UPRS Sodba II U 189/2024-11

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške svojega postopka.

Potek upravnega postopka

1Z odločbo, št. Bpp 986/2024 z dne 5. 6. 2024 je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v obsegu sestave in vložitve napovedi zahteve za sodno varstvo in zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku PU Maribor, št. 5550101984983 z dne 29. 5. 2024 ter zastopanja v postopku o prekršku pred sodiščem prve stopnje.

2Toženka je pri presoji dodelitve upoštevala in ugotavljala finančni položaj prosilca (subjektivni pogoj) in druge pogoje določene z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP, objektivni pogoj) iz 11. in 24. člena ZBPP. Iz obrazložitve njene odločitve izhaja, da je v okviru določil ZBPP presojala verjeten izgled za uspeh oziroma je glede na njeno vsebino obrazložitve, presojala ali je izid zadeve za prosilca oziroma za njegovo družino življenjskega pomena, ali je ogroženo njegovo preživljanje in ali pa bi pričakovani izid zadeve bil za prosilca življenjskega pomena.

Tožbene navedbe

3Tožnik vlaga tožbo s predlogom, da se izdana odločba odpravi in prošnji prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodi oziroma podredno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki, kateri se naj naloži tudi plačilo stroškov tožeče stranke tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

4Iz obrazložitve vložene tožbe izhaja, da se tožnik z odločitvijo toženke ne strinja, saj meni, da je odločitev toženke napačna in nezakonita, tožniku pa protipravno onemogoča uveljavljanje njegovih pravic, ki bi mu šle oziroma mu gredo, glede na določila ZBPP, zaradi česar se ga postavlja v neenakopraven položaj z drugimi državljani in se mu na ta način tudi nezakonito povzroča škodo. Tožnik meni, da tožena stranka zgolj zaradi višine globe, ne bi smela presojati interesa tožnika za izid postopka, saj ZBPP toženki ne daje pravice, da odloča in samovoljno ter arbitrarno postavlja cenzus kot kriterij za dodelitev BPP, saj je mnenja, da je skladno z določili ZBPP posameznik upravičen do BPP, ne glede na to, ali mu grozi globa za 0,50 centov ali za milijon ali več evrov. ZBPP namreč po stališču tožnika odločevalcu ni dal pravice do razlikovanja med upravičenci glede na višino globe, saj mora biti pravica do brezplačne pravne pomoči zagotovljena vsaki osebi, v katerikoli sodni zadevi, tudi upravni, prekrškovni in podobnih zadevah, v katerem se tožnik znajde kot stranka postopka. Po stališču tožnika ima sam pravico do zastopanja in zagovarjanja po pravnem strokovnjaku ves čas postopka pred prekrškovnim organom, kakor tudi pred sodiščem in pri vseh dejanjih prekrškovnega organa in pred sodiščem tudi po vloženi zahtevi za sodno varstvo, saj meni, da tožnik potrebuje strokovno pomoč ves čas prekrškovnega postopka in za vsa dejanja ter za vse procesne položaje, zaradi česar tudi želi dodelitev BPP.

Odgovor tožene stranke

5Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis in odgovorila na tožbene navedbe tožnika s pojasnilom, da je v skladu s sodno prakso pri presoji objektivnega pogoja za dodelitev BPP upoštevala resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter kompleksnost obravnavane zadeve in osebne okoliščine tožnika, v posledici česar je presodila, da niti teža dejanja, niti zagrožena sankcija, niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika, ne narekujejo, da bi bilo za uresničitev njegove pravice do sodnega varstva v sodnem postopku o prekršku, tožniku potrebno in pravično dodeliti BPP.

6Glede tožnikovega sklicevanja na zadevo opr. št. BPP 80/2024 in njegovih navedb o njegovem neenakopravnem položaju in neenakopravnem obravnavanju glede na upravičenko iz zadeve 80/2024, toženka odgovarja, da je bila upravičenka v navedeni zadevi v drugačnem položaju, saj je šlo za očitek storitve večih prekrškov in izrek višje globe, zaradi česar tudi ni mogoče slediti trditvam tožnika, da je v neenakopravnem položaju.

Iz pripravljalnih vlog tožnika

7V svojih dodatnih navedbah je tožnik še izpostavil, da toženka odloča samovoljno in morda sledeč priimku upravičenca ali kaj podobnega, tudi samo zaradi suma posedovanja prepovedane droge (kar vpliva na vero, barvo, kožo, narodnost, spol, življenje navade in potreb), in kaže na kršitev prepovedi diskriminacije in na očitno kršitev ustavnih načel, ker tožniku ni dodelila BPP. Tožnik je mnenja, da tudi, če gre za en sam očitek in manjši prekršek z nizko globo, ima kršitelj pravico braniti se pred očitki in dokazati, da očitano ne drži in pripominja, da je tudi že bil primoran vložiti zahtevo za sodno varstvo, po tem, ko je dobil odločbo o prekršku.

Sodna presoja

K točki I izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila obravnavano prošnjo prosilca (sedaj tožnika) za dodelitev BPP v obsegu kot ga je opredelil tožnik in izhaja iz zgornje obrazložitve.

10V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZBPP je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Dodelitev BPP urejajo nadaljnje določbe ZBPP. Kot predpisuje tretji odstavek 11. člena tega zakona, se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Tako ZBPP v prvem odstavku 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da: zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alineja), in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alineja).

11V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

12V obravnavanem primeru je sporno, ali je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno upoštevala citirane določbe (prvega odstavka) 24. člena ZBPP.

13Navedene določbe torej dajejo med drugim organu odločanja (Organu za BPP) zakonsko pooblastilo za presojo okoliščin zadeve in pomembnosti zadeve za položaj prosilca in družine, kar posledično pomeni tudi presojo kompleksnosti zadeve in morebitne ogroženosti prosilčevega preživljanja ali preživljanja njegove družine v primeru dolžnosti plačila zagrožene globe kot skrajnega ukrepa ter ali je zadeva za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tovrstno dopustnost načina odločanja pri dodelitvi BPP je v večih zadevah obrazložilo tudi Vrhovno sodišče (VS RS), in sicer, na kakšen način je treba razumeti oziroma uporabiti določbe 24. člena ZBPP pri odločanju o dodelitvi BPP v kazenskih postopkih.¹ Ob upoštevanju, da je tudi postopke o prekršku mogoče šteti med kazniva ravnanja glede potrebnega standarda zagotovitve vseh pravic prosilca za dodelitev BPP kot morebitnega obdolženega v postopku o prekršku v okviru presoje vložene zahteve za sodno varstvo, je tako predmetno zadevo prav tako mogoče po naravi stvari uvrstiti med kazniva ravnanja². Upravno sodišče je prav tako večkrat pojasnilo, da so stališča, ki so se izoblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s kazenskimi postopki, in ki izhajajo iz ustaljene sodne prakse ESČP, uporabljiva tudi v sodnih postopkih o prekrških.³ Tako je pritrditi tožniku, da je tudi v tovrstnih postopkih pravica prosilca do BPP varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe s pomočjo zagovornika, saj navedeno izhaja že iz 29. člena Ustave RS kot elementom pravice do poštenega sojenja in iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Tretji odstavek 6. člena EKČP namreč v točki c) določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja⁴, pravico da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Tako je tudi po ustaljni praksi ESČP glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke c tretjega odstavka 6. člena EKČP, treba uporabiti naslednje kriterije: - resnost kršitve in težo zagrožene kazni; - kompleksnost obravnavane zadeve, v zvezi s čimer je treba upoštevati tudi osebnostne lastnosti obdolženca. V kazenski zadevi je tako, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, kot temeljne in ključne okoliščine treba upoštevati težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. V primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, je to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. Kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca pa lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih postopkih. Pri tem ocena možnosti uspeha (v smislu njegovega končnega izida za obdolženca) za prvostopenjski kazenski postopek ni bistvena.

14Zaradi navedenega sodišče na tem mestu ne sledi obrazložitvi organa, da prosilcu ni dodeljena BPP zaradi dejstva, ker nima verjetnega izgleda za uspeh, saj presoja Organa za BPP v tem konkretnem postopku v smeri verjetnosti izgleda za uspeh presega presojo očitnosti, ki bi bila razvidna na prvi pogled (npr. kot bi bila zamuda roka, neupravičeni vlagatelj...).

15Ker pa je iz obrazložitve organa izpodbijane odločbe razvidno, da je organ presojal tudi dejstvo morebitnega ogroženega življenja prosilca in njegove družine, vrsto in kompleksnost zadeve, ter življenjski pomen prav te konkretne zadeve za prosilca, kakor tudi sorazmernost in pravičnost ne/dodelitve BPP, glede na vse navedeno, je z navedenim v resnici uporabil zakonsko pooblastilo, ki mu dovoljuje tovrstno presojo, ki jo je tudi argumentirano pojasnil (točka 5 in 6 obrazložitve). Tako je tudi po stališču sodišča takšna presoja organa dopustna, zaradi česar z navedenim tožniku kot prosilcu za dodelitev BPP niso kršene pravice in tudi ne materialno pravne določbe zakona. Prekrški sicer (kot je že zgoraj navedeno) lahko spadajo v področje kaznovalnega prava (zaradi narave stvari kaznivega ravnanja, teže zagrožene sankcije,...), v katerem se izreka represivne ukrepe, pri katerih je treba prav tako upoštevati ustavnopravna in kazenskopravna jamstva, ko je posamezniku treba dodeliti BPP. Kljub vsemu pa ni mogoče zanemariti, da je za konkretni prekršek že zakonodajalec opravil določeno tehtanje v smislu okoliščin, s tem, ko je določeno ravnanje opredelil kot prekršek (in ne kot kaznivo dejanje, ki pomeni resnejšo kršitev pravnega reda), za prekrške pa so posledično predpisane drugačne, praviloma lažje sankcije kot za kazniva dejanja, kar pa sicer ne pomeni, da posameznik nima pravice braniti se pred očitki. Nedodelitev BPP namreč ne pomeni, da se posameznik ne bi smel braniti pred očitki, kot to zmotno v tožbi navaja tožnik, temveč pomeni zgolj presojo ali je prosilec v tem konkretnem primeru, glede na naravo stvari, njegovih osebnih okoliščin in glede na naravo primera, upravičen do dodelitve BPP in ali bi bila takšna dodelitev v skladu z namenom zakona, torej ali bi bila dodelitev BPP prav v tem konkretnem primeru tudi v interesu pravičnosti. Pravice braniti se pred očitki represivnega organa, namreč ne gre nujno enačiti s pravico dodelitve BPP. Tudi po stališču VS RS se je namreč izoblikovalo stališče, da ni nujno (celo kadar gre za kazenski postopek), da je organ dolžna odobriti BPP vsakemu obdolžencu, ki izpolnjuje materialni pogoj za dodelitev BPP. VSRS je namreč izrecno kot napačno zavrnilo stališče, da se dodeljevanje BPP na podlagi 24. člena ZBPP ne more razlikovati glede na vrsto postopka, ampak je poudarilo nasprotno, da ZBPP v pomensko odprtih normah 24. člena pri presoji dodelitve BPP na tej podlagi omogoča tudi upoštevanje vrste postopka, kar je tožena stranka v točno tem konkretnem primeru storila, upoštevala in svojo odločitev tudi argumentirano pojasnila v izpodbijani odločbi. Tožnik namreč tekom postopka in tudi ne v tožbi ni v ničemer pojasnil, na kak način bi bilo ogroženo njegovo preživljanje ali preživljanje njegove družine pri morebitnem potrebnem plačilu globe oziroma kakšnega življenjskega pomena je rešitev konkretnega primera zanj ali za njegovo družino, kakor tudi ne, kaj bi zanj pomenilo dejstvo, da morebitne globe ne bi mogel plačati (ob morebitnem neuspehu z vložitvijo zahteve za sodno varstvo), ali izpolniti z alternativnimi instrumenti, ki so v postopku o prekršku na voljo in jih je tožena stranka v prav tako navedla v izpodbijani odločbi.

16Sodišče se sicer na tem mestu strinja z navedbo tožnika, da pri presoji upravičenosti dodelitve do BPP ne more biti relevanten zgolj nizki znesek zagrožene globe, in da se ima kršitelj tudi v postopku o prekršku pravico braniti in dokazati svojo nedolžnost za očitani prekršek, vendar je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je organ ob presoji pravice dodelitve BPP tožniku, presojal več različnih pogojev in dejavnikov, ki pa so skupno, v tem konkretnem primeru, pripeljali do odločitve, da tožnik kot prosilec ni upravičen do BPP.

17Na tem mestu sodišče še pripominja, da pravice do zagovornika v postopku o prekršku ne gre enačiti s pravico do dodelitve BPP, saj navedeni pravici temeljita na različnih materialnopravnih podlagah in procesnih jamstvih. Pravica dodelitve BPP se namreč presoja tudi po določili ZBPP, v okviru katere ima organ odločanja pravico presoditi utemeljenost in nujno potrebnost dodelitve BPP posameznemu prosilcu, ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih dejstev, kar je Organ za BPP v tem konkretnem primeru tudi argumentirano pojasnil.

18Sodišče se tako zaradi nepotrebnega ponavaljanja v tem delu presoje organa in navedb organa sklicuje na obrazložitev organa v točki 6, skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), in jih zato na tem mestu ne navaja ponovno, pri čemer pa sodišče ne sledi argumentom organa, v v delu, ko navaja, da prosilec ne potrebuje zagovornika iz razloga, ker mora že sodišče skrbno preiskati dejstva in okoliščine, ki so tudi v korist obdolženega in ga opozoriti na v primeru morebitne nepoučenosti, saj gre tudi v postopku o prekršku za pravico do obrambe (ki pa je ne gre enačiti s pravico do dodelitve BPP).

19Dejstvo je, da ima vsak obdolženi pravico do obrambe, in da mu te pravice med drugim ni mogoče zanikati zaradi dolžnosti sodišča iskanja materialne resnice in dejanskega stanja, vendar te pravice ni mogoče enačiti s pravico do dodelitve BPP. V konkretnem primeru je namreč kljub vsemu, glede na vse okoliščine, treba pritrditi toženi stranki, da tožnik kot prosilec ni upravičen do BPP iz drugih razlogov (višina in vrsta zagrožene sankcije, življenjski pomen postopka o prekršku za obdolženega in njegovo družino, ogroženost obdolženega ali/in njegove družine za njihovo preživetje, pomen in kompleksnost zadeve, interes pravičnosti ...). Sodišče tako sledi presoji toženke, da niti teža dejanja in zagrožena sankcija, niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne narekujejo, da bi bilo za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva v sodnem postopku o prekršku tožniku potrebno in pravično dodeliti BPP, glede na namen samega zakona.

20Glede na navedeno sodišče ne vidi podlage za drugačno presojo glede resnosti predmetne kršitve, teže zagrožene sankcije ter kompleksnosti zadeve (upoštevajoč pri tem tudi kriterij osebnih lastnosti prosilca-tožnika), kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe. Očitno je, da se v postopku, na katerega se nanaša prošnja za BPP, tožniku ne očita težja kršitev, da ne gre za kompleksno zadevo (tako z vidika dejanskega stanja kot tudi z vidika pravne podlage), tožnik pa se ima kljub vsemu pravico braniti z zagovornikom, če to želi, saj mu nedodelitev BPP ne odreka pravice do obrambe. Toženka je po stališču sodišča izpodbijano odločbo obrazložila z razumnimi razlogi, tožnik pa jih tekom postopka ni uspel izpodbiti, in sicer niti tekom upravnega niti tekom sodnega postopka.

21Sodišče se tudi strinja z navedbo toženke, da primer Bpp 80/2024, ki ga je navedel tožnik, zaradi domnevno neenakopravnega obravnavanja, ne gre enačiti in je navedeno prav tako argumentirano pojasnila, čemur sodišče pritrjuje in jih na tem mestu ne navaja ponovno.

22Sodišče pa na tem mestu zavrača navedbe tožnika o njegovi domnevni diskriminaciji s strani tožene stranke zaradi njegovega priimka, saj so tovrstne tožnikove navedbe zgolj pavšalne in z ničemer podkrepljene, zaradi česar jih sodišče tudi ni moglo argumentirano presojati in se do njih opredeliti.

23Tudi po presoji sodišča iz vseh zgoraj navedenih razlogov namreč tako okoliščine konkretne zadeve, za katero se je s predmetno prošnjo uveljavljala dodelitev BPP, ne dajejo podlage za zaključek, da bi bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva tožniku treba in predvsem pravično dodeliti BPP.

24Ker je izpodbijana odločba po navedenem pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1⁵, pri čemer je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (59. člen ZUS-1) in je šlo zgolj za pravno presojo tožnikove pravice do dodelitve BPP ob upoštevanju dejanskega stanja in materialnopravnih norm.

K točki II izreka:

25Izrek o stroških tožnika (toženka stroškov postopka ni uveljavljala) temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča, št. X Ips 207/2014 in št. X Ips 226/2014, obe z dne 11. 11. 2015, ter št. X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015.
² Kazniva dejanja in prekrški so del širšega pojma kaznivih ravnanj.
³ Primerjaj npr. sodbe v zadevah III U 137/2017, I U 1885/2020 in III U 73/2022.
⁴ Prekrški sicer niso določeni v EKČP, vendar je ESČP v okviru svoje prakse razširilo varovanje teh pravic tudi na postopke o prekršku.
⁵ Enako izhaja iz sodbe III U 106/2023 z dne 27. 12. 2023.