena.

K I. točki izreka:

17Predmet presoje je odločitev tožene stranke, s katero je tožnici do pridobitve licence prepovedala opravljati, ponujati oziroma svetovati o zasebnem varovanju v obliki upravljanja VNC kot pridobitne dejavnosti (dokler ne pridobi veljavne licence za upravljanje z VNC v skladu s 6. točko 4. člena ZZasV-1) ter ji naložila, da mora zagotoviti, da bo iz vseh veljavnih pogodb sklenjenih z naročniki storitev zasebnega varovanja ali iz dodatkov, sklenjenih k tem pogodbam razvidno, da pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja sodeluje tudi drug imetnik licence - pogodbeni partner za zagotavljanje VNC.

18Med strankama je sporno: (1) ali je tožnica v času inšpekcijskega nadzora opravljala zasebno varovanje v obliki upravljanja z VNC in posledično ali mora pridobiti licenco za upravljanje VNC; (2) ali mora biti iz tožničinih pogodb z naročniki razvidno, da pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja sodeluje drug imetnik licence (za upravljanje z VNC); (3) ali je 60-dnevni rok za izvršitev 2. točke izreka izpodbijane odločbe ustrezen in primeren.

Glede upravljanja z VNC in o licenci za to upravljanje

19Zasebno varovanje je regulirana gospodarska dejavnost, namenjena varovanju ljudi in premoženja (drugi odstavek 2. člena ZZasV-1). V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZZasV-1 zasebno varovanje opravlja, ga ponuja ali o njem svetuje v okviru svoje usposobljenosti kot pridobitno dejavnost za naročnike na podlagi pogodbenega odnosa gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ima registrirano dejavnost in veljavno licenco ter izpolnjuje pogoje za opravljanje zasebnega varovanja v skladu s tem zakonom.

20Za opravljanje posameznih oblik zasebnega varovanja iz 4. člena ZZasV‑1 je treba pridobiti ustrezne licence (prvi odstavek 3. člena v zvezi s 4. člena ZZasV-1). Imetnik licence ima pravico odpravljati določeno obliko zasebnega varovanja z dnem vročitve certifikata o licenci (prvi odstavek 11. člena ZZasV-1). Licenca je dovoljenje, izdano v skladu s tem zakonom za opravljanje ene ali več oblik ali nalog zasebnega varovanja, ki se pravni osebi podeli s certifikatom o licenci (7. točka 5. člena ZZasV-1).

21V skladu s 4. členom ZZasV-1 se lahko zasebno varovanje opravlja v osmih oblikah varovanja, med katerimi je tudi upravljanje z VNC (6. točka 4. člena ZZasV-1). Upravljanje z VNC je definirano kot upravljanje in stalni fizični nadzor operaterjev VNC nad vgrajenimi sistemi tehničnega varovanja, sistemi in napravami za varovanje ljudi in premoženja, območja ali varovane osebe in nadzor s telekomunikacijskimi potmi prenosa alarmnih signalov, ki se opravlja v VNC (22. točka 5. člena ZZasV-1). Za pridobitev licence iz 4. člena ZZasV-1 mora prosilec, poleg izpolnjevanja posebnih pogojev za posamezno licenco, izpolnjevati tudi splošne pogoje iz 19. člena ZZasV-1, ki v 7. točki prvega odstavka določa, da mora prosilec imeti lasten ali pogodbeno zagotovljen VNC.

22Med strankama ni sporno, da tožnica nima licence za opravljanje nalog zasebnega varovanja v obliki upravljanja z VNC. V 10% pogodb ima pogodbeno zagotovljen VNC s pogodbenim partnerjem B., d. d., v preostalih pogodbah to sodelovanje ni navedeno¹. Sporno ostaja vprašanje, ali je tožnica v času inšpekcijskega nadzora sploh opravljala varovanje v obliki upravljanja z VNC brez ustrezne licence glede na določbo 22. točke 5. člena ZZasV-1.

23Iz Predloga Zakona o zasebnem varovanju (EVA 2010‑1711‑0003 z dne 23. 12. 2010; v nadaljevanju Predlog zakona) izhaja, da upravljanje VNC pomeni opravljanje nenehnega nadzora nad vgrajenimi alarmnimi sistemi tehničnega varovanja na varovanem premoženju ali pri varovani osebi ter zagotavljanje ustreznega ukrepanja v primeru sprožitve alarma pri naročniku storitve.² V samem Predlogu zakona ni pojasnjeno, kaj pomeni stalen oziroma nenehen nadzor. Je pa Upravno sodišče RS že sprejelo stališče glede tega vprašanja v sodbi I U 1701/2020 (točka 35. in 36. obrazložitve). Sklicevalo se je na Slovar slovenskega knjižnega jezika, da beseda stalen oziroma nenehen pomeni obstoj nečesa brez prekinitve. Kar pomeni, da je upravljanje z VNC zagotavljanje neprekinjenega nadzora nad sredstvi tehničnega varovanja, ki so pri naročnikih. "Osnovni namen zakona je varovanje premoženja in oseb pri naročnikih, torej varovanje zasebnikov, kar je tudi v javnem interesu, saj gre za pravico posameznika, ki je zagotovljena z ustavo. Zato se po stališču sodišča stalni nadzor nanaša na položaj, ko je pri naročnikih zagotovljen stalni oziroma neprekinjen nadzor tehničnih sredstev varovanja, pri čemer za naročnika ni bistveno, ali ta stalni nadzor izvaja en ali več izvajalcev. Z vidika naročnika je bistveno le, da je obveščen o sodelovanju drugih izvajalcev zasebnega varovanja. Iz ZZasV-1 izhaja, da ta nadzor lahko opravlja en ali več izvajalcev, saj ima izvajalec varovanja lahko lasten ali najeti VNC, pri čemer lahko pri upravljanju z VNC sodeluje tudi drug imetnik licence..... Za izvajanje stalnega nadzora z vidika naročnika namreč ni pravno pomembno, koliko časa (štiriindvajset ali osem ur dnevno) je to delo opravljal posamezen izvajalec varovanja, če pri izvajanju tega sodeluje več izvajalcev, in kateri izvajalec ga je opravil."³

24Sodišče je v navedeni sodbi opredelilo tudi pojem VNC in sprejelo stališče, da je to "poseben operativen prostor pri imetniku licence, pri katerem operaterji VNC upravljajo in nadzirajo sisteme tehničnega varovanja, ki so vgrajeni pri naročniku. VNC je informacijsko središče sistema tehničnega varovanja, kjer se sprejema alarmna sporočila iz vseh varovanih objektov ter jih v informacijskem smislu obdeluje, prikazuje in arhivira. V VNC se opravljajo različni sklopi varnostnih nalog, in sicer: 1) sprejem, informacijska obdelava, prikaz in arhiviranje alarmnih sporočil, prispelih iz varovanih objektov, ter zagotavljanje stalnega nadzora nad varovanimi objekti; 2) sistematičen nadzor nad vsemi prispelimi alarmnimi sporočili, 3) operativno vodenje intervencijskih ekip na terenu, 4) obveščanje in koordinacija operativnih ukrepov z drugimi družbami za zasebno varovanje in državnimi organi ter 5) zagotavljanje stalnega informiranja naročnikov varnostnih storitev o varnostnih dogodkih in stanju na varovanem območju ali objektu. V primeru sprožitve alarmnih signalov sistemov tehničnega varovanja operater VNC o tem v skladu z medsebojno pogodbo obvesti varnostnika družbe, s katero je naročnik sklenil pogodbo o varovanju."⁴

25Navedeno pomeni, da operaterji VNC zaposleni pri B., d. d., na programu "Alarm" stalno spremljajo dogajanje oziroma stanje na varovanih lokacijah. Operater VNC (pogodbeni partner B., d. d.) mora o sprožitvi alarmov obvestiti tožničinega varnostnika. V obravnavani zadevi pa je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da samo pri 4 tožničinih naročnikih dejansko opravlja delo operaterja VNC B., d. d., v 1259 primerih pa naloge operaterja VNC opravlja vodja izmene, zaposlen pri tožnici, ki preko oddaljenega dostopa lahko dostopa do programa "Alarm", ki se nahaja v prostorih VNC B., d. d. V tožbi tožnica poudarja, da se je v praksi izkazalo, da je običajno hitreje ukrepal njen vodja izmene kot pa operaterji VNC. Tožnica sama torej ne prereka ugotovitve, da preko oddaljenega dostopa dostopa do programa "Alarm" in spremlja dogajanje na lokacijah, kar pomeni, da dejansko na programu "Alarm" stalno spremlja dogajanje oziroma stanje na varovanih lokacijah in dejansko izvaja naloge operaterja VNC. S tem posredno potrjuje ugotovitve inšpekcijskega postopka glede izvajanja nalog operaterja VNC. Okoliščina, da tožnica svojega ravnanja ne vidi kot izvajanje nalog operaterja VNC, ne spremeni dejstva, da te naloge dejansko izvaja, saj oddaljen dostop do programa "Alarm" po presoji sodišča omogoča nemoteno opravljanje dela na enak način kot to zagotavlja upravljanje z VNC. Ob upoštevanju opredelitve pojma VNC (21. točka obrazložitve te sodbe) tako vso navedeno tožničino delo predstavljajo varnostne naloge, ki se opravljajo v VNC.

26Glede na pojasnjeno je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica upravlja z VNC brez ustrezne licence, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 3. člena ZZasV-1.

Glede sodelovanja z drugim imetnikom licence za upravljanje z VNC in navedbe poslovnega partnerja B., d. d. v pogodbi

27Pogoji za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja so določeni v III. poglavju ZZasv-1 (členi 11.- 37.) in morajo biti v skladu s šestim odstavkom 11. člena tega člena izpolnjeni ves čas opravljanja dejavnosti. Tretji odstavek 11. člena ZZasV-1 tako določa, da mora imetnik licence pred opravljanjem zasebnega varovanja z naročnikom storitve skleniti pisno pogodbo o varovanju, iz katere sta jasno razvidna oblika in obseg varovanja. Če pri opravljanju zasebnega varovanja pri istem naročniku storitve za varovanje iste stvari sodeluje tudi drug imetnik licence, mora biti to razvidno iz pogodbe ali iz dodatka, sklenjenega k pogodbi. Pogodba o varovanju, ki ni sklenjena v pisni obliki in v skladu z določbami tega zakona ali je sklenjena z gospodarsko družbo oziroma samostojnim podjetnikom posameznikom, ki nima ustrezne licence iz tega zakona, je nična. Naročniki storitve zasebnega varovanja so glede na obliko varovanja, ki jo potrebujejo, dolžni skleniti pisno pogodbo o varovanju z imetnikom ustrezne licence.

28Iz druge povedi tretjega odstavka 11. člena ZZasV-1 je jasno razvidno, da mora biti sodelovanje drugega imetnika licence razvidno iz pogodbe ali dodatka k pogodbi. Glede na nesporno ugotovitev, da tožnica nima licence za izvajanje storitev VNC, bi zato morala v vseh pogodbah oziroma dodatkih k pogodbam navesti, da pri opravljanju zasebnega varovanja sodeluje tudi drug imetnik licence (pogodbeni partner).⁵

29Zato po presoji sodišča niso utemeljene tožbene navedbe, da pri izvajanju storitev varovanja v pogodbi ali njenem dodatku ni treba navesti sodelujočega drugega imetnika licence. Ker tožnica ni izpolnila svoje obveznosti iz tretjega odstavka 11. člena ZZasV-1, je s tem kršila določbe ZzasV-1.

30Sklicevanje tožnice na postopek javnega naročanja za odločitev v tej zadevi ne more biti relevantno. Kot je pravilno navedla tožena stranka javno naročanje ureja drug zakon (Zakon o javnem naročanju - ZJN-3), naročniki pa se sami odločijo kakšni bodo pogoji, zahteve in merila, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročanja.

Glede 60-dnevnega roka za odpravo nepravilnosti

31Tožnica ugovarja tudi dolžini roka določenega za odpravo nepravilnosti. Pri tem se sklicuje na veliko število poslovnih partnerjev oziroma naročnikov in na obstoj materialnopravnega vprašanja, ali je potrebno izvajalca VNC navesti v pogodbi oziroma dodatku k pogodbi.

32Glede tega sodišče ocenjuje, da gre za pavšalne ugovore, ki jih tožnica ne konkretizira. Sam obstoj obveznosti in načinu obveščanja naročnikov o sodelovanju tožnice s poslovnim partnerjem, imetnikom licence za upravljanje VNC, je sodišče pojasnilo že v prejšnjih točkah obrazložitve te sodbe. Z naročnikih lahko tožnica sklene dodatke k pogodbi, ki, če bodo urejali le seznanitev naročnikov s sodelovanjem pogodbenega partnerja pri upravljanju z VNC, ne bi smeli predstavljati takega obsega dodatnega dela, da ga tožnica ne bi mogla izvesti v določenem ji roku. Pri tem ne gre pozabiti, da je obveznost navedbe imetnika posamezne licence, ki sodeluje pri varovanju, v javnem interesu, obstoj ta dolžnost pa je tožnici znan že od sprejetja ZZasV-1 dalje (velja od 26. 3. 2011).

33Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

34Tožnica je zahtevala, da ji tožena stranka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka svojih stroškov ni priglasila.

35Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ To izhaja tako iz 2. strani izpodbijane odločbe organa prve stopnje kot tudi iz vsebine tožbe.
² Predlog ZZasV-1 (EVA 2010‑1711‑0003 z dne 23. 12. 2010) - str. 92, obrazložitev k 22. členu.
³ Sodba I U 1701/2020 z dne 28. 12. 2023, 35. točka obrazložitve.
⁴ Sodba I U 1701/2020 z dne 28. 12. 2023, 36. točka obrazložitve.
⁵ Tak je bil tudi namen zakonodajalca, kar je razvidno iz obrazložitve na 89. strani Predloga zakona (EVA 2010‑1711‑0003 z dne 23. 12. 2010) - obrazložitev k 19. členu, 7. točka: "V praksi se pojavljajo tudi primeri, ko posamezen imetnik licence (predvsem manjše družbe) sklene pogodbo z družbo, ki ima licenco za upravljanje VNC, in mu ta družba nudi tudi storitve intervencije na objektih, za katere je on sam sklenil pogodbe o varovanju. V takih primerih je pomembno, da v pogodbi o varovanju ali v dodatku k pogodbi jasno piše, kdo sodeluje pri varovanju - s tem dejstvom mora biti naročnik seznanjen." Stran 80, obrazložitev k 11. členu : "S takšnimi določili se zagotavlja transparentnost dela imetnikov licenc, varuje pa se tudi naročnik, saj je jasno, kdo bo zanj opravil določeno storitev. Posamezni strokovnjaki zasebno varovanje opredeljujejo kot zaupno razmerje med imetnikom licence in naročnikom, ki je v marsikaterem pogledu podobno mandatnemu razmerju. S tem namenom mora biti jasna tudi povezava med strankami v poslu."