VSC Sodba Cpg 80/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za nerazdelno plačilo 676.949,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2020 dalje do plačila in (II.) odločilo, da je tožena stranka (toženca) dolžna tožeči stranki (tožnici) nerazdelno in v roku 15 dni povrniti 6.585,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo sta toženca vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, navajata, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo njune trditve iz druge pripravljalne vloge. Te se nanašajo na njun neenakopraven položaj v smislu načel obligacijskega prava in 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS) v razmerju do glavnega dolžnika, do teka stečajnega postopka in do upnika. Spregledana je pojasnitev pomena zastaranja iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije (US RS) Up 849/14. Zastaranje sta uveljavljala z navajanjem pravil Obligacijskega zakonika (konkretneje tretjega odstavka 1019., drugega odstavka 1022., 1029., tretjega odstavka 1034. in četrtega odstavka 369. člena Obligacijskega zakonika (OZ)) in v smislu določil Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pojasnila sta tudi, da skladno z judikatom Cst 382/2016 solidarni porok ne more biti stranka stečajnega postopka. Vse poslabšuje položaj solidarnega poroka, ki bi sicer moral biti vsaj enak položaju glavnega dolžnika. Opozorili sta tudi na favoriziran položaj upnika nasproti solidarnemu dolžniku. Glede prisojene višine terjatve menita, da gre za sporna dejanska vprašanja in da sodišče prve stopnje ni pojasnilo višine terjatve (delnih plačil in njihovega upoštevanja ter izračuna pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti), s čimer je podana poleg zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V nadaljevanju pritožbe ponavljata svoja stališča o zastaranju terjatve, kršitvah materialnega prava in URS ter ob tem izpostavljata odločbe VSK Cpg 422/2015, VS RS III Ips 83/2016 in US RS Up 849/14. Menita, da se sodišče prve stopnje s temi vprašanji ni ukvarjalo.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne bo povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe.

6Drži pritožbeno zavzemanje, da sodišče prve stopnje ni povzelo trditev tožencev iz njune vloge z dne 19.9.2023, vendar pa ni moč slediti tezi, da je navedbe, ki se nanašajo le na uporabo materialnega prava, v celoti spregledalo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (odstavek zgoraj na 12. strani sodbe sodišča prve stopnje) namreč jasno izhaja, da neutemeljenim stališčem tožencev o zastaranju vtoževane terjatve (o neutemeljenem podaljševanju roka za sodno varstvo in o tem, da bi morala tožnica v petih letih od skrajnega roka za prijavo terjatev v stečaju glavnega dolžnika pričeti z uveljavljanjem pravic zoper solidarna poroka) preprosto ni sledilo. Toženca svoja stališča ponavljata v pritožbi in glede njih tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zmotna ter neutemeljena. Toženca kot solidarna poroka nista postavljena v noben podrejen položaj v smislu temeljnih načel obligacijskega prava in 14. člena URS, ne v razmerju do glavnega dolžnika, ne v razmerju do teka stečajnega postopka zoper glavnega dolžnika (op. v tem delu je pritožba nekoliko nejasna in nasprotuje ugotovitvam iz izpodbijane sodbe) in tudi ne v razmerju do upnika. Pomen zastaranja, ki je razviden iz odločbe US RS Up 849/14 (op. ta se tudi sicer ne nanaša na vprašanje zastaranja terjatev do porokov), v ničemer ne spremeni pravilnosti presoje sodišča prve stopnje po tretjem odstavku 1034. člena OZ. Presoje tudi ne spremeni sklicevanje na druge člene OZ o poroštvu in (na nekonkretizirane) določbe ZFPPIPP. Iz judikata VSL Cst 382/2016 z dne 15.6.2016, ki se nanaša na položaj ponudnice za najem dolžnikove nepremičnine in ne na položaj solidarnega poroka, nikjer ne izhaja, da solidarni poroki ne morejo biti "stranke" stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom. Nenazadnje iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta toženca iz naslova spornih poroštev prijavila pogojni terjatvi v stečaju glavnega dolžnika, ki sta jima bili priznani. Povedano drugače, toženca (solidarna poroka) sta nastopala kot upnika stečajnega (glavnega) dolžnika. Nepojasnjen je pritožbeni očitek, da bi moral biti njun položaj vsaj enak položaju glavnega dolžnika in da je položaj upnika nasproti solidarnemu poroku favoriziran. Zoper solidarnega poroka se s prijavo terjatve v stečaju glavnega dolžnika pretrga zastaranje v skladu s povsem jasnim določilom tretjega odstavka 1034. člena OZ, pri čemer sicer drži, da bi tožnica od tožencev (solidarnih porokov) lahko terjala vračilo kredita že ob njegovi zapadlosti. Pritožbeno zatrjevana "izenačenost položaja" solidarnega poroka z glavnim dolžnikom, ki izhaja iz sodne prakse (in pravne teorije) je prav v tem, da terjatve zoper solidarne poroke zastarajo takrat, ko zastara terjatev zoper glavnega dolžnika. Odločbi, ki ju izpostavljata pritožnika, in številne druge (npr. odločbe VS RS II Ips 10/2018, VS RS II Ips 202/2014, VSL I Cp 669/2019, VSL I Cp 248/2019 in VSL II Cp 1698/2018) izražajo stališča, ki tožencema niso v korist. Pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika vpliva na zastaranje terjatev zoper solidarne poroke. Ker je poroštvo akcesorno, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da naj bi se toženca nekako obravnavalo kot povsem samostojna oziroma glavna dolžnika. Gre za zavarovanje obveznosti glavnega dolžnika in izraz sodišča prve stopnje, da odgovarjata "kot glavni dolžnik za celotno obveznost", pomeni le, da odgovarjata za izpolnitev celotne obveznosti glavnega dolžnika. Razumevanje instituta pretrganja zastaranja, ki ga izražata pritožnika, je zmotno. Pretrganje zastaranja za glavnega dolžnika skladno s tretjim odstavkom 1034. člena OZ učinkuje na obe obliki poroštva, na subsidiarno in solidarno poroštvo. Solidarni porok ni postavljen v slabši položaj od glavnega dolžnika. Dolg tožencev do upnika je izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika, zato je neutemeljeno sklicevanje, da naj bi se zastaranje v razmerju do njiju "razpotegnilo". Stališče, da jima je bila storjena nekakšna krivica, ker tožnica ni terjala plačila od njiju že prej, ker je glavni dolžnik zaradi končanja stečaja prenehal obstajati in ker zoper glavnega dolžnika ne moreta uveljavljati regresa, je njuno lastno in neizkazano mnenje, ki ne spreminja zgoraj opredeljenih stališč o pretrganju zastaranja. Tožencema je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da solidarno poroštvo varuje interese upnika. Njunega položaja nihče ne ločuje na položaj glavnega dolžnika in na položaj poroka. Stališče, da se tretji odstavek 1034. člena OZ nanaša le na subsidiarno poroštvo, je v nasprotju z jasnim besedilom določbe. Gre za zmotno stališče, ki bi nenazadnje, če bi se sledilo pritožbenim zavzemanjem, pomenilo, da bi bili subsidiarni poroki v slabšem položaju od solidarnih porokov in da bi bil upnik pri vprašanju zastaranja v boljšem položaju do subsidiarnih kot do solidarnih porokov. Toženca sta pri vprašanju zastaranja in tudi sicer v pravnem položaju solidarnih porokov in ne glavnega dolžnika. Njun položaj je pri vprašanju zastaranja izenačen s položajem glavnega dolžnika. Obveznost glavnega dolžnika ni zastarala, čeprav je glavni dolžnik zaradi stečaja prenehal obstajati, in upnik v razmerju do njiju ni favoriziran z nedopustno dolgim zastaralnim rokom. Ne gre za kršitev stališč iz zgoraj omenjene odločbe US RS, za kršitev 14. člena URS in za kršitev 4. ter tretjega odstavka 1034. člena OZ.

7Glede pritožbeno izpodbijane višine prisojene terjatve je zmotno že uvodno stališče tožencev, da je bilo poleg pravnih vprašanj sporno tudi dejansko stanje glede višine vtoževane terjatve. Tožnica je višino terjatve pojasnila in izkazala že v tožbi, medtem ko sta toženca v odgovoru na dopolnitev tožbe višini terjatve oporekala le podredno in izredno pavšalno (zahtevala sta pojasnilo razlike v glavnici; izračunu zamudnih obresti sta oporekala iz razloga, ker gre za interni obračun; pogodbenim obrestim sta nasprotovala, ker naj za njih ne bi bilo pogodbene podlage; ugovarjala sta še, da je bila tožnica poplačana iz hipotek in iz stečaja nad glavnim dolžnikom), čeprav sta hkrati predlagala, da naj terjatev izračuna izvedenec finančne stroke. Tožnica je z naslednjo pripravljalno vlogo vse predmetne pomisleke tožencev pojasnila in predložila dodatna dokazila. Na pojasnila in dokazila tožnice sta toženca v vlogi z dne 19.9.2023 ugovarjala, da je bila tožnica prav gotovo lahko obogatena. To sta obširno utemeljevala s tem, da naj bi bile nepremičnine v stečaju prodane po prenizki ceni (op. da s predmetnim ne moreta uspeti, jima je pojasnilo že sodišče prve stopnje). Tožnica je z vlogo znova obrazložila, kaj je prejela iz stečaja glavnega dolžnika. Toženca sta v novi vlogi izpostavila, da tožnica ni pojasnila, kako je upoštevala dva iz stečaja prejeta zneska, in umaknila predlagani dokaz z izvedencem. Tožnica je v novi vlogi tudi predmetno (in znova ter konkretizirano) pojasnila. Toženca na zadnjo tožničino vlogo nista odgovorila in na izvedenem naroku za glavno obravnavo ter v zaključni besedi višini zahtevka nista nasprotovali. Ob konkretizirani tožbeni trditveni (in dokazni) podlagi je ugovorna trditvena podlaga tožencev glede višine vtoževane terjatve ostala na tako pavšalni ravni, da je dejansko stanje glede višine zahtevka postalo nesporno (neprerekano oziroma nekonkretizirano prerekano - glej prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Toženca tudi v pritožbi višine prisojenega zahtevka konkretizirano ne izpodbijata in ne pojasnita, katera dejstva glede višine terjatve in kakšna višina terjatve je sploh sporna. Zahtevata nekakšna dodatna pojasnila, ki jih sodišče prve stopnje ob nespornem dejanskem stanju ni bilo dolžno pojasnjevati. Sodišče prve stopnje je imelo podlago, da je dejansko lahko preprosto sledilo konkretiziranim (logično in razumljivo argumentiranim) trditvam tožnice, ki so izkazane z listinskimi dokazi (npr. s prilogo A7 - obračunom terjatve po kreditni pogodbi). Iz izpodbijane sodbe izhajajo zadostni in pravilni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in izpodbijana sodba se da preizkusiti, kar je pritožbeno sodišče nenazadnje storilo, zato ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnici in sodišču prve stopnje ni moč ob pavšalnih ugovornih navedbah naprtiti nekakšnega nesorazmernega trditvenega, dokaznega in pojasnjevalnega bremena. Vseeno velja v odgovor pritožbi pojasniti, da je sodišče prve stopnje višino glavnice, zamudnih in pogodbenih obresti ugotovilo ter prejeta plačila upoštevalo na način, ki ga je v zadostni meri zatrjevala in izkazala tožnica (npr. s priznanjem terjatve v stečaju glavnega dolžnika in s predloženim obračunom terjatve po kreditni pogodbi).

8Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženca nista podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

9Toženca, ki s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).