VSM Sodba II Kp 14586/2024

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen devet mesecev zapora, pri čemer se bo izrečena zaporna kazen izvršila tako, da bo obdolženi namesto kazni zapora, v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe, opravil delo v splošno korist. Obseg dela v splošno korist se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Prvostopno sodišče je ob tem navedlo tudi, da se pogojni obsodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. I K 63875/2022 in Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. II K 78052/2022, ne prekličeta. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno tudi o stroških kazenskega postopka.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki v uvodu pritožbe navaja, da sodbo prvostopnega sodišča izpodbija v celotnem obsegu, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu omogoči opravljanje dela v splošno korist v obdobju treh let, ko bodo prenehali razlogi za nezmožnost opravljanja tega dela zaradi odrejenega nadomestnega zapora.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik, ki v uvodu pritožbe sicer navaja, da sodbo prvostopnega sodišča izpodbija v celotnem obsegu tega, katere konkretne kršitve očita prvostopnemu sodišču, ni z ničemer pojasnil. Da bi prvostopno sodišče zagrešilo kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo. Sicer pa je iz vsebine pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika mogoče razbrati le, da graja odločbo o kazenski sankciji in še to ne zaradi višine kazenske sankcije, temveč zgolj način izvršitve le-te, ker bi naj po izreku sodbe nastopile okoliščine, ki vplivajo na izvrševanje dela v splošno korist, ker je bil obdolžencu s sklepi Okrajnega sodišča v Ljutomeru zaradi nezmožnosti izterjave plačila glob izrečen nadomestni zapor, in sicer po sklepu Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 23. 4. 2024 67 dni (in ne 76, kot to v pritožbi zatrjuje zagovornik) ter 88 dni (po sklepu Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 22. 4. 2024), torej skupaj 155 dni. Obdolženec, po navedbah v pritožbi, ne more opravljati dela v splošno korist v skladu z izpodbijano sodbo, zaradi česar meni, da bi se rok za opravo dela moral pričeti šteti šele z dnem, ko bo odpuščen na prostost.

5S pritožbo pa nikakor ni mogoče soglašati. Določbe 86. člena KZ-1 so povsem jasne. V navedeni določbi je določeno obdobje, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist, določen je torej rok za opravo dela v splošno korist, kot tudi trenutek, od katerega naj se kazen zapora pretvori v ure dela v splošno korist. Po navedeni zakonski določbi mora obsojenec delo v splošno korist opraviti v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe. In ravno na takšen način je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe tudi pravilno in zakonito opredelilo obdobje, v katerem mora obdolženec opraviti delo v splošno korist. Iz zakonske dikcije nedvomno izhaja, da zakon začetek teka roka, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist, veže na trenutek, ko bo zaporna kazen izvršljiva¹ in sodišče tega obdobja ne more in ne sme določiti drugače, četudi na obsojenčevi strani obstojijo okoliščine, ki mu opravo oziroma začetek opravljanja dela v splošno korist otežujejo, in četudi te okoliščine nastopijo po izreku (in pred pravnomočnostjo) sodbe. Zato zagovornik s pritožbenimi navedbami, s katerimi se zavzema za kasnejši pričetek teka roka za opravo dela v splošno korist zaradi izrečenega nadomestnega zapora, ne more uspeti. Za izvršitev pravnomočne in izvršljive sodbe pa je v nadaljevanju pristojna Probacijska enota, saj ta po Zakonu o probaciji (ZPro) izvršuje, vodi in nadzira delo v splošno korist. Obdolženec se bo torej o dejanskem pričetku in načinu izvrševanja dela v splošno korist dogovarjal s pristojno Probacijsko enoto, ko bo obdolženca po prejemu pravnomočne in izvršljive sodbe pozvala, da se zglasi pri njih z namenom priprave osebnega načrta. V kolikor obdolženec v postavljenem roku dela v splošno korist iz kakršnihkoli razlogov ne bo mogel opraviti, je to predmet ugotavljanja v posebnem postopku (enajsti odstavek 86. člena KZ-1), kjer bo obdolženec lahko pojasnil razloge, zakaj dela v splošno korist ni mogel opraviti, sodišče pa bo ocenilo upravičenost teh razlogov, kot je vse bilo obdolžencu in njegovemu zagovorniku obširno obrazloženo tudi že v sodbi pritožbenega sodišča II Kp 78572/2022 z dne 12. 9. 2024, ko je obdolženčev zagovornik zoper sodbo v navedeni zadevi vložil pritožbo z identičnimi pritožbenimi navedbami.

6Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

7Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 23595/2018, točka 8.