UPRS Sodba I U 1091/2022-20

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Litija, št. 330-155/2022-6223-13 z dne 14. 6. 2022 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške tega postopka v znesku 25,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil vlogo tožnikov za preverjanje pogojev kmeta fizične osebe po četrti alineji prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) in ugotovil, da stroški postopka niso zaznamovani.

2Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnika v vlogi navedla, da bosta pridobila v last kmetijsko zemljišče, na katerem bosta v prihodnosti pridelala toliko, da bo to preseglo 2/3 plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v preteklem letu. Svoji vlogi sta priložila notarski zapis pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene med A. A. in B. B. kot preživljancema ter tožnikoma kot preživljalcema, iz katere izhaja, da bosta po smrti preživljancev pridobila v last nepremičnine parc. št. 855/1, 855/2, 856, 857, 858, 870, 871, 872, 874, 875, 876/2, 876/3, 892, 893, 978, 979 in 980, k. o. ..., vsak do 1/2. Organ je z vpogledom v Register kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG) ugotovil, da je tožnik C. C. 5. 6. 2020 postal nosilec kmetijskega gospodarstva KMG-MID ..., katerega nosilec je bil pred tem A. A., tožnica Č. Č. pa njegova namestnica, medtem ko je bila pred tem namestnica B. B. Prav tako je ugotovil, da ima navedeno kmetijsko gospodarstvo zemljišča, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v uporabi že najmanj od leta 2020 dalje in da so bile za to kmetijsko gospodarstvo leta 2020, 2021 in 2022 vložene zbirne vloge za pridobitev sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike.

3Na tej podlagi je presodil, da bosta tožnika nepremičnine, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju pridobila v last po smrti preživljancev, v posesti pa jih že imata in jih obdelujeta najmanj od leta 2020 dalje. Ker kmetijska zemljišča že obdelujeta in s tem ustvarjata dohodek iz kmetijske dejavnosti, ne gre za situacijo, ki jo ureja četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ in pogojev za priznanje statusa kmeta po navedeni določbi ne izpolnjujeta. Gre kvečjemu za situacijo po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, izpolnjevanja pogojev po navedeni alineji pa organ ni preverjal zato, ker sta tožnika izrecno zahtevala izdajo odločbe po četrti alineji navedene določbe.

4Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Strinja se, da glede na ugotovitve prvostopenjskega organa, tj. da imata tožnika zadevna zemljišča že več let v uporabi, da jih tudi obdelujeta, zanje pa uveljavljata celo subvencije, ne gre za situacijo iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ.

5Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata in v tožbi v bistvenem navajata, da organ ne loči med obdelovanjem kmetije in lastnino. Menita, da je s pogodbo o dosmrtnem preživljanju zadoščeno pogojem, ki jih določa četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ, saj z njo izkazujeta, da bosta zemljišče pridobila v last. Navajata, da sta bila imetnika predmetnih kmetijskih zemljišč, s smrtjo lastnikov sta postala posestnika, z vpisom v zemljiško knjigo pa bosta postala lastnika. Dodajata še, da se posestva drugače ne da obdelovati, kot da se na njem dela, kar je bilo pridelano pa je bilo namenjeno oskrbi preživljancev. Sprašujeta se, ali ima sodba naslovnega sodišča I U 791/2015 sploh še ima kakšno težo. Če vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo ni ovira za zaprošeni status, te ovire ne bi smel predstavljati niti vpis v RKG. Sodišču predlagata, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter tožnikoma podeli status kmeta oziroma podredno zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povrnitev stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, ki jih je podala v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

7Tožnika v prvi pripravljalni vlogi grajata odsotnost podrobnejšega odgovora na tožbo. V vlogi z dne 10. 10. 2023 nato sodišče seznanjata, da je po smrti obeh preživljancev v teku postopek odmere davka. Na naroku za glavno obravnavo sta nadalje opozorila, da sklicevanje na četrto alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ še ne pomeni, da se ne uporabi prvi odstavek, saj načelo iura novit curia velja tudi za upravno odločanje. V primeru, če bi sodišče podprlo razlago toženke, pa bi bila taka razlaga povsem nevzdržna in bi glede na že obstoječe judikate pomenila pravni nered.

8V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v listine v upravnem in sodnem spisu, razen v izjavo Č. Č. z dne 16. 8. 2022 s prilogo, v sklep FURS DT 4223-11135/2020-8 z dne 21. 6. 2023 o prekinitvi postopka odmere davka na dediščine in darila zavezancu C. C. in v sklep FURS DT 4223-11135/2020-8 z dne 21. 6. 2023 o prekinitvi postopka odmere davka na dediščine in darila zavezanki Č. Č. Gre za nedopustne dokaze, saj te listine v času izdaje izpodbijane odločbe niso obstajale (52. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Poleg tega listine, četudi bi šlo za dovoljen dokaz, ne bi bile pravno relevantne za odločitev, saj odmera davka na promet in niti prekinjen postopek te odmere davka na izpolnjevanje pogojev, predpisanih za status kmeta ne vpliva. Prav tako na tak status ne vplivajo trditve tožnice, ki jih je navedla v izjavi, tj. o seznamu kmetij, propadlih zaradi uradniških ovir.

9Tožba je utemeljena.

10V zvezi z navedbo tožnikov, da naj bi bil toženkin odgovor na tožbo preskromen, je treba pojasniti, da v upravnem sporu toženka ni dolžna odgovoriti na tožbo oziroma tudi, če odgovora ne vloži, ne nastanejo nobene posledice. Toženka je namreč dejansko stanje ugotovila in nanj uporabila predpis v izpodbijani odločbi, katere zakonitost je na zahtevo tožnikov predmet presoje v tem postopku. V upravnem sporu tako česa drugega niti ne more zatrjevati in utemeljevati.

11Med strankama je sporno, ali imata tožnika status kmeta. Pri tem ne gre za status po Zakonu o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), ki v 3. točki 3. člena definira pojem "nosilec" kot kmet v skladu z Uredbo 2021/2115/EU, ki pomeni pravno osebo, fizično osebo, agrarno skupnost ali pašno skupnost, ki opravlja kmetijsko dejavnost in je odgovorna za izvajanje kmetijske dejavnosti na kmetijskem gospodarstvu. "Kmetijska dejavnost" je po 1. točki 3. člena ZKme-1 gospodarska panoga, ki obsega pridelovanje kmetijskih rastlin oziroma živinorejo ter storitve za rastlinsko pridelavo oziroma živinorejo, razen veterinarskih storitev, in dejavnosti, ki so v predpisih, ki urejajo standardno klasifikacijo dejavnosti, navedene pod "01.1 Pridelovanje netrajnih rastlin", "01.2 Gojenje trajnih nasadov", "01.3 Razmnoževanje rastlin", "01.4 Živinoreja", "01.5 Mešano kmetijstvo" in "01.6 Storitve za kmetijsko proizvodnjo in priprava pridelkov".¹ Po tem predpisu je torej definicija kmeta neodvisna od tega, koliko zemljišč ima nosilec kmetijske dejavnosti v lasti ali v drugačni uporabi, ali je za to delo ustrezno usposobljen in kakšen dohodek prejema iz kmetijske dejavnosti.

12Status kmeta tožnik uveljavljata po 24. členu ZKZ. Iz te določbe izhaja, da se status kmeta po tem predpisu določa (le) za namene tega zakona, tj. za namen prometa s kmetijskimi zemljišči. S statusom, pridobljenim po 24. členu ZKZ, se torej dokazuje prednostni vrstni red za uveljavljanje predkupne pravice po 23. členu ZKZ. Na status po tem zakonu pa se izrecno sklicuje tudi prvi odstavek 10. člena Zakona o davku na dediščine in darila, saj davka ne plača tisti dedič ali obdarjenec, ki se šteje za kmeta po določbah zakona, ki ureja kmetijska zemljišča, torej po ZKZ.

13Za status kmeta po ZKZ je pomembno, da so izpolnjeni v njem predpisani pogoji, ki so drugačni od tistih po ZKme-1. Po prvem odstavku 24. člena ZKZ je v smislu tega zakona kmet fizična oseba: - ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka; - ki je družinski član osebe iz prejšnje alineje, če opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost in je za to ustrezno usposobljena. Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost v primerih, določenih v prejšnjem členu; - ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobivala pomemben del dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč; - ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena.

14Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni po prvi in po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ so po svoji vsebini enaki oziroma se razlikujejo le v tem, ali fizična oseba na neki pravni podlagi že obdeluje zemljišča ali pa naj bi jih šele pridobila. V obeh primerih mora dokazati, da je usposobljena za opravljanje kmetijske dejavnosti in da z obdelovanjem zemljišča ustvarja določen prihodek oziroma, da ga bo ustvarjala v prihodnosti. Niti v primeru iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ-1 niti v primeru iz prve alineje tega člena torej ne zadošča, da vlagatelj vloge izjavi, da bo pridobil kmetijska zemljišča. Tako po prvi, kot po četrti alineji prvega odstavka tega člena mora dokazati tudi, da ima ustrezno izobrazbo, ki je predpisana v tretjem odstavku 24. člena ZKZ, glede pomembnega dela dohodka pa mora biti dokazano, da oseba, ki že uporablja kmetijsko zemljišče dosega dohodek iz četrtega odstavka, medtem ko mora oseba, ki bo zemljišče šele pridobila dokazati, da bo tak dohodek pridobila.

15Upravno sodna praksa se v večini primerov nanaša na ugotavljanje statusa kmeta po ZKZ v zvezi s prometom z nepremičninami oziroma uveljavljanjem predkupne pravice. Ker so v posameznih zadevah sporni nekateri od pogojev, predpisani v posameznih alinejah, tudi sodbe naslovnega sodišča obravnavajo pridobitev tega statusa po posameznih alinejah.² Vendar pa to ne pomeni, da obstaja več statusov kmetov, tj. da se po vsaki alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ ugotavlja drugačen status kmeta.

16Tudi Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 51/2017 poudarilo, da se za kmeta po ZKZ šteje fizična oseba, ki izpolnjuje kriterije oziroma pogoje določene v prvih petih odstavkih 24. člena ZKZ. Naslovno sodišče pa je v več sodbah opozorilo, da če organ ugotovi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa kmeta po prvi alineji 24. člena ZKZ, postopa pravilno, če presoja ali izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po četrti alineji prvega odstavka tega člena.³ Status kmeta je tako po presoji sodišča en sam.

17Po stališču teorije v upravnem postopku za zahtevek zadošča, da vložnik zahteve zatrjuje, da mu pripada pravica, kot jo navaja v svoji vlogi.⁴ Iz vloge mora biti jasno, kaj vložnik želi, navesti mora relevantna dejstva ter zanje predložiti dokaze. Ker je pravna presoja zahtevka na organu, vložniku ni treba navajati pravne podlage.⁵ Tožnika tako pravilno opozarjata, da vlagatelju v vlogi, v kateri uveljavlja neko pravico, ni treba opredeliti pravne podlage oziroma da organ nanjo ni vezan.

18Iz upravnega spisa izhaja, da sta tožnika vložila vsak svojo vlogo v katerih sta zapisala: "Pridobil(a) bom v last kmetijo od tete B. B. in bom na tej kmetiji pridelal(a) toliko, da bo 2/3 povprečne plače zaslužka na leto". Laično, vendar dovolj razumljivo sta s tem uveljavljala, naj organ (ker naj bi o tem očitno obstajal dvom), skladno s šestim odstavkom 24. člena ZKZ ugotovil, da imata status kmeta. Zahtevi sta priložila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, toženka pa je svojo odločitev oprla le na to, da zemljišča uporabljata (torej kmetujeta) od leta 2020 dalje in že zato pogojev iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ ne izpolnjujeta. Glede na povedano, pa bi morala ugotavljati, ali izpolnjujeta pogoje za status kmeta iz prvega do petega odstavka 24. člena ZKZ. Pri tem bi morala upoštevati oziroma ugotoviti tudi, ali nista imela morda status kmeta po tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ preživljanca, tj. kmeta, ki zaradi starosti nista več opravljala kmetijske dejavnosti in sta poskrbela, da sta kmetijska zemljišča obdelala tožnika. Tožnika namreč trdita, da sta za kmetijsko obdelavo v smislu ZKZ zgolj poskrbela, tj. da zemljišč nista obdelovala zase in za svoj dohodek ampak da sta bila le imetnika in sta vse pridelano namenila oskrbi preživljancev. Kot je sodišče že pojasnilo pa to, kdo je bil kmet po ZKme-1, ker je opravljal kmetijsko dejavnost, tj. kmetoval in zato morda prejemal subvencije, za status po ZKZ ni bistveno.

19Po 140. členu Zakona o splošnem upravnem postopku mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno (prvi odstavek). Če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Od stranke se ne zahteva, naj preskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi organ, ki vodi postopek, in tudi ne, naj predloži taka potrdila, ki jih organi po 180. členu tega zakona niso dolžni izdajati (drugi odstavek). Če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena tega zakona, temveč mora postopek nadaljevati (tretji odstavek).

20Sodišče ugotavlja, da toženka zaradi zmotne uporabe predpisa relevantnega dejanskega stanja sploh ni ugotavljala niti tožnikov skladno s citirano določbo ni pozvala, naj predložita dokaze o usposobljenosti in dohodku, na podlagi katerih bo lahko presodila, ali imata zatrjevani status kmeta.

21Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek.

22Tožnika sta predlagala, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar za odločitev v sporu polne jurisdikcije ne obstajajo zakonski pogoji. Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta. Treba je upoštevati načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ki terja omejitve posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti.⁶ Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča le, kadar tako določa zakon, ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (7. člen ZUS-1, 65. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru zakon ne zapoveduje odločanja v sporu polne jurisdikcije. Če zakon tega ne zapoveduje, pa mora sodišče v smislu 65. člena ZUS-1 presoditi o potrebnosti takega odločanja z vidika varstva uveljavljane pravice oziroma pravnega položaja strank.⁷ Po presoji sodišča v obravnavani zadevi uveljavljana pravica takega odločanja ne terja, pri čemer tožnika tega, da njun položaj terja tako odločanje, niti ne zatrjujeta in tega, iz česa naj bi to izhajalo, ne obrazložita. Nenazadnje v upravnem postopku nista niti predložila dokazil o izpolnjevanju pogojev iz 24. člena ZKZ, da bi sodišče sploh lahko ugotavljalo, ali so izpolnjeni.

23Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnikov, ki sta upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnikoma priznalo 25,00 EUR, ker je bila zadeva rešena po glavni obravnavi, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Uredba 2021/2115/EU pa definira pojem "kmet" kot fizično ali pravno osebo ali skupino fizičnih ali pravnih oseb, ne glede na pravni status, ki ga taki skupini in njenim članom podeljuje nacionalno pravo, katerih kmetijsko gospodarstvo je v okviru ozemeljske veljavnosti Pogodb, kot je opredeljena v členu 52 Pogodbe o Evropski uniji v povezavi s členoma 349 in 355 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), in ki opravljajo kmetijsko dejavnost, kot so jo določile države članice v skladu s členom 4(2) te uredbe.
² Prim. I U 2074/2018, I U 156/2016, I U 2209/2018, I U 2250/2017 in druge.
³ Glej IV U 95/2016, II U 457/2012, III U 161/2018.
⁴ E. Kerševan v P. Kovač, E. Kerševan (ur.) Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, stran 14.
⁵ T. Sever v P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, str. 448.
⁶ Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61.
⁷ T. Steinman v E. Kerševan (ur), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 371.