VSC Sodba PRp 63/2024

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR, v roku in na način, kot ga bo določil prekrškovni organ.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Postaje prometne policije Celje št. 0000122544730 z dne 26. 12. 2020 ter storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 90,00 EUR.

2Zoper to sodbo se pritožuje zagovornik zaradi napačne uporabe določb materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. in 2. točka prvega odstavka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da storilca v celoti oprosti očitka, da je izvršil očitani mu prekršek s področja cestnoprometnih predpisov, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev.

3Pritožba je neutemeljena.

4V predmetni zadevi je bila storilcu z izpodbijanim plačilnim nalogom izrečena globa v znesku 250,00 EUR in stranska sankcija 3 kazenske točke zaradi prekrška po sedmem odstavku 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki ga je storilec storil 9. 12. 2020 okoli 19.15 ure v bližini lokacije bližini lokacije Ljubljanska cesta ..., ko je kot voznik osebnega vozila Renault Laguna z vožnjo skozi križišče Čopove ulice in Ljubljanske ceste v Celju izsilil prednost nasproti vozeči voznici A. A.

5V zahtevi za sodno varstvo je st0rilčev zagovornik navajal, da storilec pri svoji vožnji na noben način ni izsilil prednost nasproti vozeči voznici A. A., saj se je s svojim vozilom pripeljal po Čopovi ulici v Celju do križišča z Ljubljansko cesto, kjer se je razvrstil na pas za zavijanje v levo in želel nadaljevati svojo vožnjo po Ljubljanski cesti v smeri proti Medlogu, ko v nasprotni smeri ni bilo zaznati nobenega vozila, ki bi želelo prečkati isto križišče po Čopovi ulici, ko pa je že bil razvrščen v križišču za zavijanje v levo, je v trenutku, ko se je nahajal že v križišču, po Ljubljanski cesti iz smeri Medloga pripeljalo reševalno vozilo urgentne službe SB Celje na nujni vožnji, zaradi česar je storilec svoje vozilo v križišču nemudoma varno ustavil ter pustil prednost reševalnemu vozilu na nujni vožnji, ki je skozi križišče zapeljalo ter vožnjo nadaljevalo po Čopovi ulici v smeri proti Partizanski cesti (v nasprotni smeri vožnje storilca), pri tem pa je reševalno vozilo mirujoče vozilo storilca obvozilo po levi strani. Ker je storilec dejansko že predhodno zapiral križišče v pasu, ki je namenjen za vožnjo naravnost po Čopovi ulici, bi po prepričanju zagovornika nasproti vozeča voznica morala pustiti prednost storilcu, da se slednji varno odstrani iz samega križišča. Udeleženka, ki je vozila pod vplivom alkohola in je po trčenju tudi zbežala iz vozila ter poskušala kraj prometne nesreče zapustiti, je brez kakršnihkoli zavornih sledi trčila v desni bok vozila storilca. Zagovornik je predlagal zaslišanje prič B. B., C. C., Č. Č. in D. D., ki so bile priče očividke obravnavane prometne nesreče, predložil pa je tudi izjavo priče D. D., predlagal pa je tudi opravo poizvedb v SB Celje glede vožnje reševalnega vozila, angažiranje sodnega izvedenca avtomobilske stroke, ki naj bi podal svojo oceno o tem, kako je do obravnavanega dogodka dejansko prišlo, oziroma katero vozilo je trčilo v katero in zaradi katerega vzroka, ter vpogled v listine in fotografije ter izjave storilca dane prekrškovnem organu.

6Glede na take trditve je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek po določilih rednega sodnega postopka tako, da je zaslišalo storilca ter priče A. A., (oškodovanko), D. D. (domnevno očividko) ter E. E. F. F. (policista, ki sta obravnavala prometno nesrečo). Prav tako je prebralo izpodbijani plačilni nalog vključno z opisom prekrška, pisno izjavo priče D. D., pisno izjavo storilca z dne 14. 12. 2020 in dopolnitev z dne 21. 12. 2020, plačilni nalog PPP Celje z dne 9. 12. 2020, ki je bil izdan drugi udeleženki prometne nesreče A. A., ter vpogledalo v priložene fotografije s kraja prometne nesreče ter skico prometne nesreče. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ocenilo izvedene dokaze vsakega posebej in vse skupaj v medsebojni povezavi ter svojo dokazno oceno tudi razumno in prepričljivo obrazložilo ter ugotovilo, da je storilec v navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah vozil osebni avtomobil po Čopovi ulici v naselju Celje iz smeri Partizanske ceste proti Ljubljanski cesti, zapeljal v križišče pri zeleni luči na semaforju, v sredini križišča začel zavijati levo za vožnjo v smeri proti Medlogu, v trenutku, ko je iz nasprotne smeri po Čopovi ulici, prav tako pri zeleni luči na semaforju, pripeljala voznica osebnega vozila A. A., ki je v križišču vozila naravnost, v smeri proti Partizanski cesti, storilec pa ji je z opisanim zavijanjem v levo v križišču na istem prednostnem nivoju zaprl pot in zaradi česar voznica A. A. kljub umikanju svojega vozila in zaviranjem s sprednjim desnim delom vozila trčila v desni bok storilčevega vozila, pri čemer pa je ob pregledu fotografij in upoštevanju izpovedb policista E. E. razvidno, da sta v trenutku trčenja obe vozili bili v gibanju, saj je poškodba na storilčevem vozilu nastala po celotni desni strani njegovega vozila od prednjega do zadnjega dela. Ob takih ugotovitvah, na katere je pritožbeno sodišče vezano, saj sodbe, s katero je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa je pravilen tudi materialnopravni zaključek sodišča, da bi storilec tudi v primeru, če ga je dejansko pred trčenjem na omenjeni lokaciji reševalno vozilo obvozilo po levi strani, moral počakati, da križišče prevozi še druga udeleženka A. A., ki bi ji storilec v vsakem primeru moral dati prednost, in da tudi situacija, ko je storilec dal prednost reševalnemu vozilu ne izključuje njegove odgovornosti za očitan prekršek po sedmem odstavku 58. člena ZPrCP, saj bi v nadaljevanju vožnje moral upoštevati pravilo srečanja in kot voznik, ki v križišču zavija levo, dati prednost vozniku, ki vozi v križišču naravnost ali zavija desno. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi štelo, da sta oba udeleženca prometne nesreče v križišče peljala takrat, ko jima je na semaforju gorela zelena luč, saj ni sledilo izpovedbi priče D. D., ki je zatrjevala, da se je voznica A. A. s svojim vozilom z nezmanjšano hitrostjo približevala križišču, ko je na semaforju svetila rumena luč za vožnjo naravnost. Kot izhaja iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je izpovedba priče D. D. manj verodostojna od izpovedbe prič policistov, ker sta policista prometno nesrečo obravnavala v skladu s pravili stroke in policijske tehnike, ker sta policista izpovedala, da na kraju nista videla nobene priče očividke in da ni nobena oseba prišla na kraj, kjer se obravnava prometna nesreča, da bi podala svojo izjavo, in ker je priča D. D. kot razlog za svojo odločitev, da ne pristopi do policistov na kraju dogodka, navajala strah pred partnerjem druge udeleženke prometne nesreče, kar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot neprepričljiv razlog glede na to, da so na kraju prometne nesreče bili tudi policisti, ki so dolžni zagotavljati varnost ljudi.

7Glede na takšne zaključke je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno in prepričljivo zavrnilo dokazne predloge zagovornika za opravo poizvedb o nujni vožnji reševalnega vozila (20. točka obrazložitve), saj tudi v primeru, če bi se te navedbe izkazale za resnične, to storilca ne bi odvezalo odgovornosti za storjeni prekršek, in je izvajanje tega dokaza nepotrebno. Predlog za zaslišanje prič C. C., Č. Č. in B. B., je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker noben podatek v spisu ne izkazuje, da bi se navedene priče v času prometne nesreče nahajale v križišču Ljubljanske ceste in Čopove ulice ter videle prometno nesrečo. Poizvedbe o njegovem pozivu oz. prijavi nezgode na številko 113 so prav tako nerelevanten dokaz, saj bi se s tem ugotavljalo nepomembno dejstvo oziroma preverjale trditve storilca, da je druga udeleženka s kraja prometne nesreče odšla z namenom, da bi prikrila, da je v času prometne nesreče bila voznica ona. V okoliščinah konkretnega primera pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nepotrebno tudi angažiranje sodnega izvedenca, ki naj bi podal svojo oceno o tem, katero vozilo je trčilo v katero in zaradi kakšnega vzroka, saj je v dokaznem postopku nesporno ugotovljeno, da je nesrečo povzročil storilec zaradi neupoštevanja pravila srečanja v križišču in da sta v času trčenja obe vozili bili v gibanju ter da je storilec v križišču Čopove ulice in Ljubljanske ceste zavijal levo na Ljubljansko cesto in s tem zaprl pot drugi udeleženki A. A., ki je v križišču po Čopovi ulici vozila naravnost.

8S pritožbenimi navedbami, da je sodišče v konkretnem primeru sledilo izpovedbam prič A. A., F. F. in E. E. izključno iz razloga, ker je na način lahko lažje in enostavneje podalo obrazložitev izpodbijane sodbe; da je priča A. A. imela neposredni interes za končni izid tega postopka, policista pa sta dogodek obravnavala na podlagi izpovedb obeh udeležencev, torej zgolj posredno; da je priča D. D. bila povsem prepričljiva v svoji izpovedbi ter jasno opisala, kako je do dogodka dejansko prišlo; da je razumljivo, da oškodovanka sama ne bo potrdila prisotnost reševalnega vozila ter s tem sebe še bolj obremenila; da je povsem jasno, da je reševalno vozilo moralo zapeljati skozi križišče tik pred trčenjem med vozilom storilca in vozilom, ki ga je vozila oškodovanka; da oškodovanka pred samim trkom niti ni skušala zavirati, da ni bila sposobna za vožnjo glede na njeno ugotovljeno psihofizično stanje, saj je vozila pod vplivom alkohola in je celo po trku poskušala zbežati s kraja prometne nesreče in se šele naknadno vrnila nazaj; da sta policista predmetno zadevo obravnavala zgolj na podlagi tistega, kar sta lahko sama na kraju zaznala, ne da bi predhodno dejansko preverila zatrjevano vožnjo reševalnega vozila na nujni vožnji, ki jo je potrdila priča D. D.; da je priča D. D. tudi prepričljivo obrazložila, zakaj se ni želela izpostaviti ter pristopiti k policistom, vendarle pa je dala storilcu vse potrebne podatke z namenom, da se slednje posredujejo sodišču; da je iz pričanja priče D. D. jasno razvidno, da so se dogodki tik pred trkom odvijali na način, kot je opisal storilec v svojem zagovoru in ne na način kot ga je opisovala oškodovanka; da je priča D. D. potrdila, da je storilec v križišču počakal, da je mimo peljalo reševalno vozilo na nujni vožnji, ko pa je želel speljati, se je vanj zaletela oškodovanka s svojim vozilom; da je edina možna razlaga vseh izvedenih dokazov ta, da je storilec v križišču skušal zaviti levo še preden se je v križišču znašla sama oškodovanka, ki je lovila rumeno luč na semaforju, kar predstavlja dodatno protipravno ravnanje oškodovanke v primeru njene vožnje; da je storilec pri zavijanju moral počakati reševalno vozilo; da je potem, ko se je reševalno vozilo odstranilo iz križišča, v desni bok storilčevega vozila brez kakršnegakoli predhodnega zaviranja trčila oškodovanka s svojim vozilom; da je sodišče povsem nekritično sledilo izpovedi policista E. E., čeprav je storilec predlagal, da se angažira sodni izvedenec, ki bi podal odgovor na vprašanje kdo od obeh voznikov je dejansko odgovoren za nastanek obravnavanega škodnega dogodka; da je povsem neverjetno, da bi se policista po več kot treh letih dejansko spomnila prav vsake podrobnosti obravnavanega dogodka, razen če sta pred zaslišanjem sama ponovno pregledala listinsko dokumentacijo; da je sodišče za pričo D. D., ki je bila neposredna priča dogodka, napačno zaključilo, da ji ni mogoče verjeti, ker naj bi šlo zgolj za njene subjektivne zaznave, čeprav je vse povedano priča zaznala sama na kraju dogodka, medtem ko sta oba zaslišana policista skušala relevantne okoliščine dogodka povezati na podlagi posledic samega dogodka ter izpovedb obeh voznikov, ki sta si v bistvenih okoliščinah zelo različni in da bi zato sodišče bilo dolžno ustrezno upoštevati tudi izpovedbo priče D. D., da se v celoti razjasnijo vse pravno relevantne okoliščine konkretnega primera ter da je sodišče zgolj na podlagi izpovedbe obeh policistov zaključilo, da naj bi storilec izsilil prednost oškodovanki, zaradi česar naj bi prišlo do obravnavanega dogodka in se z nadaljnjim ugotavljanjem relevantnih okoliščin konkretnega primera niti ni več ukvarjalo, zagovornik napada dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in podaja svoje videnje izvedenih dokazov, s tem pa dejansko uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Te pritožbene navedbe so zato neupoštevne, pri čemer pa velja tudi poudariti, da je sodišče prve stopnje za svoje dejanske zaključke navedlo tudi jasne, razumljive in prepričljive razloge.

9V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče hudo in grobo kršilo storilcu pravico do ustrezne in primerne obrambe, s tem pa storilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku, ker ni želelo opraviti potrebnih poizvedb v zvezi z zatrjevano nujno vožnjo reševalnega vozila v spornem času nastanka obravnavanega dogodka, pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. To je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi tudi storilo, kot je pojasnjeno že zgoraj, pri tem pa dokazni predlog za opravo poizvedb o nujni vožnji reševalnega vozila prepričljivo zavrnilo z obrazložitvijo, da bi se s tem dokazom ugotavljalo za samo odločitev v zadevi nerelevantno dejstvo, ker tudi v primeru, če bi se to dejstvo izkazalo za resnično, to ne bi izključilo storilčeve odgovornosti za storjeni prekršek. Po tem, ko naj bi storilčevo vozilo po levi strani obvozilo reševalno vozilo, ki je bilo na nujni vožnji, bi storilec še vseeno moral počakati, da skozi križišče zapelje druga udeleženka A. A., ki je v križišču vozila naravnost in bi ji storilec glede na pravilo srečanja moral dati prednost.

10Prav tako je sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami povsem utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za angažiranje sodnega izvedenca cestnoprometne stroke, za kar je tudi navedlo prepričljive razloge v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče razlogov za svojo odločitev v izpodbijani sodbi sploh ni navedlo. Glede na izvedene dokaze, zlasti glede na izkazane poškodbe na storilčevem vozilu v povezavi z izpovedbo policista E. E. ter glede na mesto poškodb na vozilu druge udeleženke, namreč ni nobenega dvoma o tem, da je druga udeleženka s svojim vozilom trčila v storilčevo vozilo (torej je jasno, katero vozilo je trčilo v katero) in to zaradi dejstva, da je storilec s svojim vozilom zavijal v levo, s tem pa zaprl pot drugi voznici, ki je imela v križišču prednost, pri čemer je tudi jasno, da je storilčevo vozilo bilo v gibanju, saj bi sicer poškodbe bile le na določeni točki ne po celotni desni strani storilčevega vozila (s tem pa je tudi ugotovljeno zaradi kakšnega vzroka je prišlo do trčenja). Vsekakor pa izvedenca ni mogoče predlagati zaradi odgovora na vprašanje kdo od obeh voznikov je dejansko odgovoren za nastanek obravnavanega škodnega dogodka, kot navaja zagovornik v pritožbi, saj je to pravno vprašanje, na katerega je dolžno odgovoriti sodišče. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da niti sodišče, niti policist E. E. nimajo ustreznega znanja s področja prometnih nesreč, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je glede na okoliščine konkretne zadeve, ko je jasno razvidno, da je voznica A. A. z desnim delom svojega vozila trčila v desni bok storilčevega vozila, ki je bilo poškodovano po celotnem desnem boku, tudi s povprečnim znanjem in življenjskimi izkušnjami, ki jih sodnik ima, mogoče zanesljivo ugotoviti, da je storilec zavijal v levo in se je njegovo vozilo pri tem gibalo, ob tem pa odvzel prednost v križišču voznici, ki je pripeljala iz nasprotne smeri in vozila naravnost. V kolikor bi držale navedbe, da je storilec v trenutku trčenja miroval v križišču v položaju, v katerem se je nahajal, ko ga je obvozilo reševalno vozilo, bi namreč do poškodb na obeh vozilih prišlo na levi strani oziroma na drugačen način.

11Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje povsem napačno tolmačilo določbe ZPrCP in jih vezalo na relevantne okoliščine obravnavanega primera. Glede na jasna pravila iz 58. člena ZPrCP so namreč neutemeljena zatrjevanja, da bi voznica, ki je pripeljala iz nasprotne smeri, morala dopustiti, da se križišče ustrezno izprazni in šele nato nadaljevati svojo vožnjo skozi križišče, ki več kot očitno ni bilo prosto za nadaljnjo vožnjo, v kolikor je oškodovanka sploh imela pravico nadaljevati vožnjo skozi križišče. V zvezi s slednjim je potrebno poudariti, da je sodišče ugotovilo, da sta oba voznika v križišče zapeljala pri zeleni luči in da torej druga udeleženka prometne nesreče ni zapeljala v križišče pri rumeni luči, kot je to sicer trdila priča D. D., v taki situaciji pa je nedvomno pri vožnji skozi križišče imela prednost druga udeleženka prometne nesreče. Glede na ugotovljene poškodbe na vozilih pa je povsem jasno, da storilec v času, ko je prišlo do trčenja, s svojim vozilom ni miroval v križišču in zato ni mogoče šteti za dokazano, da je že z zaustavitvijo v križišču zaprl pot drugi voznici, ki je pripeljala iz nasprotne smeri, da bi morala slednja po načelu defenzivne vožnje, kljub temu da je imela prednost pri vožnji skozi križišče, svoje vozilo ustaviti in počakati, da se križišče izprazni.

12Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve tudi pravilno uporabilo določbe predpisa, ki določa prekršek, tekom samega postopka pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kot neutemeljeno navaja zagovornik v pritožbi, zato je glede na prepričljivo obrazložen očitek, da je storilec prekršek storil s krivdno obliko zavestne malomarnosti in ugotovitve, da je prekrškovni organ z izpodbijanim plačilnim nalogom storilcu izrekel globo in stransko sankcijo, kot sta predpisani z zakonom, utemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo zoper izpodbijani plačilni nalog.

13Glede na navedeno, ko je zagovornikova pritožba neutemeljena in ko tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

14Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tarifne številke 8132 v zvezi z opombo 8.2 tarifnega dela Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v skupnem znesku 135,00 EUR, ki jih mora plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.