VDSS Sodba Psp 91/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 17. 6. 2022 in št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 6. 4. 2022 ter da se ugotovi, da ima tožnik pravico do višje starostne pokojnine od 1. 1. 2021 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je s 1. januarjem 2021 začel veljati Zakon o dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-2H)¹, ki vsebinsko drugače ureja ureditev dokupljene dobe do 31. 12. 2012. Upoštevaje določbe zakona je toženec tožniku z odločbo upošteval obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti kot pokojninsko dobo brez dokupa, pri čemer je ugotovil, da obdobje (3 mesecev in 16 dni) ne vpliva na višino že odmerjene starostne pokojnine. Upoštevanje navedenega obdobja res ne vpliva na višino že odmerjene starostne pokojnine. Odločitev toženca, da navedena pokojninska doba šteje kot pokojninska doba brez dokupa, pa zahteva drugačno obravnavo statusa pokojninske dobe za to obdobje. Zakon namreč ne določa, da se pokojninska doba brez dokupa šteje šele od datuma plačila prispevkov. Ravno nasprotno, pokojninska doba brez dokupa se šteje za obdobje, ko bi naj nastala, četudi so bili prispevki za zavarovanje plačani kasneje. Pomembno je le, da so bili prispevki v času podane vloge za starostno upokojitev plačani. Za takšen primer pa gre v tej zadevi. Tožniku je potrebno čas opravljanja kmetijske dejavnosti v obdobju od 1. 7. 1979 do 31. 8. 1979 in od 1. 7. 1980 do 31. 8. 1980 upoštevati na način, da je skupaj z navedeno pokojninsko dobo 3 mesecev in 16 dni, na dan 31. 12. 2000 izpolnjeval pogoj 25 let pokojninske dobe, vsled česar zanj velja določba 4. odstavka 430. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)². Tožna stranka bi tako morala pri ponovni odmeri starostne pokojnine tožniku upoštevati tudi vsa plačana obdobja zavarovalne dobe s povečanjem, in sicer za obdobja od 1. 12. 2004 do 30. 9. 2010, od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2010, od 1. 2. 2011 do 28. 2. 2011 ter od 1. 4. 2011 dalje, kar bi prav gotovo doprineslo k odmeri višje starostne pokojnine. Stališče sodišča prve stopnje, da ZPIZ-2H le izenačuje pojma pokojninske dobe brez dokupa in do 31. 12. 2012 dokupljeno dobo, je nepravilno. Prav tako je tudi nepravilno stališče, da gre za pravnomočno razsojeno stvar (glede vprašanja, od katerega datuma dalje se upošteva dokupljena doba). Novela ZPIZ-2H je namreč bistveno posegla v omenjeno pravno vprašanje, zaradi česar je tožencu tudi naložila ponovno odmero starostne pokojnine. Že v tožbi je tudi predlagal izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, vendar je tak dokazni predlog sodišče zavrnilo. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka, posledično pa je bilo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno. Sodišče se v dokaznem sklepu ni opredelilo do listin, ki jih je tožnik priložil kot dokaz. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. K pritožbi, vloženi po odvetniku, je tudi tožnik sam podal pritožbene navedbe, predvsem glede vodenja samega postopka.

3V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)³ v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)⁴ je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 17. 6. 2022, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 6. 4. 2022. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da se tožniku, po ponovni odmeri, starostna pokojnina izplačuje v nespremenjenem znesku.

7Navedena odločba je bila izdana po uradni dolžnosti, upoštevaje določbe ZPIZ-2H. V 3. členu navedenega zakona je določeno, da zavarovancu, ki je z dokupom pokojninske dobe do 31. decembra 2012 uveljavil pravico do pokojnine ali izplačilo dela pokojnine po zakonu, zavod v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti na novo odmeri starostno pokojnino oziroma odmeri starostno pokojnino namesto predčasne pokojnine, z upoštevanjem te dobe kot pokojninske dobe brez dokupa. Nova pokojnina oziroma izplačilo dela pokojnine zavarovancu iz prejšnjega stavka pripada od začetka uporabe tega zakona. Navedeni zakon se uporablja od 1. 1. 2021 dalje.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo toženca z dne 3. 11. 2017 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 5. 2016 dalje. Upoštevano je bilo, da je tožnik do uveljavitve pravice do starostne pokojnine dopolnil 53 let in dva meseca starosti ter imel dopolnjenih 40 let, 4 mesece in 1 dan pokojninske dobe, od tega 40 let pokojninske dobe brez dokupa⁵.

9Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, določba 3. člena ZPIZ-2H ne posega v vprašanje, od kdaj dalje dokupljena zavarovalna doba, za čas opravljanja kmetijske dejavnosti v obdobju od 1. 7. 1979 do 31. 8. 1979 in v obdobju od 1. 7. 1980 do 31. 8. 1980, šteje v pokojninsko dobo. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Psp 214/2021 se navedeno obdobje šteje v pokojninsko dobo samo pod pogojem plačila prispevkov in to šele od dne plačila prispevkov dalje. Tožnik je na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2021, dne 7. 3. 2021 plačal odmerjene prispevke in od dneva plačila prispevkov mu je toženec obdobje, v katerem je opravljal kmetijsko dejavnost kot edini poklic, štel v pokojninsko dobo. Zavzeto stališče izhaja tudi iz sodne prakse pritožbenega sodišča⁶. V primeru naknadnega plačila prispevkov so pogoji za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja izpolnjeni šele s plačilom dolga (ex nunc), in ne veljajo za nazaj.

10Dokupljeno zavarovalno dobo v skupnem trajanju 3 mesece in 16 dni je toženec skladno s 1. odstavkom 3. člena ZPIZ-2H pravilno upošteval kot pokojninsko dobo brez dokupa, kar pomeni, da je tožnik dopolnil 40 let, 3 mesece in 16 dni pokojninske dobe brez dokupa. Z novelo ZPIZ-2H je namreč prišlo do spremembe, in sicer tako, da se v primeru dokupljene pokojninske dobe pred 31. 12. 2012, le-ta obravnava enako kot pokojninska doba brez dokupa, kar pa v tej zadevi na odmero pokojnine ni vplivalo.

11Navedena novela torej ni posegla v pravnomočno odločbo toženca z dne 3. 11. 2017. Le za obdobje od uveljavitve novele dalje je toženec po uradni dolžnosti ugotavljal, ali izenačitev dokupljene pokojninske dobe s pokojninsko dobo brez dokupa, vpliva na odmero pokojnine. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče (pred njim pa tudi toženec) zmotno uporabilo materialno pravo.

12Ker je šlo v tej zadevi za vprašanje uporabe materialnega prava, v tem primeru postavitev sodnega izvedenca finančne stroke ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je zato tak dokazni predlog utemeljeno na podlagi 2. odstavka 287. člena ZPP zavrnilo. Sodišče tudi ni kršilo določb postopka s tem, ko se ni opredelilo do listin, ki jih je tožnik priložil kot dokaz. Tožnik se je namreč na naroku skliceval na odločbo ... z dne 24. 3. 2015, ki se nanaša na drugega zavarovanca. Odločba, na katero se je tožnik skliceval tudi že v postopku presoje odločbe z dne 3. 11. 2017 (ki je postala pravnomočna), na rešitev predmetne zadeve ne vpliva, saj je bilo odprto zgolj vprašanje, ali je toženec pri odločanju pravilno uporabil določbe ZPIZ-2H. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bile podane kršitve v zvezi z vodenjem postopka. Tožnik morebitnih kršitev določb postopka na glavni obravnavi tudi ni uveljavljal skladno z 286.b členom ZPP.

13Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14Ker tožnik s pritožbo ni uspel, skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sam krije svoje stroške postopka.

¹ Ur. l. RS, št. 139/2020.
² Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 2/2004.
⁵ Navedena odločba je bila predmet presoje pred sodiščem. S sodbo opr. št. I Ps 314/2018 z dne 17. 6. 2021, v zvezi z drugostopenjsko sodbo opr. št. Psp 214/2021 z dne 1. 12. 2021, je bilo odločeno, da je odločitev toženca pravilna in zakonita, kar pomeni, da je odločba z dne 3. 11. 2017 postala pravnomočna.
⁶ Glej Psp 255/2020, Psp 291/2015 in Psp 476/2007.