UPRS Sodba II U 195/2022-15

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 09 01-30970-2 z dne 22. 2. 2021 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z odločbo št. DT 09 01-30970-2 z dne 22. 2. 2021 je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS oziroma davčni organ) tožniku za leto 2017 odmerila dohodnino v znesku 6.635,20 EUR ter mu naložila, da mora znesek 3.241,94 EUR, ki predstavlja razliko med odmerjeno dohodnino in zneskom med letom plačane akontacije dohodnine v višini 3.393,26 EUR, plačati v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe na prehodni davčni podračun - proračun države, naveden v izreku odločbe, sicer mu bodo zaračunane zamudne obresti.

2Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ poleg dohodkov z oznako 1101 (plače, nadomestilo plače in povračila stroškov v zvezi z delom) v višini 33.812,79 EUR v davčno osnovo tožnika vštel tudi dohodke z oznako 1103 (regres za letni dopust) v višini 1.180,00 EUR. Upoštevaje plačane prispevke, akontacijo dohodnine ter davek, plačan v tujini, je bila tožniku dohodnina od neto davčne osnove 26.310,45 EUR odmerjena v višini 6.635,20 EUR.

3Kot pojasnjuje davčni organ, so bila v dohodek tožnika iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini vključena tudi povračila stroškov prehrane med delom ter stroški prevoza na delo in iz njega, ki se po določbi 45. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2) obravnavajo kot dohodek, ki se ne všteva v davčno osnovo. Na podlagi predloženih dokazil so bila tožniku priznana povračila stroškov v višini 6.571,02 EUR, ki so bila odšteta od celotnega dohodka.

4Po pregledu predložene dokumentacije je davčni organ ugotovil, da je tožnik v letu 2017 v Avstriji poleg bruto dohodka v višini 26.713,60 EUR prejel tudi neobdavčeni dohodek v višini 11.071,60 EUR. Z dopisom z dne 1. 10. 2019 je bil tožnik pozvan, da davčnemu organu predloži ustrezno dokumentacijo, iz katere bo razvidno, za kakšno vrsto dohodka gre, in potne naloge oziroma dokazila, iz katerih bo razvidno, da gre po slovenski zakonodaji za neobdavčljive dohodke. Tožnik je po pozivu davčnemu organu posredoval kopije plačilnih list in liste prisotnosti. Iz predloženih dokazil po ugotovitvi FURS ni mogoče ugotoviti, v kakšni višini, za koliko dni iz za katere službene poti je davčni zavezanec pridobil neobdavčene dohodke. Razbrati pa je mogoče, da je tožnik delo v letu 2017 v pretežni meri opravljal izven sedeža delodajalca kot serviser oziroma kot terenski delavec in da se je vsakodnevno vračal v kraj, kjer prebiva. Navedeno je mogoče razbrati iz priložene vloge za uveljavljanje stroškov prevoza in malice v zvezi z delom v tujini. Zaradi svoje narave tožnikovo delo po mnenju davčnega organa predstavlja delo na terenu in ne službeno pot. Prejete neobdavčene dohodke iz Avstrije je zato davčni organ vštel v osnovo tožnika za odmero dohodnine. Ker je ugotovil, da je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni višji od zneska med letom plačane akontacije dohodnine, je tožniku v skladu z določbo četrtega odstavka 123. člena ZDoh-2 z izpodbijano odločbo naložil obveznost doplačila razlike v višini 3.241,94 EUR.

5Zoper odločbo o odmeri dohodnine je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: ministrstvo) z odločbo št. DT-499-01-774/2021-2 z dne 1. 3. 2022 kot neutemeljeno zavrnilo. Kot pojasnjuje ministrstvo, v primeru, ko slovenski rezident v tujini doseže smiselno primerljiv dohodek iz delovnega razmerja, ki se v skladu s 44. členom ZDoh-2 ne všteva v davčno osnovo, se takšen dohodek iz naslova povračila stroškov v zvezi s terenskim dodatkom, dnevnicami in službenimi potmi pod pogoji in do višin, ki jih določa Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: Uredba), ne vključi v davčno osnovo v Sloveniji. Navedeno pomeni, da v primeru, ko je zavezanec v Avstriji prejel zneske, ki v tujini niso vključeni med obdavčljive dohodke, ti zneski v Sloveniji niso avtomatično priznani kot dohodek, ki se ne všteva v davčno osnovo iz delovnega razmerja. Za utemeljeno zmanjšanje davčne osnove za dnevnice oziroma terenski dodatek ali službeno pot je treba dokazati, da gre za prejemke, ki so nastali v zvezi s službenim potovanjem. Službeno potovanje pa je le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi. Za delavce, ki so zaposleni pri tujem delodajalcu, je zato treba glede na okoliščine vsakega konkretnega primera posebej na podlagi predloženih dokazil ugotoviti, ali prejeti dohodki predstavljajo neobdavčene dnevnice oziroma terenski dodatek, dokazno breme pa je po določbi 76. člena Zakona o davčnem postopku ( v nadaljevanju: ZDavP-2) na ramenih davčnega zavezanca.

6Pritožnik je v obravnavani zadevi v zvezi z neobdavčenim dohodkom, prejetim v tujini, po pozivu FURS posredoval zgolj seznam svoje dnevne prisotnosti na delovnem mestu, potrjen s strani delodajalca, ter mesečne plačilne liste, ostalih dokazil (pogodbe o zaposlitvi, iz katere bi bila razvidna narava njegovega dela v tujini, potnih nalogov delodajalca in podobno) pa ni predložil. Davčni organ na prvi stopnji je zato po mnenju ministrstva ravnal pravilno, ko je v davčno osnovo tožnika za odmero dohodnine vključil tudi dohodke, razvidne iz plačilne liste, v višini 11.071,60 EUR.

7Zaradi pravilne odmere dohodnine je bil tožnik v postopku na prvi stopnji pozvan k predložitvi dokazil glede neobdavčenega dohodka, da bi se ugotovilo, za kakšno vrsto dohodka gre ter ali je ta dohodek primerljiv neobdavčljivemu dohodku v Sloveniji. Tožnik se je na vabilo odzval in posredoval sezname prisotnosti na delovnem mestu ter mesečne plačilne liste, iz katerih izhaja izplačilo "Diäten Ausland". Predložene mesečne plačilne liste pa po ugotovitvi ministrstva potrjujejo zgolj višino prejetega neobdavčenega dohodka v tujini, ne potrjujejo pa tožnikovih navedb, da gre za izplačilo dnevnic oziroma dohodka, ki bi ga bilo po slovenskem pravu mogoče izvzeti iz davčne osnove. Glede pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik priložil pritožbi, pa ministrstvo pojasnjuje, da predstavlja navedena pogodba po 238. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) pritožbeno novoto, ki jo je mogoče upoštevati le, če je obstajala v času odločanja organa na prvi stopnji in če je stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Iz pritožbe in iz dokumentacije v spisu pa po ugotovitvi ministrstva ne izhaja, da bi navedeni dokaz predstavljal dopusten nov dokaz, ki bi ga bilo mogoče upoštevati pri odločanju v obravnavani zadevi.

8Zoper odločbo, izdano v postopku na prvi stopnji, je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je v obravnavanem primeru sporno pravno vprašanje, ali se v davčno osnovo za odmero dohodnine vštejejo tudi dohodki, ki jih je tožnik prejel iz naslova dnevnic ter povračila stroškov prevoza za delo, ki ga je opravljal v Nemčiji. Kot zatrjuje tožnik, je od delodajalca v Avstriji v letu 2017 med drugim prejel tudi neobdavčen znesek dohodkov v višini 11.071,60 EUR, ki predstavlja znesek dnevnic v višini 6.754,00 EUR za delo v Nemčiji v času od aprila do decembra leta 2017, znesek 4.080,00 EUR, prejet kot povračilo za stroške prevoza in znesek dnevnic v višini 237,60 EUR za delo v Avstriji. Ta skupni znesek dohodkov je davčni organ na prvi stopnji po prepričanju tožnika v nasprotju z materialnim pravom vštel v osnovo za odmero dohodnine. Tožnik se ob tem sklicuje na določbo 4. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, v skladu s katero se v davčno osnovo iz delovnega razmerja ne všteva povračilo stroškov v zvezi s službenim potovanjem, kot so dnevnica ter povračilo stroškov prevoza, vključno s povračilom stroškov za uporabo delojemalčevega osebnega vozila za službene namene (kilometrina). Tožnik ob tem pojasnjuje, da je bil v obdobju od aprila do decembra leta 2017 po navodilu avstrijskega delodajalca napoten na delo v Nemčijo. Za vsak dan dela v Nemčiji bi moral zato davčni organ upoštevati (to je od davčne osnove odšteti) višino dnevnic za tujino, ki so v letu 2017 po Uredbi za Nemčijo znašale 35,00 EUR na dan, kar znaša skupaj 6.754,00 EUR. V davčno osnovo se po mnenju tožnika tudi ne bi smeli vštevati stroški prevoza, ki predstavljajo povračilo stroškov za uporabo delojemalčevega osebnega vozila za službene namene. Tožnik je namreč po nalogu delodajalca v letu 2017 uporabljal lasten avtomobil. Iz tega naslova mu je delodajalec povrnil stroške v skupni višini 4.080,00 EUR (0,282 EUR na prevožen kilometer poti dolžine 850 kilometrov).

9Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in samo odloči o stvari, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvi upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

11Tožba je utemeljena.

12Za odločitev v obravnavani zadevi je ključno vprašanje, ali so bili z izpodbijano odločbo pri odmeri dohodnine od dohodka, ki ga je tožnik v letu 2017 prejel od tujega delodajalca iz naslova sklenjenega delovnega razmerja, pravilno upoštevani zneski stroškov, ki jih je imel tožnik pri opravljanju dela, in ki mu jih je za namen povračila stroškov prehrane ter stroškov prevoza tuji delodajalec povrnil v skupni višini 11.071,60 EUR.

13Po slovenski zakonodaji so stroški, ki jih je imel delavec pri pridobivanju dohodka iz naslova zaposlitve, pod določenimi pogoji ter v določeni višini neobdavčeni (se ne vštevajo v osnovo za odmero dohodnine). V letu 2017, v katerem so nastali dohodki tožnika, se v skladu s splošno določbo 44. člena ZDoh-2 v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja med drugim niso vštevala povračila stroškov v zvezi z delom, kot so prehrana med delom, stroški prevoza na delo in z dela in terenski dodatek, pod pogoji in do višin, ki jih je določila vlada v Uredbi (3. točka prvega odstavka 44. člena ZDoh-2) ter tudi ne povračila stroškov v zvezi s službenim potovanjem, kot so dnevnice ter stroški prevoza, vključno s stroški za uporabo delojemalčevega osebnega vozila za službene namene (kilometrina), in sicer pod pogoji in do višine, določene v Uredbi (4. a) točka in 4. b) točka prvega odstavka 44. člena ZDoh-2). V davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja se tako vštevajo le zneski posameznega povračila v delu, ki presega znesek, določen v Uredbi vlade.

14Za davčne zavezance, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem v tujini, pa je zakonodajalec povračilo stroškov na delo in z dela ter prehrane med delom posebej (specialno) uredil v 45. členu ZDoh-2, v skladu s katerim se zavezancu, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, v davčno osnovo od tega dohodka ne všteva dohodek v višini stroška prehrane med delom in stroška prevoza na delo in z dela glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini, pod pogoji in do višine, določene v Uredbi vlade, pri čemer se stroški prehrane med delom priznajo do višine, povečane za 80 % glede na višino, ki jo določi vlada v Uredbi (prvi odstavek).

15Zakonodajalec je z opisano splošno ureditvijo in posebno ureditvijo, namenjeno zavezancem, ki dohodek pridobivajo od tujega delodajalca, iz obdavčitve izvzel tiste dohodke zavezanca (ne glede na to, ali so prejeti od slovenskega ali tujega delodajalca), ki ne povečujejo njegovega premoženja, saj predstavljajo povračilo, ki ga je zavezanec prejel od svojega delodajalca v zameno za stroške, ki jih je imel v zvezi z delom. Upoštevaje načelo davčne pravičnosti se namreč v skladu z davčno zakonodajo obdavči le razpoložljivi del dohodka posameznika po odbitju stroškov, ki jih je ta imel v zvezi z delom.¹ Zaradi načela enake obravnave pri obdavčenju dohodkov posameznih davčnih zavezancev (ne glede na njihov vir) pa je treba primerljive dohodke zavezancev iz 44. in 45. člena ZDoh-2 v povezavi z Uredbo ob uporabi ustavnoskladne razlage zakonskih določb obravnavati smiselno enako.² Navedeno pomeni, da morajo biti stroški tistih zavezancev, ki so prejeti od tujega delodajalca v zvezi z delom, obravnavani enako kot vsebinsko primerljivi stroški zavezancev, prejeti od slovenskega delodajalca po splošni določbi 44. člena ZDoh-2.

16Med strankama ni spora o tem, da je tožnik davčni rezident Slovenije in s tem tudi slovenski davčni zavezanec. Prav tako ni sporno, da je bil v letu 2017 (v mesecih od aprila do decembra) zaposlen pri avstrijskem delodajalcu, ki mu je v tem letu iz naslova zaposlitve izplačal v tujini obdavčen dohodek (plačo) v višini 26.713,60 EUR ter neobdavčen dohodek v višini 11.071,60 EUR, narave katerega pa tožnik po mnenju davčnega organa v davčnem postopku ni uspel dokazati, zaradi česar je tudi ta dohodek davčni organ tožniku v celoti vštel v osnovo za odmero dohodnine, tožniku pa je skladno z določbo 45. člena ZDoh-2 odštel znesek priznanih stroškov v skupni višini 6.571,02 EUR, pri izračunu katerih je davčni organ štel, da se je tožnik iz kraja svojega dela vsakodnevno vračal v kraj svojega bivališča v Sloveniji.

17V obravnavani zadevi je sporna pravna narava dohodka, ki ga je tožnik v letu 2017 prejel od avstrijskega delodajalca v višini 11.071,60 EUR, za katerega tožnik zatrjuje, da predstavlja izplačane dnevnice za službena potovanja v Avstriji in Nemčiji, kamor naj bi ga napotil avstrijski delodajalec, ter s službenim potovanjem povezane potne stroške, ki jih davčni organ po slovenski zakonodaji po njegovem mnenju ne bi smel všteti v osnovo za odmero dohodnine.

18Za pravilno davčno obravnavo povračil stroškov prehrane ter potnih stroškov, ki jih je imel tožnik v zvezi z delom pri tujem delodajalcu, je tako ključno vprašanje, ali je tožnik v letu 2017, ko je bil zaposlen pri avstrijskem delodajalcu, delo v Nemčiji opravljal kot terenski delavec, ki se je vsakodnevno vračal na naslov svojega običajnega bivališča v Sloveniji (kot meni to davčni organ na prvi stopnji), ali kot delavec, napoten na začasno delo v tujino, ali pa je bilo delo v Nemčiji, opravljeno v okviru odrejenih službenih poti (kot to zatrjuje tožnik v tožbi).

19To razlikovanje je namreč ključno zaradi različne davčne obravnave stroškov, nastalih v okviru napotitve oziroma službenega potovanja po slovenskem pravu. Dnevnice, ki predstavljajo povračilo za stroške prehrane, in ki se po Uredbi do določenega zneska ne vštevajo v osnovo za odmero dohodnine, namreč delavcu pripadajo le za t. i. službena potovanja, ki predstavljajo poti delavca izven kraja, kjer po pogodbi o zaposlitvi običajno opravlja svoje delo, ne pripadajo pa tudi terenskemu delavcu, ki po pogodbi o zaposlitvi delo opravlja na terenu, izven sedeža svojega delodajalca³, ter tudi ne delavcu, ki je bil po pogodbi o zaposlitvi začasno napoten na delo v tujino.⁴ V kolikor je glede na okoliščine posameznega primera ugotovljeno, da delavec ni bil le na službenem potovanju v tujini, pač pa je po pogodbi o zaposlitvi njegovo delovno mesto dejansko v tujini (npr. v poslovni enoti njegovega delodajalca ali pri njegovih pogodbenih partnerjih v drugi državi), delavec do dnevnic ni upravičen. Navedeno pomeni, da se navedena izplačila (ne glede na svoje poimenovanje) ne morejo obravnavati kot neobdavčen del dohodka, ki se ne všteva v davčno osnovo, ampak se morajo obravnavati kot del dohodka iz naslova zaposlitve, ki ga je treba všteti v osnovo za odmero dohodnine.⁵

20Po sodni praksi se za službeno potovanje šteje le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi, kjer delavec običajno opravlja delo. Za razliko od delavca na službeni poti pa se za napotenega delavca šteje le tisti delavec, ki je zaposlen na ozemlju ene države, praviloma v državi sedeža njegovega delodajalca, ki ga delodajalec na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi začasno napoti na ozemlje druge države, da tam opravlja določeno delo.⁶

21Kakšna je bila narava dela tožnika pri tujem delodajalcu, pa je mogoče ugotoviti v prvi vrsti iz vsebine pogodbe o zaposlitvi, v kateri se med drugim navede tako vsebina kot tudi kraj opravljanja dela, vključno z možnostjo napotitve delavca na začasno delo v tujino.⁷

22Na predložitev pogodbe o zaposlitvi, ki je ključna za to, da se v obravnavani zadevi ugotovi narava oziroma vsebina tožnikovega dela v tujini, od česar je odvisna tudi davčna obravnava stroškov, prejetih v zvezi s tem delom, pa davčni organ na prvi stopnji tožnika ni pozval. Pritožbi priložena pogodba o zaposlitvi zato po presoji sodišča ne predstavlja nedovoljenega dokaza, ki ga pritožbeni organ v postopku odločanja glede na določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP ne bi smel upoštevati⁸. Narave in vrste tožnikovega dela za avstrijskega delodajalca v Nemčiji v letu 2017 davčna organa v postopku nista ugotavljala niti z zaslišanjem tožnika, čeprav je ta že v Izjavi za uveljavljanje stroškov prevoza na delo in z dela v zvezi z delom v tujini z dne 30. 4. 2018, ki je sestavni del ugovora tožnika zoper informativni izračun dohodnine, navedel, da je v letu 2017 delal v tujini in da zato za to leto uveljavlja stroške za prevoz na delo in z dela od svojega običajnega prebivališča na naslovu Ferienwohnung Klein v Hohenhaslah do mesta opravljanja dela v Nemčiji na naslovu Bietigheim - Biissingen, kjer je delo opravljal za "firmo Dürr", za pot na delo pa je uporabljal lastno prevozno sredstvo.

23Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je davčni organ na prvi stopnji o naravi in o kraju tožnikovega dela sklepal zgolj na podlagi v postopku predloženih plačilnih list in list prisotnosti ter vloge tožnika za povračilo potnih stroškov, iz katerih naj bi izhajalo, da je tožnik delo v tujini opravljal v pretežni meri izven sedeža svojega delodajalca kot terenski delavec, ki naj bi se vsakodnevno vračal v kraj svojega prebivanja in ne kot delavec na službeni poti. Za takšen zaključek pa predložena listinska dokazila brez vpogleda v vsebino pogodbe o zaposlitvi oziroma brez zaslišanja tožnika po presoji sodišča ne daje zadostne podlage. Kot obrazloženo, davčni organ tožnika k predložitvi pogodbe o zaposlitvi ni pozval - v dopisu z dne 1. 10. 2019 je bil tožnik pozvan zgolj k predložitvi plačilnih list ter k opredelitvi morebitnih službenih poti po času in dolžini. Tožnik je pozivu sledil in predložil zahtevane plačilne liste, iz katerih je razvidno med drugim tudi izplačilo dnevnic za tujino ("Diäten Ausland") in za domovino ("Diäten Inland"). Iz list prisotnosti ("Stundennachweis", "Zeitnachweisliste"), ki jih je potrdil tudi tožnikov delodajalec, pa so razvidni tudi datumi prihoda in odhoda, vključno z delovnimi urami ter prevoženimi kilometri poti (vsakič po 850 km). Zgolj na podlagi navedenih listinskih dokazil brez vpogleda v pogodbo o zaposlitvi tožnika ter brez kakršnegakoli dodatnega pojasnila tožnika (bodisi v obliki pisne izjave ali po potrebi zaslišanja) pa po presoji sodišča ni mogoče sklepati o naravi in o kraju tožnikovega dela, kar je v obravnavani zadevi ključno za pravilno davčno obravnavo stroškov, ki so bili tožniku izplačani v zvezi z njegovim delom pri tujem delodajalcu.

24Davčni organ je po prvem odstavku 5. člena ZDavP-2 dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Dokazno breme v davčnem postopku je sicer res porazdeljeno med davčnim organom in zavezancem za davek⁹ (76. člen ZDvaP-2), vendar pa bi moral davčni organ tožnika pred odločitvijo v obravnavani zadevi v skladu z načelom materialne resnice v davčnih postopkih pozvati na predložitev pogodbe o zaposlitvi in tožnika o naravi njegovega dela pri tujem delodajalcu v letu 2017 po potrebi tudi zaslišati, saj bi se lahko le na tak način ugotovilo pravilno dejansko stanje, ki je ključno za pravilno davčno obravnavo stroškov, ki so bili tožniku izplačani v zvezi z delom pri tujem delodajalcu. Davčni organ je namreč dolžan pred izdajo odmerne odločbe po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovitvi vsa dejstva in okoliščine, ki so ključne za pravično odmero davka, pri tem pa je že na podlagi samega zakona dolžan strankam omogočiti (tudi pisno s pozivi na predložitev dodatnih dokazil in pojasnil, ki so potrebna za sprejem zakonite in pravilne odločitve ali z zaslišanjem, če se to izkaže za potrebno), da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese (prvi odstavek 73. člena ZDavP-2).

25Ker je v obravnavanem primeru davčni organ izpodbijano odločitev sprejel preuranjeno brez izvedbe in presoje dokazov, ki so po presoji sodišča nujni za sprejem pravilne odločitve, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), izpodbijano odločbo je odpravilo ter vrnilo zadevo davčnemu organu, da ponovno odloči v zadevi ob upoštevanju zgoraj podanih napotkov glede dokaznega postopka.

26V zadevi je sodišče odločilo na podlagi pisnih vlog in listinskih dokazil strank, saj sta se obe stranki v postopku po pozivu sodišču na podlagi pete alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odpovedali izvedbi glavne obravnave.

K točki II izreka:

27Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po tej določbi se, če sodišče ugodi tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku (glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu) prisodi pavšalni znesek v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, to je Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Glede na citirano zakonsko določbo sodišče tožniku ni odmerilo stroškov po Odvetniški tarifi, kot jih je ta zahteval, ampak po Pravilniku. Če je bila zadeva rešena izven glavne obravnave in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ta znesek stroškov, povečan za 22 % DDV, v skupni višini 347,70 EUR je sodišče prisodilo tožniku.

28Obresti od zneska sodnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

¹ VSRS X Ips 42/2021 z dne 28. 6. 2012, 12. točka obrazložitve.
² VSRS X Ips 42/2021 z dne 28. 6. 2012, 27. točka obrazložitve.
³ Terenski delavec je pod določenimi pogoji upravičen do t. i. terenskega dodatka, ki predstavlja povračilo stroškov delavcu za delo na terenu in ki se po določbi 3. točki prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 prav tako ne všteva v davčno osnovo za odmero dohodnine.
⁴ Tako VSRS X Ips 387/2011 z dne 28. 6. 2012, 13. in 15. točka obrazložitve.
⁵ Glej UPRS I U 1248/2020 z dne 6. 6. 2023. 10. točka obrazložitve.
⁶ Sodba VSRS X Ips 387/2011 z dne 28. 6. 2012 ter UPRS I U 1248/2020 z dne 6. 6. 2023, 15. točka obrazložitve.
⁷ Glej UPRS I U 1248/2020 z dne 6. 6. 2023. 17. točka obrazložitve.
⁸ Če obstaja opravičljiv razlog, da stranka dokaza ni predložila že v postopku na prvi stopnji, ne gre za nedovoljen nov dokaz, ki ga pritožbeni organ pri odločanju v smislu tretjega odstavka 238. člena ZUP ne bi smel upoštevati. Prav tako je dolžan organ pred odločitvijo stranko pozvati, naj pojasni, zakaj dokaza ni predložila že v postopku na prvi stopnji, če opravičila za to stranka ni predložila že sama - tako Rajko Knez, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2020, str. 568-569.
⁹ UPRS I U 1248/2020 z dne 6. 6. 2023, 13. točka obrazložitve ter odločba URS št. U-I-217/19 z dne 1. 6. 2023.