UPRS Sodba I U 1347/2021-8

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Nova Gorica, številka 06182-883/2021-8 z dne 21. 4. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Potek upravnega postopka

1Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Nova Gorica (v nadaljevanju: prvostopenjski organ), je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnica do 28. 5. 2021 pri izvajalcu občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov Javno podjetje KOMUNALA A., d. o. o., zagotoviti prevzem 11,71 tone mešane embalaže (številka odpadka 15 01 06), ki jo je ta izvajalec javne službe zbral v obdobju od 1. 1. 2021 do 28. 2. 2021 in jo predhodno skladišči v zbirnem centru B., parc. št. 304/2, k. o. ... (1. točka izreka), da mora tožnica takoj po odpravi nepravilnosti o tem pisno obvestiti inšpektorja (2. točka izreka), da v tem postopku stroški niso nastali (3. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da bi morala tožnica kot družba za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju: DROE) glede na Sklep o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2020 v obdobju od 1. 1. 2021 do 28. 2. 2021 pri navedenem izvajalcu javne službe prevzeti 20,56 tone mešane komunalne odpadne embalaže (številka odpadka 15 01 06), v postopku pa je bilo ugotovljeno, da je v tem obdobju prevzela le 8,85 tone mešane komunalne odpadne embalaže. Tožnica bi morala tako v tem obdobju v navedenem zbirnem centru prevzeti še 11,71 tone mešane komunalne odpadne embalaže (številka odpadka 15 01 06). To po presoji prvostopenjskega organa pomeni kršitev Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (v nadaljevanju: Uredba) in Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1). Prvostopenjski organ se ob tem sklicuje na novelo ZVO-1J, ki se uporablja od 1. 1. 2021, ter navaja, da so z njo že na zakonski ravni določene nekatere obveznosti proizvajalcev izdelkov glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo iz izdelkov proizvajalčeve razširjene odgovornosti (v nadaljevanju: PRO), in glede financiranja tega ravnanja. ZVO-1 zdaj določa tudi obveznost združenja proizvajalcev izdelkov ali druge gospodarske družbe, ki jo proizvajalci pooblastijo za izpolnitev obveznosti PRO, glede prevzemanja vseh odpadkov, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO. Prvostopenjski organ je izpodbijano odločitev sprejel na podlagi prvega odstavka 157. člena ZVO-1.

3Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo z dne 15. 7. 2021 tožničino pritožbo zavrnilo.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. V njej v bistvenem zatrjuje, da je izpodbijana odločba v nasprotju z vsebino pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja, ki ji je bilo izdano kot DROE in s katerim je njena obveznost zagotavljanja ustreznega ravnanja z odpadno embalažo omejena na količino embalaže, ki jo na trg dajo proizvajalci, s katerimi ima sklenjene pogodbe o vključitvi v skupni sistem ravnanja z odpadno embalažo. Ocenjuje, da v ZVO-1 ni podlage, da je njena obveznost kot DROE določena kar neposredno z zakonom in da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)). Prepričana je, da ji ne glede na ZVO-1 in Uredbo ni mogoče nalagati prevzema količin odpadne embalaže, ki presegajo tiste, za katere je od proizvajalcev kot DROE prevzela obveznost zagotavljanja ustreznega ravnanja na podlagi sklenjenih pogodb. Meni, da izpodbijana odločba zato krši 2., 22. in 158. člen Ustave Republike Slovenije (URS). Navaja, da niti ZVO-1 niti kakšen drug nacionalni ali evropski predpis ne določa, da bi morala zagotavljati ustrezno ravnanje z vso odpadno embalažo, ki nastane na območju Republike Slovenije. Pri tem se sklicuje na 191. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, Direktivo 2008/98/ES o odpadkih ter Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži. Meni, da evropski predpisi ne dopuščajo, da bi se lahko obveznosti zaradi oprostitve določene kategorije proizvajalcev od predpisanega ravnanja z odpadno embalažo prevalile na DROE brez plačila za kritje stroškov, ki bi DROE v zvezi s temi (dodatnimi) obveznostmi nastale. Trdi, da novela ZVO-1J ni spremenila obsega obveznosti proizvajalcev in DROE. Tožnica je dolžna prevzemati takšne količine mešane odpadne embalaže, kot so jo njeni zavezanci dali na trg v Republiki Sloveniji. V relevantnem obdobju pa je prevzela več mešane odpadne embalaže, kot so jo njene stranke (zavezanci) dali na trg, česar toženka ni upoštevala. Opozarja, da inšpekcijsko ukrepanje pred objavo deleža prevzemanja odpadne embalaže, ki jo zavezuje za leto 2021, ni dopustno in da ji neposredno sodelovanje pri inšpekcijskem ogledu ni bilo omogočeno. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

5Toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je predložila upravni spis.

K I. točki izreka

6Tožba je utemeljena.

7Z uveljavitvijo novele ZVO-1J 1. 1. 2021 je ZVO-1 v devetem odstavku 20. člena določal, da morajo pravne ali fizične osebe, ki v okviru dejavnosti razvijajo, izdelujejo, predelujejo, obdelujejo, prodajajo ali uvažajo izdelke PRO za izdelke, za katere velja PRO, v skladu z ZVO-1 zagotavljati obveznosti PRO. V nadaljevanju te določbe je pojasnjeno, da obveznosti PRO pomenijo obveznost ravnanja z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, da se spodbujajo recikliranje in drugi postopki predelave odpadkov (2. točka) in delno ali celotno financiranje ravnanja z odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO (3. točka).

8Novela ZVO-1J je še določila, da združenje proizvajalcev izdelkov ali druga gospodarska družba iz desetega odstavka 20. člena ZVO-1 zagotavlja v svojem imenu in za račun proizvajalcev prevzemanje in ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO (dvanajsti odstavek 20. člena ZVO-1). Če proizvajalci izdelkov za izpolnjevanje svojih obveznosti PRO pooblastijo več združenj proizvajalcev ali drugih gospodarskih družb, posamezno združenje proizvajalcev ali gospodarska družba zagotavlja ravnanje z odpadki za delež odpadkov, ki je enak količniku med maso izdelkov PRO, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji proizvajalci izdelkov, ki so za izpolnjevanje svojih obveznosti glede ravnanja z odpadki, nastalimi iz izdelkov PRO, pooblastili to združenje proizvajalcev ali gospodarsko družbo, in maso izdelkov PRO, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji vsi proizvajalci, ki skupno izpolnjujejo obveznosti PRO (trinajsti odstavek 20. člena, ki je vsebinsko enak prej veljavnemu desetemu odstavku 20. člena¹).

9Glede na navedeno se sodišče strinja s toženko, da je od uveljavitve novele ZVO-1J obveznost DROE, da ravnajo z odpadki iz izdelkov PRO in jih prevzemajo od izvajalcev javne službe, določena z zakonom. Tožnica ugovarja, da ji taka ureditev nalaga tudi ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero proizvajalci za ravnanje z njo niso pooblastili DROE, in trdi, da je to v nasprotju z Direktivo 2008/98/ES o odpadkih (pravilno: Direktivo (EU) 2018/851 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 30. 5. 2018 o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih (v nadaljevanju: Direktiva o odpadkih)).

10Direktiva o odpadkih v 8. členu določa, da lahko države članice za namene ponovne uporabe ter preprečevanja nastajanja, recikliranja in drugih načinov predelave odpadkov sprejmejo zakonodajne in druge ukrepe, s katerimi zagotovijo, da za vse fizične ali pravne osebe, ki poklicno razvijajo, proizvajajo, izdelujejo, obdelujejo, prodajajo ali uvažajo proizvode in ravnajo z njimi (proizvajalec proizvoda), velja razširjena odgovornost proizvajalca. Po členu 3(21) "sistem razširjene odgovornosti proizvajalca" pomeni sklop ukrepov, ki jih sprejmejo države članice, da zagotovijo, da proizvajalci proizvodov nosijo finančno odgovornost ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda. Po tej direktivi torej države niso dolžne uvesti sistema razširjene odgovornosti proizvajalca za odpadke.² Obveznost uvedbe razširjene odgovornosti proizvajalca določa člen 7(2) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži,³ po katerem morajo države članice zagotoviti, da se do 31. 12. 2024 vzpostavijo sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca za vso odpadno embalažo v skladu s členoma 8 in 8 a Direktive o odpadkih.

11Po 8. členu Direktive o odpadkih se v primeru, ko država vzpostavi sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, uporabljajo minimalne zahteve iz člena 8 a. Ta določa, da morajo države članice, kadar so v skladu s členom 8(1) vzpostavljeni sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, med drugim zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov, brez nalaganja nesorazmernega upravnega bremena proizvajalcem, vključno z malimi in srednjimi podjetji, z majhnimi količinami proizvodov (člen 8 a (1)(d) Direktive o odpadkih). Po členu 8a(4)(a) Direktive o odpadkih države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da finančni prispevki posameznega proizvajalca proizvoda za uskladitev z njegovimi obveznostmi razširjene odgovornosti proizvajalca pokrijejo naslednje stroške za proizvode, ki jih proizvajalec da na trg v zadevni državi članici: - stroške ločenega zbiranja odpadkov in poznejšega prevoza in obdelave, vključno z obdelavo, ki je potrebna za izpolnjevanje ciljev Unije glede ravnanja z odpadki, in stroške, potrebne za izpolnjevanje drugih ciljev iz točke (b) odstavka 1, ob upoštevanju prihodkov iz ponovne uporabe, prodaje sekundarnih surovin iz njegovih proizvodov in iz nevrnjenih kavcij, - stroške zagotavljanja ustreznih informacij imetnikom odpadkov v skladu z odstavkom 2, - stroške zbiranja in sporočanja podatkov v skladu s točko (c) odstavka 1.

12Države članice, ki uvedejo "sistem razširjene odgovornosti proizvajalca", morajo torej zagotoviti, da finančno odgovornost ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda nosijo proizvajalci proizvodov. Člen 8a(4)(c) določa, v katerih primerih lahko države članice odstopijo od finančne odgovornosti iz člena 8a(4)(a) tako, da proizvajalci krijejo (le) 80 ali 50 odstotkov potrebnih stroškov, pri čemer pa je pogoj, da preostale stroške nosijo izvirni povzročitelji odpadkov (to so tisti, katerih delovanje povzroča nastajanje odpadkov) ali distributerji. Enako izhaja tudi iz 14. in 15. člena Uredbe.

13Obveznost ravnanja z odpadki je tako po Direktivi o odpadkih obveznost proizvajalcev. Enako določata deveti in deseti odstavek 20. člena ZVO-1.

14Direktiva o odpadkih državam članicam ne prepoveduje, da sistem razširjene odgovornosti proizvajalca organizirajo tako, da proizvajalci svojo obveznost prenesejo na družbe, ki se profesionalno ukvarjajo z ravnanjem z odpadki, niti ne prepoveduje, da bi bile te družbe po samem zakonu zavezane, da ravnajo z odpadki, vendar pa to lahko velja le za tiste odpadke, za katere so po pogodbi prevzele odgovornost od proizvajalcev. Zato je po presoji sodišča z Direktivo o odpadkih v skladu tudi določba ZVO-1, po kateri lahko proizvajalci svoje obveznosti glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo iz izdelkov PRO, in financiranja tega ravnanja, izpolnjujejo skupaj z drugimi proizvajalci izdelkov, tako da za to pooblastijo združenje proizvajalcev izdelkov ali drugo gospodarsko družbo (2. točka desetega odstavka 20. člena; skupno izpolnjevanje obveznosti PRO), ali to obveznost izpolnjujejo sami (1. točka desetega odstavka 20. člena; samostojno izpolnjevanje obveznosti PRO).

15Med strankama postopka gre v bistvu za vprašanje uporabe dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1, po katerem morajo DROE v svojem imenu zagotavljati ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, ki pa jo je treba razlagati v skladu z zahtevami Direktive o odpadkih. Če pa to ob uporabi uveljavljenih metod razlage prava ne bi bilo mogoče in bi bila zato z njimi v nasprotju, bi bilo naslovno sodišče v skladu s stališčem Sodišča EU, da pristojno sodišče po potrebi zakonskega akta, ki je v nasprotju s pravom EU, ne uporabi,⁴ dolžno uporabo dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 odkloniti.

16Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

17Ker pa je zakonska določba dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 presplošna, le na njeni podlagi ni mogoče zaključiti, da je v nasprotju z 9. in 10. členom ZVO-1 oziroma z zahtevami Direktive o odpadkih. Do nasprotja lahko pride pri izvedbi z zakonom določene PRO oziroma natančnejši določitvi njene vsebine, za kar je po enajstem odstavku 20. člena ZVO-1 pooblaščena Vlada Republike Slovenije. Ta tako predpiše izdelke PRO, proizvajalce takih izdelkov, obveznosti proizvajalcev in obveznosti DROE, ki se med drugim nanašajo tudi na način in pogoje za samostojno ter skupno izpolnjevanje obveznosti PRO in druge pogoje izpolnjevanja te obveznosti.

18V obdobju, v katerem je bila mešana odpadna embalaža, na katero se nanaša izpodbijana odločba, zbrana pri izvajalcu javne službe, je veljala Uredba.⁵ Ta bi morala biti v skladu z zakonom in zagotavljati skladnost z zahtevami Direktive o odpadkih. To pa v primeru, ko zakon DROE nalaga, da ravnajo z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, in je določeno, da je embalaža izdelek PRO, pomeni, da bi morala zagotavljati ureditev, po kateri bi za ravnanje z mešano odpadno embalažo veljala obveznost skupnega izpolnjevanja obveznosti PRO.

19V 26. členu Uredbe je bilo določeno, da morajo proizvajalci (tj. embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže in pridobitelji embalaže), v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz 25. člena Uredbe, tj. prevzemanjem odpadne embalaže od izvajalcev javne službe in plačilom stroškov prevzemanja odpadne embalaže, skleniti pogodbo z DROE. Če bi ta obveznost veljala brez izjeme za vse proizvajalce izdelkov PRO, iz katerih nastajajo predmetni odpadki, tudi obveznost DROE, da ravnajo z vso odpadno embalažo teh proizvajalcev, dano na trg v Republiki Sloveniji, ne bi mogla biti sporna. Vendar je Uredba določala izjeme, ko proizvajalci za ravnanje z odpadno embalažo niso bili dolžni skleniti pogodbe z DROE. Izjema je bila določena v 27. členu Uredbe, ki je pod tam določenimi pogoji dopuščala samostojno prevzemanje tiste odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek. Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da gre v obravnavani zadevi za odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ta izjema za obravnavano zadevo ni relevantna. Naslednja izjema je bila določena v prvem odstavku 36. člena Uredbe, po kateri osebam iz prvega odstavka 25. člena in končnemu uporabniku iz 34. člena Uredbe ne glede na določbe od 25. do 34. člena Uredbe ni treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, če letna količina embalaže ne presega 15.000 kg.

20Peti odstavek 19. člena Uredbe je določal, da če ravnanje z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ureja več DROE, deleže prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za tekoče koledarsko leto določi Vlada Republike Slovenije s sklepom do 30. junija tekočega koledarskega leta po metodologiji iz priloge 2B, ki je sestavni del Uredbe. Sklep iz prejšnjega stavka se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Iz priloge 2B je razvidno, da se delež izračuna kot količnik med maso embalaže posameznega embalažnega materiala, za katero je posamezna DROE zagotavljala ravnanje, in skupno maso embalaže, za katero so zagotavljale ravnanje vse družbe z odpadno embalažo. Iz tega izhaja, kot je sodišče pojasnilo že v sodbi v zadevi, I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, da deleži, ki so določeni s sklepom Vlade Republike Slovenije, niso obračunani od celotne količine zbrane embalaže, ampak od tiste količine zbrane embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.⁶ Tako izračunan delež ni v nasprotju niti z zakonom niti z Direktivo o odpadkih.

21Iz opisanega izhaja, da v času veljavnosti Uredbe ni veljala obveznost PRO za vse proizvajalce v tej zadevi obravnavanih izdelkov PRO (embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže in pridobitelji embalaže) oziroma iz njih nastalih odpadkov (mešana odpadna embalaža), ker jo je Uredba izrecno izključila. To pomeni, da vsi proizvajalci niso bili dolžni pooblastiti DROE, da ravna z odpadki, nastalimi iz njihovih proizvodov. Posledično teh proizvajalcev niso bremenile organizacijske in finančne obveznosti ravnanja z mešano odpadno embalažo. Hkrati pa je drugi odstavek 19. člena Uredbe določal, da mora DROE prevzeti vso odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, od izvajalca javne službe brezplačno. Prav tako je prvi odstavek 39. člena Uredbe določal, da mora DROE na celotnem območju Republike Slovenije zagotavljati predpisano ravnanje z vso odpadno embalažo, ki nastane po uporabi embalaže iz 2. člena Uredbe, razen za tisto odpadno embalažo, za katero je zagotovljeno ravnanje v skladu s 27. členom in 2. točko prvega odstavka 34. člena Uredbe.

22Sodna praksa, na katero se tožnica sklicuje, je že zavzela stališče, da DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.⁷ Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, tj. povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a (1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO, nista v skladu z zakonom in Direktivo o odpadkih, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis) in DROE ni mogoče naložiti, da od izvajalca javne službe prevzame tudi to odpadno embalažo.

23Glede na navedeno je v obravnavani zadevi pomembno, ali je toženka obveznost tožnice ugotovila upoštevaje mešano odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, tj., ali je iz skupne količine pri izvajalcu javne službe od 1. 1. 2021 do 28. 2. 2021 zbrane mešane odpadne embalaže, od katere mora tožnica prevzeti 13,05 odstotka, izključena mešana odpadna embalaža, ki izvira iz embalaže tistih proizvajalcev, za katere je z Uredbo obveznost PRO izključena in je zato niso prenesli na DROE. Prav tako je pomembno, ali je bila celotna količina zbrana januarja in februarja 2021, saj je v letu 2020 za odvoz s strani DROE neprevzete odpadne embalaže veljal 100. a člen Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 (ZUIZEOP) in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo, po katerem stroške ravnanja s to odpadno embalažo plača Republika Slovenija.

24Iz izpodbijane odločbe o relevantnih količinah mešane komunalne odpadne embalaže izhaja (le), da je izvajalec gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov družba Javno podjetje KOMUNALA A., d. o. o. od 1. 1. 2021 do 28. 2. 2021 zbral 157,53 tone mešane komunalne odpadne embalaže. Dalje iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnica v tem obdobju dolžna prevzeti 20,56 tone mešane embalaže (številka odpadka 15 01 06), da je prevzela 8,85 tone mešane embalaže in da bi morala prevzeti še 11,71 tone mešane embalaže (številka odpadka 15 01 06).

25Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za januar in februar 2021 (157,53 tone) pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.

26Glede na opisano je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katere velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju morala prevzeti tožnica, pravilno ugotovljene. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega in tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP ter hkrati ne daje zadostne podlage za zaključek, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

27Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Prvostopenjski organ mora v ponovnem postopku izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva prejema te sodbe, pri tem pa je vezan na stališča sodišča, ki izhajajo iz sodbe (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

28Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

29Sodišče je v tej zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi prvega odstavka 13. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZUS-1C.

K II. točki izreka

30Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Tožnico je zastopala odvetniška družba, zato se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika), povečano za 22-odstotni davek na dodano vrednost, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Toženka je dolžna tožnici stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

¹ Ki je veljal od uveljavitve Zakona o interventih ukrepih pri ravnanju s komunalno odpadno embalažo in odpadnimi nagrobnimi svečami (ZIURKOE), tj. od 29. 12. 2018 do uveljavitve novele J ZVO-1, tj. do 31. 12. 2020.
² So pa dolžne sisteme, ki so bili vzpostavljeni pred 4. 7. 2018, uskladiti z določbo člena 8 a direktive do 5. 1. 2023 (člen 8a(7)).
³ Spremenjena z Uredbo 1882/2003, Direktivo 2004/12/ES, Direktivo 2005/20/ES, Uredbo 219/2009, Direktivo komisije 2013/2/EU, Direktivo 2015/720 in Direktivo 2018/852.
⁴ Glej C-128/09 do C 131/09, C-664/15, tč. 55, 56,57.
⁵ Ur. l. št. 84/2006, 106/2006, 110/2007, 67/2011, 68/2011, 18/2014, 57/2015, 103/2015, 272016, 35/2017, 60/2018, 84/2018, 49/2020, 61/2020. Uredba o embalaži in odpadni embalaži, Ur. l. št. 54/21, 208/21, velja od 24. 4. 2021 in se zato v obravnavani zadevi, ki se nanaša na odpadke, zbrane pri IJS od 1. 1. 2021 do 28. 2. 2021, ne more uporabiti.
⁶ Glej sodbo v zadevi I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, tč. 16.
⁷ Glej sodbo v zadevi I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, tč. 16, sodbo v zadevi I U 1522/2019 z dne 21. 11. 2019, tč. 14.