SEU odločba

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru (v nadaljevanju senat) je s sklepom II Ks 36692/2019 z dne 31. 1. 2023 kot neutemeljeni zavrnil pritožbi stečajne upraviteljice družbe A. d.o.o - v stečaju¹ in družbe B. d.o.o. zoper sklep preiskovalne sodnice II Pom-i 36692/2019 z dne 30. 11. 2022, s katerim je bilo odločeno, da se prizna in izvrši pravnomočna odločba italijanskega sodišča o odvzemu premoženja, in sicer Sodba sodnika za preliminarno preiskavo Sodišča v Pordenonu, št. 1449/2019 z dne 9. 3. 2019, v delu, ki se nanaša na odvzem, tako, da se družbi A. d.o.o. odvzame nepremičnini katastrska občina E., stavba 1199 del stavbe 434 (ID ...) in katastrska občina F., stavba 480 del stavbe 9 (ID ...) na način, da se pri navedenih nepremičninah vpiše lastninska pravica v korist Republike Slovenije.

2Zoper odločitev senata po slovenskem pravu ni rednega pravnega sredstva, saj senat odloča kot drugostopenjski organ (šesti odstavek 25. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Zoper sklep senata je družba B. d.o.o. vložila ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je z odločbo Up-500/23-24, U-I-85/23-11 z dne 19. 10. 2023 razveljavilo sklep senata in zadevo vrnilo senatu v novo sojenje.

Dejansko stanje:

3C. C., D. D. ter gospodarska družba A. d.o.o. so bili v Italiji pravnomočno obsojeni zaradi izvršitve kaznivih dejanj sodelovanja v hudodelski združbi, goljufije v obteževalnih okoliščinah in pranja denarja, ker so oškodovancem obljubljali, da bodo njihov denar investirali v platformo Forex, dejansko pa so si ta denar med seboj storilci razdelili in ga porabili za lastne potrebe, med drugim tudi nakup nepremičnin v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem. S sodbo sodnika za preliminarno preiskavo Sodišča v Pordenonu, št. 1449/2019 z dne 9. 3. 2019, pravnomočno dne 18. 4. 2019, je bilo odločeno, da se odvzamejo nepremičnine, ki so „corpus delicti“ kaznivega dejanja pranja denarja ali drugih s kaznivim dejanjem pridobljenih koristi, če pa to ne bi bilo mogoče, se odvzamejo kakršnekoli stvari, denar ali druge koristi, s katerimi razpolagajo obsojenci, do višine vrednosti nezakonito pridobljenih koristi. Dve izmed nepremičnin, za kateri je italijansko sodišče odločilo, da se odvzameta, in sicer katastrska občina F. stavba 480 del stavbe 9 (ID ...) ter katastrska občina E. stavba 1199 del stavbe 434 (ID ...) se nahajata na območju Republike Slovenije, zato so italijanski organi na podlagi določil Okvirnega sklepa Sveta 2006/78/PNZ o uporabi načela vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi, spremenjenim z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ, slovenskim organom v izvršitev posredovali odločbo o odvzemu. Isto premoženje je bilo nato odvzeto še s sodbo z dne 3. 7. 2019 sodnika za predhodne obravnave sodišča v Pordenonu v kazenskem postopku zoper C. C.. Med kazenskim postopkom, ki je tekel v Republiki Italiji, je bilo na podlagi določil zgoraj navedenih Okvirnih sklepov po posredovani odločbi o odreditvi preventivnega zasega na nepremičninah v Republiki Sloveniji odrejeno začasno zavarovanje z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi. Pri nepremičnini v katastrski občini F. je bila pred zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi vpisana prisilna hipoteka v korist družbe B. d.o.o., kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

4Zoper družbo A. d.o.o. je bil v Republiki Sloveniji na predlog upnika, družbe B. d.o.o. s sklepom St 3835/2018 z dne 5. 4. 2019 uveden sekundarni stečajni postopek v zvezi z nepremičninami, ki sta bili v zemljiški knjigi vpisani kot lastnina družbe A. d.o.o. in naj bi kot taki spadali v stečajno maso. Primarni stečajni postopek se je vodil v Republiki Hrvaški, kjer je bila družba A. d.o.o. ustanovljena. Že pred uvedbo sekundarnega stečajnega postopka (in pred vpisom zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve na podlagi priznane italijanske odločbe o odreditvi preventivnega zasega) je družba B. d.o.o. v izvršilnem postopku zoper družbo A. d.o.o. pridobila dve prisilni hipoteki na nepremičnini F. stavba 480 del stavbe 9 (ID ...), in sicer: dne 12. 2. 2019 v zavarovanje terjatve v znesku 5.335,12 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. VL 79491/2018 z dne 24. 9. 2018 in dne 18. 10. 2018 v zavarovanje terjatve v znesku 42.861,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43042/2018 z dne 04. 06. 2018. Oba sklepa o izvršbi sta pravnomočna in predstavljata izvršilni naslov kot podlago za prisilno izterjavo zavarovane denarne obveznosti.B. d.o.o. je svoje ločitvene pravice² prijavila tudi v stečajnem postopku St 3835/2018 Okrožnega sodišča v Kopru. Izvršba je bila predlagana na podlagi verodostojne listine. Skladno s slovenskim izvršilnim pravom lahko upnik na podlagi verodostojne listine (faktura, menica in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, po zakonu overjena zasebna listina in listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine, obračun obresti, pisni obračun prejemkov iz delovnega razmerja) vloži predlog za izvršbo, na podlagi katerega izvršilno sodišče izda sklep o izvršbi, pri čemer zadošča, da upnik v predlogu zgolj določno označi verodostojno listino in dan zapadlosti terjatve, verodostojne listine pa mu ni treba priložiti.

5V okviru sekundarnega stečajnega postopka, ki je tekel vzporedno in neodvisno od kazenskega postopka, je stečajno sodišče kljub vpisani zaznambi prepovedi odtujitve in obremenitve dovolilo prodajo nepremičnin, vendar je bil zaradi izpodbijane odločitve v obravnavani zadevi (priznanje italijanske sodne odločbe, po kateri nepremičnini v lasti A. d.o.o. postaneta lastnina Republike Slovenije) postopek prodaje za obe nepremičnini razveljavljen.

6V pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice o priznanju italijanske sodne odločbe je stečajna upraviteljica, ki zastopa družbo A. d.o.o., navajala, da izpodbijani sklep posega v lastninsko in druge stvarne pravice v sekundarnem stečajnem postopku in v pravice tretjih v nasprotju z določili zakona. Menila je, da bi morala Republika Slovenija v stečajnem postopku prijaviti svojo terjatev oziroma izločitveno pravico.

7Nosilni argument družbe B. d.o.o. v postopku s pritožbo zoper sklep preiskovalne sodnice o priznanju italijanske odločbe o odvzemu je bil, da ima glede zaseženega premoženja položaj upravičenke – dobroverne tretje osebe, ker je na nepremičninah pridobila zastavno pravico, zaradi česar po njenem mnenju preiskovalna sodnica in senat ne bi smela priznati italijanske odločbe o odvzemu premoženja, saj naj bi bil podan razlog iz 8. točke prvega odstavka 210. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju: ZSKZDČEU-1)³, ki določa, da domače sodišče ne izvrši odločbe pristojnega sodišča druge države članice o odvzemu predmetov oziroma premoženjske koristi, če je izvrševanje v nasprotju s pravicami dobrovernih tretjih oseb. Na tem mestu senat izpostavlja, da je družba B. d.o.o. pridobila prisilno hipoteko zgolj na nepremičnini katastrska občina F. stavba 480 del stavbe 9 (ID ...).

8Upnica B. d.o.o. je pred Okrajnim sodiščem v Kopru predlagala postopek prisilne izterjave s prisilno hipoteko zavarovanih terjatev pri nepremičnini katastrska občina F. stavba 480 del stavbe 9 (ID ...) zoper realno dolžnico Republiko Slovenijo. Izvršilni postopek je prekinjen.

Pravni okvir:

22. poglavje Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1): Priznanje in izvršitev odločbe, s katero je v drugi državi članici izrečen odvzem predmetov in premoženjske koristi

209. člen

Pogoji za izvršitev

(1) Domače sodišče po določbah tega poglavja izvrši pravnomočno odločbo o odvzemu predmetov oziroma premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ali premoženja oziroma denarnega zneska, ki ustreza premoženjski koristi, ki jo je izdalo sodišče druge države članice v postopku zaradi kaznivega dejanja.

(2) Domače sodišče po določbah tega poglavja izvrši tudi pravnomočno odločbo o odvzemu premoženja, za katero sodišče ugotovi, da izhaja iz kriminalnih dejavnosti, storjenih pred obsodbo za kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski združbi.

(3) Če pristojni organ države odreditve v skladu s svojim pravom predlaga, da se odločba o odvzemu določenega premoženja izvrši s plačilom denarnega zneska, ki ustreza vrednosti tega premoženja, domače sodišče izvrši odločbo s smiselno uporabo določb prava Republike Slovenije o načinih odvzema premoženjske koristi.

210. člen

Razlogi za zavrnitev priznanja in izvršitve

(1) Domače sodišče ne izvrši odločbe pristojnega sodišča druge države članice o odvzemu predmetov oziroma premoženjske koristi, če:

1so predmeti, ki jih zajema odločba, kulturna dediščina Republike Slovenije;

2je bilo kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila izdana odločba, ali če je bilo predhodno kaznivo dejanje, ki je bilo obravnavano skupaj s kaznivim dejanjem pranja denarja:

a) storjeno na ozemlju Republike Slovenije,

b) je bilo storjeno zunaj ozemlja druge države članice, ki je izdala odločbo iz prejšnjega člena, če za taka dejanja, storjena zunaj ozemlja Republike Slovenije, po pravu Republike Slovenije pregon ni dopusten;

3je bila zoper isto osebo zaradi istega dejanja izdana pravnomočna odločba o odvzemu v Republiki Sloveniji, ali če je bila taka pravnomočna odločba izdana in že izvršena v drugi državi članici;

4dejanje, zaradi katerega je predlagan odvzem, ni kaznivo dejanje po pravu Republike Slovenije, razen če gre za kaznivo dejanje iz drugega odstavka 9. člena tega zakona;

5bi izvršitev odvzema v Republiki Sloveniji zastarala, če bi bili za kaznivo dejanje po pravu Republike Slovenije pristojni njeni organi;

6je bila isti osebi glede odvzema v državi odreditve ali v Republiki Sloveniji izdana amnestija ali pomilostitev;

7bi bilo izvrševanje po pravu Republike Slovenije v nasprotju s predpisi o imuniteti ali privilegijih;

8je izvrševanje v nasprotju s pravicami dobrovernih tretjih oseb;

9glede na potrdilo iz Priloge 12 tega zakona oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, na podlagi katerega je bila izdana odločba o odvzemu, razen, če so podani pogoji, kot jih ta zakon določa za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti (prvi odstavek 13. člena tega zakona);

10obstajajo objektivni razlogi za prepričanje, da je bila odločba izdana z namenom kaznovanja osebe zaradi njenega spola, rase, vere, narodnosti, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti ali da bi oseba lahko bila iz teh razlogov v slabšem položaju;

11je z odločbo odrejen odvzem, ki se po pravu Republike Slovenije v kazenskem postopku ne bi mogel izreči.

(2) V kazenskih zadevah v zvezi z dajatvami, davki, carinami in devizami se izvrševanja odločbe ne sme zavrniti zgolj zato, ker po pravu Republike Slovenije niso predpisane iste vrste dajatev ali davkov ali ker niso predpisane iste vrste določb o dajatvah, davkih, carinah ali devizah kot po pravu države odreditve.

212. člen

Postopek

(1) Domače sodišče o priznanju odloča s sklepom na podlagi naslednjih listin:

1odločbe, ki jo je treba izvršiti;

2obrazca iz Priloge 12 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje;

3prevoda potrdila v slovenski ali angleški jezik.

(2) Domače sodišče lahko osebo, zoper katere premoženje je odrejen odvzem, povabi, da se na naroku izjavi o dopustnosti izvrševanja, o višini zneska, katerega je treba izvršiti, in o že opravljenem odvzemu.

(3) Pristojno domače sodišče mora organu države odreditve, ki je izdal odločbo, določiti primeren rok, v katerem naj mu ta pošlje ali dopolni potrdilo ali posreduje dodatne podatke, potrebne za odločitev, ter ga opozoriti, da bo izvrševanje po neuspešnem poteku roka v celoti ali delno zavrnilo, če:

1potrdilo ni bilo poslano, je v bistvenih delih nepopolno ali pa je očitno v nasprotju z odločbo;

2obstajajo utemeljeni razlogi za sklepanje, da gre za enega od razlogov za nedopustnost izvrševanja, ki so navedeni v 2., 3., 8., 9., 10. in 11. točki prvega odstavka 210. člena tega zakona;

3oseba predloži dokaz, da je bil odvzem delno ali v celoti že izvršen v katerikoli državi ali da je bila vrednost premoženjske koristi že odvzeta ali plačana.

(4) Če je za odločitev o izvrševanju potreben prevod odločbe, s katero je bil izrečen odvzem, se pridobi na stroške domačega sodišča.

(5) Če podatki iz potrdila ne zadoščajo za uspešno izvršitev, domače sodišče uradoma pridobi dodatne podatke, potrebne za izvršitev odvzema.

213. člen

Sklep o priznanju

(1) Domače sodišče s sklepom odloči, da se odločba izvrši ali izvrševanje zavrne.

(2) Sklep iz prejšnjega odstavka mora vsebovati: naziv organa, katerega odločba se izvrši, opravilno številko odločbe, kratek opis dejanskega stanja, vključno s krajem in časom dejanja, naziv dejanja, predpise države odreditve, ki so bili uporabljeni, ter navedbo odrejenih ukrepov; če se izvrševanje zavrne, pa tudi razloge za zavrnitev. Sklepu se priloži prepis odločbe.

(3) Če se odvzem premoženjske koristi glasi na denarni znesek, mora sodišče znesek, ki se odvzame, določiti v višini, navedeni v odločbi, ki jo je treba izvršiti. Če znesek ni naveden v eurih, se mora preračunati po menjalnem tečaju, ki je veljal na dan izdaje odločbe, ki jo je treba izvršiti. Od tega zneska se odštejejo že opravljena plačila oziroma zneski, izterjani v katerikoli državi članici.

(4) Sklep se vroči osebi, zoper katero se izvršuje odvzem, osebam, v katerih pravice se posega in pristojnemu državnemu tožilcu.

(5) Zoper sklep se smejo osebe iz prejšnjega odstavka pritožiti v osmih dneh od vročitve sklepa. V pritožbi ni dopustno izpodbijati vsebinske podlage odločbe pristojnega organa države odreditve o odvzemu. Pravočasno vložena in dopustna pritožba zadrži izvršitev sklepa do pravnomočnosti odločitve o pritožbi. Obnova postopka in zahteva za varstvo zakonitosti nista dopustni.

(6) Če se izvrševanje pravnomočno zavrne na podlagi prvega odstavka 210. člena tega zakona, mora pristojno državno tožilstvo s priloženim izvodom sklepa obvestiti ministrstvo in seznaniti generalnega državnega tožilca Republike Slovenije.

(7) Za izvršitev odvzema se smiselno uporabljajo predpisi, po katerih se v Republiki Sloveniji izvršuje odvzem predmetov oziroma premoženjske koristi v kazenskem postopku.

Okvirni sklep Sveta 2006/783/PNZ z dne 6. oktobra 2006 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi, zadnjič spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. 2. 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ

Člen 8

Razlogi za zavrnitev priznanja ali izvršbe

1Pristojni organ v državi izvršiteljici lahko zavrne priznanje ali izvršbo odredbe o zaplembi, če potrdilo iz člena 4 ni predloženo, je nepopolno ali očitno ne ustreza odredbi.

2Pristojni pravosodni organi države izvršiteljice, kakor je določen v zakonodaji te države, lahko zavrnejo priznanje ali izvršbo odredbe o zaplembi le, če:

(a) je izvršba odredbe o zaplembi v nasprotju z načelom ne bis in idem;

(b) v enem izmed primerov iz člena 6(3) dejanje, na katerem temelji odredba o zaplembi, ne predstavlja kršitve, ki po zakonodaji države izvršiteljice dovoljuje zaplembo; vendar pa se v zvezi z davki, dajatvami, carinami in menjalnimi dejavnostmi, izvršba odredbe o zaplembi ne zavrne zato, ker zakonodaja države izvršiteljice ne predvideva iste vrste davkov ali dajatev ali nima enake pravne ureditve na področju davkov, dajatev, carin in menjalnih dejavnosti kakor zakonodaja države izvršiteljice;

(c) po zakonodaji države izvršiteljice obstaja imuniteta ali privilegij, ki bi preprečila izvršbo domače odredbe o zaplembi zadevnega premoženja;

(d) zaradi pravic katere koli zainteresirane stranke, vključno s tretjimi osebami v dobri veri, v skladu z zakonodajo države izvršiteljice ni možno izvršiti odredbe o zaplembi, vključno s primeri, ko je to posledica uporabe pravnih sredstev v skladu s členom 9;

(e) se v skladu s potrdilom iz člena 4(2) zadevna oseba ne udeleži osebno in je ni zastopal pravni zastopnik v postopku, ki se je zaključil z odredbo o zaplembi, razen če je iz potrdila razvidno, da je bila oseba obveščena osebno ali prek svojega zastopnika v skladu z nacionalno zakonodajo, o postopku in v skladu z zakonodajo države izdajateljice, ali če je oseba navedla, da ne nasprotuje odredbi o zaplembi

(f) odredba o zaplembi temelji na kazenskem postopku zaradi kaznivih dejanj, ki

— se po zakonodaji države izvršiteljice obravnavajo kot dejanja, v celoti ali delno storjena na njenem ozemlju ali na kraju, ki je enakovreden njenemu ozemlju, ali

— so bila storjena izven ozemlja države izdajateljice odredbe in zakonodaja države izvršiteljice ne dovoljuje pravnih postopkov v zvezi s takšnimi kršitvami, ki so bile storjene zunaj ozemlja te države;

(g) ti organi menijo, da je bila odredba o zaplembi izdana v okoliščinah, ko je bilo odrejeno, da se premoženje zapleni v skladu z razširjenimi pristojnostmi za zaplembo iz člena 2(d)(iv);

(h) je izvršba odredbe o zaplembi v državi izvršiteljici onemogočena zaradi zakonitih zastaralnih rokov, pod pogojem, da dejanja spadajo v pristojnost te države po njeni kazenski zakonodaji.

3Če pristojni organi države izvršiteljice menijo, da:

— je bila izdana odredba o zaplembi v okoliščinah, ko je bilo odrejeno, da se premoženje zapleni v skladu z razširjenimi pristojnostmi o zaplembi iz člena 2(d)(iii),

— je odredba o zaplembi izven področja uporabe možnosti, ki jo je sprejela država izvršiteljica po členu 3(2) Okvirnega sklepa 2005/212/PNZ, izvršijo odredbo o zaplembi vsaj v obsegu, ki je za podobne domače primere predviden po nacionalni zakonodaji.

4Preden pristojni organi države izvršiteljice zavrnejo priznanje in izvršba odredbe o zaplembi na podlagi odstavka 2, ali omejijo izvršbo na podlagi odstavka 3, se na primeren način posvetujejo s pristojnimi organi države izdajateljice. Posvetovanje je obvezno, kadar je verjetno, da bo odločitev temeljila na:

— odstavku 1,

— odstavku 2(a), (e), (f) ali (g),

— odstavku 2(d) in informacije niso bile dane v skladu s členom 9(3)

ali

— odstavku 3.

5Kadar odredbe o zaplembi tudi po posvetovanju z državo izdajateljico ni mogoče izvršiti, ker je premoženje, ki je predmet zaplembe, že bilo zaplenjeno, je izginilo, bilo uničeno, ga ni mogoče najti na kraju, navedenem v potrdilu, ali kraj ni bil naveden dovolj natančno, so o tem nemudoma uradno obveščeni pristojni organi države izdajateljice.

Povzetek odločitve senata v sklepu II Ks 36692/2019 z dne 31. 1. 2023, ki je bila z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljena:

9Ob odločanju o pritožbah stečajne upraviteljice in družbe B. d.o.o. je senat celovito in podrobno preučil zakonodajo EU, ki se nanaša na vzajemno priznavanje in izvrševanje odredb o zaplembi premoženja, pridobljenega s kaznivimi dejanji ter domačo zakonodajo o odvzemu premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem. Senat se je najprej oprl na poglavitni namen predpisov, ki urejajo pravosodno sodelovanje med državami članicami Evropske unije na kazenskem področju, tj. poenostavitev postopkov in vzajemno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb. V skladu z načelom vzajemnega priznavanja, ki je uzakonjeno v 3. členu ZSKZDČEU-1, v postopkih po II. delu ter po 8., 9., 9.a, 12., 14., 16., 17.a, 18., 20. in 22. poglavju ZSKZDČEU-1 pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ZSKZDČEU-1. Da je namen Okvirnega sklepa Sveta 2006/783/PNZ z dne 6. 10. 2006 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi olajšati sodelovanje med državami članicami glede vzajemnega priznavanja in izvršitve odredb o zaplembi premoženja in s tem zavezati državo članico, da na svojem območju prizna in izvrši odredbe o zaplembi, ki jih je izdalo sodišče, pristojno za kazenske zadeve druge države članice, izhaja tudi iz 8. odstavka preambule Okvirnega sklepa Sveta 2006/783/PNZ.

10Senat se ni strinjal s stališčem pritožb, da bi morala preiskovalna sodnica zavrniti zahtevo italijanskih organov za priznanje in izvršitev odločbe o odvzemu premoženja, ker je na nepremičnini v katastrski občini F. že vpisana hipoteka v korist družbe B. d.o.o. pred zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v korist Republike Slovenije in ker je bila nepremičnina v katastrski občini E. prodana v stečajnem postopku, Republika Slovenija pa ni priglasila terjatve v stečaju, zaradi česar naj bi bilo z izpodbijano odločitvijo preiskovalne sodnice poseženo v pravice tretjih oseb. Kot izhaja iz sklepa senata II Ks 36692/2019 z dne 31. 1. 2023, je senat pojasnil, da je bilo premoženje, ki je predmet odvzema, pridobljeno s kaznivim dejanjem pranja denarja in goljufije v hudodelski združbi ter kot tako ne bi smelo nikoli postati del stečajne mase, saj nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (prvi odstavek 74. člena Kazenskega zakonika - KZ-1). Če je bila torej premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, jo je sodišče dolžno odvzeti. Ob tem se je senat skliceval tudi na sodno prakso, in sicer na stališče Vrhovnega sodišča, izraženo v odločbi I Ips 4621/2015 z dne 23. 7. 2020 ter na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 27777/2016 z dne 27. 3. 2018, v kateri je sodišče izrecno navedlo, da na pravilnost odločitve o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi v kazenskem postopku določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)⁴ ne morejo vplivati, saj je sodišče ob ugotovitvi, da si je pravna oseba v stečaju s kaznivim dejanjem pridobila premoženjsko korist, le-to po izrecni zakonski določbi dolžno odvzeti. Gre namreč za to, da si nasproti stojita zasebni in javni interes, kateremu je treba dati prednost. Javni interes je v tem, da se storilcem kaznivih dejanj prepreči, da bi obdržali premoženjsko korist, ki so jo pridobili s kaznivim dejanjem in da se vzpostavi takšno premoženjsko stanje, kot je obstajalo pred pred storitvijo kaznivega dejanja, zasebni interes upnika v stečajnem postopku pa je poplačilo terjatve, a vendar se upnik ne more poplačati iz premoženja, ki nikoli ne bi smelo pripadati storilcu kaznivega dejanja. Da je KZ-1, ki ureja odvzem premoženjske koristi, v razmerju do ZFPPIPP specialni predpis, izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 25228/2018 z dne 7. 2. 2020, v katerem je sodišče pojasnilo, da stečajna masa ne more biti obogatena ali povečana s premoženjem, ki je na družbo prešlo protipravno, s tem delom stečajne mase pa se tudi upniki ne morejo okoristiti. Takšno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Kopru v obravnavani zadevi II Pom-i 36692/2019, ko je razlogovalo, da dejstvo, da premoženje, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, ne sodi v stečajno maso, smiselno izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 6. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD), po kateri je pravna oseba, ki je v stečaju, lahko kazensko odgovorna ne glede na to, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno pred uvedbo stečajnega postopka ali med njim, vendar pa se ji ne izreče denarna kazen temveč le odvzem premoženjske koristi in varnostni ukrep odvzema predmetov. Tudi po mnenju Višjega sodišča v Ljubljani, ki je v stečajnem postopku nad družbo A. d.o.o. s sklepom Cst 51/2023 z dne 22. 2. 2023 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo družbe B. d.o.o. kot stečajne upnice zoper sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je bil zavrnjen njen predlog za izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, upniki stečajnega dolžnika v nobenem primeru ne bi mogli biti poplačani iz premoženja, ki je bilo protipravno pridobljeno s kaznivim dejanjem in iz tega premoženja vključno z najemninami ne bi smeli biti poplačani niti stroški stečajnega postopka. Nenazadnje pa je predstavljeno stališče mogoče utemeljiti tudi na podlagi načela, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam, saj obsojeni niso zakonito pridobili premoženja, s katerim so opravili nakup nepremičnin, ki sta predmet odvzema.⁵

11Po presoji senata zaradi zgoraj navedenega okoliščina, da je družba B. d.o.o. pridobila hipoteko na nepremičnini v katastrski občini F. v lasti družbe A. d.o.o. preden je bila v zemljiški knjigi vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve v korist Republike Slovenije, na pravilnost odločitve o priznanju in izvršitvi odločbe o odvzemu ni vplivala, zato je potrdil odločitev preiskovalne sodnice, da se prizna in izvrši italijanska odločba o odvzemu. Senat je tudi pojasnil, da bi se lahko zgodilo, da bi družba A. d.o.o. prodala nepremičnino in prenesla lastninsko pravico na tretjo osebo pred uvedbo kazenskega postopka v Republiki Italiji ali pred vknjižbo prepovedi odtujitve in obremenitve in bi v takem primeru šlo za situacijo iz drugega odstavka 75. člena KZ-1⁶, a bi bilo v tem primeru obsojenim naloženo plačilo zneska, ki ustreza premoženjski koristi. V konkretnem primeru pa ni šlo za tako situacijo, saj je bilo odvzeto premoženje v naravi, ki je bilo v zemljiški knjigi še vedno vpisano kot lastnina družbe A. d.o.o. Na pritožbene navedbe stečajne upraviteljice družbe A. d.o.o. je senat pojasnil, da do postopka zavezujočega zbiranja ponudb za nepremičnino na F. in nato do prodaje nepremičnine v stečajnem postopku po njegovi presoji sploh ne bi smelo priti, dokler je bilo na nepremičnini odrejeno začasno zavarovanje oziroma vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve v korist Republike Slovenije. Enako stališče je kasneje zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v stečajnem postopku stečajnega dolžnika A. d.o.o., ko je v zgoraj navedenem sklepu Cst 51/2023 z dne 22. 2. 2023 izrazilo pomislek, da bi vsaj previdnost lahko narekovala stečajni upraviteljici, da ne bi sodišču predlagala izdaje sklepa o prodaji navedenih nepremičnin, sploh pa potem, ko ni z nobenim pravnim sredstvom uspela preprečiti učinkov začasne odredbe. Poudarilo je, da v nobenem primeru izkupiček od prodaje ne bi mogel biti namenjen poplačilu upnikov in stroškov v tem stečajnem postopku.

12Senat je zaključil, da ni podan razlog za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe o odvzemu iz 8. točke prvega odstavka 210. člena ZSKZDČEU-1 kot sta izpostavljala pritožnika, saj po njegovi oceni izpodbijana odločba preiskovalne sodnice ni posegla v pravice tretjih oseb. Zaradi navedenega senat ni vzel kot sporno vprašanje dobre vere.

Stališče Ustavnega sodišča:

13Kot že povedano, je Ustavno sodišče odločitev senata, s katero je bila potrjena odločitev preiskovalne sodnice o priznanju in izvršitvi italijanske sodne odločbe, razveljavilo. V odločbi je izpostavilo, da ZSKZDČEU-1 ne ureja posebej položaja imetnikov prisilnih hipotek na odvzetem premoženju in da zakon ne opredeli pojma „pravica dobrovernih tretjih oseb“ in ne pojasni, ali med te pravice štejejo tudi pravice dobrovernih hipotekarnih upnikov, zakon pa tudi ne določa, da bi se ob odvzemu nepremičnine, ki je protipravna premoženjska korist, samodejno izbrisale obstoječe hipoteke oziroma druga stvarna bremena na tej nepremičnini. Tudi v primeru prodaje nepremičnega premoženja po 1. točki drugega odstavka 216. člena ZSKZDČEU-1⁷ ta zakon ne določa, da hipoteke na odvzetem premoženju po prodaji ne bi bile poplačane. Ustavno sodišče je nadalje poudarilo, da je vsebina pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave v konkretnem primeru odvisna od razlage točke d) drugega odstavka 8. člena Okvirnega sklepa 2006/783/PNZ in prvega odstavka 17. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Po presoji Ustavnega sodišča se zastavlja vprašanje, ali so po pravu EU tretje osebe, katerih pravice je treba upoštevati v postopku izvršitve odločbe o odvzemu nezakonitega premoženja, tudi imetniki prisilnih hipotek, pridobljenih pred priznanjem odločbe sodišča druge države članice oziroma pred začasnim zavarovanjem njene izvršitve.

14Po mnenju Ustavnega sodišča je poenotena razlaga prava EU v izključni pristojnosti SEU. Ko je odločitev sodišča države članice, zoper katero po nacionalnem pravu ni rednega pravnega sredstva, odvisna od razlage prava EU, je to sodišče dolžno predložiti zadevo SEU, kar pa ne velja le tedaj, če je upoštevna določba prava EU že bila predmet razlage SEU ali če se pravilna uporaba prava EU ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za razumen dvom. Ustavno sodišče je ugotovilo, da v konkretni zadevi ti dve izjemi nista izpolnjeni, saj se SEU do vprašanja hipotekarnih upnikov kot dobrovernih tretjih oseb še ni opredelilo, pravilna uporaba prava EU pa tudi ni tako očitna, da ne bi puščala prostora za razumen dvom. Dodalo je, da je razlaga pojma „dobroverna tretja oseba“ odvisna tudi od ciljev Okvirnega sklepa 2006/783/PNZ, kot je izboljšanje izvršbe o zaplembi, med drugim tudi zaradi povrnitve v prejšnje stanje žrtvi kaznivega dejanja, kar bi lahko zahtevalo ožjo opredelitev navedenega pojma. Opozorilo je, da pravice oškodovancev sicer v okvirnem sklepu niso posebej urejene, saj sklep ne omejuje držav članic v zvezi z namenom, za katerega se uporabi odvzeto premoženje, niti ne zajema povrnitve premoženja zakonitemu lastniku, po drugi strani pa za varstvo interesov hipotekarnega upnika zadostuje, da se mu iz odvzetega premoženja omogoči prednostno poplačilo zavarovane terjatve, zato za varstvo njegovih interesov ni nujno zavrniti izvršitve odločbe o odvzemu v celoti.

15Očitek Ustavnega sodišča senatu je bil, da naj bi senat sam sprejel stališče, da hipotekarni upniki niso dobroverne tretje osebe v smislu 8. točke prvega odstavka 210. člena ZSKZDČEU-1, s čimer naj bi sam, ne da bi bili izpolnjeni pogoji po pravu EU, razložil vsebino točke d) drugega odstavka 8. člena Okvirnega sklepa 2006/783/PNZ ter da se ni opredelil do vprašanja presoje dobre vere.

16Skladno z izpostavljenim stališčem Ustavnega sodišča je zato senat upoštevajoč 267. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije Sodišču Evropske unije zastavil vprašanje glede pravilne uporabe prava EU, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa, postopek odločanja o pritožbi stečajne upraviteljice in družbe B. d.o.o. pa skladno s tretjim odstavkom 113.a člena Zakona o sodiščih prekinil do prejema odločitve Sodišča Evropske unije.

-----------------------

1V Republiki Hrvaški je bil nad družbo A. d.o.o. začet stečajni postopek St 307/2018 pred Trgovačkim sudom v Pazinu dne 15. 10. 2018, ki je bil pravnomočno zaključen 9. 12. 2020. Pravna oseba A. d.o.o. je po zaključku glavnega stečajnega postopka prenehala z izbrisom iz sodnega registra dne 8. 2. 2021 in ne obstaja več v času predmetne odločitve. V Republiki Sloveniji se je vodil sekundarni stečajni postopek z namenom vnovčenja stečajne mase – nepremičnin v Republiki Sloveniji, pod opr. št. St 3835/2018 pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Postopek je pravnomočno zaključen.

2Ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (19. člen ZFPPIPP).

3ZSKZDČEU-1 temelji med drugim tudi na določbah Okvirnega sklepa Sveta 2006/783/PNZ z dne 6. oktobra 2006 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi, zadnjič spremenjenim z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. 2. 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe. Določba 8. točke prvega odstavka 210. člena ZSKZDČEU-1 je vsebinsko skladna z d) točko drugega odstavka 8. člena Okvirnega sklepa Sveta 2006/783/PNZ.

4ZFPPIPP ureja postopek stečaja.

5Sodba VSRS I Ips 24608/2013 z dne 2. 6. 2016.

6Če storilcu ali drugemu prejemniku koristi ni mogoče odvzeti premoženjske koristi ali premoženja, ki ustreza premoženjski koristi, se mu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi.

7S predmeti in premoženjem, ki ni denar, domače sodišče ravna po lastni presoji in ga lahko proda v skladu s pravom Republike Slovenije in s prihodkom ravna tako, kot določa prvi odstavek 216. člena ZSKZDČEU-1.