VSRS Sodba I Up 243/2024

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2603/2024/8 (1222-15) z dne 5. 8. 2024. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Toženka je tožniku določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pritrdilo ugotovitvam toženke, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo ter da je glede na ugotovljeno dejansko stanje očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper to sodbo vložil pritožbo, po lastnih navedbah iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi odločbo toženke, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi ni sporno, da pritožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker bi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko bil izpostavljen preganjanju zaradi ene od osebnih okoliščin, ki so navedene v okviru opredelitve statusa begunca v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1; to je preganjanju zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja).¹ Ponavlja pa, kar je navajal že v tožbi, da je Maroko zapustil, ker si tam ni mogel zagotoviti sredstev za preživetje. Meni, da je situacijo, ki mu grozi v primeru vrnitve, treba obravnavati kot resno škodo, saj da je državi vseeno, ali bodo njeni državljani umrli od lakote. Ta naj bi bila odgovorna, ker je vzpostavila nepravičen sistem, v katerem revni životarijo, drugi s sredstvi in povezavami pa živijo lagodno življenje.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi glede ponovljenih tožbenih trditev ne pojasni, zakaj bi jih bilo treba presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo sodišče prve stopnje. To se je do njih opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske in socialne razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ni mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode.² Tega pa pritožnik v obravnavani zadevi ne zatrjuje.

8Na drugačno odločitev tako ne more vplivati niti ponavljanje posplošenih navedb o sistemu, ki naj bi ga vzpostavila država. Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, namreč same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo.³ Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da mora tveganje, da bo pritožnik v primeru vrnitve izpostavljen nehumanemu ali nečloveškemu ravnanju, izhajati iz dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa pritožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Tej ugotovitvi pritožnik argumentirano niti ne nasprotuje, ampak odgovornost za slabo ekonomsko stanje dela prebivalstva v Maroku, kot navedeno, pripisuje tamkajšnjim oblastem. To pa po že obrazloženem ne zadošča.

9Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člena Zakona o upravnem sporu).

¹ Ti razlogi preganjanja so podrobneje opredeljeni v 27. členu ZMZ-1.
² Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 264/2023 z dne 25. 9. 2023.
³ Prim. 35. uvodno izjavo Kvalifikacijske direktive (Direktiva 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite) in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 87/2023 z dne 14. 6. 2023.