VSRS Sodba VIII Ips 15/2023

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca z dne 13. 6. 2019 in 13. 5. 2020, zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje in mu naložilo, da mora v 30 dneh od pravnomočnosti sodne odločbe izdati novo upravno odločbo. Zavrnilo je zahtevek za odpravo odločb toženca z dne 6. 3. 2019 in 13. 5. 2020, za priznanje pravice do 20% starostne pokojnine v višini 352,28 EUR in za izplačilo le-te za čas od 1. 1. 2016 do 28. 2. 2019.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, ugodilo pa pritožbi toženca in prvostopenjsko sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb z dne 13. 6. 2019 in 13. 5. 2020 in vrnitev zadeve tožencu v ponovno upravno odločanje.

3Vrhovno sodišče je na predlog tožnika s sklepom VIII DoR 162/2022 z dne 17. 1. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se po šestem odstavku 37. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur l. RS, št. 96/12 in naslednji) pri odmeri pokojnine upošteva le pokojninska doba zavarovancev, ki so po izpolnitvi pogojev iz četrtega ali petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 neprekinjeno vključeni v obvezno zavarovanje, ali tudi doba zavarovancev, pridobljena po prekinitvi zavarovanj in ponovni vključitvi vanj.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Navaja, da je 30. 12. 2015 prekinil obvezno zavarovanje, 31. 12. 2015 uveljavljal pravico do starostne pokojnine, 1. 1. 2016 pa se je ponovno zaposlil in s tem tudi ponovno vstopil v obvezno zavarovanje. Dne 31. 5. 2019 je ponovno uveljavljal pravico do starostne pokojnine. Razlaga drugostopenjskega sodišča t. i. reaktivirancem (zavarovancem, ki so že uveljavljali pravico do starostne pokojnine, se nato ponovno zaposlili in vključili v obvezno zavarovanje, naknadno pa so zopet uveljavljali pravico do starostne pokojnine) odvzema pravico do ugodnejše odmere pokojnine po šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2, čeprav je bilo obvezno zavarovanje prekinjeno le za en dan. Reaktiviranci so na tak način diskriminirani, poleg tega pa se ne upošteva, da je ponovna vključitev v obvezno zavarovanje oziroma njegovo daljše trajanje zaželeno tudi v vidika vzdržnosti pokojninskega sistema. Zakonsko besedilo "ostati v zavarovanju" ne pomeni, da zavarovanje ne more biti vmes prekinjeno, da bi se lahko upoštevalo pri ugodnejši odmeri pokojnine. Razlaga zakonskega besedila, kot jo je podalo sodišče druge stopnje, je v nasprotju s 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

5Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) vročena tožencu, ki predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8Iz dejstev, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, izhaja, da je tožnik na podlagi zahteve z dne 16. 11. 2015 pridobil pravico do starostne pokojnine od dne 31. 12. 2015 dalje, kar mu je priznal toženec z odločbo z dne 2. 12. 2015. Tožnik je nato ponovno sklenil delovno razmerje s 1. 1. 2016. Posledično je bil upravičenec do starostne pokojnine en dan (31. 12. 2015) in je za ta čas prekinil vključenost v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaradi koriščenja pravice iz zavarovanja. S 31. 5. 2019 tožnik ni bil več vključen v obvezno zavarovanje na podlagi ponovnega prenehanja delovnega razmerja (po ponovno vloženi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine), zato je toženec z izpodbijanima odločbama z dne 13. 6. 2019 in 13. 5. 2020 odločil, da se tožniku izplačuje starostna pokojnina. Pri tem se pri odmeri pokojnine upošteva obdobje po ponovni vključitvi v zavarovanje od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2019, vendar brez ugodnejšega vrednotenja tega obdobja (višjega odmernega odstotka) po šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2, ki je veljal v spornem obdobju.

9Sodišče prve stopnje je odpravilo izpodbijani odločbi toženca, ker naj bi iz namena zakona in sodne prakse izhajalo, da enodnevna prekinitev obveznega zavarovanja ne more vplivati na obseg zakonskega upravičenja. Nasprotno je sodišče druge stopnje odločilo, da je zakonsko besedilo tako jasno in določno, da ne dovoljuje drugačne razlage, kot jo je že sprejel toženec.

10Po določbi v času odločanja organov toženca veljavnega šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 glede določitve odstotka za odmero starostne pokojnine, se ne glede na prejšnje odstavke zavarovancu, ki izpolni pogoje iz četrtega ali petega odstavka 27. člena tega zakona za pridobitev pravice do starostne pokojnine in ostane vključen v obvezno zavarovanje, vsako nadaljnje leto dopolnjene pokojninske dobe brez dokupa, dopolnjene v obveznem zavarovanju po uveljavitvi tega zakona, vendar največ do treh zaporednih let zavarovanja, vrednoti na način, da se trije meseci pokojninske dobe brez dokupa vrednotijo v višini 1 %.

11Tožnik je izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine iz 27. člena ZPIZ-2 pred prvotno upokojitvijo, priznano z odločbo toženca z dne 2. 12. 2015. Tedaj je ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine ostal v zavarovanju in se mu je zato v prvotni odločbi priznal višji odmerni odstotek za 4 mesece in 4 dni zavarovanja v letu 2015. To zvišanje odmernega odstotka je toženec tudi upošteval v izpodbijanih odločbah. Ker pa je zaradi priznanja pravice do starostne pokojnine, pa čeprav le za en dan, prenehal z vključenostjo v zavarovanje - torej v njem ni več "ostal", mu za čas ponovne vključitve v zavarovanje ne more biti priznan višji odmerni odstotek iz šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2. Zakon ne določa, da bi morebitno krajše (ali daljše) uživanje pravice na podlagi izpolnitve starostnega rizika (tj. upokojitve zaradi odločitve zavarovanca) dovoljevalo ugodnejšo obravnavo "ostajanja" v obveznem zavarovanju, do katere pride zaradi reaktivacije, tj. prenehanja koriščenja pravice, in ponovne vključitve v obvezno zavarovanje z aktivnim statusom zavarovanca, ki načeloma izključuje hkratni status uživalca pravice. Zakonsko besedilo v šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2 je kot pogoj za ugodnejšo obravnavo v sosledju določilo naprej izpolnitev pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, nato pa še dodatni pogoj, da zavarovanec ostane v zavarovanju, kar pojmovno izključuje morebitno ponovno vključevanje v zavarovanje.

12Ob tako nedvoumni ureditvi tudi ne more priti v poštev morebitna namenska razlaga, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, saj ta ni uporabljiva zaradi pomenske zaprtosti zakonske določbe.¹ Kar tožnik v reviziji uveljavlja kot manj ugodno obravnavo reaktivirancev, je dejansko posledica njegove odločitve o ponovni vključitvi v obvezno zavarovanje kljub obstoječi zakonski ureditvi. Zakon se je po spornem obdobju v tem sporu z novelo ZPIZ-2G (Ur. l. RS, št. 75/2019) naknadno sicer spremenil - med drugim tako, da je poleg pogoja, da zavarovanec ostane vključen v zavarovanje, dodal še alternativni pogoj, da se zavarovanec znova vključi v obvezno zavarovanje. Namen navedene novele je bil v tem, da bi se omogočilo ugodnejšo odmero na podlagi pokojninske dobe brez dokupa tudi za pokojninsko dobo, do katere je prišlo na podlagi ponovne vključitve v obvezno zavarovanje po predhodnem koriščenju pravice do starostne pokojnine.² Naveden zgodovinski vidik dodatno kaže na ozek jezikovni in pomenski okvir šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 v času odločanja toženca.

13Tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev prepovedi diskriminacije iz 14. člena EKČP. Pri določanju višje odmerjene pokojnine glede na ostajanje zavarovancev v obveznem pokojninskem zavarovanju (brez prekinitev) po temelju ne gre za različno obravnavanje zavarovancev na podlagi njihovih osebnih okoliščin, temveč gre predvsem za vprašanje primernosti zakonske ureditve, ki spodbuja podaljševanje obdobja ostajanja zavarovancev v obveznem zavarovanju. Smiselnost (ne)upoštevanja morebitne reaktivacije uživalcev pravic pri ugodnejši odmeri pokojnine ob ponovni zahtevi za priznanje pravice v primerjavi z zavarovanci, ki neprekinjeno ostanejo v zavarovanju, presega polje sodne presoje. Zakonodajalec je tisti, ki mu je pridržana pristojnost tehtanja primernosti zakonske ureditve glede na cilj ureditve in socialno sistemske omejitve. Z vidika ohranjanja substrata premoženjske pravice do pokojnine pa tožnik ni izgubil možnosti uveljavljanja nove pokojninske dobe po ponovni vključitvi v zavarovanje pri odmeri pokojnine, temveč ni bil upravičen le do ugodnejše obravnave pri odmernem odstotku. Posledično ni bila neustavna razlaga zakona s strani sodišča druge stopnje, ker pri tožniku ni šlo za primer nedovoljene diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin, sicer jasna zakonska odločba pa zasleduje legitimen cilj vzdržnosti pokojninskega sistema.

14Glede na navedeno je na dopuščeno vprašanje treba odgovoriti, da se po šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2, ki je veljal v času odločanja toženca,³ pri odmeri pokojnine upošteva le pokojninska doba zavarovancev, ki so po izpolnitvi pogojev iz četrtega ali petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 ostali neprekinjeno vključeni v obvezno zavarovanje, in ne tudi doba, pridobljena po prekinitvi zavarovanja in ponovni vključitvi vanj.

15Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Podobno komentar k tej določbi v Andraž Rangus et. al., GV Založba, Ljubljana, 2018, Veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2): Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter poklicno zavarovanje, str. 153.
² Glej obrazložitev k 7. členu predloga zakona v Poročevalcu, št. EVA: 2019-2611-0002, prva obravnava. V obrazložitvi je navedeno, da je pomembna novost zakona vzpostavitev možnosti pridobitve dodatnega odmernega odstotka tudi za posameznike, ki so se upokojili, pa so kasneje znova vstopili v zavarovanje. Veljavni zakon je namreč spodbujal le podaljševanje zavarovanja zavarovanca, ne pa tudi tistih posameznikov, ki so se sicer že upokojili, vendar so se odločili za ponoven vstop v zavarovanje. Ureditev tega zakona torej spodbudo razširja tudi na posameznike, ki so se predhodno že upokojili, saj je tudi zanje zaželena ponovna aktivnost.
³ Gre za zakonsko ureditev do uveljavitve novele G, omenjene v 12. točki obrazložitve - tj. prvotno besedilo ZPIZ-2 (Ur. l. RS, št. 96/12) do novele F (Ur. l. RS, št. 28/19).