VSL Sodba II Cp 1850/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Oris spora

1Tožnik zatrjuje, da je kot kreditojemalec s toženko kot kreditodajalko sklenil kreditno pogodbo z dne 21. 12. 2007, s katero je pridobil kredit v višini 95.000,00 CHF z rokom plačila v 240 mesečnih anuitetah, pri čemer je prva zapadla v plačilo 31. 1. 2008, zadnja pa bo 31. 12. 2027, da je bila ob sklenitvi pogodbe anuiteta 609,25 CHF, da je bila obrestna mera določena kot za redne in interkalarne obresti vsota LIBOR za šestmesečno obdobje, da je bil dodan fiksni pribitek v višini 1,85% letno, da je bila efektivna obrestna mera 4,79 % letno, da je bila na podlagi notarskega zapisa z dne 21. 12. 2007, kreditne pogodbe in Sporazuma o ustanovitvi hipoteke za zavarovanje terjatve toženke iz kredita ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti pri nepremičnini v lasti tožnika, da je tožnik istega dne sklenil še eno kreditno pogodbo, predmet katere je bil kredit v znesku 50.300,00 CHF z rokom plačila v 180 mesečnih anuitetah, pri čemer je prva zapadla v plačilo 31. 1. 2008, zadnja pa 31. 12. 2022, da je bila ob sklenitvi pogodbe anuiteta 388,92 CHF, da je bila obrestna mera določena kot za redne in interkalarne obresti vsota LIBOR za šestmesečno obdobje, da je bil dodan fiksni pribitek v višini 1,85% letno, da je bila efektivna obrestna mera 5,26 % letno, da sta bila kredita črpana v valuti CHF in konvertirana v valuto EUR ter nakazana na osebni račun tožnika, da je tožnik pooblastil toženko za odplačevanje kredita s trajnim nalogom iz svojega računa, ki ga je imel kot komitent odprtega pri toženki, da je tožnik dobil kredit za nakup stanovanjske hiše, da je dohodke prejemal v domači valuti. Po sklenitvi pogodbe je prišlo do občutne spremembe tečaja valut CHF/EUR, da bo po končnem poplačilu kredit poplačal za več kot polovico, da mu toženka ni predstavila podatkov glede tveganosti valutnih menjav, s katerimi je razpolagala, da je obstajala visoka verjetnost aperciacije, da so banke vedele oziroma bo morale vedeti, da je mogoče in verjetno, da bo valuta EUR znatno izgubila na vrednosti v razmerju do valute CHF, da potrošniki niso bili v položaju, da bi lahko ustrezno ocenili možnost apreciacije valute CHF, da gre pri kreditnih pogodbah za "tihe" svetovalne pogodbe med potrošnikom in banko, da bi toženka morala opozoriti potrošnika na splošne in specialne rizike, da je toženka vsa tveganja vezana na valutna razmerja prenesla na tožnika, s čimer tožnik ni bil seznanjen, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnost. Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva, da se ugotovi ničnost pogodb in da mu je toženka dolžna plačati 44.714,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.¹

Dosedanji potek postopka

2Sodišče prve stopnje je s sodbo I P 00/2018 z dne 14. 9. 2021 zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 160/2022 z dne 30. 5. 2023 pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. Pritožbeno sodišče je v sklepu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni moglo glede na čas izdaje sodbe upoštevati, da je Vrhovno sodišče² svoja stališča korenito nadgradilo, s tem, da je bil v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje pomenski prostor materialnopravne presoje odločilnih dejstev v podobnih spornih razmerij še odprt, kar je bil tudi razlog, da je v sodbi sodišča prve stopnje izostala relevantna dokazna ocena izpovedb tožnika in prič v zvezi s pojasnilno dolžnostjo toženke, ki se od nje zahteva pri sklepanju kreditnih pogodb v tuji valuti.

Odločitev sodišča prve stopnje

3Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo ugotovilo, da sta kreditni pogodbi, pogodba o zastavi nepremičnine in notarski zapis nični (I) - odločilo je še, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (II).

Povzetek pritožbenih navedb.

4Toženka v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da delno sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijalo delno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Sodišče je kršilo pravice toženke iz 22. in 25. člena Ustave RS, storilo je tudi kršitev iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je odločitev utemeljilo mimo trditvene podlage pravnih strank in ker se ni opredelilo trditev toženke, da ničnost celotne kreditne pogodbe ne more biti primerno sredstvo za sankcioniranje nepoštenih pogodbenih pogojev, da je treba upoštevati pravila glede delne ničnosti, da iz kreditne pogodbe ne izhaja neravnotežje med pogodbenimi pravicami in obveznostmi strank, da je izključena uporaba Direktive Sveta 93/13/EGS³ in s tem uporaba sodne prakse SEU, ker iz sodne prakse SEU izhaja, da bi se pred presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja na podlagi 3. člena Direktive in relevantne sodne prakse SEU, nacionalno sodišče, ki odloča v sporu, moralo najprej opredeliti do drugega odstavka 1. člena Direktive in torej preveriti, ali zadevni pogoj spada na področje uporabe drugega odstavka 1. člena Direktive, glede na merila, ki jih je vzpostavilo SEU.

6Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in pri dokazni oceni ni sledilo metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Dejanske ugotovitve sodišča so v nasprotju z ugotovitvami iz prvega sojenja, da toženka ni vsiljevala kredita v valuti CHF kot ugodnejšega, da ni ponujala kreditov v valuti CHF kot varnih v razmerju s krediti v valuti EUR, da tožnika ni zavajala, da so tečaji stabilni. Tem ugotovitvam je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče.

7Sodišče je materialnopravna stališča glede pojasnilne dolžnosti utemeljevalo na stališčih SEU in Vrhovnega sodišča,⁴ ki temeljijo na določilih Direktive in s tem povezane prakse SEU, katerih uporaba v zvezi s pojasnilno dolžnostjo v konkretnem primeru je izključena. Obveznost predpogodbenega informiranja je na podlagi Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK) obvezna sestavina kreditne pogodbe, pri čemer je posledica kršitve določena v prvem odstavku 10. člena ZPotK. V primeru kršitve lahko potrošnik z enostransko izjavo razdre pogodbo, pri tem se, če potrošnik v roku enega meseca od plačila prve obveznosti po pogodbi ne izjavi, da razdira pogodbo, šteje, da pri pogodbi vztraja. 21. člen ZPotK določa, da je nično vsako pogodbeno določilo, ki bi v škodo potrošnika razveljavilo ali spremenilo katero koli določilo tega zakona, v primeru nejasnih ali nepopolnih določil kreditne pogodbe pa se neposredno uporabljajo določbe ZPotK. Pogodbeni pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, v slovenski pravni ureditvi temelji na ZPotK v smislu člena 1(2) Direktive, kar pomeni, da je njena uporaba na tej podlagi izključena in se torej ustreznost predpogodbenega informiranja presoja le ob upoštevanju določil ZPotK in ne tudi Direktive in s tem povezane prakse SEU. 9. točka prvega odstavka 7. člena ZPotK predvideva možnost sklenitve kredita v tuji valuti in kot obvezno sestavino tovrstnih kreditnih pogodb navaja, da je treba navesti tujo valuto in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti. Na podlagi novele ZPotK-B z dne 20. 12. 2007 je bila ta točka spremenjena na način, da je obvezna sestavina kreditov v tuji valuti tudi opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo predvideni zneski posameznih plačil. Od takrat dalje je za kreditodajalce obstajala pravna obveznost opozorila o spremembi tečaja. ZPotK je v prvem odstavku 7. člena določal, da mora kreditna pogodba vsebovati navedbo efektivne obrestne mere in pogoje, pod katerimi je možno spremeniti efektivno obrestno mero, kar se je smiselno uporabljalo tudi za devizne kredite. Toženka je informacijsko dolžnost opravila v skladu z ZPotK, kar priča na njeno skrbnost oziroma vestnost in poštenje.

8Uporaba Direktive je izključena tudi na podlagi 371. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki temelji na načelu monetarnega nominalizma. Podoben primer je obravnaval SEU v zadevi C-81/19, kjer se je zastavilo vprašanje, ali določilo romunskega civilnega zakonika, ki odraža načelo denarnega nominalizma, predstavlja razlog za izključitev uporabe Direktive. Na to vprašanje je SEU odgovorilo pritrdilno, da je člen 1(29) direktive treba razlagati tako, da pogodbeni pogoj, v katerem se stranki nista dogovorili posamično, temveč temelji na pravilu, ki se v skladu z nacionalnim pravom med pogodbenima strankama uporablja, če v zvezi s tem ni bilo dogovorjeno drugače, ne spada na področje uporabe Direktive.

9Valutno tveganje je mogoče predstaviti na različne načine in zgolj odsotnost predstavitve posledic v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici potrošnikovega stalnega bivališča, še ne pomeni, da je bilo potrošniku onemogočeno sprejeti informirano odločitev.

10SEU je v zadevi C-186/16 zavzelo stališče, da je treba zahtevo transparentnosti spornega pogodbenega pogoja iz 4(2) Direktive razlagati tako, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev, da ta zahteva pomeni, da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno in slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja in znižanja vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti, s tem, da je treba upoštevati vse dejanske okoliščine, ki vključujejo oglase, informacije, ki jih je posojilodajalec predložil v okviru pogajanj za posojilno pogodbo.⁵ Bistvo zadeve C-186/16 je v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnika določene intenzivnosti, pri čemer pa je treba presojati okoliščine vsakega primera posebej. Potrošnik mora biti obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Zahteva, da bi moralo biti kreditojemalcu posredovano pojasnilo o možnosti uresničitve znatnih negativnih posledic za finančne obveznosti potrošnika numerično ali grafično, je pretirana in formalistična. Te zahteve ne predpisuje veljavna zakonodaja, niti ne izhaja iz stališč SEU.⁶ SEU je v zadevi C-227/18 pojasnilo, da je pojasnilna dolžnost ob izpolnjevanju drugih pogojev⁷ opravljena, če potrošnik ni izrecno obveščen, da nihanje menjalnega tečaja ni omejeno.

11Pri presoji pojasnilne dolžnosti je treba izhajati iz perspektive potrošnika v času sklepanja kreditne pogodbe ter zanemariti današnje vedenje o uresničitvi valutnega tveganja na strani kreditojemalcev.⁸ To pomeni, da v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 pojasnilne dolžnosti ter posledično dobre vere ni mogoče napolnjevati za nazaj z mehko pravnimi standardi, kot je na primer Priporočilo evropskega odbora za sistemska vlaganja, ki v času sklepanja spornih pogodb ni obstajalo in ga banke niso mogle upoštevati.

12Sodno prakso SEU v zvezi z Direktivo je treba primerjati glede na finančne instrumente in okoliščine v Sloveniji, ker se je praksa SEU v veliki meri razvijala na podlagi vprašanj poljskih in romunskih sodišč. Slovenskemu potrošniku je učinek valutnih sprememb relativno dobro poznan. Vsak povprečni potrošnik se zaveda, da je tečaj ključen pri menjavi valut, kar pa je tudi ključno pri odplačevanju kredita. Obravnavati povprečnega slovenskega potrošnika kot popolnega laika na področju menjalnih tečajev in s tem povezanimi spremembami, po drugi strani pa kreditne pogodbe obravnavati kot nek kompleksen finančni instrument, kot denimo Helvet Immo, je zgrešeno in v nasprotju z zgodovinsko izkušnjo.

13V zadevi C-609/19 na katero se sklicuje sodišče, ko povzema materialnopravna izhodišča, je šlo za kompleksen, zapleten bančni produkt, ki je sicer vseboval valuto CHF, s tem pa se vsaka druga podrobnost s predmetno zadevo konča. V tej zadevi ne gre zgolj za običajen kredit v valuti CHF, kot to izhaja tudi iz 11. točke obrazložitve te sodbe. Ob dejanskem ozadju takega finančnega produkta je razumljivo, da SEU okoliščino "vedenja" potrošnika na eni strani in v "zahteve po natančnih informacijah" na drugi strani, da povprečni potrošnik razume konkretno delovanje zadevnega finančnega mehanizma in tako oceni tveganje potencialno znatnih negativnih ekonomskih posledic takih pogojev za svoje finančne obveznosti med celotnim trajanjem pogodbe, v bistvu izenači. Vendar iz tega ni mogoče avtomatično sklepati, da je isti način informiranja kot pri zapletenem produktu Helvet Immo nujen tudi pri preprostem valutnem kreditu v tuji valuti.⁹ Stališča iz zadeve C-609/19 ni mogoče neposredno preslikati na primer slovenskega potrošnika, s tem da morajo slovenska sodišča ob izhodiščih, ki jih je izoblikovalo SEU v zadevi Andriciuc, izoblikovati lastne kriterije, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera.

14Sodišče je storilo kršitvi iz 8. in 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zgolj povzelo izpovedbo strank in prič. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je sledilo zgolj izpovedbam tožnika ter A. A. in E. E., ne da bi pojasnilo razloge, zakaj je sledilo tem izpovedbam, ki so v nasprotju s skladnimi in prepričljivimi izpovedbami B. B., C. C. in D. D. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je E. E. v sodnem sporu s toženko in da A. A. in E. E. ni svetovala B. B., ker je obema svetovala C. C. Sodišče je zanemarilo izpoved B. B. - da je mesečno sklenila sto kreditov, da je v vsem obdobju naredila samo pet kreditov v valuti CHF in to le s tistimi, ki jih ni mogla prepričati, da ne bi vzeli kredita v CHF, da ni samo opozarjala na valutno tveganje, temveč si je tudi prizadevala potrošnike odvrniti od sklenitve tovrstnih kreditov - kar jasno implicira tveganost tovrstnih kreditov - da je bila osebno zelo proti kreditom v valuti CHF, da so tisti, ki so se odločili za ta kredit, vedeli in razumeli v kakšno tveganje se spuščajo, da je vse te pritegnila nizka obrestna mera, da nihče ni vedel in tudi ona ne, kako se bodo krediti v valuti CHF odvijali naprej - ker samo po sebi implicira negotovost in potencialno neomejeno tveganje. Izpovedba te priče se sklada z izpovedbo C. C., ki je poudarila, da je predstavila gibanje tečaja za nazaj, bodočega gibanja pa ni mogla predstaviti, kar je strankam pojasnila. Izpovedbi teh prič sta skladni z izpovedbo D. D. - vodje poslovalnice, da so svetovalci imeli navodilo, da vsako stranko opozorijo na valutno tveganje, da nihče ni vedel, kakšno bo razmerje valut EUR/CHF v prihodnosti, da komitentom ni dajala zagotovil o tem, da je kredit v valuti CHF varen, ker noben kredit ni varen. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da je bil seznanjen z valutnim tveganjem, da mu toženka ni ponujala kredita v valuti CHF, da si je vzel čas za premislek, da se je sam odločil za kredit v valuti CHF, kar je skladno z izpovedbo prič, ki so zaposlene pri toženki, da sta mu bila predstavljena tako kredit v valuti EUR kot kredit v valuti CHF, da mu toženka kredita v valuti CHF ni predlagala, da mu je B. B. razložila, da je valuta EUR mlada valuta, da se ne ve, kako bo nihala, da je valuta CHF stabilna, saj ima zgodovino, da bo mesečni obrok nihal, da je bil informativni izračun izdelan za kredit v valutah CHF in EUR, da je glede kredita preveril še na F. F., da se je zatem vrnil k toženki, pri čemer je vedel, da je obrok določen v valuti CHF, ki se bo vsak mesec preračunal v EUR, kar implicira neomejeno valutno tveganje. Če je valuta CHF glede na zgodovinsko izkušnjo stabilna, medtem ko je gibanje EUR valute nepredvidljivo, to pomeni, da je prisotno tveganje tečajnih sprememb, kar bi moralo biti jasno tožniku, ki je po poklicu ekonomski tehnik. Skrajno neverjetna je njegova izpoved, da je na podlagi teh pojasnil menil, da je kredit v CHF bolj varen. B. B. je z zgoraj navedenimi pojasnili le še dodatno podkrepila tveganost kredita v CHF. Če bi bil tožnikov kredit v valuti CHF resnično predstavljen v smislu, da večjih nihanj ne gre pričakovati, le nekaj EUR, potem ni jasno, čemu je tožnik potreboval dodatni razmislek.

15Pojasnila tožniku so bila take narave, da lahko povprečen potrošnik na njihovi podlagi oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti, s tem, da se je tožnik očitno vnaprej odločil za sklenitev kredita v valuti CHF zaradi nižje obrestne mere LIBOR. Gabrijela Kraševec je izpovedala, da je tožnik prišel na banko točno opredeljen, da bo vzel kredit v valuti CHF zaradi nizkega LIBOR, kar potrjuje, da se je tožnik odločil za kredit v valuti CHF oziroma da bi se ne glede na prejeta pojasnila o valutnem tveganju odločil, da bo vzel kredit v valuti CHF. Na dlani je ugotovitev, da bi se tožnik ne glede na vsa prejeta pojasnila odločil za kredit v valuti CHF, kar je relevantno tudi z vidika presoje poštenosti spornega pogodbenega pogoja.

16Iz notarskega zapisa izhaja, da je notar pogodbenikoma prebral in na razumljiv način opisal vsebino in pravne posledice sklenjenega pravnega posla, opozoril jih je na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo takšnega pravnega posla, tožnika je poučil o vseh posledicah pogodbe o dolgoročnem kreditu in njenega zavarovanja, kakšna je čista vrednost kredita, kakšna je efektivna obrestna mera, kar je v nasprotju z izpovedbo tožnika, da je bil notarski zapis pri notarju le podpisan, kar kaže na nekredibilnost izpovedbe tožnika.

17Neopravljena pojasnilna dolžnost avtomatično ne pomeni slabe vere toženke. Sodišče se je v bistvenem ukvarjalo zgolj s pojasnilno dolžnostjo, čeprav v skladu s stališči Vrhovnega sodišča neopravljena pojasnilna dolžnost ne pomeni avtomatično nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja. Neopravljene pojasnilne dolžnosti ni mogoče enačiti z nedobrovernostjo. Oba kriterija se prepletata, vendar ju ni mogoče enačiti.¹⁰ Pri presoji pojasnilne dolžnosti je ključno, ali je banka potrošniku z ustreznimi pojasnili omogočala razumevanje tveganj za njegovo premoženjsko stanje, ki se lahko realizira zaradi bodočih negotovih tečajnih sprememb. Pri dobri veri, v okviru presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja, je treba ugotoviti, ali je banka potrošniku razkrila okoliščine, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati in bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe, če bi se takšne okoliščine pojavile, razkrile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki je bilo v pogodbeni fazi sicer vgrajeno (vendar še neizraženo) že ob sklenitvi pogodbe ravno zaradi nedobrovernosti banke.¹¹ V okviru trditev glede domnevne slabe vere toženke bi tožnik moral dokazati domnevni informacijski razkorak med strankama - torej obstoj določenih ekonomskih okoliščin, ki naj bi bile tožniku zamolčane in bi bile relevantne z vidika njegovega razumevanja valutnega tveganja in posledično odločitve o sklenitvi kreditne pogodbe. Trditveno in dokazno breme glede obstoja slabe vere banke je na potrošniku, kar še dodatno utrjuje stališče toženke, da neuspeh banke pri dokazovanju pojasnilne dolžnosti ne more avtomatsko privesti do zaključka o njegovi slabi veri. Potrošnik mora zatrjevati in izkazati, da mu banka v uskladitveni fazi ni razkrila okoliščin, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati in ki bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe, če bi se te okoliščine pojavile, razkrile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki je bilo v pogodbeni pogoj sicer vgrajeno, a še neizraženo že ob sklenitvi pogodbe ravno zaradi nedobrovernosti banke. Glede na ta dejstva je treba pri presoji poštenosti spornega pogodbenega pogoja presoditi, ali podane informacije izvirajo iz slabe vere in se hkrati odražajo v znatnem neravnotežju med pogodbenima strankama. Zgolj ob zelo pomanjkljivo podanih informacijah je upoštevaje tveganje, ki ga kreditojemalec prevzame nase, mogoče ugotoviti znatno (kvalificirano) neravnotežje v trenutku sklenitve pogodbe oziroma je mogoče zaključiti, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval.¹²

18Sodišče ugotavlja, da glede na dana opozorila Banke Slovenije in pričakovano strokovno znanje toženke, ni bilo mogoče slediti trditvam toženke, da bodočega gibanja valute CHF ni bilo mogoče napovedati oziroma tožnika o tem seznaniti. Sodišče je ob povzemanju stališč Vrhovnega sodišča zapisalo, da tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice za valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo imel pomemben vpliv na valutno razmerje in potencialno finančne posledice za kreditojemalce. Vse te ugotovitve v konkretnem primeru niso izkazane. Toženka z drugimi informacijami kot da gibanje tečaja v prihodnosti ni znano, da valutno tveganje ni omejeno v nobeno smer, o čemer je tožnika informirala, ni razpolagala. Tožnik nasprotnega ni izkazal niti ne s publikacijami Banke Slovenije ali zgodovinskim grafom gibanja tečaja valute CHF, na katero se sodišče sklicuje. Vsa ta dejstva terjajo strokovno znanje s katerim sodišče ne razpolaga, zato bi moral tožnik, na katerem je dokazno breme, predlagati, da sodišče postavi izvedenca ustrezne stroke.

19Ugotovitev sodišča, da bi se banke morale zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno tveganje, je brez dejanske podlage v konkretni zadevi. Sodišče ne pojasni, na kateri podlagi ugotavlja navedeno dejstvo - dokazna ocena je v tem delu v celoti izostala in temelji zgolj na ugotovitvah Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 8/2022, ki temeljijo na izvedbi kontradiktornega dokaznega postopka, v kateri je bil imenovan izvedenec finančne stroke in v katerem je toženka ni imela možnosti zagovarjati svoja stališča. Nasprotnega tožnik ni izkazal s sklicevanjem na vsebino publikacij Banke Slovenije ter na zgodovinski graf gibanja tečaja valute CHF. Dokazna ocena navedenih listin s strani sodišča je napačna. Pri omenjeni vsebini dokumentov Banke Slovenije v delu, ki se nanaša na poslovanje s fizičnimi osebami, gre predvsem za opominjanje poslovnih bank na spoštovanje dolžnosti, ki jih imajo na podlagi zakonodaje po ZPotK in Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot). Dana so splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju in v njih ni nobenih konkretnih podatkov, ki bi jih morala toženka posredovati tožniku ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo, ali podatkov, ki bi kazali, kakšno bo razmerje valut CHF/EUR v prihodnosti. Vsa pojasnila Banke Slovenije je treba razumeti v luči funkcije Banke Slovenije, ki skrbi za stabilnost finančnega sistema. Iz dokumentov Banke Slovenije ne izhaja nič takšnega, na kar toženka tožnika ni opozorila. Iz dokumenta Banke Slovenije izhaja, da obstaja možnost krepitve tečaja CHF, ni bilo govora o nikakršnih tendencah, še manj pa o napovedanem bodočem pričakovanem dejstvu. Ni odločilno besedilo poročila stabilnosti iz leta 2005, da za banke pomeni valutna klavzula vezana na švicarski frank zelo majhen delež njihove bilančne vsote in so v njej relativno izravnane, za komitente bank pa je lahko izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebej ob upoštevanju, da je švicarski frank trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo. Poročila Banke Slovenije so bila izdana zaradi finančnih tveganj s strani bank in ne vsebujejo usmeritev ali navodil o tem, kako mora banka izvesti pojasnilo o valutnem tveganju. Tudi iz dopisov Banke Slovenije z dne 4. 7. 2006 in 19. 12. 2007 ne izhajajo opozorila na pričakovana velika tveganja pri tovrstnih kreditnih poslih, kot to neutemeljeno ugotavlja sodišče. Banka Slovenije je v dopisu z dne 4. 7. 2006 banke opozorila, da je potrebna posebna previdnost pri prodaji kreditnih produktov, ki kreditojemalca izpostavljajo tržnemu tveganju in izrazila pričakovanja, da bodo banke pri kreditiranju v tuji valuti od strank pridobile izjavo, s katero bodo kreditojemalci potrdili, da so seznanjeni z valutnimi tveganji. Glede informiranja strank o gibanju tečaja je v priporočilu zapisano, da mora biti iz informacij, ki so dane strankam, razvidno tveganje, ki ga posameznik s pridobitvijo določenega produkta prevzema, pri čemer mora banka pri oblikovanju informacij za posameznika predpostaviti gibanje tržnih spremenljivk tako v pozitivni kot v negativni smeri, kar je toženka v konkretnem primeru upoštevala, kar pomeni, da je delovala v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, kot izhaja iz načela vestnosti in poštenja ter da je upoštevala skrbnost dobrega strokovnjaka, kot to določata 5. in 6. čl. OZ. Iz prispevka mag. H. H. izhajajo običajna tveganja, ki se nanašajo na vse kredite v tuji valuti, pri čemer je toženka kreditojemalca na ta tveganja opozorila. Iz grafa Gibanje tečaja valut CHF/EUR izhaja, da spremembe v daljšem obdobju niso bistvene, kar pomeni, da ni bilo mogoče pričakovati nihanj, kot so se dejansko uresničila. Iz poročila je moč razbrati, da je valutno tveganje relativno nizko. Pri sporni apreciaciji valute CHF gre za zgodovinsko unikaten primer, ki ni bil pričakovan z nobeno mero pretežne verjetnosti. Dobro vero toženke je treba presojati v trenutku sklenitve pogodbe in zanemariti okoliščine, ki so se pojavile po njeni sklenitvi. Svetovna gospodarska kriza ni bila pričakovana niti za toženko kot bančnega strokovnjaka.

20Menjalnega tečaja CHF/EUR ni mogoče primerjati z menjalnim razmerjem valute CHF v razmerju do valut, ki jih je valuta EUR nadomestila. Posledično so ugotovitve, da se je vrednost CHF v razmerju do EUR od leta 1975 z manjšimi nihanji navzdol zgolj povečevala, napačne in protispisne ter ne izkazujejo domnevnega vedenja toženke o apreciaciji CHF. Čeprav je toženka strokovnjak na področju bančništva, ni mogla napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF/ EUR. Toženka je v postopku trdila, da je glede na svoje znanje bančnega poslovanja lahko pričakovala apreciacijo valute CHF proti valuti EUR za dva do tri procente, kot je razlika v obrestnih merah, ni pa mogla pričakovati, enako ne Banka Slovenije, ogromne preko 40 % visoke apreciacije, ki jo je povzročila finančna kriza, pomanjkljivosti evrskega sistema ter intervencija švicarske nacionalne banke, s tem, da je bil znaten padec tečaja na podlagi preteklega gibanja nemogoče napovedati. Toženka se je sklicevala na mnenje prof. dr. I. I., ki predstavlja del njene trditvene podlage toženke, do katere se sodišče ni opredelilo.

21Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 32/2019 pojasnilo, da je že od povprečnega obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v valuti EUR in kredit v valuti CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj švicarskega franka, torej razmerje med EUR in CHF lahko spremeni. To stališče je Vrhovno sodišče nekoliko omililo s sklicevanjem na zadevo C-609/19, vendar ni pri tem upoštevalo, da je SEU v tej zadevi obravnavalo bistveno bolj kompleksen produkt (t. i. Helvet Immo).

22Zmotno je stališče sodišča, da naj bi med pravdnima strankama nastalo izrazito neravnotežje s tem, da toženka v zvezi z gibanjem menjalnega tečaja ni prevzela nobenega tveganja in je celotno tveganje v skladu z veljavno zakonodajo, prenesla na kreditojemalce. Obe stranki sta nosili valutno tveganje v enaki meri, s to razliko, da se je toženka zaradi zakonskih zahtev dolžna pred njim ustrezno zavarovati, kar pa implicira, da toženka sama nosi tveganje. Poleg valutnega in obrestnega tveganja je toženka nosila tudi kreditno tveganje. Banka se kreditnemu tveganju z uporabo sredstev zavarovanja v celoti ne more izogniti, saj se zavarovanja pogosto realizirajo zgolj v polovici zavarovane nepremičnine, kar še dodatno kaže, da ni podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank. Treba je upoštevati celotno pogodbo, s katero so prevzete pravice in obveznosti, s tem, da je imel kreditojemalec možnost, da doseže prenehanje učinkovanja sporne pogodbene določbe - torej da tveganje omeji oziroma imel je možnost konverzije kredita.

23Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je toženka zatrjevala, da je mesečna anuiteta po Kreditni pogodbi 1 zaradi padca referenčne obrestne mere LIBOR iz začetih 609,25 CHF oziroma 363,30 EUR na dan 21. 12. 2007 občutno padla, in sicer na dan 31. 3. 2018 na 463,97 CHF oziroma 383,42 EUR, kar pomeni, povečanje mesečne obveznosti za 20,00 EUR. Po Kreditni pogodbi 2 pa je prišlo do povečane mesečne obveznosti za 30,00 EUR, kar pomeni, da se obveznosti tožnika niso bistveno povečale, zato se znatno neravnotežje v pravicah in obveznosti strank v konkretnem primeru ni uresničilo.

24V skladu s slovenskim pravom ugotovitev nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja ne privede do ničnosti celotne pogodbe, temveč kvečjemu do delne ničnosti. Iz člena 6(1) Direktive izhaja, da je nacionalno sodišče dolžno le izključiti uporabo nepoštenega pogodbenega pogoja, zato da ta nima zavezujočega učinka za potrošnika, ne sme pa spremeniti njegove vsebine. SEU poudarja, da mora pogodba načeloma obstajati še naprej, ne da bi vsebovala še kakšno drugo spremembo poleg te, ki izhaja iz izbrisa nepoštenih pogojev, če je v skladu s pravili nacionalnega prava kontinuiteta pogodbe pravno mogoča.¹³ Tudi Vrhovno sodišče poudarja, da je sankcija ničnosti najstrožja pogodbena sankcija in kot taka zato zadnje sredstvo, ki ga lahko utemelji predvsem le izrazito javni interes ali kršitve temeljnih moralnih norm. V danem primeru je sporna samo nominacija kreditov v valuto CHF, ni pa podan noben drug razlog za to, da bi se odpravili vsi učinki kreditne pogodbe. Kreditna pogodba bi lahko ostala v veljavi ne glede na ničnost spornega pogodbenega pogoja - dogovora o nominaciji kredita v valuti CHF. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 201/2017 pojasnilo, da je čisti devizni kredit mogoče vračati tudi v domači valuti in to celo v primerih, kjer v pogodbi ni naveden tečaj, po katerem se opravi preračun izpolnitve v domači valuti v CHF. V primeru delne ničnosti je tudi izbrisni zahtevek toženke neutemeljen.

Odgovor na pritožbo

25Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Presoja utemeljenosti pritožbe

26Pritožba ni utemeljena.

Glede kršitev pravil pravdnega postopka

27Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP).

28Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev izven trditvene podlage pravdnih strank, zato ni podana kršitev iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženki v postopku in z odločitvijo sodišča prve stopnje tudi niso bile kršene pravice iz 22. in 25. člena Ustave.

29Protispisne so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s prvim sojenjem in ugotovitvami pritožbenega sodišča v sklepu II Cp 160/2022, ugotovilo, da je toženka vsiljevala kredit v valuti CHF, da ga je predstavila kot ugodnejšega, da je ponujala kredite v valuti CHF kot varne v razmerju s krediti v valuti EUR, da je zavajala tožnika, da so tečaji stabilni. Drugačne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v novem sojenju tudi ne predstavljajo kršitve pravil postopka.

30Nobene potrebe ni bilo, da bi se v postopku postavil izvedenec ekonomske/finančne stroke. Očitek toženki ni v tem, da bi morala predvideti obseg tečajnih nihanj ali celo napovedati, kdaj bodo ta nihanja nastopila. Glede publikacij Banke Slovenije pa pritožba opredeljeno ne navede, katera konkretna dejstva, ki so v tem postopku odločilna, je sodišče prve stopnje iz teh publikacij zmotno ugotovilo, ker je za ugotovitev teh dejstev potrebno strokovno znanje, s tem, da informacije, ki jih je Banka Slovenije posredovala vsem bankam, ki so relevantne za ta postopek, ne terjajo strokovne razlage s pomočjo izvedenca.

31Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do mnenja prof. dr. I. I. in tudi sicer skromna dokazna ocena izpovedb tožnika in prič, ne potrjuje pritožbene teze, da sta podani kršiti pravdnega postopka iz 8. in 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, glede na pritožbene navedbe in glede na argumentacijo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do odločilnih delov izpovedb prič in tožnika, kar je analitično z zadostno mero ovrednotilo v skladu s formalnimi okviri proste presoje dokazov, kot to terja metodološki napotek iz 8. člena ZPP, s tem, da pritožbene navedbe, s katerimi se izpodbijajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ne vzpostavijo dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.

32Sodišče prve stopnje je v sodbi vrednotilo okoliščine konkretnega primera skozi prizmo najnižjih jamstev, kot jih določa Direktiva, zato se je sklicevalo na prakso SEU.¹⁴ Postopalo je istovetno, kot v podobnih primerih Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče - odločbe teh sodišč je obširno povzelo tudi v zvezi z standardi slovenskega in evropskega prava potrošnikov v podobnih primerih, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke, ki je zatrjevala, da je v konkretnem primeru izključena uporaba Direktive in s tem uporaba sodne prakse SEU in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da iz sodne prakse SEU izhaja, da bi se pred presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja na podlagi 3. člena Direktive in relevantne sodne prakse SEU, nacionalno sodišče, ki odloča v sporu, najprej moralo opredeliti do drugega odstavka 1. člena Direktive in torej preveriti, ali zadevni pogoj spada na področje uporabe drugega odstavka 1. člena Direktive, glede na merila, ki jih je vzpostavilo SEU.¹⁵

33Središčni/večinski del argumentacije sodišča prve stopnje je vezan na presojo dejstev, ki sta jih pravdni stranki navajala glede asimetričnosti razmerja banke s potrošnikom. Protispisne so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do teh dejstev, ki jih je v tej zvezi navajala toženka.

34Sodišče prve stopnje se določno ni opredelilo do navedb toženke, s katerimi je zatrjevala, da ničnost celotne kreditne pogodbe ne more biti primerno sredstvo za sankcioniranje nepoštenih pogodbenih pogojev in da je treba upoštevati pravila glede delne ničnosti. Ta opustitev sodišča prve stopnje očitno korenini v okoliščini, da iz enotne sodne prakse izhaja,¹⁶ da po določbi drugega odstavka 23. člena ZVPot se sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, (lahko) šteje za nepoštenega in s tem za ničnega. Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, bistveno sestavino pogodbe, pa ima za posledico ničnost pogodbe v celoti (prvi odstavek 88. člena OZ).¹⁷ Pritožbeno sodišče bo na ta dejstva odgovorilo v nadaljnji obrazložitvi, s tem, pa toženki ne bodo kršene procesne pravice, ker gre za materialnopravno vprašanje in ker bo pritožbeno sodišče materialnopravno presojo utemeljilo izključno na sodni praksi, ki je glede teh materialnopravnih vprašanj ustaljena, pritožba pa ne navaja dejstev, ki bi terjale odstop od uveljavljene sodne prakse.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje

35Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da:

- sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo št. 001, katere kredite je bil 95.000 CHF,

- je bil namen kredita nakup stanovanjske hiše,

- je bil rok črpanja kredita 31. 12. 2007,

- je toženka znesek kredita nakazala na tožnikov osebni račun, za kar je tožnik pooblastil toženko;

- je bila mesečna obveznost na dan sklenitve pogodbe 609,25 CHF,

- je bila efiktivna obrestna mera 4,79 %,

- se je tožnik zavezal vrniti kredit in plačati obresti v 240 zaporednih mesečnih obveznostih in da je prva zapadla v plačilo 31. 1. 2028, zadnja pa bo zapadla v plačilo 31. 12. 2027,

- je bila določena obrestna mera kot seštevek veljavnega šestmesečnega LIBOR in fiksnega pribitka 1,85 %,

- sta pravdni stranki sklenila dodatno še kreditno pogodbo št. 002, katere kredit je bil 50.300,00 CHF;

- je bil namen kredita nakup stanovanjske hiše,

- je bil rok črpanja kredita 21. 12. 2007,

- je bila mesečna obveznost na dan sklenitve pogodbe 388,92 CHF,

- je bila efektivna obrestna mera 5,26 %,

- se je tožnik zavezal vrniti kredit in plačati obresti v 180 zaporednih mesečnih obveznostih, pri čemer je prva zapadla v plačilo 31. 1. 2008, zadnja pa 31. 12. 2022,

- je bil sklenjen notarski zapis sporazuma o ustanovitvi hipoteke št. SV 881/2007,

- sta bila kredita črpana v CHF z nakazilom na osebni račun tožnika, črpan znesek kredita pa je bil po nalogu tožnika konvertiran v EUR,

- je tožnik pooblastil toženko za odplačevanje kredita s trajnim nalogom iz osebnega računa odprtega pri toženki,

- je imel tožnik dohodke v domači valuti,

- je tožnik obveznosti iz kreditnih pogodbah izpolnjuje oziroma je tekom tega postopka obveznost iz Kreditne pogodbe 2 že izpolnil.

Glede uporabe materialnega prava in temeljna materialnopravna stališča iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča

36Sodišče prve stopnje je glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V sodbi je navedlo/citiralo relevantne zakonske določbe in določbe Direktive, s tem, da je zakonski dejanski stan s pravno posledico pravilno vrednotilo znotraj okvira relevantnih dejstev/meril, kot jih je izoblikovala sodna praksa Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in SEU ter pravna teorija.¹⁸

37V pravnem pomenu gre pri sodni praksi za dinamični proces odločanja: stabilizirajo ga sodne odločbe stalnice, na katere se navezujejo nove in nove sodne odločbe, ki te stalnice dopolnjujejo in poglabljajo.¹⁹ Dinamika in razvoj pestre sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z (ne)veljavnostjo kreditnih pogodb, ki so bile sklenjene v tuji valuti (CHF), daje dovolj opore za sklep, da se je sodna praksa Vrhovnega sodišča ustalila²⁰ v zvezi z vrednotenjem dolžnostnih ravnanj potrošnika in banke pri sklepanju kreditne pogodbe in glede pravnih posledic v zvezi z (ne)veljavnostjo takih pogodb v primeru kršitve teh dolžnostih ravnanj. Vrhovno sodišče je svoja stališča v novejših odločbah korenito nadgradilo,²¹ kar je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo, pritožba pa povsem prezrla, s tem, ko se je sklicevala na preteklo sodno prakso Vrhovnega sodišča in višjih sodišč, ki je bila presežena.

Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja,²² da kreditni posli v tuji valuti niso (bili) prepovedani, da niso prepovedani aleatorni (tvegani) posli, kar kreditna pogodba v tuji valuti postane zaradi odvisnosti kreditojemalčeve obveznosti od gibanja tečaja tuje valute, da na tako presojo ne vpliva dejstvo, da ima banka zaradi zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti zaprte devizne pozicije, zaradi česar jo valutna tveganja niso prizadele tako kot kreditojemalca²³, da je glede podrejenega položaja kreditojemalca tako glede ravni obveščenosti kot pogajalskih možnosti in sposobnosti vzpostavljen standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja, ki zahteva več kot le formalno in slovnično razumljivost, da to pomeni, da mora biti potrošnikom omogočeno oceniti ekonomske posledice pogodbenega pogoja ali pogodbe, da ni mogoče izključiti, da potrošnik pomena oziroma resničnega obsega pogoja, čeprav je bil oblikovan slovnično pravilno, ni razumel, da je za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, treba povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto, da kreditojemalcem posredovane informacije morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija domače valute (in povečanje tujih obrestnih mer), in sicer v celotnem (dolgotrajnem) obdobju odplačevanja kredita, da mora biti kreditojemalec jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, ki ga bo morda ekonomsko gledano težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, da jasno pogodbeno besedilo (z izjavo o prevzemu tveganja) ne zadošča za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, da zavedanja dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino potrošnikovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita glede na merila pravnega standarda pojasnilne dolžnosti ni mogoče enačiti s predstavitvijo alternativne kreditne ponudbe, prebiranjem besedila pogodbe in golim opozorilom na možnost spremembe mesečne anuitete zaradi možne spremembe tečaja (s strani notarja), saj ne izraža tveganja za potrošnika v realni sferi njegovih obveznosti, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti v celotnem obdobju odplačevanja kredita, da so potrošnikova pričakovanja neločljivo povezana s samo izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti, na katero se zaradi profesionalnosti nasprotne strani legitimno zanese, da mora sodišče vselej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe in da v pravi meri (vselej ustavnoskladno) napolni vsebino pojasnilne dolžnosti ob upoštevanju vseh okoliščin primera, da je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, da že nerazkritje vseh okoliščin, ki jih je banka ob sklenitvi lahko poznala, krni zahtevo dobre vere, da so merila (zahteve) za presojo, ali je banka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost, po povedanem stroga in stroga je tudi nadaljnja presoja, da gre praviloma ob neustrezni pojasnilni dolžnosti za nepošten in zato ničen pogodbeni pogoj (drugi odstavek 23. člena ZVPot), ki kot bistvena sestavina kreditne pogodbe, povzroči ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ), da ta stališča ne vnašajo pretirano mero avtomatizma v presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, da je sklep o tem rezultat presoje okoliščin konkretnega primera, ob upoštevanju evolucije evropskega prava, na katerega so slovenska sodišča vezana in ustavnoskladne razlage socialno naravnanega potrošniškega prava, da bo v vsakem primeru od presoje konkretnih okoliščin posameznega primera odvisno, ali je banka svojo dolžnost izpolnila in sicer ali je bil banki ta vpliv (mehanizem delovanja) ves čas (tudi ob sklepanju pogodbe) znan oziroma bi ji kot poklicnemu dajalcu kredita moral biti znan, ker bi lahko imel pomemben vpliv na kreditojemalčevo razumevanje prevzetega tveganja in s tem na njegovo odločitev za prevzem tveganja.

Presoja pritožbenega sodišča in podrobnejši odgovori na pritožbene navedbe

38Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko se je sklicevalo na Direktivo in na sodno prakso SEU. Skupna raven visokega varstva potrošnikov je bila na ravni EU vzpostavljena s sprejetjem Direktive. Ta v 6. členu določa, da države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev, države članice pa morajo zagotoviti, da potrošnik ni prikrajšan za varstvo, ki ga zagotavlja Direktiva. Sistem varstva proti uporabi nedovoljenih (nepoštenih) pogojev s strani ponudnikov ali prodajalcev, ki je bil z Direktivo uveden v korist potrošnikov, je obvezen in ga potrošniku, ki ga želi uveljavljati, ni mogoče odreči. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na Direktivo in sodno prakso SEU, ker je moralo vrednotiti okoliščine konkretnega primera skozi prizmo najnižjih jamstev, kot jih določa Direktiva, ki so bila tudi predmet presoje SEU. Tako postopanje terja načelo lojalne razlage.²⁴ V skladu z načelom primarnosti ima pravo EU prednost pred nacionalno ureditvijo, če si nasprotujeta, vendar je za razmerje med njima bistveno tudi načelo minimalne harmonizacije, ko je določeno področje urejeno z direktivo, kot velja tudi v obravnavani zadevi varstva potrošnikov pred nepoštenimi pogoji. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 8/2022 pojasnilo, da v primeru, če se standardi slovenskega in evropskega prava razlikujejo, je treba uporabiti tistega, ki potrošniku zagotavlja višje varstvo, da 24. člen ZVPot sledi cilju varstva potrošnikov, ki je zagotovljen z Direktivo, da višja raven varstva iz ZVPot ne posega v določbe Pogodbe o delovanju EU (PDEU), da je zato zmotno stališče, da se 8. člen Direktive nanaša le na možnost večjega števila nepoštenih pogodbenih pogojev in ne na možnost alternativne uporabe predpostavk dobre vere in uravnoteženosti.

39Po 23. člen ZVPot so nepošteni pogodbeni pogoji nični, nepošteni pa so v skladu s 24. členom ZVPot pogoji, (1) če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, (2) če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, ali (3) da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Po prvem odstavku 3. člena Direktive velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Sodna praksa je enotna, da so splošni tipi nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot našteti alternativno, kar izhaja iz jezikovne in zgodovinske razlage ZVPot. Ker se njihova medsebojna neodvisnost odraža v širšem varstvu potrošnikov, takšen odgovor ponuja tudi namenska razlaga. Za nepoštenost pogodbenega pogoja je torej dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot. Na podlagi jezikovne in zgodovinske razlage ZVPot tako ni dvoma, da so splošni tipi nepoštenih pogodbenih pogojev našteti alternativno. Ker se njihova medsebojna neodvisnost odraža v širšem varstvu potrošnikov, takšen odgovor ponuja tudi namenska razlaga. Za nepoštenost pogodbenega pogoja je torej dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot.²⁵ Drugačna stališča pritožbe so zmotna.

40Kreditne pogodbe v tuji valuti so (bile) dopustne. V času sklepanja spornih kreditnih pogodb je potrošniške kredite urejal ZPotK, ki pojasnilne dolžnosti bank ni podrobneje urejal, kasnejših sprememb v korist potrošnikov iz ZPotK-1 in ZPotK-2 pa ni dopustno uporabiti retroaktivno. V tem pogledu dejstvo, da potrošnik v celoti nosi valutno tveganje in da tveganje ni omejeno, banka pa takega valutnega tveganja nima, samo po sebi ne pomeni, da je v trenutku sklenitve pogodbe podano znatno neravnotežje. Takšna razporeditev tvegaj je namreč po naravi stvari posledica dovoljene, aleatorne vsebine valutnega tveganja.²⁶ Ne glede na ta dejstva, pa ni moč obiti temeljnih izhodišč evropskega potrošniškega prava in s tem nacionalnega potrošniškega prava, katerega namen je vzpostaviti dejansko ravnotežje med pogodbenimi strankami z odpravo neravnotežja, ki se ustvarja zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, da se uravnoteži šibkejši položaj potrošnikov. Sistem varstva, ki je uveljavljen z Direktivo, temelji na ugotovitvi, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti. Vprašanje izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti je torej ključna in skupna nit navzven sicer raznolikih kontekstov nepoštenosti pogodbenega pogoja. Pri kreditih v tuji valuti je pojasnilna dolžnost neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Osrednji pomen ima zato pojasnilna dolžnost prodajalca ali ponudnika, s katero se uresničijo prizadevanja, da se formalna enakost, ki je v večplastno asimetričnih razmerjih, kakršna so razmerja med banko (kreditodajalcem) in posameznikom (kreditojemalcem) lahko samo navidezna enakost, nadomesti z dejansko enakostjo ter s tem doseže enega od osrednjih ciljev Direktive.²⁷ Iz teh razlogov je zmotna pritožbena teza, da je obseg pravnega varstva potrošnika v razmerju do ponudnika kredita normativno (bil) omejen le na ZPotK,²⁸ ki tudi izključuje uporabo Direktive. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 37/2023 pojasnilo, da obvezna zakonska vsebina kreditne pogodbe z valutno klavzulo pomeni le del vsebine pojasnilne dolžnosti kot zakonske (ius cogens) obveznosti banke. Hkrati pomeni upravičenje potrošnika, da je pred sklenitvijo kreditne pogodbe v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPotK seznanjen z vsemi pogodbenimi pogoji. Na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPotK pa je pojasnilna obveznost banke kot del vsebine obravnavanega pogodbenega pogoja širša od izrecno določene obvezne zakonske vsebine pisne kreditne pogodbe. Povedno drugače, pravilno izpolnjena pojasnila dolžnost banke ni uresničena zgolj s prenosom izrecno predpisane zakonske določbe glede pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Pojasnilna dolžnost se tudi lahko vzpostavi neposredno (brez izrecne zakonske podlage) na podlagi načela vestnosti in poštenja, ki vsako od strank zavezuje, da pri sklepanju poslov ne zasleduje le lastnih interesov, temveč mora upoštevati tudi pravice, koristi in interese nasprotne stranke. Povedano ne velja le za podlago, ki določa pojasnilno obveznost, ampak tudi za njeno vsebino, to pa napolnjujejo tudi ravnanja, skladna z merili vestnega (po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka iz 6. člena OZ) in poštenega ravnanja banke, kot jih je razvila sodna praksa SEU, ki ji je sledilo Ustavno sodišče in sodna praksa Vrhovnega sodišča. Prosto urejanje obligacijskih razmerij poleg kogentnih pravnih pravil namreč omejuje tudi pravni standard vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Zato ni mogoče šteti, da temelji pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) zgolj na obveznih (kogentnih) zakonskih določbah prvega odstavka 7. člena ZPotK. Temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere). Tudi iz teh razlogov niso izpolnjena merila SEU za izključitev uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena, v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz prvega odstavka 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po drugem odstavku 7. člena ZPotK v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZpotK. Iz teh razlogov tudi 371. člen OZ, ki temelji na načelu denarnega nominalizma, ne izključuje uporabe Direktive.

41Zaradi podrejenega položaja potrošnika glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti, tako evropsko potrošniško pravo kot ZVPot in v tej zvezi sodna praksa SEU in Vrhovnega sodišča varujejo njegov pravni položaj na način, da se od kreditodajalca zahteva transparentnost, ki kot obvezno sestavino terja ustrezno izpolnitev pojasnilne dolžnosti. Osrednje vprašanje je torej, ali je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Merila pojasnilne dolžnosti so avtonomen pravni standard evropskega potrošniškega prava, ki ga je razvila sodna praksa SEU, kateri je sledila praksa Vrhovnega sodišča in na kateri je sodišče prve stopnje vrednotilo pravne posledice glede na okoliščine konkretnega primera. Valutno tveganje je mogoče predstaviti na različne načine, kot to izpostavlja pritožba, s tem, da ob upoštevanju uveljavljene sodne prakse²⁹ ne zadošča, da je kreditojemalec seznanjen le z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja in njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora torej obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Valutno tveganje mora biti s strani banke celovito pojasnjeno in ne obsega le pojasnila, da tveganje obstoji. Ker je kreditna pogodba načeloma namenjena dolgoročnemu financiranju pomembne dobrine, se z njo zasleduje tudi stabilnost. Kreditna pogodba z elementom neomejenega tveganja spremembe cene kredita v svojo naravo vnaša nestabilnost, zato mora biti obseg opozorila o tem elementu bistveno obsežnejši in bolj poglobljen.

42V zadevi C-609/19 je SEU predstavilo temeljna merila pojasnilne dolžnosti, kot jih je izoblikovala dotedanja sodna praksa tega sodišča, kateri je sledilo Vrhovno sodišče v podobnih primerih in enako sodišče prve stopnje ob vrednotenju okoliščin konkretnega primera. Iz odločb SEU in torej ne le iz zadeve Paribas v zvezi s francoskim potrošnikom v zvezi s produktom Helvet Immo izhaja, da predpogodbene informacije, ki naj izpolnijo kriterij korektno opravljene pojasnilne dolžnosti v smislu Direktive, morajo potrošnika poleg uvida v osnovno delovanje kreditiranja v tuji valuti jasno seznaniti s tem, da ima poleg koristi tako kreditiranje lahko zanj tudi znatne negativne finančne posledice, celo takšne, ki jih bo morda težko nosil. Iz zadev Andriciuc in Paribas izhaja, da je treba pri presoji nepoštenosti upoštevati vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko poznal v trenutku sklenitve pogodbe in bi lahko vplivale na poznejše izvajanje te pogodbe.

43Glede na sodno prakso SEU se izkažejo kot neutemeljene pritožbene navedbe, da sodna praksa Vrhovnega sodišča ni presojala okoliščine v času sklepanja kreditnih pogodb in je pojasnilno dolžnost in dobro vero za nazaj napolnila z mehko pravnimi standardi. Sodna praksa Vrhovnega sodišča in odločitev sodišča prve stopnje tudi ne temelji na Priporočilu evropskega odbora za sistemska vlaganja, ki v času sklepanja spornih pogodb ni obstajalo, zato ga banke niso mogle upoštevati.

44Pritožba zatrjuje, da je SEU interpretiralo Direktivo na podlagi vprašanj, ki so bila predložena s strani poljskih in romunskih sodišč ter da bi sodišče prve stopnje moralo primerjati, ali gre tudi v Sloveniji za podobne finančne instrumente in okoliščine. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zadoščalo, da je sodišče prve stopnje okoliščine konkretnega primera ovrednotilo skozi prizmo skupne visoke ravni varstva potrošnikov, kot jo zagotavljata Direktiva in ZVPot ter hkrati znotraj okvira sistemskega varstva proti uporabi nedovoljenih pogojev s strani ponudnikov kreditov, kot ga priznava SEU, ob upoštevanju vsebinskih utemeljitev Vrhovnega sodišča v istovrstnih primerih.

45Sodišče prve stopnje se je pravilno v bistvenem ukvarjalo s pojasnilno dolžnostjo. Merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu. Dobra vera je kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni niti jih ni želel. Dejstvo, da ponudnik ne ravna s profesionalno skrbnostjo, ima za posledico, da se med pogodbenikoma ne vzpostavi dejansko ravnovesje (enakost). Prav slednje je bil eden od osrednjih ciljev za sprejetje Direktive. Razlaga, ki nevestnega ravnanja ne sankcionira, je brezplodna, kajti nasprotuje ciljem Direktive in ZVPot.³⁰ V okviru trditev glede dobre vere toženke je tožnik dokazal informacijski razkorak med strankama - torej obstoj ekonomskih okoliščin, ki so bile relevantne z vidika njegovega razumevanja valutnega tveganja in posledično odločitve o sklenitvi kreditne pogodbe. V postopku je bilo dokazano, da toženka v uskladitveni fazi tožniku ni razkrila okoliščin, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala oziroma bi jih morala poznati, ki so kasneje drastično vplivale na izvajanje pogodbe in ki prepričljivo kažejo znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank.

46Dolžnost vsake pogodbene stranke je opozoriti sopogodbenika na tiste okoliščine, ki so pomembne za uresničitev njegovega izpolnitvenega interesa. Ta obveznost veže oba pogodbenika. Ali povedano konkretno. Kreditojemalcu načelo vestnosti in poštenja nalaga, da banki razkrije vse podatke, na podlagi katerih bo banka lahko ocenila njegove finančne zmožnosti in na ta način zavarovala svoj pogodbeni interes, banka pa je dolžna predstaviti tožniku vsa predvidljiva tveganja, ko se potrošnik odloča, ali bo vzel kredit v domači ali tuji valuti. To je in mora biti skupni namen oziroma interesni temelj (kavza) pogodbenih strank, ki ga obojestransko prepoznavata pogodbenika. Opustitev teh dolžnostnih ravnanj je podlaga za presojo nepoštenosti pogoja, posledica katere je neveljavnost kreditne pogodbe. V ospredju predstavljenega vrednotenja je tudi spontana predpogodbena dolžnost informiranja. Kot pove že ime, se vzpostavi spontano, ne glede na to, ali je bil po njej sopogodbenik posebej vprašan, s tem, da je sopogodbenik zavezan/dolžan informacijo razkriti. Predmet predpogodbenih dolžnosti informiranja so tudi prihodnja dejstva, če bi se ta dala predvideti glede na obstoječa dejstva. V teoriji in sodni praksi se mora standard predvidljivosti približati stopnji gotovosti, da se bo določeno dejstvo uresničilo, s tem, da predmet predpogodbenih dolžnosti informiranja ni vsaka informacija. Predpogodbene dolžnosti informiranja so torej izjema od pravila o lastni odgovornosti za pridobivanje informacij. Namen njihove vzpostavitve je v zagotovitvi informacijskega položaja, ki bo upravičencu do informiranja omogočil, da oblikuje poslovno voljo, prosto napak.³¹ Kot dodatno premiso, ki se veže na veljavnost pogodb v času njihovega sklepanja, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da v ospredju varstva potrošnikov ni le zasebni interes posameznega potrošnika v konkretnem razmerju, ampak se varuje javni interes, ki je predvsem dvig ravni in kakovosti življenja v EU, da je sistem varstva proti uporabi nedovoljenih (nepoštenih) pogojev s strani ponudnikov ali prodajalcev, ki je bil z Direktivo uveden v korist potrošnikov, obvezen in ga potrošniku, ki ga želi uveljavljati, ni mogoče odreči - torej ne v času sklepanja pogodb in posledično tudi ne v času izdaje sodne odločbe.

47Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka ni dala tožniku pojasnil, na podlagi katerih bi lahko razumel dejansko tveganje, ki mu je lahko izpostavljen v primeru apreciacije CHF. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je toženka ob potrebni skrbnosti morala/mogla zavedati, da so valutna tveganja nestabilna do te mere, da obstaja možnost, da bo prišlo do apreciacije CHF, kar bo morda ekonomsko gledano tožnik težko prevzel nase. Če se pri tem upoštevajo informacije, ki jih je toženka imela in/ali dobila od Banke Slovenije, - ki je banke obvestila/seznanila, da je za komitente izpostavljenost tečajnim tveganjem zelo velika, ker je CHF trenutno na relativno nizkih ravneh, da je glede na trajanje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo - ni nobenega dvoma, da bi te informacije morala vsaj posredovati tožniku, da bi se tožnik na ta način lahko seznanil z dejanskim tveganjem.³² Temeljna sporočilna nota Poročila Banke Slovenije je, da so banke pri valutni klavzuli izpostavljene majhnemu tveganju, "za komitente bank pa je izpostavljenost tveganju zelo velika, še posebej iz razloga, ker je CHF trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo," kar je bilo predstavljeno tudi z grafi. Toženka ne navede nobenih relevantnih dejstev, ki bi kazali, da je bančna stroka te informacije/napovedi BS štela kot zgrešene, ker opisana tveganja niso bila izkazana kot realna predvidljiva možnost. Poročilo kaže, da je Banka Slovenije smatrala, da so te informacije tako pomembne v zvezi s sklepanjem kreditnih pogodb v valuti CHF za banke in njihove komitente, da je treba te informacije posredovati bankam, čeprav gre za bančne strokovnjake, zato so tudi iz teh razlogov zgrešene pritožbene navedbe, da istovrstnih informacij toženka ni bila dolžna deliti s tožnikom oziroma da je bil tožnik s temi dejstvi seznanjen v smislu splošno znanih dejstev v zvezi z valutnimi tveganji, ker se vsak povprečni potrošnik zaveda, da je tečaj ključen pri menjavi valut, kar pa je tudi ključno pri odplačevanju kredita. Posredovanje teh dejstev tožniku ne pomeni, da bi toženka morala napovedati bodoča gibanja tečaja CHF/EUR, so pa simptomatične pritožbene navedbe, da je Banka Slovenije v poročilu dala le "splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju", zato ni najti nobenega razumnega razloga, zakaj toženka vsaj teh "splošnih informacij", ki jih je dobila kot bančni strokovnjak od Banke Slovenije, ni delila s tožnikom. Pritožbene navedbe so v tem delu tudi v medsebojnem nasprotju, s tem, ko toženka trdi, da ni bila dolžna posredovati tožniku informacij iz Poročila Banke Slovenije,³³ hkrati pa trdi, da "iz dokumentov Banke Slovenije ne izhaja nič takšnega, na kar toženka ni opozorila tožnika". Nenazadnje tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da je "glede informiranja strank o gibanju tečaja v priporočilu zapisano, da mora biti iz informacij, ki so podane strankam, razvidno tveganje, ki ga posameznik s pridobitvijo določenega produkta prevzema, pri čemer mora banka pri oblikovanju informacij za posameznika predpostaviti gibanje tržnih spremenljivk tako v pozitivni kot v negativni smeri", česar toženka v konkretnem primeru ni upoštevala, kar pomeni, da ni delovala v skladu z dobrimi poslovnimi običaji oziroma s skrbnostjo dobrega strokovnjaka ter s tem tudi ne v skladu z načelom vestnosti in poštenja (5. in 6. čl. OZ). Tudi iz teh razlogov je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama nastalo izrazito neravnotežje, s tem, ko toženka v zvezi z gibanjem menjalnega tečaja ni prevzela nobenega tveganja in je celotno tveganje, tudi ob upoštevanju veljavne zakonodaje, prenesla na tožnika.

48Pritožba izpostavlja, da iz izpovedbe "svetovalke"³⁴ B. B. izhaja, da kreditojemalce ni le opozarjala na valutna tveganje, temveč si je prizadevala potrošnike odvrniti od sklenitve kreditov v valuti CHF, da je mesečno sklenila sto kreditnih pogodb, od tega le pet v valuti CHF s strankami, ki jih ni uspela prepričati, da je bila osebno zelo proti kreditom v valuti CHF, da tisti, ki so vzeli kredit v valuti CHF so vedeli in razumeli, v kakšno tveganje se spuščajo, da je tožnik prišel k toženki odločen, da bo sklenil kredit v valuti CHF, pa vendar iz izpovedbe te priče, še manj pa iz izpovedb drugih dveh bančnih "svetovalk" ne izhaja, da bi bile tožniku predstavljene informacije, na podlagi katerih bi tožnik lahko ocenil ekonomske posledice pogodbenega pogoja oziroma da bi lahko razumel dejansko tveganje, posebej glede možnosti in posledic velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi, kjer prebiva. Pojasnila tožniku torej niso bila take narave, da bi lahko povprečen potrošnik na njihovi podlagi oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti. Tožniku je bančna "svetovalka" dala zgolj nedoločena in splošna opozorila.³⁵ Izpovedbi prič, ki sta tudi sklenili kreditni pogodbi v valuti CHF s toženko, zgolj dodatno potrjujeta ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka ni dala kreditojemalcem informacij, na podlagi katere bi se kreditojemalci lahko seznanili z dejanskim/realnim obsegom tveganja ob sklenitvi kreditnih pogodb, ker so bili krediti vezan na valuto CHF. Trditve toženke, da je tožnik prišel k toženki že z izoblikovanim stališčem, da sklene kreditno pogodbo v valuti CHF, še toliko bolj kaže na potrebo, da bi toženka morala celovito predstavi tožniku valutno tveganje, na podlagi katere bi tožnik lahko razumel dejansko tveganje. Ključno je dejstvo, da iz pritožbe/sodbe povzete izpovedbe B. B. sicer izhaja, da je kot bančna svetovalka seznanila tožnika, da nasprotuje kreditom v tuji valuti, iz njene izpovedbe pa ne izhaja, da bi v zvezi z tveganostjo kredita v valuti CHF predstavila ključne/osnovne informacije, na podlagi katerih bi tožnik lahko razumel dejansko tveganje, s tem, da bi imel možnost oceniti/ovrednoti razloge, zaradi katerih je B. B. nasprotovala kreditom v CHF.

49Breme opustitve toženke je toliko večje, ker je bančni sektor prejel informacije/opozorila, da so močnejša nihanja CHF realno možna. Zgolj informacija toženke ali vedenje tožnika, da lahko pride do znižanja ali zvišanja tuje valute, da je bila sklenjena pogodba pred notarjem, ne zadošča, ker to vedenje ne pomeni, da se je tožnik zavedal dejanskega tveganja, s tem, da predmet obveznosti banke ni v tem, da bi za (namesto) tožnika izbrala najugodnejše pogoje kreditiranja (ker zasleduje tudi svoj ekonomski interes) ali da bi obstajala zaveza po točnem načinu informiranja npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov, z informiranjem potrošnika z vsemi analizami in sporočili, ki jih je banka prejela glede bodoče/možne spremembe tečaja CHF, itd. - bistveno je, da toženka ni predstavila tožniku odločilnih tveganj, ki so povezana z različnimi ponudbami kreditiranja, kar je bila njena dolžnost. Ta pojasnila ali vsaj informacije bi tožniku omogočile, da bi lahko ocenil tveganja, in s tem posledično na podlagi spoznavnega procesa glede odločilnih dejstev, ki bi bil izključno v njegovi sferi, sprejel odločitev o vstopu v identično pravno razmerje oziroma bi morda pravno razmerje oblikoval drugačne.³⁶ Očitek toženki, da ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti, tudi ni v tem, da bi morala napovedati čas in višino apreciacije CHF. Ni torej odločilno, da je (sedaj) izpolnitev obveznosti v izrazito škodo tožnikov, odločilno je, da toženka ni opravila pričakovane pojasnilne dolžnosti, zato je ravnala nepošteno in v škodo tožnika kot potrošnika povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih.

50Glede pritožbenih navedb, da bi tožnica sklenila pogodbo tudi če bi ji bila celovito predstavljene informacije glede možnega vpliva valutnega tveganja na njene kreditne obveznosti, je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 8/2022 pojasnilo, da je tako stališče negira eno izmed temeljnih idej evropskega prava, da bo razumen posameznik ob različnih informacijah sprejemal različne odločitve in da so informacijski monopoli eden izmed dejavnikov družbene neenakosti (nepravičnosti). Ker krediti v tuji valuti per se niso nepošteni oziroma škodljivi, takšno naziranje tudi nima praktičnega pomena. Ni namreč mogoče zavzeti kategoričnega stališča, da vsakdo, ki bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi sklenil. Za marsikoga je devizni kredit lahko koristen, zlasti če prejema plačo ali honorar v tuji valuti ali je ob informiranem razmisleku glede obrestnih in valutnih tveganj prišel do zaključka, da morebitne koristi pretehtajo nad riziki in si lahko tudi privošči znatno povišanje mesečnega obroka. A hkrati tudi ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča v obratni smeri, da bi vsakdo, ki je ustrezno informiran, tak kredit sklenil. Zato je tožnik legitimno zatrjeval, da pogodbe ne bi bil sklenil, če bi se zavedal dejanskega obsega tveganja. Tudi ni cilj Direktive in ZVPot, da potrošnik vedno sprejme zanj idealno odločitev, ampak da mu ponudnik, na področjih, na katerih ima izrazito informacijsko prednost, omogoči informirano odločitev, kar je predpogoj, da lahko kot razumem posameznik sploh udejanji svojo resnično voljo (avtonomijo). Tudi trditve pravdnih strank in izvedeni dokazi v tem delu ne potrjujejo pritožbenih navedb, da je toženka pri poslovanju s tožnikom lahko utemeljeno pričakovala, da bo tožnik sporen pogodbeni pogoj sprejela ob posamičnih pogajanjih. Te pritožbene teze tudi ne potrjuje izpovedba tožnika in enako tudi ne dokazna ocena B. B.

51Toženka v pritožbi zatrjuje, da se je mesečna anuiteta po Kreditni pogodbi 1 povečala za 20,00 EUR, po Kreditni pogodbi 2 pa za 30,00 EUR, kar pomeni, da se obveznosti tožnika niso bistveno povečale, spregleda pa, da iz navedb/izračunov tožnika izhaja, da bo po končnem poplačilu preplačal kredit skoraj za polovico.³⁷ Do teh navedb tožnika in ugotovitev sodišča, da so se obveznosti tožnika po sklenjenih kreditnih pogodbah bistveno in nesorazmerno povečale, se pritožba podrobneje ne opredeli, s tem, da toženka v pritožbi navaja, da " je kot bančni strokovnjak in glede na svoje znanje bančnega poslovanja lahko pričakovala apreciacijo valute CHF proti valuti EUR za okoli dva do tri procente, kot je razlika v obrestnih merah, ni pa mogla pričakovati, enako ne G. G., ogromne preko 40 % visoke apreciacije." Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so zmotne trditve toženke, ki jih jih je dala v postopku pred sodiščem prve stopnje, s katerimi je nasprotovala obračunom tožnika glede "preplačila kredita", s tem, ko je zatrjevala, da "je preračunavanje obveznosti glede na tečaj na različne dneve v EUR neustrezno, ker je tožnik sklenil pristni devizni kredit, kar pomeni, da je kredit prejel v CHF in ga je v tej valuti (bil) dolžan vrniti."

52Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino kreditne pogodbe, ima vselej za posledico ničnost celotne kreditne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ). Tako je uveljavljeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča, kateri je sledilo sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo ničnost pogodb. Zmotna je teza toženke, kot je bilo že pojasnjeno, da konkretna pravica oziroma njena dolžnostna ravnanja rastejo zgolj (in le) iz normativnega - abstraktnih pravnih pravil iz ZPotK.³⁸ Enako ni sprejemljivo nasprotno stališče, da se dolžnostno ravnanje presoja zgolj (in le) na podlagi konkretnega družbenega razmerja. Podrobnejša razčlenitev pokaže, da je treba upoštevati oziroma ovrednotiti proces izvrševanja pravice kot celoto. Med temi sestavinami ima osrednje mesto pravno zavarovani interes,³⁹ ki opredeljuje namen pravice.⁴⁰ Ničnostni razlog je lahko vsako ravnanje, ki nasprotuje bistvenim elementom splošnega pravnega reda in prispeva k sklenitvi pravnega posla. Zato je pomembno, da se ničnost lahko uveljavlja kot pravna posledica kršitve temeljnih načel obligacijskega prava, predvsem vestnosti in poštenja. Ni moč prezreti, da je ničnostna sankcija usmerjena v pomanjkljivost, ki nastane pri sklepanju pravnega posla. Zgolj dejstvo, da pravni posel, ki sta ga sklenili pravdni stranki, ni prepovedan, še ne pomeni, da je pravno veljaven v razmerju med pravdnima strankama.⁴¹ Družbeni interesi so tisti, ki terjajo in (tudi) sooblikujejo potrošniško varstvo v obsegu, kot ga normativno določa/zahteva nacionalna zakonodaja in Direktiva, ki je prepoznala, in zato določila minimalne standarde, da se formalno ravnovesje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, ki so določene s pogodbo, udejanjijo z dejanskim ravnovesjem, ker je le na ta način vzpostavljena dejanska enakost sopogodbenikov. Na ta način je treba razlagati (nacionalno) normativno ureditev (ZPotK in ZVPot). Glede na konkretni primer je srž neenakosti, različna raven obveščenosti, ki ob upoštevanju normativnega okvira (ZPotK, ZVPot, splošnih načel OZ, Direktive) utemeljuje pravno varstvo kot ga terja tožnik. Tako pravno sklepanje potrjuje tudi sodna praksa, ki izpostavlja, da je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, da že nerazkritje vseh okoliščin, ki jih je banka ob sklenitvi lahko poznala, krni zahtevo dobre vere, da so merila (zahteve) za presojo, ali je banka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost, po povedanem stroga in stroga je tudi nadaljnja presoja, da gre praviloma ob neustrezni pojasnilni dolžnosti za nepošten in zato ničen pogodbeni pogoj (drugi odstavek 23. člena ZVPot), ki kot bistvena sestavina kreditne pogodbe, povzroči ničnost celotne pogodbe. Iz teh razlogov so materialnopravno zmotne pritožbene trditve, na podlagi katerih toženka zatrjuje, da bi bilo treba v konkretnem primeru uporabiti pravila in sodno prakso, ki se nanašajo na delno ničnost.

Odločitev pritožbenega sodišča

53Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka

54Sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo, zato je pritožbeno sodišče ob analogni uporabi 164. člena ZPP odločilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

¹ Glej zadnjo spremembo tožbe z dne 6. 5. 2024 (l. št. 369).
² Pritožbeno sodišče se je v citiranem sklepu sklicevalo in obširno povzelo vsa relevantna dejstva iz sodbe VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.
³ V nadaljevanju Direktiva.
⁴ Pritožba ta stališča sodišča prve stopnje povzema na peti strani pritožbe.
⁵ Pritožba se sklicuje na zadevo C-143/13.
⁶ Pritožba se sklicuje na pravno teorijo - B. Koritnik in L. Ude: Vprašanje enotnosti sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi s kreditnimi pogodbami v tuji valuti, Podjetje Delo, 2020, str. 46.
⁷ Podrobneje glej 14. op. pritožbe.
⁸ Podrobneje glej 16. op. pritožbe.
⁹ Podrobneje glej pritožbo 3.20 in tam navedene opombe.
¹⁰ Pritožba se sklicuje na II Ips 137/2018, II Ips 32/2020 in II Ips 18/2022.
¹¹ Pritožba se sklicuje na II Cp 1276/2021.
¹² Pritožba se sklicuje na sodbe VS RS II Ips 18/2022 in II Ips 74/2023 in sodbe VSL I Cp 883/2021, I Cp 27/2022 in II Cp 1276/2021.
¹³ Glej sodbe SEU iz 51. op. pritožbe.
¹⁴ Kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.
¹⁵ Podrobneje v tem delu glej razloge iz sklep VSRS II Ips 37/2023.
¹⁶ II Ips 49/2023, II Ips 54/2023 in VSL I Cp 1307/2023.
¹⁷ Ta stališča so sestavni del enotne sodne prakse, ki so bila v zadevah neposredno odločilna (ratio decidendi) za presojo ničnosti pogodb v istovrstnih primerih, pritožba pa ne navaja dejstev, ki bi terjala drugačno vrednotenje in s tem odstop od uveljavljene sodne prakse. S tem se udejanja ustavna zahteva po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave.
¹⁸ Pritožbeno sodišče bo v nadaljnji obrazložitvi navedlo le nekatere od teh zakonskih določb in se sklicevalo oziroma povzelo le del te sodne prakse, da bi se s tem izognilo ponavljanju.
¹⁹ Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Ljubljana 1991, stran 161.
²⁰ Kar potrjujejo številne odločbe VSRS - II Ips 8/2022, II Ips 54/2023, II Ips 62/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023, ii IPS 2/2024 in višjih sodišč VSL I Cp 251/2020 in druge.
²¹ II Ips 8/2022 in II Ips 54/2023 - materialnopravna stališča iz teh odločb so bila sprejeta tudi v odločbah - II Ips 62/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023.
²² Pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema ustaljena materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča iz sodbe II Ips 74/2023 (s katero je bila zavrnjena revizija tožnika) in tam povzeto in uveljavljeno sodno prakso tega sodišča.
²³ Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da se v primeru višanja tečaja zvišajo tudi obveznosti banke do virov sredstev glede na cene na finančnih trgih in da se s tem poveča kreditno tveganje banke, da kreditojemalci ne bodo sposobni vračati kreditov.
²⁴ Pravo EU se za razliko od neposrednega učinka pri lojalni razlagi ne uporablja neposredno, ampak je pravna podlaga nacionalno pravo, ki so ga sodišča in drugi državni organi dolžni razlagati v skladu z besedilom in namenom Direktive.
²⁵ II Ips 8/2022 in II Ips 54/2023.
²⁶ II Ips 8/2022.
²⁷ II Ips 54/2023 in tam citirana sodna praksa SEU in VS RS.
²⁸ Npr. v ZPotK določene zakonske roke, ki dajejo potrošniku pravico razdreti pogodbo, da je nično pogodbeno določilo in ne celotna pogodba, ki v škodo potrošnika razveljavi ali spremeni katerekoli določilo ZVPot, ipd.
²⁹ Npr. C-26/13, C 186/16, C-186/16 in že citirana sodna praksa Vrhovnega sodišča.
³⁰ II Ips 8/2022.
³¹ Andreja Fakin: Merila za vzpostavitev predpogodbenih dolžnosti informiranja, Pravni letopis 2017, str. 11-14.
³² V tej zvezi pritožbeno sodišče znova izpostavlja pogodbeno obveznost tožnika, da toženki posreduje vse podatke v zvezi s premoženjem, ki je predmet zavarovanja kredita. Tudi načelo pravne enakosti terja, da je treba enako obravnavati istovrstne stvari, kar konkretno pomeni, da je bila toženka, glede na predstavljeno pogodbeno obveznost tožnika, dolžna tožniku posredovati podatke, s katerimi je razpolaga ob sklenitvi pogodbe, ki so bili povezani z valutnim tveganjem in na podlagi katerih bi tožnik lahko razumel dejansko tveganje.
³³ Ker gre predvsem za opominjanje poslovnih bank na spoštovanje dolžnosti, ki jih imajo na podlagi zakonodaje, ker je treba pisanja Banke Slovenije razumeti v luči funkcije Banke Slovenije, ki skrbi za stabilnost finančnega sistema, ipd.
³⁴ Tako so bančne uslužbence označile (tudi) priče, ki so (bile) zaposlene pri toženki in toženka v svojih navedbah.
³⁵ Dejanske okoliščine konkretnega primera se v bistvenih lastnostih razlikujejo od dejanskih okoliščin iz sodbe II Ips 74/2023.
³⁶ Rok Rozman: Predpogodbena dolžnost obveščanja bank pri sklepanju pogodb, Pravni letopis 2017.
³⁷ Glej npr. vlogo tožnika z dne 22. 2. 2024 in vlogi toženke 18. 2. 221 in 18. 2. 2021.
³⁸ To po mnenju pritožbenega sodišča ne izhaja tudi ne iz Pravnega mnenja Damjana Možine - oktober 2017 - B62 - npr. str. 51-52 in nadaljnje točke v zvezi s 15. tč. na str. 52.
³⁹ Obeh pogodbenih stranka iz kreditne pogodbe.
⁴⁰ Marijan Pavčnik: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana 2003, str. 106-107.
⁴¹ Miha Juhart: Ničnost pravnega posla zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom, Znanstveni članek 347-441.83(497.4).