VSL Sodba II Cp 630/2024

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo: (I.) naložilo vsem trem tožencem da nerazdelno plačajo tožniku 1.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2013; (II.) naložilo drugemu tožencu, da tožniku plača 2.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2013; (III.) naložilo prvemu in tretjemu tožencu da tožniku nerazdelno plačata 1.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2013; (IV.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 14.100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2010 in za zakonske zamudne obresti od zneska 5.000,00 EUR od 6.4.2010 do 6.2.2013; (V.) naložilo tožencem, da tožniku plačajo pravdne stroške: vsi trije solidarno 361,46 EUR, prvi in tretji toženec pa solidarno še 660,85 EUR, v primeru zamude vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila, in (VI.) naložilo tožniku, da plača prvemu tožencu 1.567,32 EUR pravdnih stroškov in tretjemu tožencu 1.167,88 EUR, v primeru zamude vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2Pritožbo je vložil le tretji toženec, ki uveljavlja kršitev zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče šteje, da jo vlaga zoper zanj neugodni del, kar pomeni zoper I., III. in V. točko.

V bistvenem so njegove pritožbene trditve, da je tožniku priznana glede na intenzivnost in trajanje previsoka odškodnina iz naslova strahu. Nadalje opozarja, da sam ni posegel v osebno dostojanstvo tožnika, in da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da so bile grožnje s strani tožencev in da so te pomenile hudo okrnitev tožnikovega dostojanstva. Pritožba navaja tudi, da se izrek sodbe ne ujema z njeno obrazložitvijo, zlasti opozarja na 79. točko obrazložitve, ki govori, da sta zaradi posega v osebno dostojanstvo v okviru razžalitve dobrega imena in časti dolžna plačati tožniku 1500 EUR drugi in tretji toženec, kar pa ne izhaja iz izreka sodbe. Po prepričanju pritožnika takšna odločitev tudi ni pravilna, saj so vsi trije toženci za škodo odgovorni solidarno. Končno tretji toženec meni, da so napačno prisojene zamudne obresti, saj te ne bi smele teči od sodbe v kazenskem postopku (7. 2. 2013), v katerem je tožnik priglasil premoženjsko pravni zahtevek, s katerim je bil napoten na pravdo, ampak šele od vložitve tožbe dalje.

3Tožnik in druga dva toženca na pritožbo niso odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je 179. člen Obligacijskega zakonika¹ (v nadaljevanju: OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu,² drugo pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ker se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Odškodnina, kot jo je sodišče prve stopnje priznalo iz naslova nepremoženjske škode za strah, je povsem ustrezna in upošteva obe navedeni temeljni načeli: izhaja iz ugotovljene intenzivnosti in trajanja strahu, upoštevaje tudi naravo samega dogodka, po drugi strani pa ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi.³

6Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da tretji toženec ni posegel v osebno dostojanstvo tožnika, in da je napačno presojeno, da so bile grožnje s strani tožencev in da so te pomenile hudo okrnitev tožnikovega dostojanstva. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je glede bilo temelja tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje glede dogodka 6. 4. 2010 vezano na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. V obravnavani zadevi so bili namreč toženci s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju I K 000/2010 z dne 7. 2. 2013 spoznani za krive kaznivega dejanja poskusa samovoljnosti po četrtem in drugem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika⁴ (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi z 20. in 34. členom KZ-1. Iz opisa kaznivega dejanja je jasno razvidno, da so vsi trije toženci z namenom, da ga zastrašijo, obstopili tožnika in da je bil ravno tretji toženec tisti, ki je tožnika s pestjo trikrat udaril v trebuh in prsni koš, ga zagrabil za vrat, ga skupaj z drugim tožencem porinil v vozilo, ga držal za vrat in najmanj dvakrat udaril z glavo v avtomobil, pri tem pa so mu vsi trije grozili, da je to le preventiva, da bodo začeli resno in mu bodo ponoči polomili kosti. Iz tega opisa je jasno, da je bil tretji toženec udeležen pri grožnjah tožniku, vsega opisanega ravnanja pa tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na naravo škodnega dogodka ni mogoče označiti drugače kot hudo okrnitev tožnikovega dostojanstva.

7Pritožba opozarja na neujemanje 79. točke obrazložitve izpodbijane sodbe z njenim izrekom. Res je, da je v III. točki izreka zapisano, da sta prvi in tretji toženec tožniku dolžna nerazdelno plačati 1.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2013 in da v 79. točki obrazložitve piše nekoliko drugače. Enaka ugotovitev velja tudi za prvi del 70. točke obrazložitve. Vendar pa pri tem ne gre za procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku⁵ (v nadaljevanju: ZPP), ampak za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravi s popravnim sklepom.⁶ Iz 70. točke obrazložitve (v katero se je sicer tudi prikradla očitna pisna pomota) namreč izhaja, da drugi toženec na tožbo ni odgovoril, zato se po vložitvi tožbe postavljeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova odškodnine zaradi posega v osebno dostojanstvo nanj ne nanaša. Pritožbeno sodišče pritrjuje temu stališču, ki pa seveda obrazloži, da sta odškodnino iz tega naslova dolžna plačati prvi in tretji toženec, kar pa se ujema s III. točko izreka, ki jo hkrati tudi ustrezno obrazlaga. Obrazložitev torej ni v nasprotju z izrekom niti sama s seboj - ob pravilnem branju je povsem jasno razvidno, kaj je želelo sodišče prve stopnje pojasniti z zapisom.

8Tudi v delu, ki se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti, je stališče sodišča prve stopnje pravilno. Drugi odstavek 299. člena OZ določa, da v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. V obravnavanem primeru je tožnik v kazenskem postopku uveljavljal premoženjsko pravni zahtevek in s tem od tožencev zahteval, da mu povrnejo odškodnino. Tako je povsem utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da so toženci s plačilom odškodnine v zamudi (vsaj) od izdaje sodbe v kazenskem postopku dalje.

9Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člena ZPP).

10Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov. Po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije stroške pritožbe tretji toženec sam, saj s pritožbo ni uspel.

¹ Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.
² Izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti ter da zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo (VSRS sodba II Ips 282/2003).
³ Npr. VS00022952, VS002398, VS002373, VS002389, VS001762, VS001898, VS001413, in druge.
⁴ Uradni list RS, št. 55/2008, s spremembami.
⁵ Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.
⁶ Glej prvi odstavek 328. člena ZPP.