UPRS Sklep I U 842/2024-6

I. Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka v zvezi s predlagano začasno odredbo se pridrži za končno sodno odločbo.

Uvodno

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugotovila, da je tožnik dne ... dopolnil 70 let in tako od ... dalje obstoji omejitev iz 1. točke prvega odstavka 115. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

2Zoper to odločitev je tožnik vložil tožbo in predlog za začasno odredbo. S tožbo zahteva odpravo izpodbijanega sklepa. S predlagano začasno odredbo pa želi doseči zadržanje izvrševanja izpodbijane odločbe do pravnomočne sodne odločbe in izbris začasne ustavitve imenovanja od 7. 11. 2023 do preklica iz splošnega seznama upraviteljev. Zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Bistvene trditve v tožbi

3Tožnik navaja, da je junija 2000 brez časovne omejitve pridobil veljavno in pravnomočno dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja, brez omejitev pa je bil vpisan tudi v seznam upraviteljev. Toženi stranki očita, da je nezakonito in retroaktivno posegla v njegovo pravico do imenovanja v novih postopkih zaradi insolventnosti, s tem ko je v seznamu upraviteljev vpisala zaznamek o začasni ustavitvi imenovanja od ... dalje (do preklica). Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-233/23 z dne 29. 2. 2024 gre v obravnavanem primeru dejansko za trajno (in ne začasno) zaustavitev imenovanja za upravitelja v novih zadevah, na to ustavno odločbo pa se sklicuje tudi izpodbijana odločba. Vpis v seznam upraviteljev torej ni skladen z izrekom in razlogi izpodbijane odločbe, ki bi se morali glasiti na prenehanje dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja. Tudi datum ustavitve imenovanja za upravitelja v novih zadevah v izpodbijani odločbi je napačen, po tožnikovem mnenju bi se lahko določil kvečjemu na dan izdaje izpodbijane odločbe.

Bistvene trditve v predlogu za izdajo začasne odredbe

4Tožnik navaja, da mu kljub nastopu starosti 70 let veljavno dovoljenje še vedno omogoča možnost imenovanja v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti, saj 109. člen ZFPPIPP ne določa prenehanja dovoljenja zaradi dosega določene starosti. Tožena stranka ga od 1. 11. 2023 dalje brez pravne podlage ne imenuje več v novih postopkih zaradi insolventnosti, s tem pa krši načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Odvzem pravice do imenovanja v novih zadevah od navedenega datuma zanj pomeni hujšo škodljivo posledico, "ker vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča, če bi v upravnem sporu uspel.". Obstaja velika nevarnost nepovratne spremembe njegovega statusa, saj to zanj pomeni izgubo poklicnega udejstvovanja, pridobivanja znanja, potrjevanja z osebnim delom kot tudi osebnega dostojanstva. Izpad dohodka je zanj drugotnega pomena, meni pa, da gre za pri tem za izgubo temeljne pravice, ki je varovana v okviru svobode dela po 49. členu Ustave, na katero so vezane številne drugje ustavno varovane človekove pravice in načela. Z izdajo začasne odredbe bi mu bilo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo po 23. členu Ustave.

Bistvene trditve v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe

5Tožena stranka uvodoma opozarja, da želi tožnik z začasno odredbo doseči zadržanje izvrševanja odločbe št. 705-491/2012-2030-13 z dne 25. 3. 2024, ki se nanj ne nanaša. Za predlagano začasno odredbo nima pravnega interesa, zato naj jo sodišče zavrže.

6Če bo sodišče predlog vsebinsko obravnavalo, naj ga zavrne kot neutemeljenega. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila nastop okoliščine, ki je relevantna v posamičnem začetem postopku imenovanja upraviteljev in jo ZFPPIPP določa v 1. točki prvega odstavka 115. člena. V primeru, ko že zakon izrecno določa pravne posledice, teh ni mogoče začasno zadržati z začasno odredbo. Tožnik je glede nastanka težko popravljive škode podal nekonkretizirane in nezadostne trditve in dokazne predloge. Sam pravi, da je izpad dohodka zanj sekundarnega pomena, škode oziroma njena višine ne konkretizira, navaja zgolj ustavno varovane pravice, ki pa po mnenju tožene stranke niso bile kršene. Prav tako ni izkazal, da bi bila izdaja začasne odredbe nujen ukrep, ki bi zadostil sorazmernosti med prizadetostjo javne koristi in cilji, ki bi bili doseženi z izdajo začasne odredbe.

Presoja sodišča

7Predlog za izdajo začasne odredbe je dovoljen, ni pa utemeljen.

8Sodišče uvodoma ugotavlja, da ima tožnik pravni interes za izdajo predlagane začasne odredbe. Po pozivu sodišča je dne 23. 5. 2024 popravil in dopolnil predlog tako, da ni dvoma, da želi z začasno odredbo doseči začasno zadržanje izvrševanja odločbe Ministrstva za pravosodje, št. 705-491/2012-2030-13, z dne 25. 3. 2024, ki se nanaša neposredno nanj, in izbris začasne ustavitve imenovanja v splošnem seznamu upraviteljev.

9Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno.

10Gre za nujen ukrep, s katerim sodišče, če so za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji, drugače začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. To stori z izdajo t.i. ureditvene, prave ali regulacijske začasne odredbe, ki je namenjena drugačni ureditvi spornega pravnega razmerja do pravnomočne sodne odločbe.¹

11V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora stranka v svoji zahtevi določno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je ta škoda za njo težko popravljiva.² Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme. Na tem mestu sodišče še dodaja, da je postopek z začasno odredbo že po sami naravi hiter in vezan na okvir, ki ga postavijo stranke s svojim navedbami in dokazi.³

12Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in stranki neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.⁴ Kot bo razvidno iz razlogov v nadaljevanju obrazložitve, tožnik ni izkazal, da mu bo brez izdaje predlagane začasne odredbe nastala takšna škoda.

13Izpodbijana ugotovitvena odločba je izdana na podlagi 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP. Ta določba je bila dopolnjena s 45. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP-H) tako, da se v posameznem postopku zaradi insolventnosti lahko za upravitelja v skladu s 116. členom ZFPPIPP imenuje oseba, ki je vpisana v seznam upraviteljev in še ni dopolnila 70 let. Skladno s prvim odstavkom 137. člena ZFPPIPP-H se ta sprememba uporablja v postopkih, ki so se začeli po uveljavitvi ZFPPIPP-H. ZFPPIPP-H je začel veljati 1. 11. 2023 po poteku 30-dnevnega uveljavitvenega roka.

14Ustavno sodišče je v odločbi št. U-l-233/2023 z dne 29. 2. 2024, zavrglo pobudo za začetek postopka za presojo ustavnosti 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP. Sklenilo je, da ta določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnika. Ustavnopravna razlaga tega člena zahteva, da minister, pristojen za pravosodje, izda ugotovitveno (deklaratorno) upravno odločbo, v kateri ugotovi, da je nastopila okoliščina iz 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP (prim 4. točko obrazložitve ustavne odločbe). Glede na to je tožena stranka po uradni dolžnosti, po vpogledu v seznam upraviteljev ugotovila, da je tožnik dne ... dopolnil 70 let in izdala ugotovitveno izpodbijano odločbo.

15Sodišče ugotavlja, da tožnik sicer navaja, da mu zaradi izdaje izpodbijanega akta nastajajo škodljive posledice, vendar svojih trditev v zvezi s tem ne konkretizira in obrazloži. Ne pojasni, kakšne bi bile zanj zatrjevane hujše škodljive posledice "ker vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča, če bi v upravnem sporu uspel", prav tako pa tudi ne navede, kako naj bi se te posledice kazale.

16Tožnik trdi, da je izpad dohodka le drugotnega pomena. Zgolj splošno navaja, da zanj obstaja velika nevarnost nepovratne spremembe njegovega statusa, ker to pomeni izgubo poklicnega udejstvovanja, pridobivanja znanja, potrjevanja z osebnim delom kot tudi osebnega dostojanstva. Pri tem ne pove, ali je opravljanje dela stečajnega upravitelja njegov (primarni) poklic ali pa morda opravlja še kakšno drugo delo, za kakšno prikrajšanje pridobivanja znanja je oziroma bo prikrajšan, in zakaj je izpodbijana odločba posegla v njegovo osebno dostojanstvo. Tudi, če bi tožnik te svoje generalne navedbe obrazložil, jih sodišče ne bi moglo sprejeti kot verjetnih, saj so ostale neizkazane. S splošnimi trditvami tožnik ni zadostil niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu, da bi mu brez začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda, prav tako pa tudi ne, da bi takšno stanje zanj pomenilo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 2.⁵, 23.⁶ in 49⁷. člena Ustave.

17Tožena stranka je v odgovoru na začasno odredbo pojasnila, da prenehanje imenovanja upravitelja, ki je dopolnil 70 let v novih zadevah, ne pomeni, da se to osebo prisili v dokončen umik s trga dela. Pri opravljanju dela upravitelja ne gre za poklic ter zato ne velja nezdružljivost funkcije upravitelja z opravljanjem njegovega primarnega poklica. Če upravitelj želi, lahko tudi po tem, ko je dopolnil 70 let, nadaljuje z opravljanjem svoje primarne poklicne dejavnosti. Dopolnitev 70 let ne povzroči prenehanja dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja. To pomeni, da bo tožnik lahko kot upravitelj dokončal vodenje vseh tistih postopkov, v katerih je bil že imenovan. Upravičen bo do celotnega nadomestila za opravljeno delo glede postopkov zaradi insolventnosti, ki so mu bili do dne 1. 11. 2023 že dodeljeni v delo.

18Pri odločanju o izdaji začasne odredbe je treba skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi to, da zaradi izdane začasne odredbe ne bi bile prizadete javna korist ter koristi nasprotnih strank. Tožnik o teh okoliščinah ni postavil nobenih trditev, zato njihova presoja ni mogoča. Prav tako ni navedel ničesar o tem, da si po 1. 11. 2023, ko je pričela veljati omejitev glede imenovanja za upravitelja v posameznem novem postopku zaradi insolventnosti, ni mogel najti drugega načina za poklicno udejstvovanje, pridobivanje znanja, potrjevanje z osebnim delom, za ohranitev osebnega dostojanstva, nenazadnje pa tudi za pridobivanje prihodka.

19Sodišče v zvezi z novejšimi stališči Vrhovnega sodišča o materialnem procesnem vodstvu v postopkih izdaje začasne odločbe pripominja, da materialno procesno vodstvo v obravnavani zadevi ni bilo potrebno⁸. Odsotnost navedb o pravno pomembnih dejstvih, ki se nanašajo na vprašanje, v čem naj bi zatrjevana škoda nastala tožniku (ki ni laik, saj opravlja dejavnost stečajnega upravitelja), in na vprašanje nepopravljivosti ali težke popravljivosti te škode, namreč ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov oziroma z materialnim procesnim vodstvo, saj bi sodišče v takem primeru samo nadomestilo manjkajoče navedbe strank⁹.

20Ker tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode (drugi in tretji odstavek 32. člena ZUS-1), ki bi odtehtala javno korist, prav tako pa tudi ne kršitev njegovih ustavno varovanih pravic, je sodišče njegov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

21ZUS-1 stroškov postopka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe ne ureja posebej, zato si je sodišče odločanje o stroških postopka v zvezi s predlagano začasno odredbo, pridržalo za končno sodno odločbo.

¹ Prim. M. Dobravec Jalen, v E. Keršervan (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2019, str. 213.
² Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 129/2022 z dne 27. 6. 2022, 7. točka; I Up 181/2021 z dne 15. 9. 2021, 9. točka; I Up 163/2021 z dne 1. 9. 2021, 7. točka; I Up 102/2021 z dne 19. 5. 2021, 7. točka; I Up 54/2021 z dne 14. 4. 2021, 8. točka; I Up 120/2017 z dne 7. 6. 2017, 7. točka; in številne druge.
³ Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 7/2020 z dne 26. 2. 2020, 10. točka.
⁴ Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 163/2021 z dne 1. 9. 2021, 6. točka; I Up 102/2021 z dne 19. 5. 2021, 8. točka; I Up 54/2021 z dne 14. 4. 2021, 9. točka; in številne druge.
⁵ Slovenija je pravna in socialna država.
⁶ Ta člen ureja pravico do sodnega varstva.
⁷ Ta člen ureja pravico do svobode dela.
⁸ Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je materialno procesno vodstvo odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera (sodba in sklep II Ips 159/2016 z dne 13. 10. 2016, 9. točka; sodba II Ips 96/2006 z dne 17. 4. 2008, štirinajsti odstavek).
⁹ Enako stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 162/2022 z dne 14. 9. 2022.