VSL Sodba PRp 680/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 45,00 EUR.

1Prekrškovni organ Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d. (DARS) je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca spoznal za odgovornega za dva prekrška po prvem odstavku 50.a člena Zakona o cestninjenju (ZCestn), za kar mu je po določitvi sankcije za posamezen prekršek izrekel enotno globo v znesku 600,00 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec po zagovornici vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločalo Okrajno sodišče v Kamniku in s sodbo ZSV 74/2022 z dne 19. 9. 2022 zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in plačilni nalog v odločitvi o sankciji spremenilo tako, da je storilcu namesto globe izreklo opomin, v preostalem delu pa je zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo. Odločilo je še, da se sodna taksa ne določi.

2Proti sodbi se pravočasno pritožuje storilec po zagovornici. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevi za sodno varstvo ugodi in plačilni nalog odpravi ter postopek o prekršku ustavi, prekrškovni organ pa naj storilcu povrne stroške postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša nagrado in stroške za sestavo pritožbe.

3Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), upoštevajoč, da se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1), pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku proti storilcu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo storilca, pritožba storilčeve zagovornice pa tudi ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je storilčeva zagovornica vložila obširno pritožbo ter da pritožbeno sodišče ne bo povzemalo vsebine njenih navedb, bo pa odgovorilo na vse pravno relevantne navedbe.

5Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita in ustavno nedopustna, da so med razlogi sodbe nasprotja, razlogi pa so tudi pomanjkljivi in protispisni ali pa materialnopravno zmotni ter da je dejansko stanje v posledici nezakonite in nepravilne zavrnitve dokaznih predlogov nepopolno ali protispisno ugotovljeno in je zato izpodbijana sodba nerazumljiva. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo storilčeva zagovornica smiselno uveljavlja v pritožbi, podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi, pri čemer se mora odsotnost oziroma nerazumljivost razlogov nanašati na razloge o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima obrazložitev izpodbijane sodbe razloge glede vseh odločilnih dejstev in okoliščin prekrškov, ki se očitata storilcu, pri čemer pa so ti razlogi jasni in si ne nasprotujejo, tako da je sodbo tudi mogoče preizkusiti. Smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku zato ni podana.

6Kar se tiče pritožbenih navedb o tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zahteva za sodno varstvo izčrpna, nato pa njenemu povzetku namenilo le nekaj vrstic in da je mnogo obširnih in konkretiziranih trditev iz zahteve za sodno varstvo povsem prezrlo, pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče v razlogih sodbe ni dolžno povzemati celotne vsebine zahteve za sodno varstvo, dolžno pa se je opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb, ki jih storilec uveljavlja v takem pravnem sredstvu. Pritožbeno sodišče po pregledu zahteve za sodno varstvo ter pripravljalne vloge in pisnega zagovora storilca z dne 28. 6. 2022, glede katerega je storilčeva zagovornica navedla, naj se šteje kot storilčev pisni zagovor, ugotavlja, da iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje seznanilo z vsemi navedbami obrambe, nato pa se je pravilno opredelilo do tistih navedb, ki so bile pravno pomembne za ugotovitev odločilnih dejstev, to je zakonskih znakov storilcu očitanih prekrškov, ki jih je pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovil že prekrškovni organ. Pritožbeno sodišče razloge in zaključke sodišča prve stopnje v celoti sprejema kot pravilne in se zato ne bo opredeljevalo do tistih pritožbenih navedb, ki so identične navedbam iz zahteve za sodno varstvo in niso pravno pomembne.

7Glede pritožbenih navedb, da sodišče ne ugotavlja, da je pritožnik izostal z naroka iz opravičenih razlogov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz razlogov sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje storilcu očitalo, da se na vabilo sodišča na narok ni odzval in svojega izostanka ni opravičil. Pojasnilo je, da je storilec predložil svoj pisni zagovor, glede katerega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izčrpen. Sicer drži, da sodišče ni posebej pojasnilo, zakaj je menilo, da za odločitev o zadevi zadostuje pisni zagovor in zakaj razpis novega naroka ni potreben, vendar pa storilčeva zagovornica ne navede, na kakšen način naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Sicer pa je bil storilec v vabilu na narok poučen o tem, da je možno odločiti o zahtevi za sodno varstvo tudi brez njegovega zaslišanja, ker za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil zaslišan.

8Kar se tiče pritožbenih navedb, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov in da se je pritožnik s to odločitvijo seznanil šele po prejemu izpodbijane sodbe in mu tako ni bilo omogočeno, da bi se glede odločitve sodišča o zavrnitvi dokaznih predlogov in razlogov zanjo pred izdajo sodbe opredelil, pritožbeno sodišče odgovarja, da iz določb ZP-1 ne izhaja, da bi moralo sodišče storilca oziroma njegovo zagovornico že v naprej obvestiti o tem, da ne bo izvedlo predlaganega dokaza. Sodišče mora v skladu z načelom materialne resnice, ki je uzakonjeno v 68. členu ZP-1, po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja; enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Vendar pa sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, za katere oceni, da so za presojo v konkretnem primeru pravno relevantni (odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995). V primeru, ko predlaganega dokaza ne izvede, pa je dolžno svojo odločitev o dokaznem predlogu v sodbi argumentirano obrazložiti in pojasniti, zakaj dokaza ni izvedlo. To pa je sodišče prve stopnje storilo, saj je v 7. točki obrazložitve sodbe jasno in razumno pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge po opravi poizvedb pri prekrškovnemu organu glede izpisa evidence o nakupu e-vinjete ter po pridobitvi pojasnila o tem, v katero od svojih evidenc jo je prekrškovni organ zavedel in kako je razpolagal s sredstvi, ki jih je pridobil z nakupom te vinjete.

9Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da storilec ni imel ustrezne elektronske vinjete, ker le-ta ni bila vezana na registrsko označbo vozila, ki ga je vozil in da so s tem izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanih prekrškov. Prav tako se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je zmotno naziranje storilca, da očitani prekršek pokriva le primere, ko nekdo vozi z vinjeto, ki ji je potekel čas veljavnosti, saj pod opis prekrška lahko subsumiramo tudi primere, ko nekdo vozi brez kakršnekoli vinjete, saj je teža kršitve v obeh primerih enaka in lahko z logično razlago zakonskega besedila pokrijemo obe skupini primerov. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZCestn se za vsako uporabo cestninske ceste oziroma cestninskega odseka in cestninskega cestnega objekta plača cestnina. ZCestn v prvem odstavku 37. člena določa, da se cestnina za določen čas plača za uporabo cestninske ceste z vozilom do 3.500 kg NDM, v četrtem odstavku pa določa, da cestnino iz prvega odstavka tega člena plača cestninski zavezanec tako, da pred vstopom na cestninsko cesto kupi elektronsko vinjeto za ustrezen cestninski razred ter da je elektronska vinjeta vezana na registrsko označbo in državo registracije vozila. V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 42. člena ZCestn mora cestninski zavezanec za uporabo cestninske ceste uporabljati elektronsko vinjeto za določen cestninski razred. Pomen izraza elektronska vinjeta pa ZCestn opredeljuje v 16. točki prvega odstavka 2. člena in določa, da je elektronska vinjeta na registrsko označbo in državo registracije vozila, katerega največja dovoljena masa ne presega 3.500 kg, vezana časovno omejena pravica do uporabe cestninske ceste. Glede na vse navedeno je mogoče zaključiti, da je storilec izpolnil zakonske znake prekrškov, ki se mu očitata. Elektronska vinjeta se namreč nanaša na registrsko označbo in državo registracije vozila, in čeprav je storilec imel časovno veljavno vinjeto za cestninski razred, v katerega sodi njegovo vozilo, ta ni bila izdana na registrsko označbo njegovega vozila, zato le-to ni imelo pravice do uporabe cestninske ceste. Pritožbena razpravljanja o tem, na katere kršitve se nanaša prekršek iz prvega odstavka 50.a člena ZCestn, so tako neutemeljena.

10Iz pritožbenih navedb izhaja, da storilčeva zagovornica nasprotuje zakonitosti oziroma ustavnosti Splošnega akta o cestninjenju ter ZCestn iz razloga, ker ZCestn ne ureja pravil v zvezi z nakupom elektronske vinjete oziroma urejanje tega področja prepušča Splošnemu aktu o cestninjenju, ki pa je podzakonski akt. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so obveznosti storilca kot voznika vozila in s tem cestninskega zavezanca jasno določene v samem zakonu, storilcu kot vozniku z veljavnim vozniškim dovoljenjem, ki uporablja cestninske ceste, pa bi moralo biti jasno, da mora imeti za njihovo uporabo elektronsko vinjeto, ki je vezana na registrsko označbo vozila. Splošni akt o cestninjenju zgolj natančneje predpisuje način izdaje oziroma nakup elektronske vinjete (trinajsti odstavek 37. člena ZCestn), predvsem z namenom, da bi se minimalizirale možne napake pri samem nakupu, kar pa je predvsem v korist oziroma ščiti kupca elektronske vinjete. Nikakor pa Splošni akt o cestninjenju v nobeni od svojih določb ne vzpostavlja oziroma ne določa odgovornosti za prekršek, zato so vse v tej smeri podane pritožbene navedbe neutemeljene. Kazenske določbe vsebuje zgolj ZCestn, in sicer določa prekrške zaradi kršitve določb o cestninjenju, v konkretnem primeru zaradi uporabe cestninske ceste brez veljavne elektronske vinjete, ne določa pa prekrška zaradi pomot pri vnašanju podatkov pri nakupu elektronske vinjete, kot si to povsem zmotno razlaga storilčeva zagovornica v pritožbi.

11Kar se tiče obširnih pritožbenih navedb o tem, katere listine je storilec podpisal ter da potrdilo in račun, ki sta predložena v spis, ne vsebujeta njegovega podpisa, pritožbeno sodišče odgovarja, da Splošni akt o cestninjenju v četrtem, petem in šestem odstavku točke 10.2 "Nakup elektronske vinjete na fizičnih prodajnih mestih" določajo, da uslužbenec na prodajnem mestu podatke vnese v sistem elektronske vinjete in stranki v potrditev izroči potrdilo za pregled vnesenih podatkov; stranka s podpisom na potrdilu potrdi, da so vsi podatki pravilni, oziroma uslužbencu sporoči morebitne napake oziroma pomote, ki jih uslužbenec popravi; v tem primeru se stranki v pregled in podpis izroči novo potrdilo za pregled vnesenih podatkov; da stranka s podpisom potrdila prevzame odgovornost za pravilnost podatkov in posledice, če so podatki nepravilni; če prodajalec stranki potrdila o pravilnosti podatkov ne da v pregled in potrditev, je odgovornost za pravilnost podatkov na strani pooblaščenega prodajalca elektronskih vinjet; da uslužbenec po potrditvi podatkov in opravljenem plačilu stranki izroči potrdilo o nakupu vsake posamezne elektronske vinjete in račun za opravljeni nakup; stranka račun in potrdilo o nakupu elektronske vinjete hrani do poteka njene veljavnosti. Iz citiranih določb torej izhaja, da je stranki v podpis ponujeno zgolj potrdilo za pregled vnesenih podatkov. Šele po tem, ko stranka potrdi podatke (torej podpiše izročeno potrdilo za pregled podatkov) in opravi plačilo, ji uslužbenec izroči potrdilo o nakupu in račun za opravljeni nakup, slednjih pa stranka ne podpisuje, zaradi česar potrdilo in račun, ki jih je storilčeva zagovornica vložila v spis, nimata storilčevega podpisa, saj na teh listinah strankin podpis ni predviden.

12Kar se tiče podpisa potrdila za pregled vnesenih podatkov, stranka s podpisom prevzame zgolj odgovornost za pravilnost podatkov in posledice, če so podatki nepravilni. Posledica vnosa nepravilnih podatkov pa je lahko zgolj to, da vinjeta, ki jo je stranka kupila, ne bo ustrezala registrski označbi ali cestninskemu razredu vozila, ki ga vozi, zaradi česar njeno vozilo ne bo imelo pravice do uporabe cestninske ceste. S temi določbami pa Splošni akt o cestninjenju ne vzpostavlja odgovornosti za prekršek. Prekršek stranka stori šele tedaj, če s takšno vinjeto uporablja cestninsko cesto. V konkretnem primeru ni sporno, da je storilec takšno vinjeto tudi uporabil.

13Kar se tiče potrdila za pregled vnesenih podatkov, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je glede na navedbe v pripravljalni vlogi z dne 28. 6. 2022 povsem nepomembno, ali je storilec takšno potrdilo podpisal. Iz 2. točke vloge z dne 28. 6. 2022 (list. št. 46) namreč izhaja, da je po tem, ko je prodajalki predložil prometno dovoljenje, iz katerega je sama prepisala podatke, prodajalka storilcu predložila v podpis listino (ki jo je storilec sicer štel za račun in ni bil seznanjen, da gre za potrdilo o nakupu vinjete, niti o pomenu podpisa in njegovih posledicah), na tej listini pa je videl izpisano registrsko številko svojega vozila, opazil pa je tudi črko V pred svojo pravilno registrsko številko in tudi zapis SI, v zvezi s katerima je menil, da predstavljata druge podatke, ki so potrebni za pravilen nakup vinjete. Glede na zgoraj citirane določbe Splošnega akta o cestninjenju je odločilnega pomena dejstvo, da je bila storilcu s strani prodajalke ponujena v podpis listina z navedbo registrske označbe ter da je storilec na predloženem potrdilu videl izpisano registrsko številko svojega vozila, dodatno pa tudi črko V. S tem mu je bila dana možnost, da preveri in popravi vnesene podatke. Ob pojasnjenem tako niti ni pomembno, ali je bil seznanjen o pomenu in posledicah njegovega podpisa. Od udeleženca v pravnem prometu, ki mu je ob nakupu elektronske vinjete v potrditev s podpisom ponujeno potrdilo s podatki, ki se nanašajo na njegovo vozilo, se pričakuje, da ravna z ustrezno skrbnostjo in glede na to, da je storilec poleg registrske označbe svojega vozila zaznal tudi črko V, se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je storilec lahkomiselno mislil, da gre za označbo za vinjeto, pri čemer pa tega ni preveril oziroma ni storil ničesar v smeri, da bi izključil možnost, da se takšen zapis ob njegovi registrski številki ne bi smel pojaviti.

14Iz nadaljnjih pritožbenih navedb izhaja, da storilčeva zagovornica meni, da bi moral prekrškovni organ vzpostaviti tak sistem, ki ne bi omogočal izdaje oziroma nakupa elektronske vinjete za registrsko označbo, ki v Sloveniji ne obstaja; te navedbe utemeljuje s tem, katere evidence je dolžan prekrškovni organ voditi in vzdrževati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer drži, da mora prekrškovni organ v skladu s 46., 46.a in 46.b členom ZCestn voditi in vzdrževati točno določene evidence, hraniti in obdelovati podatke v teh evidencah ter tudi povezovati podatke v evidencah, vendar pa za vzpostavitev takšnega sistema, kot se zavzema storilčeva zagovornica v pritožbi, v ZCestn ni podlage. Glede na to, katere evidence je prekrškovni organ dolžan voditi in vzdrževati (46. člen ZCestn), med drugim evidenco prodanih elektronskih vinjet (3. alineja prvega odstavka 46. člena ZCestn), sistem lahko opozori na napako pri nakupu vinjete zgolj v primeru, če se kupi vinjeta za registrsko označbo, za katero je že bila prodana. Ni pa v določbah ZCestn pogojev za vzpostavitev sistema, ki bi opozoril na nakup vinjete za neobstoječo registrsko številko v Republiki Sloveniji. Iz prvega odstavka 46. člena ZCestn ne izhaja, da prekrškovni organ vodi in vzdržuje tudi evidenco registriranih vozil v Republiki Sloveniji. Iz 46.b člena ZCestn izhaja le, da sme prekrškovni organ za potrditev plačila cestnine za posamezno cestninjeno vozilo na podlagi podatka o registrski označbi vozila in države registracije vozila iz evidence registriranih vozil pridobiti določene podatke. Tudi iz dopisa prekrškovnega organa, s katerim je odstopil zahtevo za sodno varstvo v odločanje sodišču prve stopnje, izhaja, da je po tem, ko je bilo ugotovljeno, da za vozilo z registrsko označbo LJ 000 in državo registracije Slovenija v evidenci prodanih elektronskih vinjet, ki jo vodi prekrškovni organ na podlagi 46. člena ZCestn, ni veljavne elektronske vinjete za drugi cestninski razred A, je pooblaščena uradna oseba z vpogledom v uradne evidence registriranih motornih vozil ugotovila, da je lastnik vozila z registrskimi oznakami LJ 000 A. A. Vpogled v uradne evidence o registriranih motornih vozilih torej prekrškovni organ opravi na podlagi 46.b člena ZCestn, medtem ko sam te evidence ne vodi. Ob pojasnjenem je neutemeljeno sklicevanje storilčeve zagovornice na določbe 46., 46.a in 46.b člena ZCestn.

15Kar se tiče pritožbenih navedb o neustavnosti omenjene ureditve, pritožbeno sodišče odgovarja, da je presoja ustavnosti v pristojnosti Ustavnega sodišča (prva alineja prvega odstavka 21. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS). Skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZUstS zato sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Ni pa sodišče vezano na pobude za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti, ki jih podajo stranke, če meni, da je zakon ustavno skladen. V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo do navedb storilčeve zagovornice, v katerih zatrjuje kršitev določb oziroma neskladnost z Ustavo RS, prav tako tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana neustavnost omenjene ureditve ni podana.

16Dalje so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do navedb o tem, da je bil storilec v pravni zmoti in zaveden. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da so bile te navedbe prepavšalne. Storilčeva zagovornica je namreč v zadnji točki vloge z dne 28. 6. 2022 navedla, da je bil storilec v zmoti in zaveden, kar izključuje protipravnost njegovega ravnanja. Takšne navedbe pa so preveč splošne, da bi jih bilo mogoče vsebinsko preizkusiti, tudi sicer pa je sodišče prve stopnje vse okoliščine nakupa vinjete pravilno upoštevalo pri odločanju o sankciji. Ni dvoma, da je storilec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake prekrškov, ki se mu očitata, saj je cestninsko cesto uporabljal, pri čemer pa za uporabo te ceste ni imel veljavne elektronske vinjete, torej vinjete, ki bi bila vezana na registrsko označbo vozila, ki ga je uporabljal. Pri tem je popolnoma nepomembno, da je storilec elektronsko vinjeto vendarle imel in za obdobje, v katerem je cestninsko cesto uporabljal, saj vinjeta, ki je bila izdana za registrsko označbo VLJ 000, ni dajala pravice do uporabe cestninske ceste njegovemu vozilu.

17Drži, da ZCestn nikjer ne določa obveznosti storilca, da pregleduje pravilnost vnešenih in s strani prodajalca zapisanih podatkov ter da bi moral ob nakupu vinjete karkoli podpisovati in s podpisom potrjevati pravilnost vsebine listine in prevzemati odgovornost za posledice v primeru, da je vsebina nepravilna. Določa pa, da mora cestninski zavezanec za uporabo cestninske ceste uporabljati elektronsko vinjeto. Določbe Splošnega akta o cestninjenju so pravzaprav storilcu v korist oziroma zagotavljajo nek minimalen standard pozornosti in skrbnosti pri nakupu elektronskih vinjet v izogib morebitnim napakam pri zapisu registrske označbe, predvsem iz razloga, ker je elektronska vinjeta vezana na registrsko označbo vozila. S Splošnim aktom o cestninjenju se zgolj zagotavlja še večja možnost, da se pri nakupu elektronske vinjete dejansko zapiše pravilna registrska označba vozila.

18Storilčeva zagovornica tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je storilec od prodajalca utemeljeno pričakoval skrbnost pri prepisu registrske številke in je zato utemeljeno sklepal, da je prodajalec z razlogom pred pravilnim zapisom registrske označbe navedel še črko V. Storilec zagotovo ni izkazal zadostne skrbnosti, saj mu je bilo v pregled podatkov ponujeno potrdilo, poleg tega je pred navedbo registrske označbe svojega vozila zaznal tudi črko V, vendar pa ne pri prodajalcu, ne kasneje ni preveril, čemu je ta zapis namenjen in ali dejansko pomeni označbo za vinjeto, kot je to menil sam.

19V pritožbi se storilčeva zagovornica zavzema za to, da bi se prekršek opredelil kot prekršek neznatnega pomena skladno s 6.a členom ZP-1. Iz 6.a člena ZP-1 izhaja, da se za prekršek neznatnega pomena šteje prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali je ta neznatna. Takih objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki bi prekrška delale posebno lahka, storilec in njegova zagovornica nista izkazala, prekrškovni organ in sodišče pa jih tekom postopka tudi nista zaznala, prav tako ne izhajajo iz pritožbenih navedb. Vse okoliščine v zvezi z nakupom elektronske vinjete pa je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri sankcije tako, da je storilcu izreklo opomin. Pritožbeno sodišče se s tako navedenimi razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja, storilčeva zagovornica pa s ponavljanjem navedb o tem, kakšne so bile okoliščine nakupa vinjete in da ni nastala nobena škodljiva posledica, ne more uspeti.

20Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo storilčeve zagovornice kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21Ker storilčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, mora storilec na podlagi določb 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Pritožbeno sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo opombo 8.2 ZST-1 in je na podlagi tar. št. 8132 ZST-1 s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse iz tar. št. 8212 (zavrnitev zahteve za sodno varstvo) tako, da mora storilec plačati sodno takso v znesku 45,00 EUR, in sicer v roku in na način, kot bo to navedeno v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.