VSM Sklep II Kp 6922/2024

Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sklepom X K 6922/2024 z dne 8. 8. 2024 zavrnilo prošnjo obdolženega A. A. z dne 25. 7. 2024, da se B. B. dovolijo obiski obdolženca v priporu.

2Takšen sklep s pritožbo izpodbija obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve 8. člena EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženčevi prošnji za obiske s strani B. B. ugodi oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in pošlje zadevo v novo odločitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je s pritožbeno izpodbijanim sklepom zavrnilo prošnjo obdolženega, da se njegovi zunajzakonski partnerici B. B. dovolijo obiski v priporu. Jedro utemeljitve bazira na stališču, da B. B. še ni podala izjave v kazenskem postopku, v okviru katerega je obtožnica šele v fazi vročanja in ni pravnomočna, vsled česar še ni bil razpisan predobravnavni narok, na katerem bi se obdolženi lahko izjavil o krivdi za vsa očitana mu kazniva dejanja; da niti ni izkazano, da je B. B. obdolženčeva zunajzakonska partnerica, saj ima drug naslov bivanja ter da je zavrnitev prošnje za obisk pripornika nujna zaradi odvračanja možnosti morebitnega dogovarjanja oziroma vplivanja na pričo s strani obdolženega, saj bi to lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka.

5Prvi odstavek 213.b člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) med drugim določa, da lahko preiskovalni sodnik priporniku s sklepom prepove posamezne obiske, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek. Glede na določbo petega odstavka 213.b člena ZKP pa ima po vložitvi obtožnice (kot v danem primeru) do pravnomočnosti sodbe pravice iz prvega do četrtega odstavka tega člena predsednik senata. Prepoved posameznih obiskov je, kot izhaja iz cit. zakonske določbe, utemeljena na odvračanju možnosti nastanka škode za postopek in - za razliko od zakonske ureditve glede nadzora pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov pripornika z osebami zunaj zavoda po četrtem odstavku 213.b člena ZKP - ni vezana na priporne razloge.

6Pritožbeni poudarek temelji na okoliščini, da je B. B. že bila vabljena v fazi preiskave in se je pričanju odpovedala, da je tožilstvo ni predlagalo kot pričo v nadaljnjem postopku in da ji je že bila izdana dovolilnica za obiske s strani preiskovalnega sodnika, pri čemer so ti obiski med njo in obdolženim vse do sedaj potekali redno. Ker tožilstvo zaslišanja B. B. v glavnem postopku sploh ni predlagalo, zagovornica obdolženega sodišču prve stopnje očita, da ukrep preprečitve stikov med zunajzakonskima partnerjema utemeljuje praktično na hipotetični verjetnosti, da bi imenovana tekom postopka lahko bila predlagana za pričo, s čimer se po oceni obrambe drastično omejuje pravica do družinskega življenja. Pritožbeno izpodbijano odločitev smatra za skrajen in prekomeren poseg, sprejet brez konkretnega pojasnila oziroma obrazložitve, pri čemer pogreša natančno, objektivno in vsebinsko analizo, ali in kako bi izvedba stikov lahko škodovala izvedbi kazenskega postopka.

7Povzetemu stališču obdolženčeve zagovornice pritožbeno sodišče ne more slediti. Smiselni in verjetni so sicer ponujeni razlogi v zvezi s statusom B. B. v razmerju do obdolženega A. A. (tj. zunajzakonska partnerica), vendar pritožbeno poudarjene okoliščine, da sta obdolženi in B. B. (neprijavljena) prebivala na istem naslovu najemniškega stanovanja Podgorica 66/a, št. 4 (B. B. - A. A.), preiskava (tudi) njenega vozila, njena prisotnost na hišni preiskavi dne 1. 2. 2024 ter vsebina poročil o tajnem opazovanju obdolženega ostajajo brez merodajnega vpliva na pritožbeno pričakovano odločitev.

8Izvrševanje pripora je nerazdružljivo povezano z omejitvami pravice do zasebnega in družinskega življenja, ki je sicer ustavno (35. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava) in konvencijsko (8. člen EKČP) varovana. Pravica do vzdrževanja stikov z bližnjimi družinskimi člani, pri čemer je zunajzakonska skupnost izenačena z zakonsko zvezo, je resda bistvena sestavina pripornikove pravice do družinskega življenja. Omejitev medsebojnih obiskov oseb, ki sta v zunajzakonski skupnosti, zatorej nedvomno pomeni poseg v pravico do družinskega življenja iz 35. člena Ustave, vendar temelji na določbi 213.b člena ZKP, iz katerega sledi, da je zakonodajalec zasledoval cilj preprečiti škodo za izvedbo kazenskega postopka. V ospredju pritožbeno problematizirane odločitve je namreč varstvo javnega interesa, ki sodi (tudi) med dopustne omejitve pravice iz drugega odstavka 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju (v nadaljevanju EKČP).

9Zavrnitev prošnje za odobritev stikov B. B. z obdolženim A. A. je temeljila na zakonu in zasleduje legitimen cilj (enako VSL sklep II Kp 12195/2019 z dne 16. 1. 2020). Pri tem pa je njeno ustavno pravno in konvencijsko skladnost treba presojati še v skladu z strogim testom sorazmernosti, na kar pravilno opozarja tudi zagovornica (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-18/02 z dne 24. 8. 2003 in sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Kučera v. Slovakia z dne 17. 7. 2007).

10Pritožbeno sodišče je tako v okviru preizkusa nujnosti posega presojalo, ali je pritožbeno problematizirani poseg: (1) nujen v smislu, da cilja ni mogoče doseči z nobenim blažjim posegom v ustavno pravico ali celo brez njega, (2) primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja v smislu, da je z njim ta cilj možno doseči in (3) sorazmeren v ožjem smislu, v okviru česar je treba tudi tehtati pomembnost s posegom prizadete pravice v primerjavi s pravico, ki se s tem posegom želi zavarovati, in odmeriti nujnost posega, sorazmerno s težo prizadetih posledic; le, če gre varovani pravici zaradi njenega pomena absolutna prednost, je namreč lahko dopusten tudi zelo močan poseg v prvo pravico, sicer pa mora biti globina oziroma teža posega vanjo v sorazmerju s pomenom varovane druge pravice (U-I-137/93 z dne 2. 6. 1994).

11Kot je v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno povzelo že sodišče prve stopnje, v obravnavani zadevi obtožnica še ni pravnomočna, saj je šele v fazi vročanja, zatorej razumno v zadevi še ni bil razpisan predobravnavni narok, na katerem bi se lahko obdolženi A. A. izjavil o krivdi za vsa očitana mu kaziva dejanja. Tehtno in smiselno je zatorej opozorilo prvostopenjskega sodišča, da v kolikor slednji krivde ne bo priznal, bodo na glavni obravnavi morali biti izvedeni vsi predlagani, pa tudi morebitni drugi dokazi, katere lahko ob obdolženem A. A. in njegovi zagovornici, predlaga SDT in sedemnajst soobdolženih ter njihovih zagovornikov. Tako je pritrditi sodišču prve stopnje, da možnosti vnovičnega povabila B. B. k pričevanju v okviru postopka dokazovanja (zaenkrat) ne gre izključiti.

12Nobenega dvoma ni, da možnost nastanka škode za postopek v smislu prvega odstavka 213.b člena ZKP s potekom kazenskega postopka bledi. Vendar pa je po prepričanju pritožbenega sodišča v konkretni zadevi, upoštevaje dejstvo, da priča B. B., katere zaslišanje je predlagalo SDT v zahtevi za preiskavo in se je v tej fazi pričevanju odpovedala (l. št. 3937-3939), ne glede na pritožbeno polemizirano okoliščino, da SDT v obtožnici njenega ponovnega zaslišanja ni predlagalo, omejitev zaenkrat obiskov nujna in potrebna, da se prepreči morebitno usklajevanje zagovora obdolženega A. A. z izpovedbo priče B. B. ali drugo dogovarjanje glede vsebine njunih izjav, za katere pa resda ni nujno, da bodo sploh podane, saj ima obdolženi pravico, da molči oziroma svoj zagovor tekom postopka kadarkoli spremeni, medtem ko lahko priča B. B. tudi v okviru dokaznega postopka vztraja pri privilegiju odpovedi pričevanja. Potemtakem pa je tudi ugotoviti, da pritožbeno zatrjevanje statusa zunajzakonskega partnerstva med obdolženim A. A. in pričo B. B., s katerim zagovornica utemeljuje obstoj njunega bližnjega razmerja, le še podkrepi pravilnost prvostopenjskega stališča o koluzijski nevarnosti in sploh preteči škodi uspešne izvedbe kazenskega postopka.

13Omejitev obiskov obdolženega A. A. s strani priče B. B. narekuje specifičnost situacije, kot jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in nasprotno pritožbenim trditvam v tej fazi kazenskega postopka še zmeraj predstavlja zakonit in sorazmeren poseg v obdolženčevo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja po 35. členu Ustave in 8. členu EKČP, saj je sprejeta omejitev potrebna, da se prepreči dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka (drugi odstavek 209. člena ZKP).

14V zvezi s pritožbeno izraženem prepričanjem, da je popolno omejitev obiskov vedno mogoče nadomestiti z blažjim ukrepom, kot je stik pod nadzorom uradne osebe, pa pritožbeno sodišče opozarja, da ima vsakršna ustna in neposredna komunikacija, do katere prihaja ob osebnem stiku, veliko sporočilno vrednost in intenziven vpliv na sogovornika, saj vključuje tudi neverbalno komunikacijo (telesni gibi, mimika obraza, pogledi ipd.), predvsem omogoča sprotno in takojšnje odzivanje na sogovornika, zaradi česar pritožbi tudi v tem pogledu ne gre ugoditi.

15Ker pritožbeno zatrjevane kršitve niso podane in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna ter zakonita, medtem ko pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, je bilo pritožbo zagovornice obdolženega zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).