VSL Sklep I Cp 1899/2024

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe, s katero je do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi odložilo obveznost plačevanja mesečne anuitete po kreditni pogodbi, katere ničnost zahtevata tožnika s predmetno tožbo.

Ocenilo je, da je verjetnost terjatve glede na obstoječo sodno prakso izkazana, poleg tega pa je podan pogoj po 3. alineji 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki je, da toženki z izdano začasno odredbo ne bodo nastale hujše posledice kot tožnikom brez njene izdaje, saj je njena terjatev zavarovana s hipoteko, tožnikom pa brez odredbe grozi nevarnost, da bodo svojo obveznost preplačali, kar jih utegne siliti v pravdo za povračilo.

2Zoper sklep v zavrnilnem delu se pritožuje toženka s predlogom za njegovo spremembo v smeri ugoditve njenemu ugovoru v celoti oz. podrejeno predlaga razveljavitev ter ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da sta tožnika sprejela kredit v CHF po tem, ko sta bila poučena o obrestnem in valutnem tveganju, bodočega tečaja pa jima ni bilo mogoče zagotoviti. Trdi, da je polno izpolnila pojasnilno dolžnost glede na tedaj veljavni zakon (ZVPotK). Ni pa mogla toženka predvideti kasnejše in spremenjene sodne prakse. Opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije" in "črn scenarij" ni del Direktive 93/13 ali sodb SEU, gre izključno za vsebino Priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja. Gre za relativna pojma. Predvsem pa sta imela tožnika možnost zahtevati konverzijo. Ocena, da pojasnilna dolžnost ni bila v redu izpolnjena, je zato arbitrarna, verjetnost terjatve pa ni izkazana. Pritožnica meni, da tudi nadaljnji pogoji niso izkazani, saj je treba pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe tudi v skladu s sodno prakso razlagati restriktivno. Ne drži, da bi bil kredit s strani tožnikov kmalu poplačan, kaj šele preplačan. Celo v primeru ničnosti je treba plačati obresti za uporabo tujega denarja. Opozarja na stališče tukajšnjega pritožbenega sodišča v zadevi I Cp 2075/2023, da je treba kljub evroskladni razlagi določb ZIZ paziti na izpolnjenost zakonskih pogojev. Naposled trdi, da tudi pogoj reverzibilnosti ni podan, saj vnovčenje zavarovanja ni enakovredno vzpostavitvi prejšnjega stanja.

3Tožniki so na pritožbo odgovorili, se zavzeli za njeno zavrnitev ter opredelili svoje pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obsežno in pravilno povzelo pravne podlage (ZIZ, ki se razlaga oziroma uporablja evroskladno; - glej 12. do 15. tč. na str. 8 in 9, ter Zakon o varstvu potrošnikov - ZVPotK; evropske predpise in judikaturo SEU) in novejšo sodno prakso v zvezi s krediti v CHF (18. do 29. tč. na str. 10 do 12) ter na tej podlagi zaključilo, da so tožniki s stopnjo verjetnosti, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe, izkazali verjeten obstoj terjatve za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb in posledično ničnosti oziroma neveljavnosti akcesornih zavarovanj. Ta materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje je pravilen. Zahteve, ki jih (z razlago za nazaj) naslavlja novejša sodna praksa¹ na banke kreditodajalke dolgoročnih kreditov glede pojasnilne dolžnosti, ki bi jih bile banke dolžne podati potrošnikom, so tako visoke, da jim toženkina obramba, ki se očitno naslanja na nekoliko starejšo in preseženo sodno prakso, na ravni navedb ne zadosti v smislu, da bi verjetnost terjatve tožeče stranke za ničnost predmetnega kredita ne bila izkazana.

6Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo sodbo SEU v zadevi Getin Noble Bank SA, C-287/22 z dne 15. 6. 2023, ki pojasnjuje, kako je treba uporabiti Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva) v zvezi z začasnim zavarovanjem zahtevkov potrošnika, ki jih ta uveljavlja v zvezi z nepoštenimi pogoji v potrošniški kreditni pogodbi z valutno klavzulo, da se zagotovi polni učinek Direktive. Navedena odločba v uvodu izpostavi dve temeljni načeli evropskega prava varstva potrošnikov, ki sta glede na supremacijo evropskega prava zavezujoči del tudi slovenskega pravnega reda: načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (36. do 38. točka sodbe C-287/22).

7Treba je šteti, da je v tovrstnih zadevah začasno odredbo praviloma treba izdati, če so izpolnjeni pogoji, ki jih je izpostavilo SEU v zadevi C-287/22:

a) da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni (temu je sodišče prve stopnje v sklepu o izdaji začasne odredbe pritrdilo);

b) da je zato verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti;

c) da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (primerjaj 60. točko obrazložitve sodbe C-287/22).

8Citirana sodba SEU ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik že plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega (42. točka obrazložitve sodbe C-287/22). Da tega tveganja ni, pritožnica obrazloženo ne pojasni, ker vztraja na stališču veljavnosti predmetne sporne pogodbe, po kateri kredit še naj ne bi bil poplačan. Za primer, da bi se pogodba izkazala za nično, navaja zgolj, da bi bilo tudi v tem primeru treba plačati obresti za uporabo tujega denarja, česar pa ne kvantificira in tudi podlage za to konkretno ne obrazloži.

9V tej pravdi se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnikom za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se nacionalna zakonodaja in sodna praksa razlagata lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.

10Glede na navedeno se izkaže, da evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v navedenih potrošniških sporih omogoča znatno znižane standarde sicer strogo pojmovanih pogojev za ureditvene začasne odredbe, in da je stališče iz citirane zadeve tukajšnjega pritožbenega stališča I Cp 2075/2023 osamljeno oz. v večinski praksi istega sodišča preseženo.

11Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku), odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pa je v skladu z določbo 151. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.

¹ Večinoma gre za odločbe Vrhovnega sodišča RS in odločbe Ustavnega sodišča RS v podobnih primerih, izdane od odločbe US RS Up-54/19-46 z dne 6. 7. 2023 dalje (npr. VSRS II Ips 8/2022, 49/2023, 54/2023 idr.).