VSC Sklep I Kp 12360/2024

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), obdolženemu A. A. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za 1 meseca, tj. do vključno 19. 4. 2024 do 07.50 ure.

2Zoper navedeni sklep se pritožuje obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijan sklep spremeni in pripor zoper obdolženega odpravi, podredno pa pripor nadomesti s hišnim priporom ali plačilom varščine oz. ukrepom javljanja na policijski postaji.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj, saj je pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno, prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5V zvezi z obstojem utemeljenega suma je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ta izhaja iz nepravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in vseh dokazov, na katerih slednji sloni ter da dokazi pridobljeni tekom preiskave pa utemeljenega suma niso omajali. Vsebino dokazov, na katerih temelji tak zaključek, je sodišče povzelo na straneh 3 do 15 izpodbijanega sklepa, pri čemer je izhajalo iz predloga ODT za podaljšanje pripora z dne 11. 3. 2024 (l. št. 249 - 256 spisa), v katerem so dokazi povzeti na podoben način. V sledenjem pa so tudi konkretno obrazložene okoliščine, ki kažejo na obstoj pripornih razlogov, zaradi česar se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da se je ODT v predlogu za podaljšanje pripora zgolj sklicevalo na nespremenjene okoliščine. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče neposredno in neutemeljeno sledilo pavšalnim in nekokretiziranim navedbam tožilstva, ki se mu v veliko postopkih dopuščajo pavšalnosti pri izrekanju sklepov kar per se.

6Zagovornik nadalje ob sklicevanju na navedbe, podane na naroku pred Okrožnim sodiščem v Celju po 204.a členu ZKP, vztraja pri stališču, da je v obsegu obdolženčevega zagovora, ki je v tem trenutku edini možen nasprotni dokaz, povsem logično in življenjsko verjetno, da obdolženi ni storilec kaznivega dejanja, ker do sedaj zbrani dokazi tega preprosto ne omogočajo in ne dokazujejo obstoja utemeljenega suma. Res je sicer, da v tem trenutku še ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, vendar se za odreditev in podaljšanje pripora ne zahteva doseganje dokaznega standarda gotovosti, temveč zadošča obstoj utemeljenega suma, ki pomeni, da je verjetnost, da je očitana mu kazniva dejanja storil ravno obdolženi, večja od verjetnosti, da jih ni storil on, ta verjetnost pa je na podlagi razpoložljivih dokazov nedvomno izkazana.

7Zagovornik se očitno pri svojih zatrjevanjih usmerja le na očitke kaznivih dejanj po II., III. in IV. točki sklepa o uvedbi preiskave, saj trdi, da ne oškodovani, ne kdorkoli drug ni in ni mogel konkretno prepoznati obdolženega ali kogarkoli drugega, da zbrani dokazi in zaseženi predmeti, niti zasežene biološke sledi, ne dokazujejo, da je obdolženi storilec; da ne obstaja noben objektivno preverljiv dokaz za očitke dejanja pod točko IV/1, 2, 3 in 4 sklepa o uvedbi preiskave, saj pri hišni preiskavi policisti niso našli bunde, hlač ali maske, kot jih je imel storilec na posnetkih video nadzornih kamer ter da dokazi ne potrjujejo DNK analize in analize sledi obuval, da sledovi pripadajo osumljenemu.

8Takim trditvam ni mogoče slediti, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz uradnega zaznamka o dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja PP Velenje z dne 20. 2. 2024 izhaja, da je policist B. B. pri pregledu posnetkov vloma z dne 12. 2. 2024, ki naj bi ga obdolženec storil na škodo E., na teh posnetkih kot storilca prepoznal obdolženega A. A., ki ga pozna iz predhodnih postopkov, kar je policist B. B. potrdil tudi ob zaslišanju na sodišču, ter da je ob primerjavi posnetkov nadzornih kamer na krajih izvršitve kaznivih dejanj s posnetki video nadzorne kamere na naslovu ... 9, ..., kjer obdolženec neprijavljen prebiva, bilo ugotovljeno, da se je obdolženec vrnil domov v istih oblačilih in obutvi, kot jih je imel ob izvršitvi posameznega kaznivega dejanja, da se je vrnil v relativno kratkem času po storitvi kaznivega dejanja, ob tem pa je nosil dve vrečki, ki se ujemata z vrečkama, ki sta bili zaseženi ob hišni preiskavi (beli platneni vrečki z modrim emblemom). Nenazadnje pa so bili ob hišni preiskavi pri obdolžencu najdeni predmeti, ki so bili odtujeni ob storitvi kaznivih dejanj (cigareti, paketi GLS in DPD, kava...), priča C. C. pa je izpovedal, da mu je obdolženec ponujal 100 kom sončnih očal, s katerimi bi poplačal svoj dolg do navedene priče. Glede na izpostavljene dokaze, dejstvo, da še ni opravljena DNK analiza, analiza sledov obuval in da obdolžencu pri hišni preiskavi niso bila zasežena oblačila, ki naj bi jih nosil v času storitve kaznivega dejanja, zaključka sodišča o obstoju utemeljenega suma ne omaje. Prav tako pa so glede na pojasnjeno brez podlage pritožbene trditve, da očitki naslovljeni na obdolženca niso podkrepljeni s prav nobenimi dokazi, da je s tem kršen privilegij zoper samoobtožbo, da imajo ti očitki naravo anonimnih navedb, ki ne zadostijo kriterijem artikulabilnosti in specifičnosti. V zvezi s sklicevanjem na navedbe podane v okviru naroka po 204. a členu ZKP pa pritožbeno sodišče poudarja, da brez obrazloženega sklicevanja na določene navedbe, v pritožbenem postopku ni mogoče pričakovati konkretnega odgovora.

9Ne drži pa niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tega, kar je obramba navajala v dosedanjih vlogah, ni kritično ocenilo oz. dokazno ocenilo obdolženčevega zagovora v luči ugovorov obstoja utemeljenega suma. V okviru odločanja o odreditvi ali podaljšanju pripora sodišče namreč dokazov in zagovora (ki ga obdolženec v obravnavani zadevi niti še ni podal!) ne ocenjuje, temveč le ugotavlja, ali je glede na količino in vsebino razpoložljivih dokazov verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil, medtem ko je dokazna ocena prepuščena razpravljajočemu senatu po izvedenem dokaznem postopku. V zvezi z navedbami obrambe glede utemeljenega suma pa je sodišče prve stopnje na 15. strani izpodbijanega sklepa povsem zadovoljivo pojasnilo, da jim ne more slediti, ker je policist B. B. prepoznal obdolženega na posnetkih varnostnih kamer, saj obdolženega pozna že iz predhodnih postopkov in da je tako (ne glede na navedbe obrambe, da ni nikjer nobenega neposredno obremenjujočega dokaza) utemeljen sum podan.

10Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri obdolženemu izkazan priporni razlog begosumnosti, tak zaključek pa utemeljilo z razlogi, navedenimi v 8. točki obrazložitve (na straneh 15 in 16 izpodbijanega sklepa). Ker tam navedenih razlogov zagovornik pritožbeno ne izpodbija, se pritožbeno sodišče v podrobnejšo presojo teh razlogov, ki jim ni mogoče odreči razumnosti, ni spuščalo.

11Prav tako pod vprašaj ni mogoče postaviti zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti. Izpolnjevanje tega pogoja je sodišče prve stopnje utemeljilo z navajanjem številnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na izpolnjevanje tega pogoja in pri tem kot bistveno izpostavilo: da se obdolžencu očita več kaznivih dejanj, za katera je predpisana relativno visoka zaporna kazen; da naj bi v v relativno kratkem obdobju od 22. 1. 2024 do 12. 2. 2024, storil oziroma poskušal storiti kar šest istovrstnih kaznivih dejanj velike tatvine; da je samo s kaznivim dejanjem na škodo D., povzročil za najmanj 6.249,27 EUR premoženjske škode; da naj bi pri izvrševanju kaznivih dejanj izkazal veliko mero vztrajnosti, intenzivnosti in predrznosti, saj se zaradi izvršitve kaznivih dejanj na isto mesto (BS Petrol) vračal tudi večkrat, po neuspelem poskusu v primeru oškodovanca E. pa naj bi po prvem neuspelem poskusu vloma, že čez nekaj dni ponovno vrnil in takrat dejanje dokončal; da je obdolženec med navajanjem svojih osebnih podatkov dne 20. 2. 2024 navedel, da je brez poklica, brez zaposlitve, brez dohodkov in premoženja ter da se v zadnjem času preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj; da je bil že bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ropa v sostorilstvu, storjenega v letu 2015, pri čemer mu je bila izrečena zaporna kazen v višini 3 let in 2 mesecev zapora, ki je bila izvršena v mesecu aprilu 2018, a ga niti takšna relativno visoka izrečena in prestana zaporna kazen, ni odvrnila od tega, da kaznivih dejanj ne bi več ponavljal; da se nahaja še v drugih kazenskih postopkih (pri Okrožnem sodišču v Celju, Okrajnim sodiščem v Velenju, Okrajnim sodiščem v Žalcu in Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu), kar kaže na njegovo nespoštovanje pravnih norm in pravnega reda oziroma na njegovo osebnost in negativne vedenjske lastnosti tj. vztrajnost, predrznost ter trdna odločenost nadaljevati s tovrstnim kriminalnim početjem, ko si finančna sredstva za življenje očitno pridobiva s kriminalno dejavnostjo.

12Ob takih ugotovitvah zagovornik ne more računati na uspeh s poudarjanjem, da se lahko pripor odredi zgolj in samo za najkrajši potreben čas, da je v pripornih zadevah dolžnost organov, da postopajo posebej hitro in da pripor predstavlja najhujši poseg v posameznikovo pravico do osebne svobode. Glede na zgoraj izpostavljene ugotovitve, da naj bi obdolženec istovrstna kazniva dejanja storil v relativno kratkem časovnem obdobju in večkrat na račun istih oškodovancev, poleg tega pa je sam izjavil, da se trenutno preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da ni izkazana nobena ″navezna okoliščina″, ki bi potrjevala, da bo obdolženec, če bo pripora odpravljen, nemudoma pričel z nadaljevanjem kaznivih dejanj. Prav tako pa ni jasno, kako naj bi pritožbeno izpostavljene okoliščine, da obdolženec prebiva v Velenju, da ima v Sloveniji sina, s katerim izvaja stike in na katerega je navezan, kakorkoli vplivale na obdolženčevo voljo po nadaljevanju s kaznivimi dejanji, ko so vse te okoliščine obstajale že ob izvršitvi v tem postopku očitanih mu kaznivih dejanj, a ga niso odvrnile od njihove izvršitve.

13Pritožbeno sodišče pa kot pravilne in utemeljene sprejema tudi zaključke sodišča prve stopnje, da je v okoliščinah konkretnega primera izkazana tudi neogibna potrebnost in sorazmernost pripora, saj se obdolžencu poleg kaznivega dejanja nasilja v družini na škodo bivše partnerke, očita še 6 kaznivih dejanj velike tatvine. Pri tem v zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini pritožbeno sodišče izpostavlja še ugotovitve, da naj bi po navedbah oškodovanke obdolženec celo na obravnavi na sodišču 12. 1. 2024 v postopku glede spremembe stikov z otrokom večkrat ponorel, vpil in žalil celo sodnico ter navzočo delavko centra za socialno delo, v posledici česar je sodnica do nadaljnje obravnave prekinila obdolženčeve stike s sinom. V zvezi s kaznivimi dejanji velike tatvine pa pritožbeno sodišče ponovno poudarja veliko število kaznivih dejanj, s katerimi naj bi obdolžene povzročil precejšnjo premoženjsko škodo in večkratno izvrševanje na škodo istih oškodovancev. Ob vsem navedenem je pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da zoper obdolženega ni mogoče uporabiti nobenega milejšega omejevalnega ukrepa, kot jih je predlagal zagovornik tj. hišnega pripora, varščine ali javljanja na policijski postaji, ker bi se s katerimkoli od teh ukrepov obdolžencu omogočila vrnitev v okolje, kjer bi lahko nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj tako zoper bivšo partnerko kot tudi zoper druge osebe, ki naj bi jim povzročal premoženjsko škodo z izvrševanjem tatvin. Povsem pravilno pa je sklepanje sodišča prve stopnje, da glede na zgoraj izpostavljene okoliščine tudi ni mogoče sklepati o tem, da bi pri obdolžencu obstajala kakršnakoli želja ali volja prenehati z izvrševanjem kaznivih dejanj. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da po ustaljeni sodni praksi presoja sodišča, da je pripor zoper obdolženca edini učinkovit ukrep, implicitno vsebuje tudi presojo, da noben drug milejši ukrep ne pride v poštev, ni mogoče slediti pritožbenim očitkom, da se sodišče ni konkretno opredelilo oz. ocenilo okoliščine možnosti nadomestitvenega ukrepa. To je sodišče prve stopnje izrecno storilo na strani 19 izpodbijanega sklepa, kjer je navedlo povsem zadovoljive razloge za svoje sklepanje, pritožbeno sodišče pa v zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi se hišni pripor lahko izvajal na naslovu obdolženčevega očeta, kot se je že izvajal v zadevi I Kpr 5179/2015, poudarja, da taka primerjava ni primerna, saj je potrebno pogoje za odreditev pripora presojati v luči okoliščin posamezne zadeve, te pa so v obravnavanem primeru takšne, da je pripor zoper obdolženega edini možen ukrep za preprečitev ponovitvena nevarnosti in begosumnosti ter da je tak ukrep, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, da sodišče ni opravilo testa sorazmernosti, tudi sorazmeren v ožjem smislu.

14Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki obdolženčevega zagovornika niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP)

15Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.