VSM Sklep II Kp 35397/2024

Pritožba oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da za odločanje v kazenski zadevi II K 35397/2024 ni stvarno pristojno in da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljutomeru.

2Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ugotovi, da je Okrožno sodišče v Murski Soboti stvarno in krajevno pristojno za sojenje v obravnavani zadevi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z navedbami, da je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti. Poudarja, da je sodna praksa in relevantna pravna stroka zavzela stališče, da je kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev trajajoče kaznivo dejanje, ki je dokončano, ko protipravno stanje preneha. Po njegovem mnenju v konkretnem primeru protipravno stanje še ni prenehalo in tako kaznivo dejanje z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dne 24. 10. 2006 še ni bilo dokončano, zato bi moralo sodišče obravnavano kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev presojati po 196. členu sedaj veljavnega Kazenskega zakonika (KZ-1) in ne po 205. členu KZ-B. Ker je v drugem odstavku 196. člena KZ-1 za kvalificirano obliko kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev predpisana kazen zapora do petih let in denarna kazen, je za sojenje v obravnavani zadevi pristojno okrožno sodišče.

5S povzetimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev ni v vseh primerih trajajoče kaznivo dejanje, kot to napačno razume pritožnik. Trajajoče je v primeru, če je izvršeno z opustitvijo (npr. z neizplačilom prispevkov): storilec z opustitvijo dolžnega ravnanja vzpostavi protipravno stanje (ko prvič ne izplača prispevkov) in ga nato voljno vzdržuje (ko naslednjič ne plača prispevkov), kaznivo dejanje pa je dokončano, ko protipravno stanje preneha (ko začne plačevati prispevke). V obravnavani zadevi pa se obdolženki in obdolženi pravni osebi očita, da naj bi kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev storili z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Očita se jima torej storitvena oblika kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, pri kateri pa ne gre vedno za trajajoče kaznivo dejanje, ampak je treba pri vsakem izvršitvenem ravnanju posebej presojati, ali gre za trajajoče kaznivo dejanje ali kaznivo dejanje stanja.¹

6Kot je pritožniku že bilo pojasnjeno s sklepom Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 23090/2023 z dne 31. 8. 2023, obravnavno kaznivo dejanje ni trajajoče kaznivo dejanje. Trajajoča kazniva dejanja so tista, pri katerih storilec vzpostavi protipravno stanje in ga nato določen čas voljno vzdržuje,² za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Z domnevno nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi se je namreč vzpostavilo protipravno stanje, ki pa je nato v nadaljevanju obstajalo brez voljnega vzdrževanja obdolženke in obdolžene pravne osebe. Vzdrževanje protipravnega stanja tako ni sestavni del tega kaznivega dejanja in ni ključno za njegov obstoj. Tudi v opisu dejanja navedena nadaljnja ravnanja obdolženke, ko naj bi ta po odpovedi pogodbe o zaposlitvi v postopku pred delovnim sodiščem predložila domnevno lažne listine, ne pomenijo vzdrževanja protipravnega stanja, kot to napačno razume pritožnik, saj ne gre za ravnanja, s katerimi bi se povzročeno protipravno stanje obnavljalo oziroma kumuliralo, ampak slednje obstaja neodvisno od nadaljnjih ravnanj obdolženke. Zato v obravnavanem primeru ne gre za trajajoče kaznivo dejanje, temveč za kaznivo dejanje stanja.

7Medtem ko za trajajoča kazniva dejanja velja, da so dokončana, ko protipravno stanje preneha, so kazniva dejanja stanja dokončana z nastankom protipravnega stanja.³ V obravnavani zadevi je protipravno stanje nastalo 24. 10. 2006 z domnevno nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in je bilo takrat kaznivo dejanje tudi dokončano. Sodišče prve stopnje je zato kot čas izvršitve kaznivega dejanja pravilno upoštevalo 24. 10. 2006 ter ravnanje obdolženke in obdolžene pravne osebe presojalo skladno z ureditvijo v noveliranem KZ (KZ-B), ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Ta je v 205. členu za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev določal denarno kazen ali kazen zapora do enega leta in je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je za sojenje na prvi stopnji skladno s 1. točko prvega odstavka 99. člena Zakona o sodiščih in 2. točko prvega odstavka 25. člena ZKP pristojno okrajno in ne okrožno sodišče, pravilna. Glede na navedeno zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

8Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba oškodovanca kot tožilca pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče, ki tudi ob uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev (peti odstavek 402. člena ZKP), o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Če bo za oškodovanca kot tožilca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku.

¹ Primerjaj K. Filipčič in L. Tičar v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, stran 330.
² Primerjaj M. Šepec v: Kazenski zakonik s komentarjem - splošni del, str. 223 - 224 ter L. Bavcon in drugi v: Kazensko pravo - splošni del, stran 198 - 199.
³ Primerjaj M. Šorli v: Kazenski zakonik s komentarjem - splošni del, str. 1060.