UPRS Sodba I U 373/2022-23

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnikova zahteva z dne 16. 8. 2017 v zadevi plačila zaradi neupravičenega odjema električne energije na naslovu A., zavrne (1. točka izreka), da je tožnik dolžan plačati račun, št. 59312 z dne 21. 6. 2017, iz naslova neupravičenega odjema električne energije, ki ga je za stranko z interesom izstavil njen pooblaščeni izvajalec, družba B., d. d., in sicer v roku 30 dni od dneva dokončnosti te odločbe, da ne bo izvršbe (2. točka izreka), ter da se tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka zavrne (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila ta izdana v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča, I U 1204/2019-21 z dne 27. 12. 2021. Toženka ugotavlja, da je v zadevi bistveno, ali je prišlo do neupravičenega odjema električne energije, kot ga opredeljuje 57. člen Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (Uradni list RS, št. 126/07, 1/08 - popr., 37/11 - odl. US, 17/14 - EZ-1; v nadaljevanju SPDO). Nesporno je, da objekt C (zidanica na parc. št. 344, k.o. ...), ki je v lasti tožnika, nima uradnega merilnega mesta in se poraba energije meri preko odštevalnega števca, nameščenega na objektu B (v lasti izvenzakonske partnerice tožnika C. C.), na katerem je nameščen enofazni števec. Objekt B sta napajala vodnika L1 in N, iz tega objekta pa so bili mimo števca speljani kabli, od teh vodnika L2 in L3, ki sta priklopljena na podnožje v objektu C. Vodnik L1 je bil merjen preko merilnega mesta na objektu B, vodnika L2 in L3 pa sta bila tudi priklopljena na podnožje v objektu C brez meritev. Že zaračunan je bil samo tisti del, ki se je nanašal na energijo, ki je bil iz objekta B speljan do objekta C preko vodnika L1. Elektrika, ki je bila speljana v objekt C preko vodnikov L2 in L3, pa ni bila merjena, torej tudi ni bila obračunana. Predmet neupravičenega odjema je torej energija, ki je iz objekta B v objekt C prihajala po vodnikih L2 in L3 in je neodvisna od količin električne energije, ki je prihajala v objekt C preko vodnika L1 ter so bile obračunane na števcu v objektu B. S tem je izpolnjen pogoj iz 57. člena SPDO (točka (b) prvega odstavka). Prav tako iz petega odstavka 57. člena SPDO izhaja solidarna odgovornost imetnika soglasja za priključitev in dejanskega odjemalca električne energije, zato terjatev do tožnika obstaja tudi po tej podlagi, pri čemer je v postopku tudi nedvomno ugotovljeno, da je tožnik dejanski odjemalec elektrike na tem naslovu. Toženka je preverila tudi višino obračunanega zneska za neupravičen odjem, ob čemer je ugotovila, da je bil ta obračunan v skladu s 57. in 58. členom SPDO, kar podrobno utemeljuje.

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uvodoma povzema potek dosedanjega postopka. Uveljavlja, da se toženka ni opredelila do vseh njegovih navedb, podanih v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Opozorja, da ni bil neupravičeno obogaten na račun toženke, saj ni neupravičeno odjemal električne energije iz objekta C, če merilno mesto za ta objekt sploh ne obstaja. Zato tudi solidarno ne more biti odgovoren, kot to terja OZ. Sklicuje se na 240. člen OZ, navaja, da je v postopku navedel razbremenilne razloge, do katerih se toženka ni opredelila. Toženka nima podlage za terjatev, ker objekt C nima merilnega mesta. Ni jasno, za kakšen del je šlo pri poračunu za objekt C, ki je del električne energije odjemal iz objekta B. Ker objekt C nima merilnega mesta, se tudi ne morejo upoštevati podatki o merilni napravi glede moči varovalk, ipd.

4Toženka z ničemer ni izkazala, da je tožnik samovoljno posegal v električno omarico in se samovoljno priklopil na električno omrežje mimo merilnih naprav, zaradi česar ne more biti za to odgovoren. Toženka se sklicuje na zapisnik z dne 14. 6. 2017, ki ga je naredila B., d.d., ki je stranka postopka, torej gre za neenakopravno obravnavanje strank postopka. Zapisnik se je dejansko glasil na Č. Č. in ne na tožnika, do česar se toženka tudi ni opredelila. Tožnik je objekt podedoval, na objektu ob prevzemu objekta od pravnega prednika je bilo vse tako, kot v času oprave kontrole 14. 6. 2017, zato je tožnik utemeljeno smatral, da je vse urejeno. Električna omarica je bila ves čas zaklenjena in tožnik odločno zavrača, da bi vanjo posegal oziroma se priklopil na električno omrežje brez merilnih naprav. Kot je bilo pojasnjeno že v upravnem postopku, je Č. Č. sklenil dogovor z B., d.d. glede objekta C, da se bo nanj vgradila električna omarica, v katero so nameščene varovalke in urejena napeljava do objekta B, po opravi tega pa se je omarica pri objektu C zaklenila s ključem B., d.d. Slednji je edini, ki dostopa do omarice. To je bilo storjeno pred prevzemom objekta s strani tožnika. Tožnik zato dvomi, da B., d.d. o tem nima nobene dokumentacije. Tožniku ni poznana vsebina elektro omarice, ob kontroli ni bil prisoten, ne ve, kdaj in na kakšen način so nastale fotografije, ki jih je predložila toženki stranka z interesom.

5Tožnik se tudi ne strinja z izračunom neupravičenega odjema. Količina porabljene električne energije, ki naj bi bila poračunana s porabo na objektu B, ni pojasnjena. Dejstvo je, da se očitno že obračunana in plačana električna energija objekta C pri objektu B ni upoštevala, če bi se objekt C sploh lahko upošteval. Sploh pa gre za majhno zidanico, ki se ne uporablja pogosto (v sezonskem času ter ob kakšnem delu), nedvomno se tudi ne porabi veliko električne energije. Do tega se toženka tudi ni opredelila. Toženka tudi ni preverjala, ali merilno mesto na objekt B deluje pravilno, kot je tožnik izpostavil. Izračuna ni mogoče preveriti. Iz računa št. 59312 ne izhaja, da naj bi šlo za 1982,2 obratovalnih ur, tako, da četudi zmnožek teh ur in 10,35 kW predstavlja znesek 20.516 kW, ni jasno, kako je do tega prišla. Izkazana bi morala biti tudi njegova odškodninska odgovornost.

6Nesprejemljivo in neutemeljeno ter v neskladju z Ustavo, splošnimi pravnimi načeli in Evropsko konvencijo za človekove pravice je, da se tožniku po tem, ko se je vsaj del porabljene električne energije plačal pri objektu B, obračuna še dodatna mesečna poraba 321,69 EUR, za zidanico, ki se redko uporablja. Po vseh statističnih podatkih povprečna poraba v enostanovanjski hiši znaša med 50,00 in 70,00 EUR. Dodal je še, da je bila v določenem roku vgrajena dodatna omarica na objektu B, v katero se je premestil odštevalni števec in vodnik za objekt C ter se iz merilnega mesta na objektu B sedaj napaja tudi objekt C.

7Tožnik je predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki naloži, da v 15 dni povrne njegove stroške postopka. Predlagal je tudi oprostitev plačila sodne takse.

8Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma opozorila, da je tožba vložena prepozno. Tožnik je odločbo prejel 22. 2. 2022, tožba je bila na sodišče vložena 28. 3. 2022. Ne glede na to je še navedla, da vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in prereka tožbene navedbe. Predlagala je tudi, da sodišče v postopek vključi D., d.o.o. na podlagi 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Za obstoj neupravičenega odjema zadošča še, da so izpolnjeni pogoji iz 57. člena SPDO. Tožnik se ne more opreti na 240. člen OZ, ker je elektriko odjemal brez pogodbe. Tožnik je lastnik objekta C, ki je bil oskrbovan z energijo iz objekta B. Ravno odsotnost merilne naprave na objektu C kaže na neupravičen odjem. V zvezi z izračunom v konkretni zadevi se je sklicevala na dokazila v spisu. Dejstvo, da tožnik ni sam posegal v merilno napravo, ni pomembno. Pomembno je le, da je tožnik odjemal električno energijo brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav oziroma mimo njih, kar kaže neupravičen odjem. Dejstvo, da je tožnik podedoval objekt C od tasta, ni relevantno. Predmet neupravičenega odjema je le tista energija, ki je iz objekta B v objekt C prihajala po vodnikih L2 in L3, ta obračunana energija pa je neodvisna od količin električne energije, ki je prihajala v objekt C preko vodnika L1 in za katero so že bile obračunane količine v števcu v objektu B. Izračun pa je bil tudi opravljen na podlagi 57. in 58. člena SPDO. Predlagala je zavrnitev tožbe.

9Stranka z interesom D., d.o.o. odgovora na tožbo ni podala.

10Ob vročanju vabil na narok za glavno obravnavo je bilo ugotovljeno, da stranka z interesom D., d.o.o. ne obstaja več. Njen pravni naslednik je E., d.o.o., operater kombiniranega prenosnega in distribucijskega elektroenergetskega omrežja. Sodišče je hkrati z vabilom na narok stranki z interesom posredovalo tožbo tožnika in odgovor na tožbo toženke in jo pozvalo, da se do njih opredeli. Stranka z interesom pred narokom za glavno obravnavo odgovora na posredovane listine ni podala.

Glavna obravnava in dokazni postopek

11Sodišče je v zadevi dne 6. 2. 2024 izvedlo glavno obravnavo, ki so se jo udeležili tožnik (po pooblaščencu), toženka (po pooblaščenki) ter stranka z interesom (po pooblaščenki). Tožnik je opozoril na sodbo sodišča, I U 861/2021 z dne 25. 4. 2023, ki se nanaša na tožnico C. C., lastnico objekta B (iz katerega se napaja objekt C tožnika). Na podlagi te sodbe je B., d.d. terjalo plačilo električne energije, kar je C. C. že poravnavala (tj. z neupravičenim odjemom po merilnem mestu objekta B), zato ni več osnove za terjatev do tožnika. Toženka je vztrajala pri svoji odločitvi, poudarila, da ravno dejstvo, da na objektu C ni merilnega mesta, kaže na neupravičen odjem. Energija na objektu C se je odjemala mimo električne naprave in je bila tako tudi izračunana. Stranka z interesom se je sklicevala na odločitev toženke. Tožnik je opozoril, da je bil izključno vezan in povezan s svojim objektom C z vodnikom, ki je bil priklopljen na objekt B, v zvezi s katerim je bil plačan t.i. neupravičen odjem električne energije. Toženka je še dodala, da je v sodbi, I U 861/2021, sodišče odločilo o energiji, ki se je uporabljala za objekt B, v tem postopku pa gre za energijo, ki se je iz objekta B uporabljala v objektu C.

12Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v izpodbijano odločbo in vse ostale listine upravnega spisa, med drugim v račun B., d.d., št. 59312 z dne 21. 6. 2017 v višini 3.860,13 EUR in zapisnik z dne 21. 6. 2017.

13Dokazni predlog tožnika po vpogledu v spisa tega sodišča, I U 1204/2019, in I U 861/2021, je sodišče zavrnilo kot nerelevantnega, ker je potek obeh sodnih postopkov razviden iz sodb sodišča.

14Dokazne predloge tožnika po njegovem zaslišanju, po zaslišanju priče C. C. ter izvedbi ogleda kraja sporne električne omarice je sodišče zavrnilo kot nedopustne v skladu z 52. členom ZUS-1. Teh dokaznih predlogov tožnik namreč ni predlagal že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, tega pa po presoji sodišča ni uspel opravičiti z navedbami, podanih na naroku za glavno obravnavo (da v upravnem postopku v zvezi z razmerjem med tožnikom in C. C. oziroma glede povezanosti med objektoma B in C ni kazalo, da bi bila lahko slednja sporna, temveč je bil s tem seznanjen šele z odločbo toženke). Gre namreč za ponovni postopek po sodbi naslovnega sodišča, I U 1204/2019, kar pomeni, da je bilo (vsaj po prej navedeni sodbi) že jasno, kaj je v postopku (p)ostalo sporno, zaradi česar bi moral tožnik te dokazne predloge predlagati že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe.

15Sodišče ni obravnavalo vpogleda v sodbi, I U 1204/2019, in I U 861/2021, kot dokazna predloga, ker gre za pravo.

16Sodišče uvodoma odgovarja na ugovor toženke o prepozno vloženi tožbi. Izpodbijana odločba je bila pooblaščencu tožnika vročena 22. 2. 2022, tožba je bila vložena 24. 3. 2022 (ko je bila poslana po pošti na recepis) in ne 28. 3. 2022, kot to zatrjuje toženka. Tožba je tako vložena v 30-dnevnem roku iz 28. člena ZUS-1. Sodišče zato (ob izpolnjenosti tudi ostalih procesnih predpostavk) tožbo obravnava vsebinsko.

K I. točki izreka:

17Tožba ni utemeljena.

18V zadevi gre za vprašanje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka v postopku po 413. členu EZ-1 odločila o tožnikovem zahtevku, vezanem na neupravičen odjem električne energije, ter ga zavrnila.

19Tožnik kot poglavitno uveljavlja, da ni bil neupravičeno obogaten na račun toženke iz razloga, ker če merilno mesto za objekt C ne obstaja, potem ni neupravičeno odjemal električne energije iz objekta C.

20Iz 57. člena SPDO izhaja, da se kot neupravičen odjem (med drugim) šteje, če je uporabnik priključen na omrežje brez ustrezne pogodbe o dostopu in pogodbe o dobavi, niso pa izpolnjeni pogoji za zasilno ali nujno oskrbo (a) in, če uporabnik odjema električno energijo brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav ali mimo njih ali če onemogoča pravilno registriranje merilnih podatkov (b) (prvi odstavek).

21Po presoji sodišča je v zadevi nedvoumno izkazano, da je na objektu, v lasti tožnika, prišlo do odjema električne energije brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav in je bil tožnik posledično priključen na omrežje brez ustrezne pogodbe o dobavi, tako pa je prišlo do tožnikovega neupravičenega odjema električne energije v smislu 57. člena SPDO. Iz zapisnikov z dne 14. 6. 2017 (pri čemer je en zapisnik res naslovljen na Č. Č., pravnega prednika tožnika, en zapisnik pa na tožnika), na katera se v izpodbijani odločbi sklicuje tudi toženka, tako (med drugim) izhaja, da je objekt C (ki je v lasti tožnika) priklopljen na omrežje brez meritev preko vodnikov L2 in L3 na objekt B, iz katerega so bili mimo števca speljani kabli, med drugim vodnika L2 in L3. Navedeno je jasno razvidno tudi iz fotografij, ki so priloga zapisniku in na katere se ravno tako sklicuje toženka. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 27. 11. 2018 tudi izhaja, da je bila na objektu C omarica res zaklenjena s starim ključem B., d.d. (kot to ugovarja tudi tožnik), pri čemer pa se sedaj izvaja sistemska zamenjava zaradi nepooblaščenih posegov v omarico, kot tudi, da je objekt C brez števca, odštevalni števec pa je nameščen na objektu B, ter, da objekt C nima uradnega merilnega mesta in se poraba električne energije meri preko odštevalnega števca, nameščenega na objektu B. Tožbene navedbe s tem v zvezi tako ne vzdržijo. V posledici tega je odjem električne energije za tožnikov objekt na vodnikih L2 in L3 potekal brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav, kar toženka v izpodbijani odločbi po presoji sodišča (in v nasprotju z drugačnimi, po presoji sodišča neutemeljenimi tožbenimi očitki) tudi ustrezno pojasnjuje. Tožnik tako ugotovljenemu dejanskemu stanju tekom postopka pred toženko konkretizirano ni ugovarjal (ni torej konkretizirano uveljavljal, da do odjema brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav in brez ustrezne pogodbe o dobavi sploh ni prišlo), pač pa je v bistvenem uveljavljal zgolj, da merilno mesto C sploh ne obstaja in je napaka pri merilnem mestu B, ki ni v zvezi s tožnikom, saj ni lastnik nepremičnine s parc. št. 366/2, k.o. ...

22V tožbi še uveljavlja, da je objekt podedoval (od pravnega prednika Č. Č.), ob prevzemu objekta je bilo vse tako, kot v času oprave kontrole z dne 14. 6. 2017, zato je smatral, da je vse urejeno, poudarja še, da je bila električna omarica ves čas zaklenjena in vanjo ni posegal. Tako zatrjevana dejstva pa z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe niso relevantna. Enako na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati navedbe tožnika, podane na naroku za glavno obravnavo, da z izdajo sodbe, I U 861/2021 z dne 25. 4. 2023, ni več podlage za obremenitev tožnika za plačilo poračunane električne energije. Kot je razvidno iz sodbe, I U 861/2021 z dne 25. 4. 2023, je bilo z njo odločeno o neupravičenem odjemu električne energije za objekt B, v tem postopku pa o neupravičenem odjemu električne energije za objekt C, ki je v lasti tožnika.

23Kot je sodišče zavzelo stališče že v sodbi, I U 861/2021 z dne 25. 4. 2023, gre pri zahtevku, kot ga je na tožnika naslovila stranka z interesom, po pravni naravi za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po 190. členu OZ. Po prvem odstavku 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Predpostavke za utemeljenost zahtevka iz navedene materialnopravne podlage so: obogatitev na eni in prikrajšanje (na škodo drugega) na drugi strani, vzročna zveza med njima in odsotnost pravnega temelja oziroma pravne podlage za prehod premoženja¹. Te predpostavke so v konkretni zadevi izpolnjene: tožnik je v svojem objektu C preko vodnikov L2 in L3 odjemal električno energijo brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav in brez pogodbe o dobavi, zaradi česar mu ta ni bila obračunana, s čemer je bil (za vrednost tako odjete električne energije) obogaten, stranka z interesom prikrajšana, med obogatitvijo in prikrajšanjem je podana vzročna zveza, za takšen prehod premoženja pa pravna podlaga tudi ni podana (nesporno je, da je tožnik kot uporabnik sicer upravičen odjemati električno energijo, a mora biti njen odjem v celoti izmerjen, tožnik pa ga mora tudi v celoti plačati).

24Ob povedanem je zatrjevanje tožnika, da je objekt podedoval, pri čemer naj bi bilo razmerje med njegovim pravnim prednikom in B., d.d. Urejeno in, da sam v električno omarico ni posegal (oz. da toženka tega ni izkazala) nerelevantno, nerelevantni pa so tudi dokazi, usmerjeni v dokazovanje tega dejstva (tudi sicer nedopustna dokaza z zaslišanjem tožnika in priče C. C. ter ogleda električne omarice). Morebitna protipravnost ravnanja namreč ni pogoj za utemeljenost zahtevka stranke z interesom, saj pri tem ne gre za odškodninski zahtevek, pač pa (kot že povedano) za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Toženka posledično pri odločanju v predmetnem sporu ni bila dolžna ugotavljati, kdaj in kako je prišlo do zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja in kdo je posegal v elektro omarico na objektu tožnika (oz. ali je bil to tožnik), pač pa je za njeno odločitev zadostovala že ugotovitev, da je tožnik neupravičeno odjemal električno energijo v smislu 57. člena SPDO².

25Pri tem sodišče še dodaja, da gre pri navedenem postopku za poseben institut reševanja sporov, urejen v 413. členu EZ-1, ki se vodi v (posebnem) upravnem postopku pred toženko in ne za sodni postopek za plačilo odškodnine (ali uveljavljanje druge terjatve) po OZ. Postopek pred toženko (ki ga je kot način reševanja spora izbral tožnik sam) se vodi po določbah 415. do 419. člena EZ-1, tudi presojo pravilnosti in zakonitosti ravnanja toženke pa je tako treba opraviti upoštevajoč naravo in predpisan potek postopka pred njo. Tožnik tako ne more uspeti z ugovorom o neenakopravnem obravnavanju strank v postopku.

26Tožnik kot sporno izpostavlja tudi toženkino sklicevanje na solidarno in neomejeno odgovornost imetnika soglasja za priključitev in dejanskega odjemalca električne energije, v zvezi s čemer uveljavlja, da mora biti pri solidarni odgovornosti ugotovljena odgovornost oziroma krivda vsakega posameznega kršilca za točno določeno kršitev. Kot že povedano, pri zahtevku po 57. členu SPDO ne gre za odškodninski zahtevek, pač pa zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, zato ugotavljanje krivde imetnika soglasja za priključitev ali dejanskega odjemalca električne energije za presojo utemeljenosti takšnega zahtevka ni potrebno. Na navedeno ne more v ničemer vplivati v petem odstavku 57. člena SPDO vsebovana določba o solidarni odgovornosti teh subjektov za obveznosti v primeru ugotovljenega neupravičenega odjema, s tem povezani tožbeni očitki pa niso utemeljeni. Posledično zato tudi ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru o pomanjkljivosti odločbe v zvezi z zatrjevanimi razbremenilnimi razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik s sklicevanjem na 240. člen OZ.

27Tožnik v tožbi uveljavlja tudi, da toženka ni ustrezno obrazložila, kako je prišla do zneska, ki je bil zaračunan tožniku.

28Po četrtem odstavku 57. člena SPDO mora v primeru, če ni mogoče ugotoviti, kdaj se je začel neupravičeni odjem, uporabnik plačati neupravičeni odjem električne energije in uporabo omrežja za obdobje dvanajst mesecev nazaj od dneva ugotovitve neupravičenega odjema. V primeru, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kolikšna je bila dejanska neupravičena poraba (to pa po presoji sodišča že po naravi stvari velja tudi v primeru, ko je odjem potekal brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav), se ocenitev količin električne energije in obračunske moči neupravičenega odjema izvede na način, opredeljen v 58. členu SPDO. V primeru, ko gre za uporabnika na nizki napetosti, merilne naprave pa niso registrirale vse odvzete električne energije, se količina električne energije v skladu z 2.a) točko 58. člena SPDO določi tako, da se obračunska moč, ki jo določa zmnožek vsote nazivnih jakosti naprav za omejevanje toka in napetosti 230 V, množi z mesečnimi obratovalnimi urami, in sicer: v mesecih od 1. oktobra do 31. marca 200 ur/mesec, v mesecih od 1. aprila do 30. septembra 130 ur/mesec. V skladu z 2.d) točko 58. člena SPDO pa se v primeru, če je bilo posegano na napravo za omejevanje toka ali na registracijo moči, moč določi tako, da se upoštevajo nazivni toki, ki ustrezajo vrsti in prerezu vodnikov, po katerih je bil ta odjem izveden.

29Vse navedeno je v izpodbijani odločbi obširno utemeljila tudi toženka, in sicer tako s sklicevanjem na pravno normo (citirane določbe SPDO), z navedbo konkretnega dejanskega stanja kot tudi s subsumpcijo dejanskega stanja pod pravno normo. Toženka je tako najprej pojasnila, da je bil zaračunan samo tisti del, ki se je nanašal na energijo, ki je bil iz objekta B speljan do objekta C po vodniku L1. Elektrika, ki je bila speljana v objekt C po vodnikih L2 in L3 in se je porabljala v objektu C, pa ni bila merjena, torej ni bila obračunana za ta del. Samo ta del električne energije, ki je potekal od objekta B iz vodnikov L2 in L3 do objekta C, je bil upoštevan pri izračunu neupravičenega odjema. Predmet neupravičenega odjema je torej tista energija, ki je iz objekta B v objekt C prihajala po vodnikih L2 in L3 in je neodvisna od količin električne energije, ki je prihajala v objekt C preko vodnika L1, ki so bile obračunane na števcu v objektu B. Zato ne vzdrži očitek, da toženka ne pojasni podatka o pravilno obračunani in porabljeni električni energiji pri objektu B. Glede na datum ugotovitve neupravičenega odjema (zapisnik z dne 14. 6. 2017) je toženka pravilno upoštevala izračun za obdobje od 14. 6. 2016 do 14. 6. 2017. Tožnik pa tudi ne more uspeti s pavšalnim ugovorom, da toženka ni preverjala pravilnosti delovanja merilnega mesta za objekt B, saj to ni predmet tega postopka.

30Prav tako je toženka obširno pojasnila način izračuna moči neupravičenega odjema (10 kW), ob sklicevanju na že citirano določbo 2.a) točke 58. člena SPDO pa tudi način izračuna ter skupno višino neupravičeno odvzete električne energije. Povedano drugače: obrazložila je vse komponente za izračun, ki ga je tudi možno preveriti. Navedla je, kako je bila določena obračunska moč (kot zmnožek vsote nazivnih jakosti naprav za omejevanje toka (20 A + 25 A) in nazivne napetosti 230 V, torej 10,35 kW), kar je pomnožila z obratovalnimi urami - v mesecih od 1. 10. do 31. 3. je upoštevala 200 ur/mesec oziroma glede na povprečno število dni v zimskih mesecih 6,593 ure/dan za 183 dni in v mesecih od 1. 4. do 30. 9. je upoštevala 130 ur/mesec oziroma glede na povprečno število dni v poletnih mesecih 4,262 ure/dan za 182 dni - 10,35 kW x 1982,2 obratovalne ure = 20.515,77 kW (oziroma kot je zaokrožila navzgor toženka) 20.516 kW. Tožnik je bil pred izdajo (že prve) odločbe seznanjen tudi z dopisom z dne 10. 8. 2017, naslovljenem "Pritožba zoper izdan račun B., d.d. št. 59312 z dne 21. 6. 2017 na podlagi dopisa B., d.d. št. 30-1/2017-29916 z dne 14. 7. 2017", na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje toženka, h kateremu je bil kot priloga posredovan tožniku tudi izračun višine neupravičeno odvzete električne energije. Izpodbijana odločba v zvezi z obračunano količino neupravičeno odvzete električne energije je tako ustrezno obrazložena. Tožbene ugovore s tem v zvezi sodišče zato zavrača kot neutemeljene.

31Neutemeljeno je po povedanem tudi tožnikovo sklicevanje, da je objekt C zidanica, ki se ne uporablja pogosto, zaradi česar obračunana poraba (še zlasti v povezavi z že poračunano porabo na objektu B in povprečno porabo v gospodinjstvu) ni logična. Kot že pojasnjeno zgoraj, je stranka z interesom v primeru, ko ni mogoče ugotoviti dejanskega obdobja in količin neupravičenega odjema električne energije, tega upravičena obračunati v skladu s citiranima 57. in 58. členom SPDO, kar je v konkretnem primeru po ugotovitvah toženke (ki jim, kot pojasnjeno v predhodnem odstavku, pritrjuje tudi sodišče) tudi pravilno storila.

32Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati navedbe tožnika, da je v določenem roku vse uredil glede elektro omarice za objekt C, po tem, ko je izvedel, da je bilo karkoli v zvezi s tem sploh narobe (da se je vgradila dodatna omarica na objektu B, v katero se je premestil odštevalni števec in vodnik za objekt C), saj je predmet tega postopka neupravičen odjem, ugotovljen z zapisnikom 14. 6. 2017 od 14. 6. 2016 do 14. 6. 2017.

33Sodišče je glede na povedano in ker obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

34Odločitev o stroških tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1³.

¹ Smiselno enako npr. tudi Višje sodišče v Celju v sodbi, Cp 299/2014 z dne 30. 10. 2014
² Smiselno enako naslovno sodišče tudi v sodbi v primerljivi zadevi, I U 90/2018-13 z dne 9. 1. 2020, in v že citirani sodbi, I U 861/2021 z dne 25. 4. 2023;
³ Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).