VSRS Sklep I Ips 19467/2019

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom II Ks 19467/2019 z dne 22. 5. 2024 zavrglo zahtevo obsojenčevega zagovornika za obnovo kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom II Kp 19467/2019 z dne 19. 8. 2024 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

2Zoper pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona po 372. členu in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 371. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da obsojenec ne razume slovenskega jezika, zato bi mu morala sodišča vsa pisanja vročati v angleškem jeziku, da je kronični bolnik, ki nima denarja, da bi v zaporu doplačeval za določena zdravila, da si je sodišče o storjenih kršitvah v kazenskem postopku "pilatovsko umilo roke", da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje izdal sodnik posameznik, čeprav bi ga moral izdati sodni senat, da obsojenec v času deportacije iz Anglije v Slovenijo ni bil slovenski državljan, da ni bil seznanjen s postopkom izročitve, da sodišče ni preverilo, ali je treba izrečeno kazen prilagoditi nacionalnemu pravu Republike Slovenije, zlasti pa, da je obsojenec prepričan, da sodba sodišča Bolton Crown Court št. T20157010 z dne 22. 3. 2016, ki naj bi bila podlaga za izročitev obsojenca Sloveniji, sploh ne obstaja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

B.

3Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka tega člena (zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe) po pravnomočnem končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Ne glede na to, ali gre za odločbo, s katero je končan kazenski postopek, ali pa za tako imenovano drugo odločbo, se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le po končanem kazenskem postopku (izjemo predstavlja le četrti odstavek 420. člena ZKP, ki se nanaša na določene sklepe o priporu). Če zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, jo Vrhovno sodišče s sklepom zavrže (drugi odstavek 423. člena ZKP).

4V obravnavanem primeru je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper pravnomočni sklep sodišča, s katerim je bila zavržena zahteva za obnovo kazenskega postopka. Zahteva je torej vložena zoper drugo odločbo, s katero kazenski postopek ni bil pravnomočno končan. Vrhovno sodišče je zato moralo najprej preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za njeno obravnavanje, ki so določeni v prvem odstavku 420. člena ZKP.

5Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa in sodnega spisa je razvidno, da je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom III Pom-i 19467/2019 z dne 27. 1. 2020 ugodilo predlogu Ministrstva za pravosodje Velike Britanije, da se sodba Bolton Crown Court št. T20157010 z dne 22. 3. 2016, ki je postala pravnomočna dne 22. 3. 2016 in s katero je bila obsojencu izrečena zaporna kazen 11 let in 10 mesecev, prizna in izvrši v Republiki Sloveniji. Zoper takšno odločitev sodišča je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za obnovo postopka, ki jo je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zavrglo.

6V skladu z določbo 406. člena ZKP se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočnim sklepom ali pravnomočno sodbo, na zahtevo upravičenca obnoviti samo v primerih in ob pogojih, ki jih določa ta zakon. Iz navedene določbe je mogoče razbrati temeljni pogoj za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Ta je, da ga je mogoče vložiti v obsojenčevo korist le zoper pravnomočno sodbo in zoper nekatere pravnomočne sklepe, s katerimi se kazenski postopek konča.

7V obravnavanem primeru je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno presodilo, da ta pogoj ni izpolnjen. Obsojenčev zagovornik je zahtevo za obnovo kazenskega postopka vložil zoper pravnomočni sklep, s katerim sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja in odločalo o obsojenčevi krivdi, torej s tem sklepom kazenski postopek ni bil končan, temveč je sodišče z njim v okviru postopka priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe odločalo le o prenosu izvršitve kazni zapora, ki je bila obsojencu izrečena s pravnomočno sodbo sodišča v Veliki Britaniji. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno zaključilo, da zahteve za obnovo kazenskega postopka ni dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodbo o prevzemu izvršitve kazni, izrečene s sodbo tujega sodišča, ker postopek prevzema izvršitve tuje sodne odločbe predstavlja posebno obliko pravne pomoči in ne kazenskega postopka, ki bi bil pravnomočno končan.¹

C.

8Ker torej vložnik z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izpolnil pogojev, ki jih določa zakon, je Vrhovno sodišče zahtevo v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

¹ Tako tudi Merc, K. (2023): Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 3. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, str. 41.