VSL Sodba II Cpg 514/2024

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka tožnici v osmih dneh plačati 1.432 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2021 do plačila (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora v osmih dneh tožnici povrniti njene pravdne stroške 194 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pritožila toženka. V njej navaja, da ni bila ne naročnik ne plačnik iztoževanih storitev.

3Tožnik je na toženkino pritožbo odgovoril in se v njej smiselno zavzel za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

6Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

7Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 1.432 EUR po računu št. 2021/08000487 z dne 22. 10. 2021, s katerim je tožnik toženki zaračunal nočitve v centru Y. in hotelu X. za obdobje od 6. 10. 2021 do 22. 10. 2021. Ugotovilo je, da je tožnik toženki po potrditvi njene rezervacije v navedenem obdobju nudil svoje hotelske nastanitve, pri toženki zaposleni delavci pa so te storitve koristili. Toženka je tožniku podala rezervacije za predmetne nočitve, prav tako mu je sporočila, naj se rezervacija podaljša, tožnik pa je rezervacije potrdil oziroma podaljšal. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena, da je bil naročnik in plačnik naročenih hotelskih nastanitev gospod A. A., pri katerem so pri toženki zaposleni delavci opravljali nekatera dela. Toženka namreč ni pojasnila ozadja zatrjevanega razmerja niti v ta namen ni podala nobenega dokaznega predloga.

8Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravno razmerje med pravdnima strankama pravilno presojalo na podlagi pravil Posebnih uzanc v gostinstvu, ki urejajo pogodbo o hotelskih storitvah, ter ob pravilni uporabi materialnega prava tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

9Toženka v pritožbi navaja, da je glede nudenja nočitev s tožnikom komunicirala po navodilih gospoda A. A. Poudarja, da je bila s strani gospoda A. A. napotena k tožniku z zagotovilom, da je tam vse zmenjeno in plačano. Ker naročnik in plačnik nočitev pri tožniku ni bila toženka, pač pa gospod A. A., je toženka tožnikov račun zavrnila.

10Kdo je bil naročnik tožnikovih hotelskih nastanitev, je dejansko vprašanje.¹ Pritožbeno sodišče je zato na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je hotelske nastanitve naročila toženka, vezano. S pritožbenimi navedbami, da ni bila naročnik in plačnik tožnikovih storitev, toženka uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Kot rečeno, ta pritožbeni razlog v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni upošteven. Teh pritožbenih navedb zato pritožbeno sodišče vsebinsko ni presojalo.

11Glede na obrazloženo pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Posledično ni utemeljena niti proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

¹ Vsebina izjave volje strank in vprašanje, ali je bila ta dana, je dejansko vprašanje. Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča RS Up-232/00 z dne 10. 5. 2001.