VDSS Sodba Pdp 324/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo razlike v plači s pripadajočimi obrestmi, in sicer za mesece ter v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe. Odločilo je, da je do delnega umika tožbe dolžna povrniti tožnici 40 % stroškov postopka, tožnica pa njej 60 %, po delnem umiku tožbe pa je toženka dolžna povrniti tožnici vse potrebne stroške postopka, ki bodo odmerjeni naknadno.

2Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom, da narava dejavnosti straže ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodba o tem nima razlogov. Sodišče je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Tožnica ni bila razporejena na formacijsko dolžnost stražar. Kot je izpovedala, je straža bojna naloga, ki se izvaja v mirnodobnem času. Straže ni mogoče šteti za običajno službo, v interesu državne varnosti pa je njeno neprekinjeno izvajanje. Sodišče ni dokazno ocenilo vseh toženkinih trditev o tem, da je straža posebna dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren. Ugotavljalo je, ali so rotacije možne, ne pa ali so primerne. Izpovedi A. A. ne bi smelo označiti zgolj kot njegovo "subjektivno dojemanje". V obdobju epidemije covid-19 rotacije ni bilo mogoče zagotoviti, ker je šlo za izredni dogodek, ki je terjal sprejetje ukrepov, nujnih za zaščito zdravja skupnosti. Neprimerno je sklicevanje sodišča na sodbo VIII Ips 196/2018, saj ta ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Stranke kolektivne pogodbe so v 46. členu KPJS določile plačilo pripravljenosti za delo ne glede na to, ali gre za pripravljenost znotraj ali zunaj delovnega časa. Tudi z vidika 97. točke sodbe C-742/19 ne bi bilo prav, da se nedelo vrednoti enako kot delo. Priglaša stroške pritožbe.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6Za čas stalne pripravljenosti, ki je bila tožnici za obdobje straže (varovanja objektov) odrejena na kraju, ki ga ni smela zapustiti, ji je sodišče prve stopnje prisodilo plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in 100 % te urne postavke. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, jih po nepotrebnem ne ponavlja, ter se v nadaljevanju opredeljuje do odločilnih navedb pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači.

8Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da straža ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da Sodišče EU dopušča izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe citirane direktive, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali je bila takšne narave tudi straža. Presojo, da niso podane okoliščine, ki bi narekovale izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, je utemeljilo z odločilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki so omogočali preizkus izpodbijane sodbe, zato je neutemeljena pritožbena navedba o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker je ta zatrjevala, da straža izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme (prvi odstavek 7. člena ZPP).

10Zaključku, da glede straže niso bile podane nobene okoliščine, ki bi utemeljevale izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, pritožba neutemeljeno oporeka z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje spregledalo namen delovanja SV in njeno suverenost. Navedeni prvostopenjski zaključek temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.

11Pritožbeno izpostavljanje izpovedi tožnice, da je straža bojna naloga, ki se izvaja v mirnodobnem času, ne spremeni prvostopenjske presoje, da straže ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. V zadevi VIII Ips 11/2024 je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da pojem vojaške operacije v pravem pomenu besede ne pomeni vsake vojaške operacije, temveč zgolj tisto operacijo, ki zaradi teže ali izrednosti preprečuje načrtovanje delovnega časa oziroma bi spoštovanje zahtev direktive med operacijo (ali v neposrednih pripravah nanjo) pomenilo "precejšnje tveganje za njen uspeh" in katere izvedba bi bila ogrožena. Takšne okoliščine v obravnavanem sporu niso bile ugotovljene.

12Prvostopenjski ugotovitvi, da je straža predstavljala običajno službo pripadnika, pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da tožnica ni bila razporejena na formacijsko dolžnost stražar. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v prvostopenjskem postopku niti ni zatrjevala, da obstaja takšna formacijska dolžnost. V 97.č členu Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji) je določeno, da stražarsko službo opravlja vojaška oseba, kar pa je tožnica bila. Sicer pa je za ta spor ključno dejstvo, da je v vtoževanem obdobju stražo opravljala.

13Pritožba zmotno navaja, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo vseh odločilnih dejstev, s katerimi je toženka utemeljevala, da je straža tako posebna dejavnost, da zanjo sistem rotacije zaposlenih ni primeren. Tudi v tem delu prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, (ne)utemeljenost toženkinih trditev pa je bila presojana tudi skozi analizo izpovedi A. A., ki ga pritožba izrecno izpostavlja. Prav tako neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so rotacije možne, ne pa ali so primerne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do vprašanja rotacije opredelilo upoštevaje naravo izvajanja straže, zato prvostopenjske dokazne ocene v tem delu ni mogoče razlagati drugače, kot da je sprejelo zaključek, da je bil sistem rotacij za stražo primeren.

14Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje navedlo le, da primernost rotacij ni pomembna, zaradi česar naj bi ne bil mogoč preizkus tega dela sodbe. Do toženkinih trditev, ki jih je podala v zvezi z rotacijo, se je namreč vsebinsko opredelilo v 22. do 25. točki obrazložitve. Pritožba poudarja, da je A. A. strokovnjak na področju varovanja, zato sodišče prve stopnje njegove izpovedi ne bi smelo označiti zgolj kot "subjektivno dojemanje". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno povzelo ključne dele izpovedi te priče, nato pa jih je tudi pravilno dokazno ocenilo. Upoštevaje njegovo (in tožničino) izpoved je pravilno ugotovilo, da je toženka v letu 2022 spremenila režim varovanja objektov, ki jih je v vtoževanem obdobju stražila tožnica, in sicer tako, da je prešla iz sistema stalne pripravljenosti (režim 24/7) v sistem rotacije zaposlenih (režim 12/12). To potrjuje presojo, da je bila za stražo tudi pred letom 2022 primerna organizacija dela v rotacijah (režim 12/12).

15Zaključka, da je za stražo primeren sistem rotacije zaposlenih, ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno (sui generis) naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo, oziroma pritožbeno poudarjanje, da je v interesu državne varnosti njeno neprekinjeno izvajanje. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.

16Neuspešno in zgolj posplošeno je pritožbeno navajanje, da imajo rotacije lahko nepopravljive posledice. Za konkretne objekte, na katerih je tožnica opravljala stražo, niso bile ugotovljene nobene okoliščine, ki bi dokazovale realno možnost nastopa zatrjevanih posledic rotacij (toženka se je pavšalno sklicevala na vzbujanje pozornosti virov ogrožanja, potencialno ranljivost objektov in tveganje za uhajanje informacij ...).

17Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je bolj smotrno izvajanje straže s stalno pripravljenostjo. Četudi bi bilo vojaško dejavnost res mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu stalne pripravljenosti, to še ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Pri tem je toženkina trditev, da obstaja potreba po naraščanju sil, ki je ni mogoče zagotoviti brez odrejene stalne pripravljenosti, ostala zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, prav tako njena trditev, da je s spremembo režima varovanja (iz režima 24/7 v režim 12/12) nemogoče zavarovati objekt v primeru potrebe po obrambi.

18Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je A. A. res izjavil, da sistem rotacij (režim 12/12) terja pogostejše menjavanje moštva, zagotavljanje večjega števila pripadnikov, več časa za primopredajo itd., vendar pa obstoj izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES ne more biti pogojen s temi okoliščinami oziroma s problematiko ustrezne organizacije delovnega procesa in zagotovitvijo zadostnega kadra, na kar se sklicuje pritožba.

19Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v obdobju epidemije covid-19 rotacije ni bilo mogoče zagotoviti, ker je šlo za izredni dogodek, ki je terjal sprejetje ukrepov, nujnih za zaščito zdravja skupnosti. Noben predpis ali ukaz namreč ni toženki predpisoval uvedbe stalne pripravljenosti zaradi epidemije. Po mnenju pritožbe bi se lahko zgodilo, da toženka v primeru nesprejetja ukrepov (stalne pripravljenosti) ne bi mogla napotiti ljudi na varovanje objekta npr. zaradi nezadostnega števila pripadnikov v rezervi, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da s sklicevanjem na pomanjkanje kadra obstoja izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES ni mogoče utemeljiti. S pritožbeno navedbo o potrebi po "delu v mehurčkih" zaradi varovanja zdravja tako ni mogoče utemeljiti neprimernosti rotacij (niti izjeme iz 3. alineje izreka sodbe C-742/19). Pravilna je prvostopenjska ugotovitev, da bi se namen tega ukrepa lahko dosegel tudi v sistemu dnevnih rotacij, na način, da bi toženka vanje razporedila vedno iste pripadnike.

20Zmotna je pritožbena navedba o neprimernosti prvostopenjskega sklicevanja na sodbo VIII Ips 196/2018. Ker se citirana zadeva nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, bi bil spregled tega judikata s strani sodišča prve stopnje neutemeljen.¹ Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

21Glede na to, da se tožničina pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in ji priznalo plačilo, ki izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožbeno zatrjevanje, da se stranke KPJS niso ukvarjale z vprašanjem, ali gre za plačilo pripravljenosti znotraj ali zunaj delovnega časa, oziroma da 46. člen KPJS ureja tudi plačilo pripravljenosti za delo, ki se šteje v delovni čas, je tako zmotno. Posledično se pritožba neutemeljeno sklicuje tudi na 97. točko obrazložitve sodbe C-742/19.

22Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

23Toženka krije sama stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnica krije sama stroške odgovora na pritožbo, saj ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odgovor na pritožbo namreč ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, v pretežnem delu pa se celo nanaša na stalno pripravljenost pri varovanju meje, ki ni predmet izpodbijane sodbe.

¹ Vrhovno sodišče RS je v citiranem judikatu sprejeta stališča nadgradilo z obsežno sodno prakso (prim. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024), ki potrjuje tudi pravilnost v tem sporu izpodbijane sodbe.