UPRS Sodba I U 504/2022-30

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka in stranka z interesom A. A. sami trpita svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Upravna enota Piran (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se odobri pravni posel na podlagi sprejema ponudbe z dne 14. 7. 2021 za prodajo nepremičnin s parc. št. 977/2 - kmetijsko zemljišče, 977/1, 977/3, 977/4, 977/5 in 979, v delu, ki je kmetijsko zemljišče, vse k. o. ..., za skupno ceno 117.500,00 EUR, sklenjen med prvo stranko z interesom kot prodajalko in drugo stranko z interesom kot kupovalko (1. točka izreka), da se zavrne pravni posel na podlagi sprejema ponudbe z dne 24. 6. 2021 za prodajo navedenih nepremičnin za navedeno ceno, sklenjen med prvo stranko z interesom kot prodajalko in tožnico kot kupovalko (2. točka izreka), da se zavrne pravni posel na podlagi sprejema ponudbe z dne 13. 7. 2021 za prodajo citiranih nepremičnin za citirano ceno, sklenjen med prvo stranko z interesom kot prodajalko in B. B. kot kupovalko (3. točka izreka), da se zavrne pravni posel na podlagi sprejema ponudbe z dne 13. 7. 2021 za prodajo teh nepremičnin za to ceno, sklenjen med prvo stranko z interesom kot prodajalko in družbo C., d. o. o. kot kupovalko (4. točka izreka) ter da stroški v postopku niso nastali (5. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ v postopku ugotovil, da ima prednost do nakupa oziroma najmočnejšo predkupno pravico druga stranka z interesom A. A. po 2. točki prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Ta je kmet, ki mu je kmetijstvo glavna dejavnost. Priložil je odločbo prvostopenjskega organa št. 330-184/2021-5 z dne 8. 10. 2020, iz katere izhaja, da izpolnjuje pogoje za kmeta, dokazilo o vrednosti kmetijske proizvodnje v letu 2020, ki ga je izdelal Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica z dne 24. 5. 2021, in zemljiškoknjižni izpisek lastništva parcele št. 981/1, k. o. ...

3Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) je s svojo odločbo z dne 15. 3. 2022 tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da je dodatno preverilo, ali druga stranka z interesom izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po 24. členu ZKZ. Med drugim navaja, da iz Registra kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: register) izhaja, da je bil njen pridelek leta 2020 10.860 kg oljk, leta 2019 8.720 kg oljk in leta 2018 10.490 kg oljk. Meni, da primerjava kalkulacije za oljčno olje za leto 2020 in podatkov druge stranke z interesom ustreza 15-odstotnemu izplenu olja glede na količino oljk in potrjuje verodostojnost podatka, ki je osnova za izračun vrednosti kmetijske proizvodnje. Upoštevaje tržno vrednost oljčnega olja leta 2020, ki je približno 14 EUR, je druga stranka z interesom ustvarila 22.344 EUR dohodka. Dodaja še, da iz registra izhaja, da je bil povprečni pridelek leta 2020 2,4 tone oljk na hektar, da se pridelek med oljkarji zelo razlikuje in da je pridelek v rangu druge stranke z interesom (približno 7 ton oljk na hektar) prijavilo kar 14 pridelovalcev.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4Tožnica se z opisano odločitvijo ne strinja. V tožbi v bistvenem navaja, da se je prvostopenjski organ zanesel na svoji odločbi z dne 8. 10. 2020 (za drugo stranko z interesom) in z dne 1. 3. 2021 (za B. B.), iz katerih naj bi izhajalo, da izpolnjujeta pogoje za kmeta, ni pa presojal, ali te pogoje izpolnjujeta v trenutku sprejema ponudbe in v času odobritve pravnega posla. Trdi, da je navedba druge stranke z interesom, da je na svojem oljčniku, ki meri 1,52 ha, leta 2020 pridelala skupno 10.860 kg oljk oziroma 1.596 kg olja, pretirana in nerealna, saj bi to pomenilo, da je pridelala skoraj 300 odstotkov več od povprečja v Sloveniji. Meni, da bi lahko pridelala približno 3,8 tone oljk oziroma približno 608 kg olja (z možnostjo 15-odstotnega odstopanja). Dodaja, da pridelovalci utegnejo v register prijaviti večje količine pridelkov med drugim ravno za to, da dosežejo pomemben del dohodka, kar jim pride prav v postopkih, kot je pričujoči. Vztraja, da je bila zato druga stranka z interesom napačno prepoznana kot najmočnejša predkupna upravičenka. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo pritrjuje izpodbijani odločitvi in dodatno opozarja, da se tožnica z ničemer ne opredeli do njene ugotovitve, da je druga stranka z interesom že v preteklih letih pridelala večjo količino oljk. Dodaja, da druga stranka z interesom ni edina pridelovalka s takšnim donosom, niti ne spada med pridelovalce z največjim donosom. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6Druga stranka z interesom v odgovoru na tožbo v bistvenem navaja, da je tožnica v postopku le pavšalno zatrjevala, da toženka ni preverjala izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa kmeta s potrebno skrbnostjo, in da šele v pričujoči tožbi konkretizirano oporeka oceni vrednosti njene kmetijske proizvodnje leta 2020, zato gre za nedovoljene tožbene novote. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožnici pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

7Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2022 vztraja pri svojih navedbah, ki jih v bistvenem ponavlja z dodatnimi argumenti. Izpostavlja, da bi morala toženka izvesti posebni ugotovitveni postopek.

8Tožnica in druga stranka z interesom sta pri svojih navedbah vztrajali tudi na naroku za glavno obravnavo.

Dokazni postopek

9Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine (odločbo drugostopenjskega organa z dne 15. 3. 2022 (A2), izpodbijano odločbo (A3), odločbo prvostopenjskega organa z dne 1. 3. 2021 (A4), Mnenje o vrednosti kmetijske proizvodnje v letu 2020 z dne 24. 5. 2021 (A5), odločbo prvostopenjskega organa z dne 8. 10. 2020 (A6) in pritožbo tožnice z dne 7. 12. 2021 (A7)) ter ostale listine upravnega spisa. Sodišče pa je kot nepotreben in prepozen zavrnilo dokazni predlog druge stranke z interesom za njeno zaslišanje, kar je obrazloženo v nadaljevanju.

K I. točki izreka

10Tožba ni utemeljena.

11V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev toženke, da odobri pravni posel, sklenjen med strankama z interesom, in da zavrne pravni posel, sklenjen s tožnico. Tako odločitev je sprejela na podlagi presoje, da ima druga stranka z interesom predkupno pravico kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Tožnica v bistvenem ugovarja, da toženka ni popolno ugotovila dejanskega stanja, ker ni ugotovila vseh dejstev, pomembnih za presojo, da je druga stranka z interesom res kmet. Ugovarja, da je ugotovitev toženke, da je druga stranka z interesom leta 2020 pridelala 10.860 kg oljk (oziroma 1.596 kg olja), napačna, saj je slednja v tem letu po razumnih kriterijih lahko pridelala približno 3,8 tone oljk oziroma približno 608 kg oljčnega olja.

12ZKZ določa, da je kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ). Za kmetijsko dejavnost se šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po ZKZ šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (drugi odstavek 24. člena ZKZ).

13Pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, lahko uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; 4. drug kmet; 5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti; 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo (prvi odstavek 23. člena ZKZ).

14Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ v pritožbenem postopku dokazni postopek dopolnil in ugotovil, da je druga stranka z interesom leta 2020 na 1,52 ha oljčnika pridelala skupno 10.860 kg oljk oziroma 1.596 kg oljčnega olja, kar je pomenilo 17.376,00 EUR oziroma glede na tržno vrednost oljčnega olja 22.344 EUR (kot to izhaja s 6. strani odločbe drugostopenjskega organa z dne 15. 3. 2022). O teh ugotovitvah je drugostopenjski organ z dopisom z dne 4. 3. 2022 seznanil tudi tožnico. Ta je ugotovitvam drugostopenjskega organa ugovarjala. Drugostopenjski organ pa je v odločbi z dne 15. 3. 2022 njene ugovore argumentirano zavrnil. Pojasnil je, da iz registra izhaja, da je bil leta 2020 povprečni pridelek res 2,4 tone oljk na hektar, vendar se pridelek med oljkarji zelo razlikuje. Pridelek v rangu druge stranke z interesom je prijavilo kar 14 pridelovalcev, druga stranka z interesom pa je podoben podatek o pridelku javila več let zapored (pridelka za leti 2018 in 2020 sta skoraj identična), zato po oceni drugostopenjskega organa ne gre za namensko povečanje podatkov o pridelku. Drugostopenjski organ je tako zaključil, da je pridelek druge stranke z interesom realen in ni sledil tožničinim trditvam, da naj bi podatke prikazovala lažno (kot to izhaja z 8. in 9. strani odločbe drugostopenjskega organa z dne 15. 3. 2022).

15Sodišče tako najprej ugotavlja, da je neutemeljen ugovor tožnice, da toženka ni presojala, ali druga stranka izpolnjuje pogoje za kmeta po 24. členu ZKZ. Drugostopenjski organ je, kot pojasnjeno, dokazni postopek dopolnil, ugotovil pravno relevantna dejstva ter na njihovi podlagi sklenil, da druga stranka z interesom izpolnjuje pogoje za kmeta po 24. členu ZKZ.

16Nerelevanten je ugovor tožnice, da se status kmeta po ZKZ ne ugotavlja z dohodkom, ki bi ga posameznik imel skupaj z novo pridobljenimi nepremičninami. V obravnavani zadevi namreč toženka izpolnjevanja pogojev za kmeta po 24. členu ZKZ za drugo stranko z interesom ni presojala glede na nepremičnine, ki so predmet odobritve.

17Končno, tožnica v tožbi ugovarja, da je ugotovljeni pridelek za drugo stranko z interesom v letu 2020 pretiran, in zatrjuje, da je v tem letu lahko pridelala približno 3,8 tone oljk oziroma približno 608 kg oljčnega olja. V zvezi s temi tožbenimi navedbami pa sodišče ugotavlja, da so (povsem) neizakzane. Tožnica jih ni podkrepila z nobenim dokaznim predlogom. Ostala je zgolj na ravni navedb. S tem pa predstavljenih ugotovitev drugostopenjskega organa glede pridelka druge stranke z interesom v letu 2020 ne more izpodbiti. Poleg tega je drugostopenjski organ v svoji odločbi argumentirano pojasnil, zakaj šteje podatke o pridelku oljk druge stranke z interesom za leto 2020 za realne. S temi ugotovitvami pa se tožnica (kot opozarja toženka v odgovoru na tožbo) v tožbi ne sooči. Tako se tudi tožbeni ugovor o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju izkaže kot neutemeljen. Posledično je sodišče kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog druge stranke z interesom za njeno zaslišanje, saj (kot pojasnjeno) tožnica ni predlagala nobenega dokaznega predloga, s katerim bi izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje glede pridelka oljk druge stranke z interesom leta 2020. Ravno o slednjem pa naj bi izpovedala druga stranka z interesom. Prav tako je bil ta dokazni predlog prepozen, saj ga v upravnem postopku ni predlagala, v upravnem sporu pa ni navedla razlogov, zakaj tega ni storila (52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)).

18Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

19Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov postopka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

20Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov druge stranke z interesom temelji na prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ta stranka je v sporu sicer uspela. Vendar pa sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški se stranki povrnejo, upošteva samo tiste, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker po presoji sodišča druga stranka z interesom ni dodatno prispevala k razjasnitvi zadeve, priglašeni stroški niso bili potrebni in jih zato ni priznalo. Ta stranka zato sama trpi svoje stroške postopka.