VSM Sodba I Cp 215/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka A d.o.o., lastnik do celote (1/1) nepremičnine z ID znakom parcela ... 657, in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo povrniti toženi stranki njene pravne stroške v celoti (točka II. izreka).

2Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da predpostavka dobre vere v konkretnem primeru naj ne bi obstajala, čeprav iz ocene dokazov to ni določno razvidno. Najprej je sodišče prve stopnje glede tega ocenjevalo tožnico kot gospodarsko družbo, ki se ukvarja z nepremičninskimi posli, čeprav je istočasno sprejelo kot verodostojno izpovedbo zakonitega zastopnika tožnice, da je to zanjo bil prvi nepremičninski posel. Skozi takšno izpovedbo, kot tudi nadaljnje dokaze je treba ocenjevati tudi trditve tožnice o obstoju dobre vere. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je iz tožničinih trditev, kot tudi izpovedbe zakonitega zastopnika izhajalo, da gre za nepremičnino, stavbo na naslovu S. trg 3 ne glede na podatke o posameznih parcelah in stavbah. Skozi prizmo takšnega dejanskega stanja, da gre torej za enovito stavbo, ki se v funkcionalnem smislu nikakor ne more deliti na dve stavbi, so bile oblikovane tudi trditve tožnice glede celotnega tožbenega zahtevka. V zvezi s tem je tožnica izrecno poudarila, da je bil utemeljen njen predlog za pritegnitev izvedenca gradbene stroke, ki bi takšno stanje, kot ga zatrjuje tožnica, s svojim izvedenskim mnenjem tudi potrdil. Vendar je sodišče prve stopnje brez obrazložitve takšen dokazni predlog tožnice zavrnilo.

Nadalje pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v smislu določbe 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v celoti spregledalo izpovedbi prič A. A. in B. B., ki sta izrecno izpovedala, da C. C. nikoli ni vedela, da ni lastnica celotne stavbe na naslovu X, torej obeh parcel z ID znakom ... 1672 št. stavbe 2533 in ... 1673 št. stavbe 1711, oziroma obeh funkcionalno in dejansko povezanih stavb, ki stojita na navedenih parcelah. Neskrbnost tožnice kot tudi njenih pravnih prednikov ne more biti podana, kvečjemu je podana neskrbnost s strani tožene stranke (v nadaljevanju toženka), ki za nepremičnino z ID znakom ... 1673 ni ustrezno skrbela. Tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na površino obeh parcel ID znak ... 1672 in ID znak ... 1673, kar bi moralo tožnici pomeniti določen indic, je neutemeljeno. Takšna ocena sodišča je napačna, saj je samo izpostavilo izpovedbo zakonitega zastopnika tožnice, da je bil to prvi nepremičninski posel. Prav tako je sporno nepremičnino priposestvovala že pravna prednica tožnice, torej C. C. in je že priposestvovana nepremičnina prešla na tožnico. Da je bilo priposestvovanje C. C. zakonito (obdobje 20 let), pa sta dokazali izpovedbi obeh zaslišanih prič, A. A. in B. B.

Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne le temu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP

6Pritožba uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer kršitev pravice do kontradiktornega postopka oziroma pravice do izjave s tem, ko navaja, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo njen utemeljen predlog za pritegnitev izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotovil stanje, da sta nepremičnini oziroma stavbi ID znak ... 1673 in ID znak ... 1672 enovita stavba, ki se v funkcionalnem smislu nikakor ne more deliti na dve stavbi.

7Pravica do kontradiktornega postopka iz 5. člena ZPP, ki je del pravice do izjave iz 22. člena ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) na področju dokazovanja omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov, na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, prav tako pa tudi, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi. Če sodišče dokaznega predloga stranke ne izvede in ga zavrne, mora svojo odločitev na obravnavi ali v končni odločbi ustrezno obrazložiti.

8Ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je dokazni predlog s postavitvijo izvedenca gradbene stroke zavrnilo. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, in sicer iz razloga, ker v skladu z Uredbo o razvrščanju objektov, ki je bila izdana na podlagi Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ-1) to pomeni takšno povezavo objektov s fizično povezavo, to je grajeno povezavo med objektoma, kot tudi povezavo, ki izhaja iz njihove skupne uporabe na omejenem prostoru, oziroma je njihova povezava odvisna od uporabe, saj vsak zase nima svoje funkcije, pri čemer v predmetnem postopku noben od teh pogojev ni bil izpolnjen, ob tem pa tudi morebitna funkcionalna povezanost stavb številka 2533 in 1711 ni merodajna za presojo lastninskih upravičenj v predmetnem postopku. Citirana absolutna bistvena kršitev določb postopka tako ni podana. Pa tudi sicer so razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotavljal funkcionalno povezanost obeh nepremičnin pravilni, saj gre za zemljiškoknjižno dve ločeni parcelni št. oziroma dva ločena ID znaka, zato za predmetni lastninskopravni spor ni bistvena morebitna povezanost stavb. Nenazadnje pa se je sodišča prve stopnje na ogledu tudi samo prepričalo, da imata stavbi ID znak ... 1673 in ID znak ... 1672 povsem ločena vhoda.

9Iz pritožbe sicer izhaja, da se tožeča stranka pritožuje tudi iz pritožbenega razloga "bistvenih kršitev določb postopka", vendar v pritožbi, razen zgoraj navedene kršitve, ne konkretizira, katero drugo bistveno kršitev, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, očita sodišču prve stopnje, niti tega ni razbrati iz ostalih pritožbenih zatrjevanj. Bistvene kršitve določb postopka, ki niso del uradnega preizkusa (4., 5., 8., 9., 10., 13. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), namreč pritožbeno sodišče preizkusi v okviru izrecno konkretiziranih trditev v pritožbi. Golo sklicevanje na ta pritožbeni razlog, kot je to storila tožnica v pritožbi, je zato v pritožbenem postopku neupoštevno.

10Sodišče prve stopnje pa je v obravnavani zadevi tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialnopravne določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tako je ugotovilo, da tožnica na nepremičnini z ID znakom ... 1673 št. stavbe 1711 ni pridobila lastninske pravice, saj ji pravna prednica toženke ni prodala te nepremičnine, tožnica pa tudi ni izkazala, da je bila ona oziroma njena pravna prednica v času, ko je je imela nepremičnino v posesti, dobroverna, zato sporne nepremičnine ni priposestvovala.

11Priposestvovanje je eden od originarnih načinov pridobitve lastninske pravice, ki je močno povezan s posestjo. S priposestvovanjem se lahko pridobi lastninska pravica na premičnih ali nepremičnih stvareh, solastniški delež in etažna lastnina, od omejenih stvarnih pravic pa tiste, ki dajejo pravico do posesti tuje stvari oziroma tiste, katerih izvrševanje se varuje s posestnimi zahtevki. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je za priposestvovanje v našem pravu zahtevana dobra vera priposestvovalca, zato nedobroverni posestnik ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Drugi odstavek 43. člena SPZ določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku deset let. Dobro vero posestnika pa določa 28. člen SPZ, in sicer negativno, tako da opredeljuje tistega, ki je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. To "a contrario" pomeni, da je dobroverni posestnik tisti, ki ne ve ali ne more vedeti, da nima pravice do posesti, če pa gre za vprašanje priposestvovanja pravnih prednikov, se vsebina zahteve po dobrovernosti pri priposestvovanju osredotoča na vprašanje, ali je priposestvovalec vedel oziroma ali bi moral vedeti, da njegov posestni prednik ni bil lastnik stvari.¹ Tako ne zadošča, da posestnik ne ve, da nima pravice do posesti, vprašanje je tudi, ali je mogel oziroma je lahko vedel, da te pravice nima. V obravnavani zadevi je bilo, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, bistveno tudi vprašanje, ali je tožnica lahko vedela, da njena pravna prednika nista bila lastnika nepremičnine ID znak ... 1673.

12Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da bi bilo treba v predmetni zadevi načelo skrbnosti razlagati skozi okoliščino, da je tožnica prvič sklepala nepremičninski posel in v zvezi z njim ni preverila stanja v zemljiški knjigi. V zvezi s tem je sicer zakoniti zastopnik tožnice izpovedal, da so bili od prejšnjega lastnika seznanjeni, da je stavba razdeljena na dve nepremičnini, in da so šele po nakupu nepremičnine ugotovili, da je predmet prodaje samo parcela 1672, ne pa tudi nepremičnina v lasti toženke, kar naj bi pripisovali napaki.

13Pravna teorija zastopa stališče, da se mora dobra vera priposestvovalca kazati skozi njegovo prepričanje, da je stvar njegova, tudi po tem, ko je z neko povprečno (običajno) s skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Med priposestvovalno dobo ne sme biti razlogov oziroma posebnih okoliščin, zaradi katerih bi lahko podvomil o svoji pravici do posesti, saj bi mu to naložilo določeno raziskovalno dolžnost. Tako ni dobroveren kupec, ki ni pogledal v kataster niti v zemljiško knjigo. Za nedobroverno posest zadostuje že realna možnost seznaniti se z lastništvom nepremičnine.² V obravnavani zadevi je šlo prav za takšno situacijo, saj je zemljiška knjiga namenjena temu, da se lahko v njej vsak seznani s stanjem nepremičnin, tožnica pa je svojo raziskovalno dolžnost pred sklenitvijo pogodbe v letu 2021 opustila. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je ta skrbnost v obravnavani zadevi bila še kvalificirana v obliki profesionalne skrbnosti,³ saj je pogodbo sklepala gospodarska družba, ki se ukvarja z nepremičninskimi posli.

14Pritožba tudi neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpovedbi prič A. A. in B. B., ki sta izrecno izpovedala, da C. C. nikoli ni vedela, da ni lastnica celotne stavbe na naslovu X, torej obeh parcel z ID znakom ... 1672 in ... 1673, obeh funkcionalno in dejansko povezanih stavb, ki stojita na navedenih parcelah, kar naj bi po mnenju pritožbe ekskulpiralo načelo skrbnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 23 obrazložitve sodbe izrecno povzelo izpovedbe obeh navedenih prič, da je C. C. od nakupa D. D. dalje, vedno v celoti uporabljala vse prostore, in da je pri tem nihče ni oviral ali jim nasprotoval. V nadaljevanju obrazložitve, še zlasti v točki 32 pa je na podlagi celotne dokazne ocene (izpovedbe teh dveh prič, prav tako pa na podlagi številnih preostalih v spis predloženih dokazov) zaključilo, da pa pravnima prednikoma tožnice C. C. in E. E. vsaj v letu 1993 moralo biti znano, da nista lastnika celotne zgradbe na naslovu X. Tedaj je namreč pravna prednica tožnice s pravnim prednikom toženke sklenila Pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, na podlagi katere se je nato v zemljiško knjigo lahko vknjižila kot lastnica nepremičnine na parcelni št. 1672 v izmeri 414 m2 in dvorišče v izmeri 80 m2, skupaj torej 494 m2. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravna prednica tožnice E. E. ni mogla biti dobroverna, ker je tudi v letu 1995 sama na Upravno enoto, dne 22. 3. 1995 poslala poizvedbo glede morebitne denacionalizacije stavbe na naslovu X, slednja pa ji je z dopisom z dne 11. 4. 1995 odgovorila, da je ta stavba sestavljena iz dveh nepremičnin, in sicer stoječih na parcelnih številkah 1672 in 1673, k.o. ... (točka 34 obrazložitve). Tako je že E. E. bila seznanjena, da gre za dve zemljiškoknjižno ločeni parceli.

15Prav tako ni mogla biti dobroverna B. B., saj kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je slednja v letu 2009 nepremičnino ID znak ... 1672 obremenila s hipoteko in je takrat morala ugotoviti, da ne more obremeniti celotne stavbe na naslovu X. Tako je obema pravnima prednicama tožnice moralo biti znano, da nepremičnino na naslovu X ne predstavlja zgolj parc. št. ID znak ... 1672, temveč tudi ID znak ... 1673, ki sta bili obe že tedaj vpisani v zemljiško knjigo in je tudi pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje v točki 36. obrazložitve, da bi se v tem primeru posest pravnih prednic morala opirati še na nek pravni posel. Teh zaključkov sodišča prve stopnje tožnica v pritožbi niti ne izpodbija, zato so neutemeljena njena pavšalna pritožbena zatrjevanja, da je bila B. B. dobroverna posestnica in je posledično prišlo do priposestvovanja sporne nepremičnine še pred prenosom na tožnico. Na podlagi vsega navedenega pa je tudi tožnica lahko vedela, da njeni pravni prednici nista bili lastnici nepremičnine ID znak ... 1673, temveč samo parc. št. ID znak ... 1672.

16Po obrazloženem je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

17O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka pa do stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, saj z navedbami iz odgovora na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Tako M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, komentar k 43. členu, stran 264.
² Tako sodba VSRS II Ips 115/2012 z dne 30. 10. 2014 in M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2018, komentar k 43. členu, stran 288.
³ Drugi odstavek 6. člena OZ določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).