UPRS Sodba in sklep I U 2551/2017-13

I. Tožba na odpravo izpodbijanega sklepa se zavrne.

II. Tožba na ugotovitev kršitve tožnikove pravice do osebne svobode in na prepoved poseganja vanjo, se zavrže.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013, ter v 2. točki izreklo, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 8. 11. 2017 od 12.30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2Iz razlogov sklepa sledi, da je tožnik dne 8. 11. 2017 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podaji prošnje je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje, saj je bilo po podatkih baze Eurodac ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer 15. 6. 2017 v Grčiji in dne 9. 10. 2017 v Republiki Hrvaški.

3Pred tem je tožnika dne 4. 11. 2017 obravnavala Policijska postaja Metlika, ko je skupaj še z drugimi tujci ilegalno prečkal državno mejo med Hrvaško in Slovenijo. Pri sebi ni imel osebnih dokumentov, v času postopka na policijski postaji pa je povedal, da je Alžirijo zapustil marca 2017 in odšel z letalom do Turčije, nato pa nadaljeval pot preko Grčije, vse do Srbije in nato na Hrvaško, kjer so ga prijeli hrvaški varnostni organi, pri katerih je zaprosil za mednarodno zaščito in kjer je ostal 14 dni, izdali pa so mu tudi izkaznico prosilca za mednarodno zaščito. Nakar se je skupaj s še tremi prosilci odpravil proti Sloveniji. Mejo so prestopili 2. 1. 2017 zjutraj in pot nadaljevali skozi neznane vasi in po gozdnih poteh, dokler jih niso prijeli policisti. Kot ciljno državo je navedel Italijo, ker upa, da bo tam našel delo.

4Po podani nameri, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, je bil prepeljan v Azilni dom v Ljubljani. Pri podaji prošnje za azil je na vprašanje, ali je že kje zaprosil za mednarodno zaščito, odgovoril, da še nikjer, da pa so mu v Grčiji in na Hrvaškem vzeli prstne odtise. V Grčiji je nekaj podpisal, pa ne ve kaj, ker je bilo v grščini. V Grčiji ni imel prevajalca, ga je pa imel na Hrvaškem v azilnem domu, kjer je bila prisotna tudi uradna oseba in je imel z njo razgovor, vendar ni vedel, da je to pomenilo, da je zaprosil za mednarodno zaščito.

5Pristojni organ glede na povedano ne verjame tožniku, da ni vedel, da je zaprosil za azil na Hrvaškem, saj je to priznal na policijski postaji, kjer je povedal tudi, da je dobil izkaznico prosilca. Prav tako ne verjame, da je tožnik po prehodu meje iskal policijo, da bi zaprosil za mednarodno zaščito (v Sloveniji), saj bi sicer to lahko storil takoj po prestopu meje in ne šele po dveh dneh. Po gozdovih pa je hodil zato, da se je izogibal obljudenim krajem, kjer bi ga lahko našla policija. Na policijski postaji je tudi povedal točen datum in uro, ko je prestopil mejo ter kot ciljno državo navedel Italijo. Zato pristojni organ ne verjame tožnikovi izjavi, da je ciljna država tudi Slovenija, saj je povedal za Slovenijo poleg Italije, kjer naj bi želel najti zaposlitev. Prav tako ne verjame, da je tožnika policija na Hrvaškem tepla ter ocenjuje, da želi tožnik s temi navedbami doseči samo, da mu gibanje ne bi bilo omejeno in da bi lahko nadaljeval pot do ciljne države Italije. Iz tožnikovih izjav in dejanj tako izhaja, da je za azil zaprosil v dveh državah, v nobeni pa ni počakal na odločitev. Poleg tega je med postopkom spreminjal izjave in zato ni izkazal, da je verodostojen, kot ciljno državo pa je navedel Italijo in si obenem ne želi biti vrnjen ne v Grčijo in ne na Hrvaško, kar vse po presoji pristojnega organa pomeni, da je tožnik izrazito begosumen in da ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici.

6V nadaljnji obrazložitvi se pristojni organ sklicuje na Uredbo (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, ter navaja, da bo Ministrstvo za notranje zadeve pristojnim organom Hrvaške in Grčije posredovalo prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca ter zaprosilo za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Tožniku pa se, prav tako skladno z Uredbo (drugi odstavek 28. člena) in sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodba I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016), izreče ukrep pridržanja, saj se ugotavlja, da je tožnik dejansko izrazito begosumen in mu je zato treba omejiti gibanje. Pri tem pristojni organ poudarja, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že v Grčiji in na Hrvaškem, kot to izhaja iz izpiska Eurodac in iz navajanj tožnika, vendar je obe državi še pred odločitvijo o prošnji samovoljno zapustil ter s tem izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožnik je nadalje med postopkom spreminjal izjave in s tem želel zavesti uradno osebo ter preprečiti, da se mu omeji gibanje, pot pa bi nato lahko nadaljeval proti ciljni državi Italiji, kar prav tako ustreza 5. alinei prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 kot navajanje lažnih podatkov. S tem, ko je ilegalno prehajal državne meje, v Sloveniji pa nima možnosti bivanja, pa sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alinee drugega odstavka istega člena. Kar vse potrjuje prepričanje, da bi tožnik tudi Slovenijo zapustil in na ta način onemogočil predajo odgovorni državi, še zlasti zato, ker ve, da je v postopku predaje drugi državi, kamor pa ne želi, saj želi v Italijo, kjer bi si rad našel zaposlitev. Poudarja se še, da je namen mednarodne zaščite nudenje zaščite ljudem, ki so v svoji državi dejansko ogroženi in ne omogočanje ilegalnega sprehajanja po državah, kot to počne tožnik in s čimer je onemogočeno odločanje težavah, ki jih ima prosilec v izvorni državi.

7Za nadaljevanje postopka predaje po Dublinski uredbi je zato nujno potrebno tožniku omejiti gibanje in to s pridržanjem v prostorih Centra za tujce, kar omogoča Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v drugem odstavku 84. člena. Milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, namreč po presoji pristojnega organa ni primeren in ni učinkovit, saj večina pridržanih oseb zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območje Azilnega doma samovoljno zapusti, še preden je odločeno o njihovi prošnji. Izrečeni ukrep pa je skladen tudi z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilcev v zaporu in zaradi česar okoliščine pridržanja v Centru za tujce ne morejo vplivati na zakonitost odrejenega ukrepa. Pri tem se pristojni organ, poleg že omenjene direktive, sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014.

8Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga sodišču, da 1. izpodbijani sklep odpravi in 2. da ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode ter prepove nadaljnje izvrševanje sklepa in poseganje v osebno svobodo tožnika. Tožbo vlaga iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka.

9V tožbi ugovarja najprej kriterijem za določitev izjemne begosumnosti iz ZTuj-2, oziroma njihovi uporabi. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, po kateri kot kriteriji za presojo nevarnosti pobega ne morejo biti uporabljeni vsi kriteriji, ki so našteti v 68. členu ZTuj-2, temveč samo tisti, ki so skladni z značilnostmi in cilji Dublinske uredbe. Med te pa po stališču tožbe ne morejo soditi "milejše oblike okoliščin" iz drugega odstavka navedenega člena, na katerih je pristojni organ v pretežni meri utemeljil svojo odločitev.

10Sklicevanje pristojnega organa na 5. alineo prvega odstavka 68. člena pa je po stališču tožbe napačno. Najprej zato, ker se ne nanaša na nesodelovanje v tem postopku, ampak na nesodelovanje v postopku na Hrvaškem in v Grčiji, v zvezi s katerim tožena stranka nima nobenih informacij, tožnik pa je pojasnil, da tam prošnje ni vložil. Več bi lahko pojasnil na zaslišanju o tem, da ni vedel, kakšne dokumente je kjerkoli podpisal in da ni vedel, da je kjerkoli zaprosil za mednarodno zaščito. V Grčiji in na Hrvaškem so mu vzeli prstne odtise na silo. V Grčiji je nekaj podpisal, pa ni vedel kaj, saj je bilo v grščini. V Grčiji ni imel prevajalca, na Hrvaškem ga je imel v azilnem domu, bila je prisotna uradna oseba in imel je razgovor, vendar ni vedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito, ker mu tega nihče ni pojasnil. Mislil je, da so mu vzeli prstne odtise zato, ker so želeli preveriti njegovo kazensko preteklost. Sam pa ni imel namena, da v teh državah zaprosi za mednarodno zaščito. Ugotovitev pristojnega organa, da je spreminjal izjave, je napačna, saj je tožnik ves čas pojasnjeval enako. Kot cilj je navedel Slovenijo ali Italijo. Dva dneva pri tem ne moreta biti pomembna, saj je tožnik zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče, predvsem pa ni vedel, da je v Sloveniji, kar je logično glede na to, da je bil po gozdovih in da je mejo ilegalno prestopil. To je storil takoj, ko je bilo mogoče in ko je dobil potrebne informacije, saj sam nima potrebnega pravnega znanja in ob prestopu meje ni imel svetovalca, ki bi mu pojasnil, kako naj ravna. Prav tako je pojasnil, da je sam iskal policijo, česar pa tožena stranka očitno ni upoštevala. Tožnik je policiji sicer povedal, da je bila ciljna država Italija, ker je bila takšna njegova želja ob odhodu in ni jasno, zakaj si med potjo ne bi mogel premisliti. Pojasnil je tudi, zakaj je zapustil Hrvaško - ker ga je policija udarila v glavo oziroma tepla in ne ve, zakaj tožena stranka tega ne verjame.

11Zgolj dejstva, ki jih navaja tožena stranka, ne morejo biti dovolj za ugotovitev, da je tožnik izrazito begosumen, saj bi bil potem to vsak prosilec, ki bi zapustil drugo državo in prišel v Slovenijo, kar pa ni namen Dublinske uredbe. Poleg tega se v izpodbijanem sklepu ne presoja argumentov tožnika, zakaj je državi zapustil niti jih pristojni organ ni preveril. Dovolj natančno tudi ni pojasnil 3. alinee drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 niti ni jasno, zakaj to okoliščino pristojni organ sploh izpostavlja, kar pomeni, da so razlogi bistveno pomanjkljivi in se jih ne da preizkusiti. Tudi ni zadosti pojasnjeno, zakaj pooblaščenec tožniku ni mogel zastavljati vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito in je zato kršeno načelo zaslišanja stranke in obenem podana bistvena kršitev pravil postopka, ker se odločbe (pravilno: sklepa) ne da preizkusiti. Bistveno pomanjkljiva pa je odločba (pravilno: sklep) tudi zato, ker se ne upošteva tožnikova izjava, da Slovenije ne bo zapustil in da bo počakal na odločitev o prošnji. Na poti so ga spremljali tihotapci, zato od njega ni mogoče pričakovati svobodnega odločanja in ravnanja. Poleg tega nima dokumentov, s katerimi bi lahko vstopil v katerokoli državo. Ker je moral zbežati pred preganjanjem, pa časa za ureditev ustreznih dokumentov ni bilo in zato ni mogoče pričakovati, da bi jih imel, ko je vstopil v Slovenijo. Tožnik bi moral biti po Uredbi izrazito begosumen. Tega pa tožena stranka (argumentirano) ne ugotavlja in je torej jasno, da je bila tožniku odvzeta prostost samo zato, ker so bili njegovi odtisi v bazi Eurodac, kar pa Dublinska uredba prepoveduje in je torej izpodbijani sklep nezakonit tudi iz tega razloga. Poleg tega tožnik navaja še, da ni pravilno, da se za pristojnost zaprosi Grčijo, saj po stališču ESČP prosilcev za azil zaradi tamkajšnjih razmer, v Grčijo ni dovoljeno vračati.

12V zvezi z izbiro (strožjega) ukrepa tožnik v tožbi navaja, da je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce nesorazmeren in nepotreben in je mogoče zasledovani cilj doseči tudi z omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma. Utemeljitev tožene stranke v tej zvezi je pavšalna in pomanjkljiva. Območje Azilnega doma, kjer se lahko gibljejo prosilci, je bistveno večje in pri tem ni časovne omejitve. V Centru za tujce je na prostem lahko le eno uro na dan, pa še to na majhnem atrijskem igrišču pod nadzorom policije. Argument tožene stranke v tej zvezi ni primeren, saj gre za pomanjkljivost, ki je na njeni strani in bi zato morala stremeti k temu, da jo odpravi. Če namreč omejitev gibanja na Azilni dom ni operativna, se postavi vprašanje, ali omenjeni milejši ukrep sploh obstaja. Tožnik še poudari, da izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode, saj je namestitev v Centru za tujce treba enačiti z zaporom zaprtega tipa, ta pa za prosilce po ZMZ-1 ni dopusten.

13Tožnik poleg tega predlaga, da sodišče na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izda začasno odredbo, po kateri naj se stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. V tej zvezi navaja, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nadomestiti nihče. V konkretnem primeru gre namreč za poseg v njegovo osebno svobodo. Kršitev pravice do osebne svobode pa pomeni škodo že sama po sebi. Ker je pridržan nezakonito, pa predlaga Izdajo začasne odredbe tudi v primeru, če bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep nadomestiti z milejšim.

14Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

15Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in pri predlogih.

K I. točki izreka

16Tožba na odpravo izpodbijanega sklepa ni utemeljena.

17V konkretnem primeru gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 in s tem za situacijo iz 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz predloženih upravnih spisov in v zadevi niti ni sporno. Sporno je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe.

18Drugi odstavek 28. člena Uredbe, na katerega se (v povezavi z omenjeno 5. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

19Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo (z obširnim opisom razmer v Azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, opravljena glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki se po stališču Vrhovnega sodišča (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016, 12. odstavek) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Upoštevanje milejših oblik okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, pri tem ni izključeno. To velja še posebej, če obenem z milejšimi obstajajo tudi okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, iz prvega odstavka istega člena. Da bi pristojni organ temeljil svojo odločitev večinoma na milejših okoliščinah, kot se zatrjuje v tožbi, pa ne drži, saj je iz razlogov sklepa razvidno, da odločitev temelji predvsem na ugotovitvah o tožnikovem nesodelovanju v postopku in o navajanju lažnih podatkov ter s tem na okoliščinah, iz (5. alinee) prvega odstavka citiranega člena. Tožeča stranka pa tudi ne more uspeti z ugovorom, da se v konkretnem primeru okoliščina "nesodelovanje v postopku" nanaša zgolj na postopke, ki so potekali na Hrvaškem in Grčiji in da zato navedenih okoliščin ni mogoče upoštevati kot relevantnih za odločitev. Iz ustaljene sodne prakse namreč sledi, da se navedena okoliščina upošteva tudi v primeru, ko gre za nesodelovanje v postopku v drugih državah in ne le v postopku, ki se vodi v Sloveniji.

20Sodišče pa se strinja tudi s presojo relevantnih okoliščin in z zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo begosumnost kažejo podatki, zbrani uradoma, pa tudi tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisih, že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito, nazadnje na Hrvaškem, obe državi pa samovoljno zapustil še pred odločitvijo o prošnji. Pri čemer iz izjave, ki jo je dal policistom, dovolj jasno sledi, da je njegova ciljna država Italija, dovolj jasno pa izhaja tudi, da je v Zagrebu zaprosil za azil in da je pred odločitvijo o prošnji zapustil tamkajšnji azilni dom in odšel v Slovenijo, kar potrjuje podatke, pridobljene iz baze Eurodac, vsaj kar se tiče Hrvaške. Drugače - tako kot se navaja v tožbi - tožnik pove šele v prošnji in nato na zaslišanju pred sodiščem. Tožbena trditev, da tožnik navaja ves čas enako, torej ne drži in je v očitnem nasprotju s podatki upravnih spisov. Obenem pa to pomeni, da tožnik izjave spreminja in da je mogoče verjeti zgolj tistim in toliko, kolikor so logične in podkrepljene z dokazi. To pa so spet zlasti podatki Eurodac, pa tudi vsebina izjave, ki jo je dal tožnik ob prijetju. Medtem ko so nadaljnja izvajanja tožnika, tako glede ciljne države (Slovenije), kot o tem, da za azil pred prihodom v Slovenijo ni nikjer zaprosil, ne v Grčiji in ne na Hrvaškem, povsem neprepričljiva. Zlasti to velja za Hrvaško, saj v izjavi, ki jo je dal policistom ob prijetju, ne pove samo, da je zaprosil za azil, temveč tudi, da je bil nameščen v azilnem domu in da je dobil izkaznico ter pojasnjuje nadaljnje okoliščine v tej zvezi (kje je pustil izkaznico, koga je tam spoznal, kje je izvedel za pot v Slovenijo ipd.). V tožbi pa še potrdi, da je imel prevajalca, kar vse, ob upoštevanju njegove siceršnje prisebnosti ter sposobnosti dojemanja, ki je razvidna iz izjav, ki jih je dal v upravnem postopku in ki jo je izpričal tudi na zaslišanju pred sodiščem, potrjuje ugotovitve pristojnega organa, ki se tičejo tožnikovega nesodelovanja v postopku Poškodbe, ki naj bi mu jih prizadejali hrvaški policisti ob prijetju, tožnik prvič opiše na naroku pred sodiščem, medtem ko v spisih tovrstnih podatkov ni in zato toženi stranki ni mogoče očitati, da teh njegovih navedb ni upoštevala. Medtem ko se je o zatrjevanem nasilju s strani hrvaških policistov izrekla, le da jih je z ozirom na tožnikovo spreminjanje izjav utemeljeno ocenila drugače, kot želi tožnik v tožbi. Z ozirom na izpričano neverodostojnost tožnikovih izjav pa tudi ni mogoče verjeti tožnikovim navedbam, da namerava ostati v Sloveniji, oziroma da bo v Sloveniji počakal na konec postopka, kot se zatrjuje v tožbi in kot je izjavil na naroku pred sodiščem.

21Tožniku torej po povedanem ni odrejeno pridržanje samo zato, ker so bili njegovi prstni odtisi najdeni v bazi Eurodac, kot se navaja v tožbi, temveč so bile ugotovljene in presojene še druge, zgoraj navedene okoliščine, ki so pristojni organ po presoji sodišča utemeljeno privedle do sklepa, da obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik v primeru, če bi to možnost imel, tudi iz Slovenije pobegnil in na ta način onemogočil končanje postopka. Iz spisov tudi sledi, in o tem niti ni spora, da je tožnik imel ves čas postopka tolmača in ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito pooblaščenca, kar pomeni, da je lahko sodeloval v postopku ter imel možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, o katerih je bil povprašan s strani pristojnih organov in ki so pomembne za odločitev. Drugačne in hkrati povsem pavšalne tožbene navedbe, vključno s trditvijo o kršitvi načela zaslišanja stranke, so zato brez podlage in jih sodišče kot takšne zavrača.

22Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v Azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je pomanjkljivost, ki onemogoča namestitev tožnika v Azilnem domu na strani tožene stranke in da bi le-ta morala stremeti k temu, da jo odpravi. Še zlasti, ker naj bi se po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi pridržanje na podlagi 28. člena Dublinske uredbe na prvem mestu izvajalo ravno z odreditvijo ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, ukrep omejitve gibanja na Center za tujce pa z ozirom na drugi odstavek istega člena uporabil samo v posameznih in torej posebnih primerih. Ker pa tožena stranka razmer v Azilnem domu očitno še ni uredila, ostane kot učinkovita in s tem možna le še izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena, kot že rečeno, izrecno omogoča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Da bi bil poseg prekomeren, pa tudi ni razvidno iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku. Sodišče lahko razume tožnika, da si želi več svobode ter da pogreša prosto gibanje izven Centra za tujce, kar pa še ne predstavlja okoliščin, ki bi pretehtale že navedene razloge za pridržanje in s tem v zadostni meri izkazano nevarnost pobega.

23Sodišče je zato, glede na povedano, sledilo razlogom izpodbijanega sklepa kot pravilnim in skladnim z zakonom, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

24V ostalem, to je v delu, v katerem se zahteva ugotovitev, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode in prepoved izvrševanja izpodbijanega sklepa, pa je sodišče moralo tožbo zavreči.

25Po 4. členu ZUS-1, na katerega se sklicuje tožnik, odloča sodišče (v upravnem sporu) tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po tej določbi torej sodišče odloča samo takrat, kadar gre za poseg z dejanjem ali drugim posamičnim in ne z upravnim aktom iz 2. člena ZUS-1, pa še to samo takrat, kadar zoper takšen akt ni drugega sodnega varstva. V konkretnem primeru je bilo o tožnikovem pridržanju in s tem o posegu v tožnikovo pravico do osebne svobode odločeno z izpodbijanim sklepom, ki je dokončni upravni aktom, zoper katerega je zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu. To pa pomeni, da za odločanje v sporu iz 4. člena ZUS-1 niso izpolnjeni predpisani pogoji in je bilo zato treba tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Presoje tožbenih ugovorov o kršitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin namreč ne zagotavlja le odločanje na podlagi 4. člena ZUS-1, ki se zahteva s tožbo. Sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin je subsidiarno, niti Ustava niti ZUS-1 pa ne pogojujeta oblike sodnega varstva glede na učinke pravnega sredstva zoper odločbo upravnega organa (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 154/2015 z dne 23. 7. 2015).

K III. točki izreka

26Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta, do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

27V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, in to z pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe iz tega razloga zavreči.