VSL Sklep I Cp 1106/2024

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi s 17. 11. 2023, sklep razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2Zoper tak sklep tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo presoje nastanka težko nadomestljive škode. Napačno je opravilo tehtanje med pravico do doma tožnice in priče A. A., ki ni stranka postopka in ni upravičen do sodnega varstva. Toženka ni zatrjevala, da bi bilo sobivanje tožnice in A. A. nevzdržno. Toženka obveznosti iz naslova stvarne služnosti stanovanja ni izpolnila. Tožnica drugega doma nima, zato se je v stiski zatekla v bivalno enoto brezdomcev. Lastninskega varstva ni mogoče omejiti, če solastnik nima drugih možnosti za varstvo svojih solastninskih upravičenj. Tehtanje pravice do doma je preuranjeno. V primeru nasilja ima vsak na voljo pravna sredstva po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Prav tako pa je konflikt z elementi nasilja zgolj hipotetično izkazan. Zadnjih pet let nasilja ni bilo. Tožnica je tista, ki se je iz stanovanja izselila zaradi nasilja. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, da poseg v pravico do doma pomeni tudi poseg v nepremoženjsko sfero tožnice.

3Toženka je odgovorila na pritožbo. Zavrača pritožbene očitke in navaja, da se je tožnica iz stanovanja prostovoljno izselila že v letu 2015, s seboj je odnesla vse osebne stvari. Zgolj prijava stalnega prebivališča ne pomeni, da sporno stanovanje tožnici predstavlja dom.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe, ki bi sporno razmerje med pravdnima strankama uredila enako, kot zahteva s tožbenim zahtevkom (ureditvena ali regulacijska začasna odredba). Takšno začasno odredbo je mogoče izdati ob izkazanih izjemnih okoliščinah, zaradi katerih je treba urediti sporno razmerje že pred pravnomočno odločbo, da bi se preprečilo nasilje ali težko nadomestljiva škoda.

6V tej zadevi pritožbeno sodišče odloča drugič. Sodišče prve stopnje je s sklepom III P 1152/2023 s 1. 2. 2024 ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi ugodilo, sklep razveljavilo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Višje sodišče je s sklepom I Cp 478/2024 s 25. 3. 2024 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje z napotkom, da sodišče ugotovi, kdaj si je tožnica uredila zasilno bivanje drugje in ali takšno bivanje v celoti izključuje nastajanje težko nadomestljive škode.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v spornem stanovanju živi priča A. A., ki je bivši mož tožnice, da se je tožnica odselila že v letu 2015 zaradi konfliktnega odnosa z bivšim možem, ki je nato v letu 2018 zamenjal ključavnico in tožnica od takrat v hišo ni več dostopala. Med tem si je tožnica našla drugo bivališče, sobo, za katero je plačevala 40 EUR. Po izdaji začasne odredbe se je preselila v bivalno enoto za brezdomce. Pred menjavo ključavnice, torej do leta 2018, je hodila v hišo po osebne stvari. Trenutno ima tožnica vse potrebne osebne stvari, ostale lahko prevzame pri toženki.

8Na podlagi povzetih dejanskih zaključkov, ki jih pritožnica ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica iz stanovanja izseljena. Vendar je pri tem napravilo zmotno pravno oceno, ko je ugotovilo, da sporno stanovanje še vedno predstavlja tožničin dom in je zato varovano v okviru njene pravice do doma po 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 36. členu Ustave Republike Slovenije.

9Sodišče prve stopnje je pri presoji pravice do doma preveliko težo dalo naslovu tožničinega stalnega prebivališča. Državljan mora imeti prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, kjer je središče njegovih življenjskih interesov in kjer dejansko stalno prebiva.¹ Tožnica na spornem naslovu dejansko ni bivala najmanj od leta 2018, v resnici pa že od leta 2015. Prijavljeno stalno prebivališče je v nasprotju z zakonskimi predpisi. Samo prijavljeni naslov bivališča tudi ne pritrjuje pravni oceni o tožničinem domu. Gre zgolj za formalni naslov bivališča. Iz nespornih dejanskih okoliščin pa izhaja, da je tožničin (novi) dom očitno drugje, saj se je sama izselila, osebnih stvari v spornem stanovanju nima več, od moža se je tudi razvezala. Šele po več kot petih letih je ponovno zahtevala dostop do stanovanja.

10Kljub navedbam, da se je izselila zaradi nasilja², je tožnica najmanj od menjave ključavnice dalje našla domovanje drugje, saj ni izkazano, da bi menjavi ključavnice in novemu posestnemu stanju nasprotovala. Družinsko nasilje ni izkazano v takšni meri, da bi bila tožnica zaradi tega nujno primorana zapustiti dom.³ Vse kaže na verjetnejši sklep, da je sporno stanovanje zapustila po lastni volji.

11Pritožbene navedbe, da tožnica drugega doma nima, zato niso utemeljene. Takšnemu zaključku tudi ni pritrdilo pritožbeno sodišče, kot zmotno povzema pritožba. Odločitev sodišča prve stopnje je prvotno razveljavilo zaradi napačnega materialno pravnega izhodišča o (ne)nastajanju nepremoženjske škode in zaradi pomanjkljivo ugotovljenih dejanskih okoliščin o tožničinem domu.

12V tej fazi postopka se ne odloča o tožničini pravici do bivanja v spornem stanovanju, zato pritožbene navedbe o (ne)zmožnosti uveljavljanja stavrnopravnih pravic niso pravno odločilne. Nepomembne so tudi pritožbene navedbe o možnosti skupnega bivanja bivših zakoncev, saj temeljijo na napačni predpostavki, da je sporno stanovanje varovano v okviru tožničine pravice do doma. Enako tudi pritožbene navedbe, da priča A. A. ni stranka tega postopka in zato ne more uživati sodnega varstva.

13Tožnica s stopnjo verjetnosti ni uspela dokazati nastajanja težko nadomestljive škode. Sporno stanovanje namreč že vrsto let ni njen dom, iz njega ni bila izseljena čez noč, v njem nima osebnih stvari, prebivališče si je tožnica že pred dlje časa uredila drugje. Tam lahko zadovoljuje osnovne življenjske potrebe, zato ni najti razloga, da bi sodišče že pred izdajo meritorne odločitve interveniralo in začasno uredilo sporno razmerje med strankama.

14Pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero višje sodišče ob odločanju pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo v tej fazi postopka ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje bo o njih odločilo po kriterijih, ki jih je mogoče celovito upoštevati samo ob sprejemu končne odločitve, ne pa glede na uspeh, pomen za stranke in procesno ravnanje strank ob posameznem procesnem dejanju.

¹ Prim. 3. tč. 2. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1).
² Kdo od bivših partnerjev je bil nasilen, sodišče prve stopnje ni natančneje raziskovalo, očitki pa so obojestranski.
³ Predlog iz 1. odstavka 22.b člena ZPND mora biti v skladu s 4. odstavkom istega člena podan najpozneje v šestih mesecih, odkar je žrtev zadnjič utrpela telesno poškodbo, ali ji je povzročitelj nasilja prizadejal škodo na zdravju, ali drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. Pritožnica sama navaja, da nasilja v zadnjih petih letih ni bilo.