VSK Sodba Cpg 94/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna tožencema povrniti njune stroške pritožbenega postopka in sicer vsakemu v tožencu v znesku 4.465,20 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 680.00,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila posameznega zneska in tožeči stranki naložilo v plačilo tudi stroške obeh tožencev. Tožeča stranka je od svojega takratnega predsednika in člana uprave uveljavljala odškodnino po določbi 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) za škodo, ki ji je nastala zaradi plačila kazni po več odločbah gradbenega inšpektorja zaradi črne gradnje - to je deponije za avtomobile na nepremičnini, ki jo je tožeča stranka pridobila v najem od Mestne občine A. Ugotovilo je sicer, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, da pa je po določbi tretjega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) treba primerno upoštevati tudi korist, ki je pri kršitvi obveznosti nastala za tožečo stranko. Ta korist so nižji stroški s pretovorom in skladiščenjem vozil. Višino koristi je sodišče prve stopnje ugotavljalo z izvedenci in sicer je ugotovilo, da ta občutno presega odškodnino za škodo.

2Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je kršilo postopek, ker je v ponovljenem postopku pozvalo toženca, da konkretizirata svoje navedbe o višjih stroških. Za take navedbe sta prekludirana, saj bi jih lahko podala že od vsega začetka, poleg tega ju je tožeča stranka na pomanjkljive navedbe opozarjala. Druga kršitev postopka se nanaša na sestanek sodišča z izvedenko A. A., ne da bi bile stranke o tem sestanku obveščene. Gre za kršitev pravice do izjave. Tožeča stranka se tudi opredeljuje do zapisa iz uradnega zaznamka, da naj bi izvedenka vse listine že prejela, kar je bilo v nasprotju z njeno izjavo na zaslišanju. Izvedenska mnenja so po mnenju tožeče stranke slaba, nekonsistentna in temeljijo na napačnih izhodiščih. Stranke so nanje imele številne obsežne pripombe, sodišče pa je mnenja kljub temu nekritično povzelo. Po mnenju pritožnice bi bilo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba imenovati druge izvedence. Pri izračunu koristi sodišče ni upoštevalo, da je hipotetični scenarij predpostavljal neuporabo parkirišča ZP1, kar pomeni, da v tem primeru tožeči stranki ne bi nastali stroški v zvezi ZP 1 (ki pa jih je imela, saj so najmanj enaki kot pri drugih skladiščnih površinah znotraj A.). Gre za stroške, ki jih je sodišče zajelo pod št. 2. Sodišče bi zato moralo to dejstvo po izračunu več stroškov upoštevati ali pa odšteti od ugotovljenih stroškov. Pri izračunu koristi je sodišče upoštevalo tudi stroške, povezane s skladiščno površino B., čeprav je te dodatne stroške nosil špediter in v nobenem primeru niso bili stroški tožeče stranke. V zvezi s tem je napačen sklep, da naj bi se stranke tožnice sicer strinjale s skladiščenjem zunaj A., ne bi pa se strinjale s plačilom dodatnih stroškov. Gre za stroške, ki jih je sodišče zajelo pod št. 1. Kljub opozorilu izvedenke, sodišče ni preverilo možnosti uporabe nižjih normativov za parkiranje vozil. Če bi uporabilo nižji normativ, bi namreč lahko ugotovilo, da dodatna površina ZP 1 sploh ni bila potrebna. Gospodarno in skrbno ravnanje bi bilo, da se ustrezno zmanjša normativ. Slednje drži tudi sicer, saj ni bilo v celoti izkoriščeno parkirišče B., za katerega je dokazni postopek pokazal, da v zvezi z njim tožeča stranka ni imela stroškov. Glede stroškov pod št. 3, 4 in 5 tožeča stranka izpostavlja, da na dislocirani lokaciji strošek voznikov ne bi bil potreben, saj je bilo ugotovljeno, da voznik sam pripravi kamion za nakladanje oziroma razkladanje. Res bi bil na dislocirani lokaciji potreben kontrolor, vendar je bil ta tudi na lokaciji ZP 1. Lokacijo B. pa je tožeča stranka že uporabljala, zato dodaten kontrolor ne bi bil potreben. Enako velja za stroške varovanja in za strošek pod št. 9. Sodišče je napačno upoštevalo hipotetični strošek najema v višini 0,20 EUR na dan, saj je dokazni postopek pokazal, da na parkirišču B. teh stroškov ne krije tožeča stranka.

3Na pritožbo sta odgovorila oba toženca, drugi toženec je vložil celo dva odgovora na pritožbo.

4Prvi toženec pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. V zvezi s parkiriščem B. opozarja, da premik novih vozil po javni cesti ni dovoljen, pri parkiranju pa je treba zagotoviti transportno pot za tovornjak.

5Drugi toženec tudi predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da njegova odškodninska odgovornost ni podana, saj ni bil on tisti, ki je sprejel odločitev, da se odločba gradbenega inšpektorja ne bo upoštevala. Obrazložitev glede tega je zmotna in skoraj povsem pavšalna, da je niti ni mogoče preizkusiti. V zvezi s tem podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov. V zvezi s tem je sodišče tudi prekoračilo trditveno podlago tožnice. Ne strinja se niti z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da se poslovodstvo napram družbi ne more razbremeniti odgovornosti za nobeno kršitev prisilnih predpisov. Kršitev je vedno treba upoštevati v razmerju kršitelja do države, ne pa (nujno) tudi v njegovem razmerju do družbe. V zvezi s tem drugi toženec nasprotuje pravnemu stališču Vrhovnega sodišča v odločbi III Ips 97/2015. Ni mogoče niti mimo dejstva, da odločba gradbene inšpekcije v upoštevnem času še ni bila pravnomočna. Zato drugi toženec meni, da bi moralo biti mogoče uporabiti buissiness judgement rule. Obstoj škode mora dokazati tožeča stranka. O škodi pa bi lahko govorili šele, če bi primerjali celotno premoženje tožnice ob storjeni profitabilni kršitvi s premoženjem, ki bi ga imela, če take kršitve ne bi bilo. Tovrstnih trditev pa tožnica ni podala niti v tem niti v prejšnjem sojenju. V vzročni zvezi s profitabilno kršitvijo je lahko samo tisti obseg škode, ki presega koristi (tudi v tem primeru je dokazno breme na oškodovancu). Upoštevati pa je treba tudi, da je tožnica denarne kazni kar plačala in zoper odločbe ni uporabila nobenih pravnih sredstev. Sodišče je tožencema naložilo nerealno, prestrogo dolžnost ravnanja. Opozarja še, da je bilo ob prvem sojenju praktično nesporno, da tožničine kapacitete niso zadoščale za skladiščenje vozil. Zato so tudi navedbe tožeče stranke o domnevnem prostoru, s katerim naj bi razpolagala, nove. V drugem odgovoru na pritožbo pa drugi toženec odgovarja na posamezne očitke tožeče stranke. Dodaja še, da je sodišče odločalo na podlagi hipotetičnega scenarija, ki je v izrazito korist tožeče stranke, pa je kljub temu ugotovilo, da je bil prihranek pri stroških večji od plačane kazni.

6Pritožba ni utemeljena.

Glede dosedanjega poteka postopka, posebej sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 97/2015

7V tej zadevi je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi sklenitve najemne in gradbene pogodbe za površino za skladiščenje avtomobilov (v nadaljevanju tudi sporno parkirišče ali sporna deponija), za katero ni uspela pridobiti gradbenega dovoljenja, in s plačilom denarnih kazni, odmerjenih s strani gradbenega inšpektorja v postopku upravne izvršbe odločbe o odstranitvi zgrajenega objekta. V postopku je bilo med ostalim ugotovljeno, da je pretovor avtomobilov predstavljal za tožečo stranko enega izmed glavnih poslov, da je bilo v strategiji razvoja tožeče stranke predvideno dodatno povečanje pretovora in da kapacitete tožeče stranke v obdobju, ko je uprava sprejela sporno odločitev, kapacitete tožeče stranke niso zadoščale za skladiščenje vozil. Najete nepremičnine so bile edina sprejemljiva možnost za zagotovitev dodatnega skladiščnega prostora. Zahtevek na plačilo škode zaradi izplačanih najemnin (399.060,72 EUR) in stroškov v zvezi z izgradnjo parkirišča (3.969.373,76 EUR) je bil zavrnjen, ker ni bila podana predpostavka protipravnosti. Glede zahtevka na povrnitev škode zaradi denarnih kazni, je to sodišče ugotovilo, da protipravnost sicer obstoji, vendar škoda iz naslova vračila denarnih kazni v upravnih postopkih ni pravno priznana škoda. Vrhovno sodišče je samo v tem delu ugodilo reviziji in je sodbo višjega sodišča v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek na plačilo 680.000,00 EUR, razveljavilo. V zvezi s tem je dodalo, da nedopustnost profitabilne kršitve pri presoji protipravnosti ravnanja pomeni, da se člani uprave ne morejo sklicevati na to, da je bilo nespoštovanje inšpekcijskih odločb za družbo ekonomsko upravičeno. Morebitni nižji stroški tožeče stranke, ki jih je imela v tem času zaradi prevoza oziroma pretovora vozil, pa se kljub temu lahko upoštevajo pri višini škode, ki jo je utrpela. Toženci so namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevali, da bi imela tožeča stranka višje stroške z deponiranjem vozil, če bi spoštovala odločbe inšpektorata, saj bi morala vozila voziti na drugo (bolj oddaljeno) lokacijo. Čeprav morebitna korist oškodovane družbe ne vpliva na presojo protipravnosti ravnanja, pa bi utegnila biti relevantna pri ugotovitvi višine škode in s tem odmeri višine odškodnine (tretji odstavek 243. člena OZ). Ker sodba sodišča prve stopnje o tem ni imela razlogov, jo je višje sodišče razveljavilo in vrnilo zadevo v opisanem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede očitkov o kršitvi eventualne maksime in pravice do izjave

8Prvi toženec je že v odgovoru na tožbo navajal, da bi bilo treba na potencialnem drugem zemljišču izpolniti pogoje za carinsko cono ter da bi morala tožeča stranka v primeru dislociranja deponije, plačati stroške prevoza teh vozil do deponije in nazaj, razkladanja, nakladanja, hrambe, varovanja in namenske ureditve carinske cone po posebnih predpisih, stroške 24-urnega varovanja in najemnine. Predlagal je tudi imenovanje izvedenca, ki naj te stroške ugotovi. Te navedbe in dokazni predlog zadoščajo za obravnavo. Določba 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zato v ponovljenem postopku ni bila kršena. Tudi sicer je sodišče šele v ponovljenem postopku pozvalo toženca na konkretizacijo navedb in tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti o prepoznih navedbah. V prvem postopku vprašanje povečanih stroškov v primeru skladiščenja na potencialnih drugih površinah zaradi materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje (da pri profitabilni kršitvi ni možno upoštevanje nobenih morebitnih koristi) za sodišče ni bilo relevantno, zato takrat tudi ni izvajalo materialnoprocesnega vodstva že pred oziroma na prvem naroku, kot bi ga sicer moralo, če je štelo, da navedbe niso zadosti konkretizirane.

9Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi s sestankom sodnice z izvedenko A. A. Izvedenec je po ZPP pomočnik sodišča. Namen sestanka je očitno bil, da se vnaprej razjasnijo določeni potencialni nesporazumi. Bistveno pa je, da je sodišče o rezultatih pogovora obvestilo stranke in jim tako dalo možnost, da se do uradnega zaznamka o vsebini pogovora opredelijo. To možnost so izkoristile in sodišče se je do njihovih očitkov opredelilo. O kršitvi pravice do izjave zato ni mogoče govoriti.

Glede izvedenskih mnenj in ugotovljenih dodatnih stroškov

10Tudi po mnenju pritožbenega sodišča so vsa tri izvedenska mnenja konsistentna in strokovna. Izvedenci so v dopolnitvah in na zaslišanju prepričljivo odgovorili na vse pripombe pravdnih strank. Njihova mnenja so zato lahko podlaga za odločitev v zadevi in tožeča stranka z vztrajanjem pri svojih pripombah ne more vzbuditi dvoma vanje.

11Način, na katerega se je sodišče lotilo vprašanja morebitnih dodatnih stroškov zaradi prevoza avtomobilov na lokacije izven območja ekonomske cone A., za stranke ni sporen. Najprej je bilo treba z izvedencema gradbene in pristaniške stroke ugotoviti, ali so bile dodatne površine sploh potrebne¹ in kolikšni so bili viški skladiščenih avtomobilov, nato pa izračunati, kakšni bi bili dodatni stroški ob hipotetičnem scenariju, da bi viške avtomobilov skladiščili na neki drugi deponiji.

12Glede kapacitet tožeče stranke je izvedenka A. A. ugotovila, kolikšne so bile v posameznih spornih obdobjih. Pri tem se je oprla na izvedeniško mnenje izvedenca gradbene stroke pred njegovo dopolnitvijo, kar pomeni, da je upoštevala celo večje površine od dejanskih². Izračun je opravila v več variantah - glede na površino, potrebno za skladiščenje enega avtomobila. Pritožbeno sodišče se ne strinja z očitkom, da bi moralo sodišče upoštevati nižje standarde (in da bi bilo v tem smislu treba dopolniti izvedensko mnenje³). Pritožnica namreč izhaja iz napačnega izhodišča. Dokazni postopek je pokazal, da so pri tožeči stranki izkoristili za skladiščenje avtomobilov vse možne površine (priče B. B., C. C. in Č. Č.) in da sta bila prav vodji avtomobilskega terminala tista, ki sta od uprave zahtevala zagotovitev dodatnih površin. Sodišče prve stopnje je zato pravilno izhajalo iz standardov, ki so se za skladiščenje avtomobilov oblikovali v A. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je pretovor avtomobilov v letih pred sporno odločitvijo rasel in da so bili taki tudi načrti tožeče stranke. Zato parkiranje avtomobilov vzdolž prometnih površin v A. ni mogla biti trajna rešitev. Posebej še ob ugotovljenem dejstvu, da terminal optimalno funkcionira s 70 % zmogljivosti in da ob večji zasedenosti stroški eksponentno rastejo. Res je po eni strani že nastopila gospodarska kriza, vendar pa se je po drugi strani daljšal čas skladiščenja avtomobilov. Zato je prihajalo do viškov, ki jih ni bilo mogoče reševati z obstoječimi kapacitetami. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov glede v izvedenskem mnenju izračunanih viškov.

13Naslednje sporno vprašanje je vprašanje, ali bi enak rezultat lahko dosegli z uporabo parkirišča B. Sodišče prve stopnje je ugotovilo⁴, da se je parkirišče B. dejansko delno uporabljalo za avtomobile, za katere je bila špediter C. Tožeča stranka je z C. sklenila (začasni) dogovor o skladiščenju avtomobilov in sicer je bilo dogovorjeno, da bo dodatne stroške nosila C., ki bo tudi poskrbela za izpolnjevanje pogojev glede carinjenja avtomobilov. Parkirišče se je uporabljalo sočasno s spornim parkiriščem, ki je bilo v najemu od Mestne občine A. Pri oceni potencialnih stroškov v zvezi s parkiriščem B. je sodišče prve stopnje izhajalo iz razumnega pričakovanja, da v normalnih razmerah (na dolgi rok) stranke ne bi bile pripravljene nositi dodatnih stroškov zaradi skladiščenja zunaj območja pristanišča. Pritožbeno sodišče se s tem zaključkom strinja. Navsezadnje sta v bližini še vsaj dve pristanišči (Č. in D.), ki bi lahko bili konkurenčni. Tudi C. je dogovor sklenila le kot začasen⁵. Tožeča stranka ni navedla nobene druge okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi bilo enak dogovor mogoče doseči tudi z ostalimi strankami. Ob normalnem teku stvari bi bilo zato treba pričakovati, da bi dodatne stroške skladiščenja avtomobilov izven območja ekonomske cone A. nosila tožeča stranka. Res so bili nekateri avtomobili dejansko skladiščeni na parkirišču B., vendar ne more biti sporno, da je bila tožeča stranka zaradi zgoraj opisane prostorske stiske kljub temu dejansko prisiljena uporabljati tudi sporno parkirišče⁶. Razmerje z C., na podlagi povedanega, ne vpliva na zaključek, da bi tožeči stranki nastali neki dodatni stroški, če spornega parkirišča ne bi bilo in bi bilo treba najti dodatne površine zunaj območja A. Zato so neutemeljeni vsi očitki v pritožbi, da določeni stroški tožeči stranki ne bi nastali, ker bi jih plačale njene stranke.

14Glede višine dodatnih stroškov je sodišče prve stopnje imenovalo izvedenko ekonomske in finančne stroke. Izvedenka je svoje mnenje dopolnila, bila pa je tudi zaslišana in na zaslišanju prepričljivo odgovorila na vse pripombe tožeče stranke. Predvsem je pojasnila, da je upoštevala, da voznik transporterja sam naloži avtomobile (l. št. 2431) in da je računala le razliko, ki je nastajala zaradi tega, ker je treba avtomobile prepeljati na deponijo izven A. (l. št. 2435 in 2437). V zvezi s kontrolorji je izvedenka upoštevala stroške pri natovoru in raztovoru vozil na in s transporterja ter pri prevozu teh delavcev na dislocirano parkirišče (teh stroškov pri spornem parkirišču ni bilo), pri stroških skupnih služb, stroške v zvezi s pridobivanjem carinskih dovoljenj. Tožeča stranka bi namreč morala ta dovoljenja pridobiti sama, saj dovoljenj, ki jih je pridobila C., ne bi bilo mogoče uporabiti. Poleg tega je sodišče prve stopnje v korist tožeče stranke upoštevalo, da bi potencialno parkirišče že ustrezalo carinskim predpisom in avtomobilov ne bi bilo treba vračati v A. ter v ta namen odštelo znesek stroškov v zvezi s tem. Tožeča stranka v pritožbi zgolj laično vztraja pri obeh pripombah in tudi napačno povzema razloge sodbe, ne da bi vzpostavila dialog z mnenjem, ki bi terjal kakšne dodatne odgovore ali celo dopolnitev mnenja. Glede posameznih očitkov o razlogih sodbe v razpredelku "Več stroški" pritožbeno sodišče le dodaja, da stroški z natovarjanjem vozil na transporterje in prevoza na dislocirano deponijo (edino te je izvedenka, kot je pojasnila v odgovoru na vprašanje pooblaščenca tožene stranke, upoštevala) gotovo pomenijo dodatne stroške, saj pri deponijah na območju Luke ni natovarjanja in prevoza avtomobilov s transporterji. Pojasnjeno pa je bilo, da ni mogoče upoštevati, da bi jih stranke A. nosile same. Sodišče prve stopnje je podrobno specificiralo, kateri konkretno so tisti stroški v zvezi z vozniki in kontrolorji, ki bi toženi stranki nastali dodatno (in bi bili v tem delu višji od stroškov na sporni deponiji), izvedenka je tudi upoštevala, da vozniki sami raztovorijo avtomobile, kar pa ne pomeni, da ne bi bilo stroškov voznikov. Tudi tukaj pritožnica izhaja iz napačnega stališča, da bi stroške voznikov in prevozov nosili špediterji. Podobno velja za stroške pod zap. št. 6. Stroški varovanja so res nastajali tudi na sporni deponiji, vendar je bila ta deponija na območju A. in znotraj ograjenega območja. Varovanje na dislocirani lokaciji bi nedvomno zahtevalo dodatne stroške in te stroške je izvedenka pravilno upoštevala. Stroškov pod zap. št. 8 sodišče ni upoštevalo. Neutemeljen pa je tudi ugovor glede dodatnih stroškov skupnih služb, saj uporaba dislocirane deponije glede na vse zahteve poslovanja tožeče stranke nedvomno pomeni dodatno delo. Če upoštevamo še zgoraj povzeto okoliščino, da so bile za izračun viškov upoštevane prevelike kapacitete tožeče stranke in da so bili torej ti viški dejansko še večji, je zaključek, da bi dodatni stroški s skladiščenjem izven območja A. najmanj presegali plačane kazni, pravilen.

15Drži pritožbena navedba, da so tožeči stranki nastali stroški v zvezi z ureditvijo spornega parkirišča, vendar je bilo pri izračunu dodatnih stroškov treba izhajati iz predpostavke, da spornega parkirišča ne bi bilo. Navsezadnje je bil zahtevek za povrnitev teh stroškov že pravnomočno zavrnjen, po drugi strani pa je bil po temelju zavrnjen tudi ugovor tožencev glede pozitivnih učinkov spornega parkirišča na poslovanje tožeče stranke. Razlaga, kakršno ponuja tožeča stranka, bi pomenila neenako obravnavanje strank in dajanje prednosti tožeči stranki, ki nima podlage v zakonu.

Glede odločitve

16V dokaznem postopku je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi tožeči stranki, če bi spoštovali odločbo inšpektorja, nastali dodatni stroški s skladiščenjem avtomobilov na dislocirani lokaciji v višini, ki bi najmanj presegala izrečene kazni in to kljub temu, da je upoštevalo, da bi avtomobile skladiščili na parkirišču B. (in ne na kakšnem bolj oddaljenem parkirišču), ki bi pridobilo carinska dovoljenja (čeprav jih tožeča stranka sama nikoli ni pridobila) in kljub temu, da je upoštevalo manjše število viškov avtomobilov, kot so dejansko bili. Zahtevek je bil zato pravilno zavrnjen že iz tega razloga. Pritožbeno sodišče se zato ne bo ukvarjalo s tistim delom odgovora drugega toženca na tožbo, v katerem napada posamezne odločilne zaključke sodišča prve stopnje (in zaključke, podane v sodbah v prejšnjem postopku), strinja pa se, da je prva predpostavka za ugoditev zahtevku na plačilo odškodnine ugotovitev, da je oškodovancu iz ravnanja škodovalca nastala škoda (vendar to za odločitev o zahtevku glede na razloge izpodbijane sodbe ni več pomembno).

17Pritožba sicer nima nobenih razlogov glede zavrnitve zahtevka na plačilo 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2010 tudi iz razloga, ker gre za kazen, ki je bila tožeči stranki izrečena v času, ko toženca nista bila več predsednik oziroma član uprave tožeče stranke (in torej tožeča stranka kljub temu še vedno ni odstranila avtomobilov s spornega parkirišča⁷). Pritožba je zato v tem delu neutemeljena tudi iz tega razloga.

18Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer vsakemu tožencu po 4.465,20 EUR (nagrada za zastopanje po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - glede na preostalo vrednost spora, za materialne stroške in za DDV). Drugemu tožencu je na podlagi 155. člena ZPP priznalo stroške v zvezi z le enim odgovorom na pritožbo.

¹ Čeprav je bilo v prvem postopku že ugotovljeno, da so bile in je bila to tudi ena od podlag za odločitev o zavrnitvi preostalega dela zahtevka.
² Sodišče v zvezi s tem ni zahtevalo dopolnitve mnenja, ker je že ob večjih kapacitetah ugotovilo, da dodatni stroški presegajo višino plačane kazni.
³ Tožeča stranka navsezadnje tožencema ni očitala, da sta ravnala neskrbno, ker nista zahtevala, da avtomobilski terminal zmanjša standarde skladiščenja avtomobilov. Tako ali tako pa gre za strokovno vprašanje, dolžnost skrbnega gospodarstvenika pa ne sega tako daleč, da bi se moral vmešavati v strokovna vprašanja (ki niso iz njegove stroke).
⁴ Ta dejstva za pritožnika niso sporna.
⁵ Po mnenju priče Č.Č. prav zato, ker je bilo očitno, da pri tožeči stranki iščejo nove površine za skladiščenje znotraj območja pristanišča in je šlo torej s stališča obeh za začasen problem.
⁶ Tožeča stranka nikoli ni trdila, da naj na spornem parkirišču ne bi bilo skladiščenih avtomobilov.
⁷ Iz spisa pa izhaja, da prejšnjega stanja nepremičnine ni vzpostavila tudi še v naslednjih nekaj letih (edino to je bilo predmet inšpekcijske odločbe). Očitno pa inšpektorji niso več izrekali denarnih kazni.